Bog je gotovo obljubil svojo milost ponižnim, se pravi tistim, ki so obupali nad sabo (1Pt 5,5). Človek pa se ne more res popolnoma ponižati, dokler ne ve, da je njegovo odrešenje povsem zunaj njegovih moči, sklepov, prizadevanj, volje ali del, temveč je povsem odvisno od presoje, sklepa, volje in dela nekoga drugega, namreč edinole Boga. Dokler bo prepričan, da sam lahko vsaj kanec prispeva k svojemu odrešenju, se zanaša nase in ne obupa dokončno nad seboj. Zato se ne poniža pred Bogom, temveč domneva, upa ali pa si vsaj želi, da bi se našel kraj, čas ali neko delo, ob pomoči katerega bo naposled dosegel odrešenje. Kdor pa sploh ne dvomi, da je vse odvisno od Božje volje, ta povsem obupa nad seboj in nič ne izbira, temveč čaka na Božje delovanje, in ta je najbližji milosti, da bo odrešen[...]
~Martin Luther, O usužnjeni volji
Iz: Martin Luther, Izbrani spisi, Nova revija. Ljubljana 2001. S. 417
Ni komentarjev:
Objavite komentar