V tem prispevku obravnavam Jezusovo priliko o delavcih v vinogradu, ki je zapisana v Mt 20,1-16. Prilika se začne takole: "Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogodil za en denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd." (Mt 20,1.2) Nadaljuje pa se nekako takole: okrog tretje dnevne ure, ali po naše okoli devetih zjutraj, se je z naslednjo skupino pogodil za enako plačilo; postopek se je ponovil okoli šeste, devete in enajste ure, torej okoli poldneva, treh in petih popoldne. Z vsako od teh skupin se je pogodil za plačilo enega denarija. To je bila tedaj običajna plača za celodnevno delo. Proti večeru je poklical oskrbnika in mu velel, naj vsakemu izplača po en denarij, in to tako, da izplača najprej zadnjim, nazadnje pa prvim, tako da so lahko tisti, ki so začeli z delom bolj zgodaj, videli, koliko so zaslužili tisti, ki so prišli za njimi. Tisti, ki so začeli delati zgodaj zjutraj, so se počutili opeharjene: "In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: 'Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.'" (Ibid. vv. 11.12) Pa so bili res opeharjeni? V priliki je gospodar odgovoril enemu od prizadetih: "Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?" (Ibid. vv. 13-15)
Če gledamo na ta dogodek s čisto posvetnega stališča, bi se komu res lahko upravičeno zazdelo, da je pri vsej stvari nekaj narobe, čeprav je bilo vse narejeno po pravilih, saj more delodajalec s svojim početi, kar hoče. S pravnega vidika je bilo sicer vse v najlepšem redu, z vidika pravičnosti pa ne. Delodajalec naj bi plačeval delavce po njihovem delu, ne po svojih trenutnih kapricah.
Toda prilika ne govori o tem, čemu je podobna ureditev tega sveta, ampak, čemu je podobno nebeško kraljestvo. Kristjani, ki so to že zelo dolgo, utegnejo godrnjati zoper mlajše brate in sestre, če morda ti hitreje napredujejo: "Komaj je prišel zraven, je že med glavnimi." V cerkvi se lahko zgodi, da nekateri zviška gledajo na spreobrnjenca, ki je bil še malo nazaj očiten grešnik. Pri tem kristjani pozabljamo, da smo tudi mi vsi skupaj grešniki, odrešeni po milosti, ne po naših zaslugah in zaslužnih delih. "Desni" hudodelec (cf. Lk 23,39-42) zagotovo ni storil nobenega zaslužnega dejanja, saj se je spreobrnil šele tik pred smrtjo. Tudi ni obvladal nobene od potankosti krščanske teologije, ni vedel za nauk o Trojici, ni imel pojma o krstu in obhajilu, nikoli v življenju ni prebral niti ene črke iz Nove zaveze, nič od tega! Toda edino on je zanesljivo in neposredno od našega Gospoda kanonizirani svetnik, ki je prejel zagotovilo: "Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju." (Lk 23,43b) Če bi šlo vse po pravici in pravičnosti, bi moral biti mož pogubljen, Kristus pa mu je obljubil raj.
Toda prilika ne govori o tem, čemu je podobna ureditev tega sveta, ampak, čemu je podobno nebeško kraljestvo. Kristjani, ki so to že zelo dolgo, utegnejo godrnjati zoper mlajše brate in sestre, če morda ti hitreje napredujejo: "Komaj je prišel zraven, je že med glavnimi." V cerkvi se lahko zgodi, da nekateri zviška gledajo na spreobrnjenca, ki je bil še malo nazaj očiten grešnik. Pri tem kristjani pozabljamo, da smo tudi mi vsi skupaj grešniki, odrešeni po milosti, ne po naših zaslugah in zaslužnih delih. "Desni" hudodelec (cf. Lk 23,39-42) zagotovo ni storil nobenega zaslužnega dejanja, saj se je spreobrnil šele tik pred smrtjo. Tudi ni obvladal nobene od potankosti krščanske teologije, ni vedel za nauk o Trojici, ni imel pojma o krstu in obhajilu, nikoli v življenju ni prebral niti ene črke iz Nove zaveze, nič od tega! Toda edino on je zanesljivo in neposredno od našega Gospoda kanonizirani svetnik, ki je prejel zagotovilo: "Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju." (Lk 23,43b) Če bi šlo vse po pravici in pravičnosti, bi moral biti mož pogubljen, Kristus pa mu je obljubil raj.
Božja pravičnost se je izkazala na Jezusu Kristusu, ko je Bog Oče nanj izlil svojo jezo, ki je bila namenjena nam. Jezusov križ je tisti, ki zagotavlja večno življenje vsem, ki vanj zaupajo, ne pa njihova dela ali dolžina krščanskega staža. "Plačilo" je po milosti, ne po takšnih ali drugačnih zaslugah, milost pa lahko sprejemamo edino po veri. Milost in pravičnost se med sabo razlikujeta. Jezus je naša pravičnost pred Bogom. Zato pravi Pavel: "Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu." (Rim 8,1) Na drugem mestu pa pravi: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3,22a) Sam bi še dodal: "Ne glede na dolžino tvojega staža v veri."
Ni komentarjev:
Objavite komentar