Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: 10 "Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. 11 Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: 'Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. 12 Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.' 13 Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: 'Bog, bodi milostljiv meni grešniku!' 14 Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan."
(Lk 18,9-14)
Prilika o farizeju in cestninarju je ena najbolj znanih prilik, ki jih je povedal Jezus. Obenem je to prilika, ki nam lepo predstavi evangelij kot resnično dobro novico o Božji milosti in odpuščanju.
V zgodbi torej nastopata dva človeka: farizej in cestninar. Farizej je pripadal sloju, ki je užival v dlakocepskem izpolnjevanju postave, pa ne ravno Mojzesove, kot je zapisana v Pentatevhu, ampak v veliki meri namišljene, ustne, oziroma človeške postave (Mr 7,1-8). V obdobju, ki je sledilo koncu pisanja Svetega pisma stare zaveze, so judovski učitelji - rabini začeli govoriti, da je Mojzes prejel poleg zapisane Tore tudi ustno Toro, ki jo je tudi treba spoštovati. Na mnogih mestih so določila slednje predrugačila pomen zapisane Postave, na kar je Jezus opozarjal v svojem govoru na gori. Kakorkoli, farizeji so uživali v preciznem izpolnjevanju postave. Njegovo nasprotje v tej pripovedi je cestninar. Cestninarji so bili uradniki, ki so bili osovraženi iz dveh razlogov. Pri pobiranju pristojbin so odirali svoje žrtve, ker pa so bili povrhu vsega v službi rimske države, so jih Judje obsojali kot okupatorjeve kolaborante.
Za začetek si poglejmo farizeja in v čem je bil njegov problem. Najprej se posvetimo prvemu delu vrstice Lk 18,11. V Chráskovem prevodu najdemo zapisano: "Farizej se ustopi in moli sam s seboj tako:..." Menim, da nam ta prevod bolje opisuje zadevo kot SSP, kjer pravi: "Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle:..." Res ima SSP tudi opombo, kjer piše, da je možno ta del brati tudi takole: "Farizej se je postavil in k sebi molil takóle:..." Farizej torej v bistvu ni molil k Bogu, ampak sam s seboj, oziroma k sebi. Da bi bil farizej v širšem smislu, ni treba biti Jud. Lahko si kristjan, musliman, hinduist, ateist, budist ali karkoli. Splošno prepričanje je, da je bila hinavščina glavni problem tega in vseh farizejev, pa ni čisto tako. Če pogledamo s človeškega stališča, je bil farizej zelo moralen človek. Ni nujno, da bi ga sosedje ocenili kot hinavca. Zagotovo bi ga imeli rajši za soseda kot goljufivega cestninarja, ki mu je šlo le za denar, in je povrhu vsega nosil pečat "narodnega izdajalca". Toda v bistvu je bil farizej tako poln sebe, da je bila njegova "molitev" en sam "Jaz, jaz, jaz, jaz!" Ob vsem svojem napuhu in samoveličju je spregledal, da je tudi sam grešnik, ki potrebuje Božjo milost. Toda farizejstvo ni le problem Jezusovega časa. Naj navedem nekaj primerov sodobnega farizejstva: "Jaz sem moralen človek. Za moralo ne potrebujem vere." Ali pa: "Jaz razmišljam s svojo glavo, ne pa tako kot tiste ovce." Tretji primer: "V bistvu sem zelo dober človek, toda včasih res delam napake. Nihče ni popoln." Tudi te in podobne izjave sodijo na področje farizejskega rezoniranja. Vse se vrtijo okoli: "Jaz, jaz, jaz!" kot pri moralnem možakarju iz zgornje prilike. Tempelj in bog je v tem primeru človek, ki je samega sebe pobožanstvil. Taka oseba morda sploh ni kak dvoličnež. Lahko je zelo moralen človek. Njegov problem je, da se zanaša nase in na svojo moralnost.
Na drugi strani imamo cestninarja, človeka, ki je bil brez družbenega ugleda. Ta si ni niti upal pristopiti bliže, ampak je ostal v ozadju in prosil Boga za milost odpuščanja. Na koncu je odšel, za razliko od farizeja domov opravičen in, ne farizej. Zavedal se je svoje grešnosti in jo je iskreno obžaloval. Poleg hiše na Rašici, ki stoji na domnevnem mestu hiše, kjer se je rodil Primož Trubar, je napis: "Pred Bugam smo vsi glih." Drži. Pred Bogom smo vsi enaki, zlasti v grehu. Vsakdo med nami poseduje v sebi smrtonosno dozo greha, ki zadostuje za večno pogubljenje. Obstajajo sicer tudi zločinci, teroristi, psihopatski morilci in kar je še takih. Toda popolnoma vseeno je, če te ugrizne ena črna mamba ali pa sto črnih mamb, v obeh primerih si dobil letalno dozo strupa. Verjamem, da je cestninar naredil več grehov kot farizej. Toda farizej se ni zavedal, da človek ni grešnik, ker greši, ampak greši, ker je grešnik. Ta, od Luthra sposojena fraza, ni gola besedna igra, ampak žalostna resnica, ki se je ljudje ponavadi ne zavedajo. Apostol Pavel se je tega zelo dobro zavedal, ko je napisal: "Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15b) On je vedel, da je grešnik, čeprav ni bil cestninar, in je bil opravičen. Tudi Pavel je bil farizej, nekaj časa je celo preganjal Božjo cerkev, nakar je postal po Božji milosti apostol narodov. Ne gredo torej le cestninarji v nebesa, enako ne pridejo tja vsi cestninarji.
Ker smo vsi grešniki, nas Jezus že od začetka svoje zemeljske službe pa do danes preko svoje besede vabi: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) Evangelij nam kristalno jasno pove, da je bil Jezus usmrčen zaradi naših prestopkov in obujen od mrtvih zavoljo našega opravičenja (Rim 4,25. 1Kor 15,1 ss.). On rešuje vse, ki se spreobrnejo k njemu: nominalne kristjane, muslimane, ateiste, agnostike, newagerje, budiste in kar je še svetovnih ver in nazorov, ljudi vseh družbenih slojev, ras in jezikov. Kdor se zanese nanj in na njegovo popolno in na križu dovršeno delo, prejme večno življenje. On sam je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)
Ni komentarjev:
Objavite komentar