Saj z užitkom prenašate nespametne, vi, ki ste pametni! 20 Prenašate, če vas kdo zasužnjuje, če vas kdo izkorišča, če vam kdo jemlje, če se kdo dviga nad vas, če vas kdo tolče po obrazu. 21 V svojo nečast govorim, kakor da bi bil res šibek. S čimer si kdo upa bahati se – še zmeraj govorim v neumnosti – si upam tudi jaz. 22 So Hebrejci? Jaz tudi. So Izraelci? Jaz tudi. So Abrahamovo potomstvo? Jaz tudi. 23 So Kristusovi služabniki? Brez pameti govorim: jaz še bolj! Večkrat v hudih naporih, večkrat v ječah, neprimerno bolj pod udarci, večkrat v smrtni nevarnosti. 24 Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj kot štirideset. 25 Trikrat so me bičali, enkrat kamnali, trikrat sem doživel brodolom in eno noč in dan preživel na globokem morju. 26 Pogosto sem bil na potovanjih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred pogani, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v puščavi, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnivimi brati. 27 V trudu in mukah, v pogostem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostih postih, v mrazu in goloti. 28 Poleg tega še vse, kar me dan za dnem zaposluje, skrb za vse Cerkve. 29 Kdo je slaboten, ne da bi bil tudi jaz slaboten? Kdo pa se spotika, ne da bi tudi mene žgalo?
30 Če se je že treba hvaliti, se bom hvalil s svojimi slabostmi. 31 Bog in Oče Gospoda Jezusa, on, ki je slavljen na veke, ve, da ne lažem.
(2Kor 11,19-31)
Korintska cerkev je bila zelo dinamična, v preveliki meri celo preveč živahna in sprejemljiva za razne vplive, zato so se vanjo vtihotapili različni nauki in ljudje, ki so jih vnašali vanjo. Prišlo je celo tako daleč, da je moral sv. Pavel braniti svoje apostolstvo pred različnimi "superapostoli" in podobnimi zapeljivci, ki so prinašali drugega Jezusa, drugačnega Duha in drugačen evangelij (cf. 2Kor 11,4) ter se delali, kot da so služabniki pravičnosti. To ni nič čudnega, saj se sam Satan maskira v angela luči (cf. ib. v. 14.15).
Eden od znakov lažnih apostolov je bila njihova gospodovalnost in posesivnost, s katero so si podrejali ude cerkve, ko da so le-ti njihovi sužnji (cf. ib. v. 20). Bili so polni samohvale, zato si je tudi apostol Pavel privoščil, da se malo pohvali.
Toda njegova samohvala je bila pravzaprav parodija na samohvalo superapostolov. Biti osmešen, obtoževan, preganjan, pretepan, bičan, kamenjan, čemeti po zaporih, preživeti tri brodolome ter potovati v neprestani nevarnosti pred razbojniki in sovražniki vseh vrst, niso tako imenitne stvari, da bi se z njimi človek hvalil. Toda Pavel se za razliko od superapostolov ni hvalil s silo in močjo, ampak ravno s svojimi slabostnostmi. Ob neki priložnosti mu je Gospod razodel: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." (2Kor 12, 9) To je videti kot odmev Gospodove besede Zerubabelu v Stari zavezi: "'Ne s silo in ne z močjo, temveč z mojim duhom,' govori GOSPOD nad vojskami." (Zah 4,6b) Znamenja apostolstva se niso kazala v izrednih stvareh, v sili in moči, ampak ponavadi v čisto navadnih, vsakdanjih rečeh. Apostol Pavel ni imel od svoje apostolske službe nobene materialne ali kake druge pozemske koristi, prej škodo.
Tudi danes je v krščanskem svetu in na njegovem robu precej ljudi, ki se hvalijo s posebnimi razodetji, imajo se za preroke, celo apostole. Nekateri se hvalijo z velikimi in čudežnimi deli. Za takimi letajo množice in nastajajo različne megacerkve, ki jih ponavadi vodijo superbogati "pastirji". Goljufi in šarlatani vseh vrst vdirajo v cerkev in prinašajo vsak svoj "drugačen evangelij": evangelij prosperitete, socialni evangelij, vezan na teologijo osvoboditve, razne newagerske evangelije in podobno.
Toda evangelij je lahko samo eden, tisti, ki so ga oznanjali Pavel in drugi Jezusovi apostoli. Ta pravi, da je bil naš Gospod Jezus Kristus usmrčen za naše grehe, da je vstal zaradi našega opravičenja in da se ne pogubi, kdorkoli vanj veruje, ampak ima večno življenje (cff. Rim 4,25. 1Kor 15,1 ss. Jn 3,16). Preprosto in jasno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar