Poleg Mateja nam je edino Luka posredoval nekaj več podrobnosti iz Jezusovega otroštva. Preostala evangelista se sploh nista posvečala temu obdobju iz Gospodovega življenja. Luka je med drugim navedel tudi zanimiv dogodek, ki je videti kot anekdota. Gre za simpatično prigodo, v kateri sta Marija in Jožef, ko sta šla z Jezusom v Jeruzalem, fanta spotoma izgubila:
Njegovi starši so vsako leto ob prazniku pashe hodili v Jeruzalem. 42 Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. 43 In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. 44 Mislili so, da je pri popotni druščini, in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. 45 Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. 46 Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. 47 In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. 48 Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: "Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala." 49 Dejal jima je: "Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" 50 Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. 51 Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. 52 Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. (Lk 2,41-52)
Marija in Jožef sta torej vsako leto, kot je bilo predpisano, ob veliki noči (za pasho) pridno hodila v Jeruzalem. V navadi je bilo tudi, da so ob taki priložnosti starši prvič vzeli s sabo sinove kako leto ali dve, preden je bil deček star trinajst let, s čimer je postal bar micva, ali po naše "sin postave", torej polnopravni član judovskega verskega občestva..
Luka ne navaja natančno, kako je prišlo do tega, da sta Marija in Jožef izgubila Jezusa. Ljudje so tedaj potovali v Jeruzalem v velikih skupinah, v katerih so bili tudi otroci, ki so se družili med seboj. Na koncu se je izkazalo, da Jezusa ni v karavani, zato sta se vrnila v Jeruzalem.
To, da sta Marija in Jožef našla Jezusa ravno v templju, že daje slutiti nekaj, kar se je zgodilo enaindvajset let pozneje. Tempelj je bil kraj žrtvovanja, pasha pa praznik osvoboditve Izraelcev izpod egiptovskega suženjstva, ko so zaklali in jedli pashalno jagnje. Tempeljsko dvorišče je bil prostor, kjer so potekale debate izvedencev v verskih zadevah. Jezusa sta našla ravno sredi take debate, v kateri je presenečal učitelje s svojo razumnostjo in odgovori.
Njegovi starši so bili gotovo zelo veseli, ko so ga našli. Ko ga je Marija blago okarala, jima je odgovoril: "Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" (Lk 2,49b) Tu ni govoril o kateremkoli očetu, ampak o svojem resničnem Očetu, Bogu. S tem jima je dal vedeti, da se zaveda, da je Bog njegov Oče, in ne kakšen zemljan. Judje so radi govorili o Bogu kot "našem Očetu", ali "našem nebeškem Očetu", nikoli pa ne bi noben Jud rekel: "Bog je moj oče." Jezus se je torej jasno zavedal, kdo je in se je razodel kot pravi in resnični Sin nebeškega Očeta. Po vrnitvi v Nazaret je bil, kot pravi Luka, poslušen svojim staršem, in to kljub temu, da se je zavedal, kdo je v resnici. On ni prišel na svet kot gospodar, ampak kot služabnik, da bi rešil mnoge.
Enaindvajset let pozneje je bil Jezus usmrčen na golgotskem križu. Tudi takrat je bil čas pashe. Judovski učenjaki se tokrat niso več čudili njegovi modrosti, ampak so ga zasramovali. V templju pa se je tisti čas zgodilo nekaj nadvse pomembnega: zagrinjalo, ki je ločevalo svet prostor od presvetega, se je pretrgalo na dvoje, dostop do Božjega prestola je postal prost. Jezus Kristus je naša pashalna žrtev, naš veliki duhovnik in naš tempelj: "V njem imamo srčnost in dostop v popolnem zaupanju po veri vanj." (Ef 3,12) In to je dobra novica za vse.
Ni komentarjev:
Objavite komentar