Drugačen kralj

Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. 38 Govorili so:

"Blagoslovljen kralj,

ki prihaja v Gospodovem imenu!

V nebesih mir

in slava na višavah!"

39 Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: "Učitelj, pograjaj svoje učence." 40 In odvrnil jim je: "Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili."  (Lk 19,37-39) 

Kralji, kraljevine in nasploh monarhije so v današnjem času videti kot eksotični anahronizem, kot nekaj, kar pravzaprav pripada preteklim časom, kot nekaj, o čemer se še največ govori v revijah, katerih ciljna publika so pripadnice ženskega spola.  Toda ne glede na to, kaj si danes mislimo o kraljih in monarhijah, se Bog v Svetem pismu razodeva kot Kralj.  To se marsikomu zdi čudno, vendar Bog ni demokrat, ki bi ga lahko (iz)volili, ampak je on, kot Stvarnik in Vzdrževalec vesoljstva, tisti, ki si izvoli kogar hoče in kakor hoče. 

Ko se je naš Gospod teden dni pred smrtjo na oslu bližal Jeruzalemu, ga je širši krog njegovih učencev prepoznal kot kralja. A to ni bil kralj, kakor si ga predstavljamo. Bil je drugačen. Pravzaprav je bil tudi popolnoma drugačen od tistega, kar so si učenci predstavljali o njem kot o kralju. Bržkone so pričakovali, da bo v Jeruzalemu prevzel oblast, pregnal rimsko okupatorsko vojsko in vladal osvobojenemu Izraelu, kot se spodobi za pravega kralja. Toda nič od tega se ni zgodilo. Ravno nasprotno.  Njegovim nasprotnikom se je čez teden dni zoper njega posrečila zarota, v kateri so ga prijeli, zaslišali in predali Rimljanom. Ko ga je rimski namestnik vprašal, če je res kralj, mu je Jezus odgovoril: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." (Jn 18,36)  Kristusovo kraljestvo je drugačno od posvetnih kraljestev, ker ni od tega sveta. To je bistvo, ki so ga mnogi spregledali. On ni prišel ustvarjat zemeljske države, ampak je prišel odkupit pogubljene ljudi za nebeško kraljestvo, kar je nato izvedel s svojo žrtveno smrtjo na križu. Apostol Pavel piše:

Čeprav je bil namreč v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom,
7 ampak je sam sebe izpraznil
tako, da je prevzel podobo služabnika
in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek
8 in je sam sebe ponižal
tako, da je postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu.  (Flp 2,6-8)

Smrt na križu ni prav nič kraljevska smrt, ampak nasprotno.  Na ta način so Rimljani usmrčevali pobegle sužnje, roparje in upornike. Toda druga oseba Svete in nedeljive Trojice, Bog Sin, je tako rekoč izničil sam sebe, se učlovečil  in prišel na svet kot Jezus Kristus.  Na svetu je živel neoporečno in brezgrešno življenje. Kot pravi pisec Pisma Hebrejcem, je bil Jezus "preizkušan v vsem, vendar brez greha." (Heb 4,15)  Kot tak je bil resnično "Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta." (Jn 1,29b) Usmrčen je bil za naše grehe in bil obujen od mrtvih v dokaz, da imamo v njem opravičenje vsi, ki vanj verujemo. Jezus je bil do konca pokoren svojemu nebeškemu Očetu.  "Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom." (Flp 2,9)  Da, on je "Kralj kraljev in Gospod gospodov," (Raz 19,16b)  toda povsem drugačen od kraljev, predsednikov in drugih oblastnikov, ki vladajo temu svetu. Britanska kraljica se kiti z naslovom braniteljica vere, rimski škof se ima za naslednika apostola Petra in Kristusovega namestnika, Obama je predsednik najmočnejše velesile, a nihče od teh ne rešuje. Jezus je edini Odrešenik. Torej je tudi edini resnični kralj. Pa tako drugačen je od drugih kraljev!