Razlog za veselje

"Še malo in me ne boste več videli, in spet malo in me boste videli." 17 Tedaj je nekaj njegovih učencev govorilo med seboj: "Kaj pomeni to, kar nam pravi: 'Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli' in kaj: 'Grem k Očetu.'" 18 Govorili so: "Kaj pomeni, kar pravi – 'malo'? Ne vemo, kaj govori." 19 Jezus je vedel, da so ga hoteli vprašati, in jim je rekel: "O tem se sprašujete, ker sem rekel: 'Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli'? 20 Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. 21 Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. 22 Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel."      (Jn 16,16-22)

Ko je Jezus pri zadnji večerji razlagal učencem, da bo skoraj napočil čas, ko ga ne bodo več videli, in da odhaja k Očetu, ga niso razumeli. Povedal jim je, da se bo skoraj zgodilo, da bodo žalovali in jokali, svet pa se bo veselil.

Kdo je ta svet, o katerem je pripovedoval naš Gospod? Njegove smrti so se veselili judovski duhovniki, mnogi pobožni farizeji in pismouki in sploh vsi, ki so se v njegovem predsmrtnem času norčevali iz njega. Veselila se je je nahujskana množica, ki je prosila Pilata, naj jim izpusti Baraba, Jezusa pa križa. Ob njegovih mukah so se naslajali vojaki rimske vojske. Veselili so se je mimoidoči, ki so ga zasmehovali, rekoč, naj stopi s križa. Mnogo ljudi, ki predstavljajo svet, se je veselilo njegove nesreče. Žalovali so le njegovi učenci, saj so imeli radi svojega Učitelja,  nekateri pa tudi zato, ker  so se jim porušile sanje o mesijanskem kraljestvu, ki naj bi kmalu napočilo.

Toda Jezus je napovedal še nekaj drugega, zelo pomembnega, to je njegovo vstajenje od mrtvih.  Ta dogodek bi moral biti za apostole največji razlog za veselje, toda, kot sem že povedal, oni tega v tistem trenutku niso razumeli. Učenci so si zamišljali Božje kraljestvo kot neko vrsto zemeljskega kraljestva, naš Gospod pa jim je govoril o nebeškem kraljestvu. Dejstva, da vodi pot vstajenja preko križa,  še danes mnogi ne razumejo, zato je Pavel nekoč zapisal: "Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč. Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost,  mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost." (1Kor 1,18. 22.23) Jezus je svoje učence postopoma uvajal v skrivnosti njegovega kraljestva. Šele, ko je vstal od mrtvih, jim je bilo dano popolnoma  dojeti, s kom so imeli dolga tri leta opravka. Tedaj je za apostole napočil trenutek veselja, ki jim ga ni mogel nihče vzeti. 

Življenje povprečnega kristjana ni ravna in gladka pot, ampak vijugasta in polna preizkušenj. Toda cilj je znan. Sv. Pavel pravi: "Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih." (1Kor 15,3.4) Jezus Kristus je naš Odrešenik, pa tudi naš zgledni primer. Tudi tisti, ki vanj verujemo, bomo obujeni v večno življenje v njegovem kraljestvu, saj je on za nas in za naše grehe pretrpel smrt ter nam odprl vrata v življenje. Zato nas apostol Pavel spodbuja: "Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se." (Flp 4,4) Teh besed ni pisal iz varnega zavetja, ampak iz rimske ječe, kjer je čakal na najhujše... Toda to mu ni vzelo poguma, niti ni v njem povzročalo zagrenjenosti. Zavedal se je namreč, komu je veroval (cf. 2Tim 1,12).

Jezusovo vstajenje je jamstvo  za naše odrešenje.  To  je ob zavedanju, komu verujemo, zelo dober razlog za veselje.  Zatorej,  veselimo se v Gospodu!