V nedeljo, 11. januarja smo bili priča demonstracijam v podporo svobode izražanja, ki so se odvijale v Parizu, na katerih so demonstranti nosili napise: "Je suis Charlie." Demonstracij so se ob francoskem predsedniku Hollandeu udeležili tudi mnogi politiki iz evropskih in drugih držav. Prisotni so bili tudi taki, ki si s svobodo izražanja niso ravno na ti. Istočasno se je v Nigeriji dogajalo pobijanje drugačnih s strani islamistične organizacije Boko Haram. Za te drugačne ni nihče pripravil demonstracij, tudi kakega vidnega odziva politike ni bilo. Koga še sploh zanima Afrika z vsemi njenimi problemi?
***
ZDA so bile na pariških demonstracijah precej klavrno zastopane, kar se mi zdi popolnoma ustrezno. V državi, ki se ponaša s prvim amandmajem k svoji ustavi, ki prepoveduje kakršnokoli vzpostavljanje državne religije in po drugi strani zagotavlja svobodno izpovedovanje religije ter svobodo govora in tiska, so v zadnjih desetletjih iznašli pojem "politična korektnost", ki v bistvu te stvari omejuje. Vodja požarne obrambe v mestu Atlanta Kelvin Cochran je bil suspendiran, ker je v knjižici, ki jo je napisal, drznil podati biblični krščanski pogled na homoseksualnost. Nobeno sklicevanje na prvi amandma mu ni pomagalo. Župan Atlante je to opravičeval tako, češ, da so mnogi pasusi v knjižici v nasprotju z "nediskriminacijsko" (narekovaje dodal Dizma) politiko mestne oblasti (sic!). Gospod župan je pozabil, da je tudi Biblija v nasprotju z mestno "nediskriminacijsko" politiko. Jo bodo še dovolili posedovati? Jezus namreč ni bil politično, ampak duhovno korekten. Kakorkoli, župan sicer trdi, da s suspenzom niso bile kršene pravice do svobode veroizpovedi in do izražanja. Kelvin Cochran bi lahko, v skladu z županovo logiko politične korektnosti, svoja verska prepričanja popolnoma svobodno in javno izpovedoval v kaki omari ali domači kopalnici. V tem primeru ga zagotovo ne bi vrgli iz službe.
***
Ob zločinu, ki se je zgodil v Parizu smo se ljudje, tudi kristjani, razdelili na tiste, ki smo izjavili, da smo Charlie in na tiste, ki pravijo, da to niso. S tem seveda ni nič narobe, ampak je dokaz, da pač vsak razmišlja v svoji smeri. Nekateri pravijo: "Svoboda izražanja - da, ampak..." V slednjo kategorijo spadajo tako različni ljudje, kot sta na primer Ivan Štuhec in Primož Šterbenc. Toda tu nastane problem, kje se začne tisti "ampak". Primeri s Kelvinom Cochranom, s slaščičarji, ki zaradi vesti niso hoteli pripraviti tort za gejevske svatbe, zaradi česar so morali zapreti svojo obrt itn. itn., so zelo zgovorni. Če bo med kristjani prevladala taka miselnost, se bomo lahko kaj kmalu znašli v katakombah, ker nam bodo "politično korektni" nataknili nagobčnike. Ti so sicer fini in ne koljejo kakor Boko Haram ali Isis, ti pa kako drugače uničijo eksistenco. Ravno zato imam rajši svobodo izražanja, kot da nam taka ali drugačna oblast diktira, kaj smemo in česa ne smemo izraziti! Konec koncev je Jezus rekel: "Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami." (Mt 5,11.12) Blasfemične slike in besedila niso namenjene sramotenju nekakšne abstraktne "religije", ki je v bistvu samo pojem, ampak konkretnih pripadnikov te religije, torej vernikov. Verniki pa imamo vso pravico, da tega ne gledamo in ne beremo. Pa tudi drugi niso prisiljeni brati in poslušati, kar mi pišemo in govorimo. Vsakdo je lahko zaradi česa prizadet, nemogoče pa je določiti meje, kje se ta prizadetost začne, ker smo pač ljudje različno občutljivi.
***
Za konec pa še zanimiv paradoks v zvezi s časnikom Charlie Hebdo, o katerem pripoveduje Peter Hitchens na svojem spletniku. Leta 1996 so trije časnikarji tega lista v imenu človekovih pravic zbrali 170.000 podpisov v podporo peticiji za prepoved francoske desničarske stranke Nacionalne fronte. So bili ti ljudje res dosledni v zvezi s svobodo izražanja? Bojim se, da ne. Sem mar bolj Charlie od originala? Hm, kdo bi vedel?
Ni komentarjev:
Objavite komentar