Za večino ljudi v naši družbi pomeni krščanstvo religija in
moralizem. Edina alternativa temu je, poleg nekaterih drugih svetovnih religij,
pluralistični sekularizem. Od začetka pa ni bilo tako. Krščanstvo je bilo
prepoznano kot »tertium quid«, torej kot nekaj čisto drugega.
Tukaj je najpomembnejša stvar, da so se na splošno ljudje,
ki so upoštevali religijo, pohujševali nad Jezusom, tistim, odtujenim od
izpolnjevanja verskih in moralnih pravil, pa se je zdel zanimiv in
privlačen. S tem se srečujemo skozi novozavezne zapise o Jezusovem
življenju. Kjerkoli sreča Jezus pobožno osebo in osebo, izobčeno iz seksualnih
razlogov (npr. v Lk 7), ali pobožno osebo in rasnega izobčenca (npr. v Jn 3 in 4), ali pobožno osebo in političnega
izobčenca (npr. v Lk 19), je izobčena oseba tista, ki se z njim poveže, oseba vrste
»starejšega brata« pa ne. Jezus govori uglednim verskim voditeljem: »Cestninarji
in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo.« (Mt 21,31)
Jezusovo učenje je dosledno privlačilo neverne in
pohujševalo biblijsko verujoče pobožne ljudi njegovega časa. Vendar naše cerkve danes na splošno nimajo
več tega efekta. Tiste vrste outsiderjev, ki jih je Jezus privlačil, sodobne
cerkve ne privlačijo, celo tiste avantgardne ne. Pritegniti skušamo konservativne, zapete, moralistične
osebke. Razuzdani in razpuščeni, ali zlomljeni in marginalizirani se izogibajo
cerkvi. To lahko pomeni le eno: če pridige naših pastorjev in praksa naših
faranov nimajo istega učinka, kot ga je imel Jezus, potem ne oznanjamo istega
sporočila, kot ga je Jezus. Če naše cerkve ne privlačijo mlajših bratov, potem
bodo bolj polne starejših, kot bi si
želeli zamišljati.
Vir: Already Not Yet >>>
Poslovenil: Dizma
Ni komentarjev:
Objavite komentar