Poslavljamo se od leta Gospodovega 2016. Odhajajoče leto je bilo zaznamovano z vojno na območju Bližnjega Vzhoda, z letalskimi nesrečami, potresi in terorističnimi napadi.
Véliki italijanski pesnik in znanilec renesanse Francesco Petrarca je nekoč zapisal, da ga čas, v katerem je živel, navdaja z velikim nezadovoljstvom in da bi se najraje videl v katerem koli drugem času, le v svojem ne. To je seveda zanimiva želja, vendar se najbrž zavedamo, da nismo mi tisti, ki bi odločali o tem, v katerem času se bomo rodili in v njem živeli. O tem suvereno odloča Kralj vekov, neminljivi, nevidljivi in edini Bog (cf. 1Tim 1,17). Leto, ki je za nami je zagotovo eno tistih, v katero se bržkone kar precejšnja večina ne bi nikoli želela vračati, zato imamo res srečo, da teče čas linearno.
V tem letu je bilo umorjeno 90.000 kristjanov in to zgolj zaradi vere v Jezusa Kristusa, povprečno po eden na šest minut. Skoraj pol milijarde kristjanov ni moglo svobodno prakticirati svoje vere. Število umorjenih je še vedno manjše kot lansko leto, ko je znašalo 105.000. (Vir) Te številke niso ravno prijazne, veljajo pa v glavnem za države, ki ne sodijo v svet razvitega Zahoda (Zahod je precej čuden izraz, ker vanj vključujemo razviti svet Evrope, Angloamerike, Avstralije itn., kar je z geografskega vidika zelo nenavadno). Toda preganjanje je nekaj, kar nam je obljubil že naš Gospod: "Toda preden se bo to zgodilo, bodo nad vas dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike." (Lk 21,12) To seveda ne pomeni, da bi si morali želeti preganjanje, ampak se s tem sprijazniti, če ne gre drugače. Družina Mc Arthur, ki ima pekovsko podjetje na Severnem Irskem je vzorčni primer šikaniranja na "strpnem" Zahodu, kjer si lahko kaznovan, ker nočeš dati na torto panseksualistično navdahnjenega napisa, ki ni skladen s tvojim krščanskim prepričanjem. (Vir) Žal je takih primerov še veliko.
Kje je danes Zahod? Kje je Evropa? Ne sprašujem se, kje sta v geografskem smislu, ampak, kje sta na duhovnem zemljevidu. Morda je dal odgovor mladi, prezgodaj umrli poet Srečko Kosovel v svoji pesmi Kons:
Véliki italijanski pesnik in znanilec renesanse Francesco Petrarca je nekoč zapisal, da ga čas, v katerem je živel, navdaja z velikim nezadovoljstvom in da bi se najraje videl v katerem koli drugem času, le v svojem ne. To je seveda zanimiva želja, vendar se najbrž zavedamo, da nismo mi tisti, ki bi odločali o tem, v katerem času se bomo rodili in v njem živeli. O tem suvereno odloča Kralj vekov, neminljivi, nevidljivi in edini Bog (cf. 1Tim 1,17). Leto, ki je za nami je zagotovo eno tistih, v katero se bržkone kar precejšnja večina ne bi nikoli želela vračati, zato imamo res srečo, da teče čas linearno.
V tem letu je bilo umorjeno 90.000 kristjanov in to zgolj zaradi vere v Jezusa Kristusa, povprečno po eden na šest minut. Skoraj pol milijarde kristjanov ni moglo svobodno prakticirati svoje vere. Število umorjenih je še vedno manjše kot lansko leto, ko je znašalo 105.000. (Vir) Te številke niso ravno prijazne, veljajo pa v glavnem za države, ki ne sodijo v svet razvitega Zahoda (Zahod je precej čuden izraz, ker vanj vključujemo razviti svet Evrope, Angloamerike, Avstralije itn., kar je z geografskega vidika zelo nenavadno). Toda preganjanje je nekaj, kar nam je obljubil že naš Gospod: "Toda preden se bo to zgodilo, bodo nad vas dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike." (Lk 21,12) To seveda ne pomeni, da bi si morali želeti preganjanje, ampak se s tem sprijazniti, če ne gre drugače. Družina Mc Arthur, ki ima pekovsko podjetje na Severnem Irskem je vzorčni primer šikaniranja na "strpnem" Zahodu, kjer si lahko kaznovan, ker nočeš dati na torto panseksualistično navdahnjenega napisa, ki ni skladen s tvojim krščanskim prepričanjem. (Vir) Žal je takih primerov še veliko.
Kje je danes Zahod? Kje je Evropa? Ne sprašujem se, kje sta v geografskem smislu, ampak, kje sta na duhovnem zemljevidu. Morda je dal odgovor mladi, prezgodaj umrli poet Srečko Kosovel v svoji pesmi Kons:
Truden evropski človek
strmi žalostno v zlati večer,
ki je še žalostnejši
od duše njegove.
Kras.
Civilizacija brez srca.
Srce je brez civilizacije,
Izmučena borba.
Evakuacija duš.
Večer peče kot ogenj.
Smrt Evrope!
Usmiljenje! Usmiljenje!
Gospod profesor,
razumete življenje?
Če je to veljalo že v Kosovelovem času, saj je pesnik umrl davnega leta 1926, potem to še toliko bolj velja za sedanjost. Ivan Cankar je v enem od svojih predavanj primerjal tedanjo avstrijsko diplomacijo s staro brezzobo babnico, ki pobesnelo maha naokrog z rožnim vencem. Današnji evropski in ostali progresisti sicer ne mahajo naokrog s takim ali podobnim religioznim pripomočkom, ampak z lastno interpretacijo deklaracije o človekovih pravicah in z njo v imenu "svobode govora" šikanirajo vse, ki se z njimi ne strinjajo. Laž si je nadela preobleko resnice. Satanska laž: "In bosta kakor Bog," (1Mz 3,5 EKU) je šlager sezone. Šalo, da se beseda laž stopnjuje takole: "Laž, velikanska laž, statistika," bi lahko obrnili tudi takole: "Laž, velikanska laž, politična korektnost." Toda to zadnje ni več šala, ampak realnost. Evropski človek zre truden žalostno v zlati večer, truden od bivanja, sredi pustote in golote, ki spominja na kraško pokrajino. Sv. Avguštin je žedavno tega napisal znamenito misel: "K sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi." Brez tega je vsa civilizacija brez srca, srce pa brez civilizacije. Bivamo v duhovni puščavi sveta, ki je odtujen od Boga. Toda vakuum ni preveč obstojna stvar. K nam prihajajo sto tisoči z drugačno kulturo in drugačnimi navadami, ki globoko prezirajo Zahod in njegovo nravstveno stanje. Sv. Pavel je zapisal: "Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Zahod že žanje sadove svojega brezboštva, politiki pa tolažijo ljudi, da se bo pač treba privaditi na terorizem. Kje je tu kanček zdrave pameti?
Ne vem, kaj nas čaka v naslednjem letu. Toda leto 2016 bom prav rade volje hvaležno dal na stran. Hvaležno zato, ker so nas zgoraj navedene stiske in težave zaenkrat obšle. Prerok Habakuk je ob stiskah, ki so zadele njegovo ljudstvo, napisal:
Kajti smokva ne bo cvetelain na trtah ne bo grozdja,pridelek oljke bo odpovedalin polja ne bodo dajala živeža,drobnica bo izginila iz stajin v hlevih ne bo živine.18 Vendar se bom veselil v GOSPODU,se radoval v Bogu moje rešitve.19 Gospod BOG je moja moč,dela mi noge kakor košutamin mi daje stopiti na moje višine.
(Hab 3,17-19)
Kar koli že se bo zgodilo, Bog je suveren. Četudi je v Habakukovem času kazalo, kot da je vse odpovedalo, se je prerok zavedal, da je Bog njegova moč in da se lahko v njem raduje, čeprav bi kdo mislil, dav takih okoliščinah ni nobenega razloga za radost. Zatorej: "Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?" (Rim 8,31)
Ni komentarjev:
Objavite komentar