To so besede, ki jih je Jezus povedal farizejem, ki niso verovali vanj. Očitali so mu namreč, da on pričuje o sebi, in da zaradi tega njegovo pričevanje ni resnično. On jim je na to med drugim rekel: "Tudi v vaši postavi je zapisano, da je pričevanje dveh ljudi resnično. Jaz sem, ki pričujem o sebi, in Oče, ki me je poslal, pričuje o meni." (Jn 8,17.18) Nato so ga farizeji vprašali, kje je njegov Oče (cf. v. 19). Jezusov odgovor na to vprašanje sem navedel kot iztočnico tega prispevka.
Farizeji so bili nadvse pobožni ljudje, ki so vestno in vzorno izvrševali vse zapovedi, ki jim jih je nalagalo njihovo bogato izročilo, utemeljeno na Mojzesovi postavi. Kot taki so bili zagotovo prepričani, da poznajo Boga. Toda Jezus jim je rekel, da ga ne poznajo. Še več, povedal jim je tudi naslednje: "Jaz odhajam in iskali me boste, in umrli boste v svojem grehu. Kamor jaz odhajam, vi ne morete priti." (Ibid. v. 21) Oni, ki so tako vzorni in moralni, da bodo umrli v grehu? To jim nikakor ni šlo v račun. Najbrž so zato ta stavek enostavno odmislili in se osredotočili na naslednjega, ko so vprašali: "Si bo mar vzel življenje, da pravi: 'Kamor jaz odhajam, vi ne morete priti.'" (ibid, v. 22) Tole je že videti malo cinično. Ljudje, ki imajo možgane oprane z religijo, ne vidijo svojih dejanskih duhovnih potreb. Zato je Jezus na drugem mestu tej vrsti ljudi rekel: "Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo." (Mt 21,31b) Seveda ne zato, ker so bili cestninarji in vlačuge, ampak, ker so verovali. Lažje jim je bilo verovati, ker se niso zanašali na nobene svoje posebne kvalitete, ampak na Božjo milost. Jezus je nato rekel religioznim ljudem, s katerimi se je pogovarjal: "Vi ste od spodaj, jaz pa sem od zgoraj. Vi ste od tega sveta, jaz pa nisem od tega sveta. Zato sem vam rekel: 'Umrli boste v svojih grehih.' Če namreč ne boste verovali, da jaz sem, boste umrli v svojih grehih." (Jn 8,23.24) Ljudje smo pozemska bitja in razmišljamo pozemsko. V bistvu smo vsi humanisti. Menimo, da zadostuje, da smo "dobri ljudje" (karkoli že to pomeni) in vse bo v redu. Jezusovi sogovorniki niso bili nič drugačni od nas. Toda Jezus jim je rekel, da bodo tisti, ki ne bodo verovali, da je ON TISTI, KI JE (cf. 2Mz 3,14), umrli v svojih grehih in posledično pogubljeni.
Obratno velja za tiste, ki verujejo vanj. Apostol Pavel je s tem v zvezi napisal: "Kajti po njem imamo oboji (kristjani iz poganstva in kristjani iz judovstva, op. Diz.) dostop k Očetu v enem Duhu." (Ef 2,18) Ker imamo ta dostop, ki nam ga je omogočil Kristus, moremo poznati nebeškega Očeta. Tako preprosto je to. Sv Janez govori: "Kdor zanika Sina, tudi Očeta nima; kdor pa prizna Sina, ima tudi Očeta." (1Jn 2,23) K Očetu se lahko bližamo preko Sina. On je naš edini Srednik (cf. 1Tim 2,5). Jezus pa je tudi rekel: "Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza." (Jn 3,36) Jezus ni rekel, da je dovolj biti "dober človek", kajti "biti dober človek" je nekaj, kar si mi domišljamo. Zato pridne punce (in fantje!) ne pridejo v nebesa, poredne punce (in fantje!) pa res pridejo povsod. Pridne punce in fantje se zanašajo nase (saj poznamo tisto geslo: "Verjemi vase in v svoje sposobnosti!"), med porednimi pa se najdejo taki, ki se glede odrešenja zanašajo edino na Jezusa. Pridne punce in fante srečamo v religijah, le da religije ne rešujejo. Religija (katerakoli) pravi: delaj to in to, trudi se in rešil se boš. Jezus pa pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina,
da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno
življenje." (Jn 3,16)
Zato je pomembno poznati Jezusa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar