To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: "Kdo si ti?", 20 je priznal in ni tajil. Priznal je: "Jaz nisem Mesija."21 "Kaj torej? Si mar Elija?" so ga vprašali. "Ne, tudi to nisem," jim je rekel. "Ali si prerok?" "Ne," je odgovoril. 22 Rekli so torej: "Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?"23 Dejal je:
"Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot,
kakor je rekel prerok Izaija." 24 Odposlanci so bili iz vrst farizejev. 25 Vprašali so ga in mu rekli: "Kaj torej krščuješ, če nisi ne Mesija ne Elija ne prerok?" 26 Janez jim je odgovoril: "Jaz krščujem v vodi, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, 27 tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali." 28 To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval. (Jn 1,19-28)
Čas, v katerem se je zgodil dogodek, opisan v zgornjem odlomku, je bil v judovskem svetu čas intenzivnega pričakovanja prihoda Mesija. Janez Krstnik je s svojim delovanjem močno razburkal judovsko javnost, zaradi česar so k njemu poslali odposlance, ki so ga povprašali, kdo sploh je in zakaj počne tisto, kar počne, če nima za svoja dejanja nobenega "uradnega" pooblastila.
Tudi nas danes ljudje sprašujejo, zakaj delamo tisto, kar delamo in kdo nas je za to pooblastil. Če si smem privoščiti malo janezovskega sloga, bi se lahko naš odgovor glasil (tudi) takole: "Mi pač tako delamo, ker je to naročil on, ki je prisoten med vami in ga ne poznate, 'ki je, ki je bil in ki pride.' (Raz 1,4)" Ta prisotnost je danes očem nevidna, se jo pa da dojeti in občutiti na drugačen način. Poznati Jezusa Kristusa je namreč neskončno več kot nekaj vedeti o njem. Za to je potrebno novo rojstvo, ki pride od zgoraj, od Boga (cff. Jn 1,12.13. Jn 3,3 ss.).
Večina kristjanov danes pravi, "Sprejmi Jezusa in postal boš nanovo
rojeni kristjan!" Ta, danes že kar oguljena formulacija, je nevzdržna, ker gre pri njej za stališče, da smo mi
tisti, ki se po svoji "svobodni volji" odločamo za Kristusa; če pa se
nekdo zanj ne odloči, stori to po svoji "svobodni volji". Če smo mi
tisti, ki se odločimo za Kristusa, potem smo tudi mi tisti, ki smo sami
sebe nanovo rodili. Če ne popolnoma, pa vsaj malo, oziroma smo mi tisti,
ki se odločamo, da se bomo nanovo rodili, Bog pa nas na temelju te
odločitve preporodi. To je tako, kot bi rekli, da je nekdo babica ali porodničar
pri svojem lastnem telesnem rojstvu, kar je seveda nesmisel. Novo rojstvo je od zgoraj, torej od Boga, ne "od spodaj", kot da bi bilo iz nas samih.
Jezusa pozna tisti, ki je nanovo rojen. On sam je rekel: "Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene;" (Jn 10,14) na drugem mestu pa pravi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel [...] Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan." (Jn
6, 37.39) Kdorkoli je po Očetovi volji nanovo rojen, pride k Jezusu,
in kdorkoli pride k Jezusu, ga Jezus tudi sprejme. Tisti, ki ga Jezus
sprejme, se nikoli ne more izgubiti.
Ali poznaš Jezusa?
Ni komentarjev:
Objavite komentar