Smer Jeruzalem

Zbral je okrog sebe dvanajstere in jim rekel: "Glejte! V Jeruzalem gremo in nad Sinom človekovim bo izpolnjeno vse, kar je pisano po prerokih. 32 Izročen bo namreč poganom, ki ga bodo zasmehovali, z njim grdo ravnali, vanj pljuvali, 33 ga bičali in umorili, in tretji dan bo vstal." 34 Vendar oni niso doumeli nič od tega. Ta govor jim je ostal prikrit in niso razumeli, kar je govoril.

35 Ko se je bližal Jerihi, je sedèl ob poti neki slepi mož, ki je prosil vbogajme. 36 Slišal je množico, ki je šla mimo, in spraševal, kaj je to. 37 Povedali so mu, da gre mimo Jezus Nazarečan. 38 Zavpil je: "Jezus, Davidov sin, usmili se me!" 39 Tisti, ki so hodili spredaj, so ga grajali, naj umolkne; on pa je še bolj vpil: "Davidov sin, usmili se me!" 40 Jezus se je ustavil in ukazal, naj ga pripeljejo k njemu. Ko se mu je približal, ga je vprašal: 41 "Kaj hočeš, da ti storim?" Dejal je: "Gospod, da bi spregledal." 42 Jezus mu je rekel: "Spreglej! Tvoja vera te je rešila." 43 In pri priči je spregledal. Šel je za njim in slavil Boga. Vse ljudstvo, ki je to videlo, je hvalilo Boga.  (Lk 18,31-43)

Ko se je Jezus nasmenil na svojo poslednjo pot v Jeruzalem in  zbral  dvanajstere okoli sebe svojih dvanajst apostolov ter jim natančno razložil, kaj se bo z njim tamkaj zgodilo, jim ni bilo nič jasno. Bilo jim je prikrito. V svojih glavah so si predstavljali Božje kraljestvo kot nekaj, kar bo Jezus na zmagovit način ustanovil v Izraelu. Učenci pravzaprav še dolgo niso razumeli, za katere vrste kraljestvo bo šlo, zato so ga celo malo pred njegovim pred vnebohodom vprašali:  "Gospod, ali boš v tem času obnovil izraelsko kraljestvo?" (Apd 1, 6b)  Kakorkoli, učenci so bili kakor tisti slepec pred Jeriho, ki je prosil vbogajme. 

Na nek način je tudi danes podobno. Ljudje, ki smo po naravi slepi za Boga (dejstvo je, da smo po naravi vsi cepljeni proti Bogu), se podobno kot slepi berač sprašujemo, kaj se dogaja okrog nas.  In potem nam nekdo oznani: "Jezus Kristus je umrl za naše grehe, in s svojim vstajenjem zagotavlja vsem, ki vanj verujejo ter se nanj zanesejo, popolno opravičenje od vseh grehov in večno življenje v Božjem kraljestvu."  Na to sporočilo se lahko odzovemo na dva načina. Lahko sploh ničesar ne doumemo, ker nam je ta govor tuj in nam ostane prikrit, mi pa gremo mirno naprej, kot da se ni nič zgodilo. Lahko pa skupaj s slepim beračem zavpijemo: "Jezus, Davidov Sin, usmili se me!" Jezus je poslal po slepega berača in ga dal pripeljati predse, da  se je uresničila Božja beseda izrečena po preroku Joelu: "Vsak, kdor bo klical GOSPODOVO ime, bo rešen." (Jl 3,5) Berač je bil rešen svoje slepote, ker je veroval, da ga Jezus more ozdraviti. Beraču ni bilo treba ničesar storiti, da bi bil ozdravljen.  Veroval je in je spregledal. 

Tudi nam grešnikom ni treba ničesar storiti, da bi uvideli svojo duhovno slepoto in spoznali, da smo na poti pogubljenja. Toda ne glede na to, kako velik je naš greh, ga Božja milost  neskončno presega. In še vedno velja, da se GOSPOD odzove vsaki osebi, ki iskreno kliče njegovo ime.  Zato je Kristus ob drugi priložnosti povedal: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) 

Na začetku svoje zadnje poti v Jeruzalem je Jezus z besedo in dejanjem razodel namen svojega prihoda na svet in sicer, da bi  s svojo smrtjo in vstajenjem odrešil vse, ki  v veri pridejo k njemu, podobno kot je pristopil slepi berač. Konec koncev smo pred neskončnim Bogom vsi samo berači, oziroma, kot se glasijo zadnje besede, ki jih je  izrekel Martin Luther na smrtni postelji: "Vsi smo berači. To je res." Tako je, berači na poti v nebeški Jeruzalem.