Vera, ne gledanje

Prišel je torej spet v galilejsko Kano, kjer je bil naredil vino iz vode. In v Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. Ko je slišal, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira. Jezus mu je tedaj dejal: "Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete."  Uradnik pa mu je rekel: "Gospod, stopi dol, preden moj otrok umre." Jezus mu je dejal: "Pojdi, tvoj sin živi." Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je odšel. Že med potjo pa so mu prišli naproti njegovi služabniki in mu sporočili: "Tvoj sin živi." Poizvedel je od njih, ob kateri uri se mu je stanje izboljšalo. Rekli so mu: "Včeraj ob sedmih ga je vročica pustila." Oče je spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: "Tvoj sin živi." In začel je verovati sam in vsi njegovi domači. To pa je bilo že drugo znamenje, ki ga je storil Jezus, odkar je iz Judeje prišel v Galilejo.     (Jn 4,46-54)

Če delaš znamenja in čudeže, imaš vse možnosti, da hitro  postaneš slaven. To se je zgodilo tudi Jezusu. On je  delal znamenja in čudeže iz dveh razlogov. Najprej, da bi ljudje verovali vanj in v njegovo poslanstvo, ki ga je imel od Očeta.   Delal pa jih je tudi  preprosto iz sočutja do ljudi ki jih je srečeval in so jih trle različne stiske ter nadloge. 

Med Kano, kjer se je tedaj mudil Jezus in  Kafarnaumom jen približnoh 32 kilometrov razdalje.  Če bi to pot opravili peš, bi  porabili kakih 6 ur. Da je Jezusov prihod v Kano je  zbudil veliko pozornost, dokazuje dejstvo, da je zanj izvedel kraljevi uradnik, ki je živel 32 km proč. Kraljevi uradnik, ki je omenjen v zgornjem odlomku,  je bil po vsej verjetnosti poganski stotnik v službi Heroda Antipa. Ta človek  je najbrž že posedoval določeno vero v Jezusa, da se je podal, ko je izvedel za Jezusovo prisotnost v Kani,  na to pot. 

Toda, pozor, Jezusova reakcija na povabilo ni bila tisto, kar bi človek v takem primeru pričakoval. Uradniku je povedal lepo po pravici: "Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete."  (v.48)  Tudi danes hodi po svetu mnogo ljudi, ki pravijo, da bi verovali, če bi videli kaj nadnaravnega.  Pa bi res verovali? Ne verjamem, da bi verovali, ampak bi videli. Morda bi celo verjeli, ne moremo pa z zanesljivosti reči, da bi potem tudi dejansko verovali. Vera namreč ni to, kar nekdo vidi ali sliši, ampak je Božji dar (cf. Ef 2,8).  Da je uradnik verjel v Jezusove zmožnosti ozdravljanja, dokazuje tudi dejstvo,  je po začetnem hladnem tušu še enkrat poprosil Jezusa, naj gre z njim domov. Toda naš Gospod ga je le prijazno odslovil, češ, da je z njegovim sinom vse v redu, ni pa ga hotel spremljati. Kot pravi Pismo, je mož veroval besedi in odšel domov. Ko je videl sina ozdravljenega, je šele začel zares verovati. Ni več samo verjel, ampak je veroval, pa ne le on, ampak je skupaj z njim začela verovati vsa njegova družina. Zanimiva in čudovita so pota suverene Božje milosti. 

Sin uradnika iz Kafarnauma je torej ozdravel. Toda, kakor takrat, tako tudi danes mnogi otroci ne ozdravijo. Rak je huda stvar, ki lahko prizadene tudi otroke. Mnogi se potem sprašujejo: "Kje je Bog, ki dovoli da nedolžni otroci umirajo za rakom? In če obstaja, kakšen je ta Bog? Ali je res dober?" To vprašanje bi smel zastaviti le en sam človek, ki je kadar koli hodil po zemlji: to je Gospod Jezus Kristus, v katerem ni bilo nobenega greha. Vsi ostali smo v svojem naravnem stanju pod obsodbo. Ljudje nimamo z Bogom spoznavnega problema, naš problem je moralne vrste. Mi ne razumemo in nočemo razumeti pojma Božja svetost, kar pomeni, da  Stvarnik vesoljstva, vsega vidnega in nevidnega,  ni nam enak. On je popolnoma svet, čist in pravičen.  Za vsak greh zoper Božjo svetost si zaslužimo smrt. Milosti si nihče ne zasluži, kajti, če bi si jo zaslužili, ne bi bila več milost. Kolikor živimo in obstajamo v tem svetu, je to stvar milosti, ne naših zaslug. Zato pravi navdihnjeni pisec: "Dobrota GOSPODOVA je, da nismo popolnoma pokončani, da njegovo usmiljenje ni prenehalo;  nova je vsako jutro, velika je tvoja zvestoba." (Žal 3,22.23)  

Bog še danes ponuja ljudem večji dar od telesnega ozdravljenja. S telesnim zdravjem ni nič narobe. Lepo je biti zdrav. Pomembnejše od tega pa je zdravje duše, ki ga lahko podari samo Bog. Apostol Pavel je pisal vernikom v efeški cerkvi: "Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov, v katerih ste nekoč živeli na način tega sveta, ko ste sledili poglavarju oblasti zraka; ta duh zdaj deluje v sinovih neposlušnosti." (Ef 2,1.2) Človek je v svojem naravnem stanju mrtev za Boga in Bogu sovražen.  Potem pa se lahko zgodi naslednje: "Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč rešeni. Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,4.5.8) To je najpomembnejša stvar, ki so jo v svojem življenju doživeli in dosegli efeški verniki: po Božji milosti so oživeli in postali deležni večnega življenja. Iz otrok pogubljenja so postali Božji otroci. Ta dar pa ni namenjen le njim, ampak vsem, ki verujejo, da je Jezus umrl za njihove grehe in vstal zaradi njihovega opravičenja. Bogu hvala za to!  

Naj torej vsemogočni in usmiljeni Bog vsem podeli svoj milostni dar vere, ki rešuje, oziroma, kot pravi Jezus: "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" (Jn 20,29b)