Prilika o usmiljenem Samarijanu je ena od najbolj znanih Jezusovih prilik. O njej in o njenem širšem kontekstu sem že pisal tukaj in tukaj, vsakič z drugega zornega kota. Tokrat se lotevam zadeve s tretje strani.
Učitelj postave je vprašal Jezusa: "Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?" (Lk 10,25b; poudaril Diz.) Učitelj postave ni bil kdorsibodi. Šlo je za človeka, ki je obvladal postavo in je, kot piše na začetku citirane vrstice, s svojim vprašanjem preizkušal našega Gospoda. Njegov namen torej ni bil pošten. Pa ne le to, njegovo vprašanje je bilo čisto narobe zastavljeno, pač tako, kot bi ga lahko zastavil vsak pismouk iz farizejskih vrst. Farizeji so namreč verjeli, da se človek odreši s striktnim izpolnjevanjem določil postave, pa ne le zapisane, ampak tudi "nezapisane", kakršna je obstajala le v glavah farizejev in so jo pozneje zapisali v talmudski literaturi. Ker je Jezus vedel, s kom ima opravka, mu je zastavil protivprašanje: "Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?" (Ibid. v. 26) Učitelj postave se pravzaprav ni zavedal, da noben človek nikoli ne more tako dobro izpolnjevati postave, da bi lahko z njenim izpolnjevanjem dosegel večno življenje (cf. Rim 3,20). Jezus ga je hotel s svojim provokativnim protivprašanjem spraviti k razmišljanju izven farizejskega okvira, toda pismouk je bil preveč zaverovan v svoj prav. Odgovor, ki ga je podal, je bil z vidika same postave sicer pravilen, saj je odgovoril: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe." (Ibid. v. 27) Jezus mu nato reče: "Prav si odgovoril, [...] to delaj in boš živel." (Ibid. v. 28) Toda, ali je sama pravilnost odgovora jamčila, da bi bil učitelj postave res zmožen dosledno izpolnjevati ti dve zapovedi, da bi si stem prislužil večno življenje? Očitno ne, kajti Luka nam pripoveduje: "Ta pa je hotel sebe opravičiti in je rekel Jezusu: 'In kdo je moj bližnji?'" (Ibid. v. 29) On se je hotel torej opravičiti, ker je očitno zaslutil, da njegova ljubezen do bližnjega ni bila tisto, kar bi morala biti. Nato mu je Jezus povedal priliko o usmiljenem Samarijanu, ampak o tem na tem mestu ne bom govoril.
Vprašanje: "Kaj naj storim, da dosežem večno življenje?" je samo po sebi napačno, zlasti če ga zastavi nekdo, ki je strokovnjak za postavo. Ko je ob drugi priložnosti množica v Kafarnaumu spraševala Jezusa: "Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?" (Jn 6,28) jim je Gospod odgovoril: "Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal." (Jn 6,29) Česar ni vedela množica, bi moral vedeti učitelj postave, torej, da z izpolnjevanjem postave ne moreš doseči večnega življenja, v kolikor pri tem nisi stoodstotno dosleden. Na to bi ga morale spomniti že tempeljske daritve, ki so takrat še vedno obstajale in so v predpodobah ponazarjale evangelij - dobro novico o odpuščanju grehov. Jezusov odgovor je bil torej primeren za vpraševalca, ki je k njemu pristopil z napačnim vprašanjem in slabim namenom.
Božje delo je namreč to, da verujemo v Jezusa Kristusa, ki ga je poslal Bog Oče, da bi svet odrešil greha, vera, ki rešuje, pa pride po milosti. Učitelj postave tega takrat žal ni doumel, enako kot množica v Jn 6,22 ss. Podobno je danes. Religiozni ljudje si prizadevajo, da bi naredili nekaj za svoje odrešenje, toda vse njihovo prizadevanje je zaman, kajti, kot pravi Pavel: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8)
Ni komentarjev:
Objavite komentar