Odrešenik vseh ljudi

Jezus je odšel od tam in se umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. 22 In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: "Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni." 23 Vendar ji ni odgovoril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: "Odpravi jo, ker vpije za nami." 24 Odgovoril je in dejal: "Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše." 25 Prišla je, padla predenj in rekla: "Gospod, pomagaj mi!" 26 Odgovoril ji je in dejal: "Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom." 27 Ona pa je rekla: "Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev." 28 Tedaj je Jezus odgovoril. Rekel ji je: "O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!" In njena hči je ozdravela tisto uro.  (Mt 15,21-28)

Vrstica Mt 15,21 je nekakšen prehod, saj je  Jezus na tem mestu zapustil Galilejo, kjer je  deloval do tedaj in se odpravil proti severu, na območje Fenicije, kjer je živelo pretežno pogansko prebivalstvo.  Zanimivo je, da ga je že kar kmalu  našla in poklicala na pomoč kánananska žena, rekoč: "Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni." (Mt 15, 22)   Kot poganka je morda že zaman iskala pomoč pri kanaanskem božanstvu Ešmunu, o katerem je vladalo splošno prepričanje, da ima čudežno moč, njegovo svetišče pa  je bilo malo manj kot pet kilometrov severovzhodno od Sidona. 

Ker so bili Judje sosedje Feničanov, nekateri med njimi pa so tudi živeli v  mestih Fenicije, je morala omenjena ženska  vsaj nekaj vedeti o judovstvu, morala pa je  tudi   kaj slišati in vedeti o Jezusu, da se je zatekla k njemu po pomoč. Dejstvo, da ga je poklicala: "Gospod," sicer ne pomeni, da bi se zavedala njegove božanske narave, ampak izraža prej vljudnost in spoštljivost. 

Ko ga je ženska nagovorila, se naš Gospod najprej sploh ni zmenil zanjo. Njegova reakcija na njeno moledovanje je najbrž za koga vsaj nenavadna, če že ne šokantna. Šele ko so ga njegovi učenci opozotili na njeno sitnarjenje, se je odzval. Toda ta njegov odziv je bil čisto v judovskem slogu. Uporabil je takratni običajni običajni judovski izraz za pogane, to je beseda psi. Res pa je, da ga je uporabil v obliki pomanjševalnice psički. V tem pogledu je stari Chráskov prevod ustreznejši, ko pravi: "On pa odgovori in reče: Ni lepo, da se vzame kruh otrokom in se vrže psičkom." (Mt 15,26) Jezus s tem ni hotel žaliti ženske, ampak preizkusiti njeno vero. Bog sam sicer ne potrebuje, takih preverk, potrebujemo jih mi, da vemo, pri čem smo v zvezi s temi stvarmi. Ženina vera sicer ni bila popolna, bila pa je velika, s čimer je požela Gospodovo priznanje. Po tej veri je njena hči ozdravela. 

V času času svojega življenja na zemlji je Jezus v glavnem deloval  med judovskim ljudstvom. Vsa  posamezna srečanja s predstavniki poganskih narodov pa pomenijo nekakšno anticipacijo vélikemu poslanstvu njegove cerkve, glede katerega pravi v svojem naročilu apostolom:  "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!" (Mt 28,19.20a)  S tem je povedal, da sta Božja milost in evangeljsko sporočilo namenjena posameznikom iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov (cf. Raz 7,9), ne le pripadnikom določenega biološkega naroda. Zato je Jezusovo oznanilo  dobra novica za vse tiste, ki verujejo vanj:: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,17)

 Jezus je edini Odrešenik, tako Judov kot poganov. Kdor ga noče imeti za Odrešenika, ga bo imel nekoč za Sodnika. Ali je tudi tvoj Odrešenik?  Če ni, potem je zdaj pravi čas, da se približaš prestolu milosti, kjer dobiš milost, ki ti bo  pomagala že tukaj in zdaj (cf. Heb 4,16).