Skrivnostni spremljevalec

Zame je eden od najbolj zanimivih dogodkov, zapisanih v pričevanjih štirih evangelistov, tisti, ko se Jezus po svojem vstajenju kot skrivnostni spremljevalec pridruži dvema učencema, ki sta se napotila iz Jeruzalema v Emavs. Gre za dogodek, ki ga natančno popisuje le Luka in sicer  v Lk 24,13-35. 

Iz zapisanega je razvidno, v kako klavrnem stanju so se nahajali Jezusovi učenci po križanju. Vsi so se razbežali in poskrili. Čeprav jih je Jezus ves čas pripravljal na svojo smrt in vstajenje, kot je opisano v naslednjem odlomku: "Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen," (Mt 16,21) oni tega niso bili zmožni doumeti. 

Učenca nista prepoznala skrivnostnega spremljevalca, ki se jima je pridružil na poti ter ju spraševal o tistem, kar se je malo nazaj zgodilo v Jeruzalemu.  Eden od učencev, Kleopa, je Gospodu razlagal o uničenih upih in pričakovanjih: "Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael." (Lk 24,21a) Upi so eno, realnost pa drugo. Učenci so si predstavljali, kako bo njihov Gospod  ponovno vzpostavil zemeljsko kraljestvo Izrael, ki naj bi potem trajalo na veke. Dvanajsteri so se še pri zadnji večerji prepirali, kdo med njimi je večji in bo zasedal boljši položaj v Božjem kraljestvu (cf. Lk 22,24 ss.). Zato ni čudno, da so bili razočarani, ker je Kristusov križ odnesel njihove sanje. Počutili so se opeharjene. Učitelj, ki so ga imeli radi in so mu zaupali, se je izkazal kot še en ponesrečeni prerok. Toda neko dejstvo je povzročalo še večjo zmedo v Kleopovi glavi: "Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi." (Lk 24 22.23)  Presneto, potem so se v vsej tej nesrečni zadevi pojavile neke ženske in pripovedovale prav čudne stvari, na kar pa se itak ni bilo moč zanesti, ker žensko pričevanje v tistem času ni nič veljalo. Razen tega noben razumen človek v tistem času ni verjel, da bi mrliči hodili iz grobov, še prej pa odvalili dvotonski kamnit pokrov, ki se ga je dalo premakniti le od zunaj. Kakorkoli, Jezus jima je nato potrpežljivo razlagal iz Pisem, da je Mesija moral vse to pretrpeti in biti poveličan (cf. Ibid. vv. 25-27).

Ko so prišli v Emaus, se je skrivnostni spremljevalec delal, kot da hoče iti naprej, učenca pa sta ga "prepričala", da je ostal z njima. Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega:

Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. 31 Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. 32 In rekla sta drug drugemu: "Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?"    (Lk 24,30-32)

 Učenca sta prepoznala skrivnostnega spremljevalca na poti v Emavs. Jezusovo dejansko navzočnost sta sicer čutila ves čas, ko jima je razlagal Pisma. Da, Jezusova smrt ni bila "kar nekaj", kar dokazuje njegovo vstajenje.

Naš Odrešenik Jezus Kristus zagotavlja vsem, ki vanj verujejo, večno življenje, oziroma, kot piše sv. Pavel: "Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih."  (1Kor 15, 3b.4a)  Amen. Bogu hvala.