"[Z]daj [...] odhajam k njemu, ki me je poslal, in nobeden izmed vas me ne vpraša: 'Kam odhajaš'", temveč vam je žalost napolnila srce, ker sem vam to povedal. Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. Ko pride on, bo ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe: glede greha, ker vame ne verujejo, glede pravičnosti, ker odhajam k Očetu in me ne boste več videli, glede sodbe pa, ker je vladar tega sveta obsojen.
Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal." (Jn 16,5-15)
Napovedana ločitev apostolov od ljubljenega Učitelja ni bila lahka stvar, zato jim je srce napolnila žalost (v.6). Toda, kot je jim rekel Jezus, je bila ta žalost brezpredmetna, kajti, dokler je bil Gospod med njimi na svetu, je bil Sveti Duh zadržan. Jezus Kristus, učlovečeni Božji Sin, je lahko v svojem človeškem stanju deloval istočasno le na enem mestu, prehodil Galilejo, Judejo in še nekatere sosednje pokrajine, ni pa mogel biti v drugih krajih. Sveti Duh pa ni vezan na neko določeno telo, zato lahko deluje kjer koli (cf. Jn 3,8). Iz tega razloga je rekel Jezus sviojim apostolom, da je zanje bolje, da odide k Očetu, in da ga zamenja Sveti Duh - Tolažnik (v.7).
Izraz tolažnik je običajen, a ne ravno posrečen slovenski prevod grškega izraza parakletos. Le-ta pomeni nekoga, ki je pozvan na stran nekoga, oziroma nekomu na pomoč. Lahko bi ga tudi prevedli kot Branitelj, Odvetnik, Zagovornik, Srednik, Pomočnik. Ta je sicer lahko tudi Tolažnik, ampak ta izraz deluje precej medlo.
Jezus pravi, da bo Sveti Duh ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe (v. 8).
Glede greha. Čeprav smo vsi grešili in posledično ostali brez Božje slave (cf. Rim 3,23), svet nerad prizna greh. Še več, ta pojem skuša stlačiti nekam v ropotarnico zgodovine in praznoverja. Toda zanikanje obstoja greha še ne pomeni, da greha ni. Kdor ne verjame, naj vzame v roke današnji dnevni časnik, posluša poročila, ali si ogleda TV dnevnik. Ob novicah o vojnah, krivicah in kriminalu vseh vrst mu bo to najbrž takoj jasno, da je v tem svetu nekaj hudo narobe. V 9. vrstici nam Jezus pojasni vzrok greha: korenina greha je nevera. Nevera ni le to, da je nekdo brezbožen. T Po svetu hodijo milijoni in milijoni ljudi, ki verjamejo v Jezusa Kristusa, celo prepričani so, da je on dejansko Božji Sin in Odrešenik, a se kljub temu nimajo za odrešene. Menijo, da njegovo delo ni tako popolno, da ne bi še oni morali k temu pripomoči s svojimi deli, s čimer teptajo Jezusovo na križu dokončano delo. Apostol Janez piše: "Pišem vam, otroci, ker so vam zaradi njegovega imena odpuščeni grehi." (1Jn 2,12) Na drugem mestu pa pravi: "To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina." (1Jn 5,13) Je to tem ljudem premalo razumljivo, ali preveč nestvarno? Če je slednje, potem nimajo vere v Božjega Sina, čeprav morda v teološkem in zgodovinskem smislu verjamejo v njegov obstoj in delo.
Glede pravičnosti. Kot pravi Calvin, ljudje dejansko nikoli ne bodo lačni in žejni pravičnosti, ampak jo bodo zavračali, če se ne bodo prej prepričali glede greha. Posameznik ne more napredovati v stvareh evangelija, če se pred tem ne poniža in pokesa. Do resnične ponižnosti pa pride le, če se prepriča o svojem grehu. Pred Bogom ne premoremo lastne pravičnosti. On je tisti, ki nam daje pravičnost, ta pravičnost je torej Božji milostni dar, s katerim nas on na nek način pokrije. Ta dar pa smo prejeli že tedaj, ko je njegov Sin vstal zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4, 25) Kristus je odšel k Očetu (cf. Jn 16,10) in "je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev." (1Kor 1,30) Da, Kristus je naša pravičnost! "Kajti Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temuč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas." (Heb 9,24 CHR) Kristus, naša pravičnost, se sedaj za nas prikazuje pred Božjim obličjem. Ker je šel Kristus k Očetu, je naloga Svetega Duha, da prepričuje svet glede resnične pravičnosti.
Glede sodbe. Kot nam Jezus pojasni v nadaljevanju, je sodba povezana z dejstvom, da je vladar tega sveta obsojen (cf. Jn 16,11). Calvin pravi glede tega, da Sveti Duh prepričuje svet glede sodbe v smislu, da je Kristus premagal kneza hudobije in ga obsodil, ter po svoji zmagi obnavlja svet in spravlja v red stvari, ki so bile uničene in v razkroju.
V nadaljevanju je Jezus povedal apostolom, da je še veliko stvari, ki jim jih mora povedati, a jih oni tedaj še niso bili zmožni nositi nositi (cf. Jn 16,12). Naloga nadaljnjega uvajanja apostolov v vso resnico je pripadala Svetemu Duhu (cf. v. 13). Rimskokatoliška cerkev ima Jn 16,13 za kronski dokaz, da cerkev (seveda njihova) še vedno prejema razodetja od Boga, ki sicer niso več individualna, ampak kolektivna, na ta način širi zaklad vere in mu dodaja nove nauke, ki jih sicer ne najdemo v Svetem pismu. Razodevanje resnice naj bi bil torej dolgotrajen proces, ki še vedno traja. Toda omenjeni odlomek ne pripoveduje, kot da bi v njem Jezus govoril o cerkvi na splošno, ampak se nanaša na apostole. Ti so bili potem uvedeni v vso resnico, ki so jo nato posredovali naprej. Zato pravi apostol Juda (Tadej) o veri, da "je bila svetim izročena enkrat za vselej". (Jud 1,3b) V kolikor bi razodevanje vere še kar trajalo, bi bile te apostolove besede povsem brezpredmetne. Vera je bila torej izročena enkrat za vselej, Kristusovi učenci pa so jo zapisali v spisih, ki jih imenujemo Sveto pismo Nove zaveze. Duh je navdihnjene pisce spominjal preteklih dogodkov (cf. Jn 14,26), ki so jih zapisali v štirih evangelijih, jim razložil evangelij odrešenja, pomemben za sedanjost (cf. Jn 14,26. 15,26), podan v Apostolskih delih ter apostolskih pismih in razodel eshatološko prihodnost (Raz 1,19).
Vse, kar je Sveti Duh posredoval apostolom, je prejel od Jezusa, Jezus pa isto prejema od Očeta, oziroma poseduje skupaj z Očetom (Jn 16,14.15). Glavna naloga Svetega Duha je, da nas prepričuje o tem, da smo grešniki, ki potrebujemo Odrešenika ter nas vodi k Njemu, ki je umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja. Duh pa je tudi tisti, ki vodi izvoljene na poti stanovitnosti, tako da se na njih izpolnjuje Jezusova beseda: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan." (Jn 6,37-39) Kadar in kogar torej Bog rešuje, tedaj in tistega tudi zagotovo reši!
Ni komentarjev:
Objavite komentar