Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: "Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?" 22 Jezus mu je dejal: "Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.
23 Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. 24 Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. 25 Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. 26 Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: 'Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.' 27 Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. 28 Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: 'Vrni, kar si dolžan!' 29 Ta je padel predenj in ga prosil: 'Potŕpi z menoj in ti povrnem.' 30 Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. 31 Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. 32 Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: 'Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. 33 Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?' 34 In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. 35 Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu." (Mt 18,21-35)
Pred leti sem nekje prebral izrek, ki se glasi: "Vračati hudo za dobro je demonsko, vračati dobro za dobro je človeško, vračati dobro za hudo je božansko." Ko je pristopil Peter k Jezusu z vprašanjem, kolikokrat moramo odpustiti "svojemu bratu", se očitno ni zavedal, da je njegovo vprašanje povsem legalistično, saj je v njem omejeval Božjo pripravljenost glede odpuščanja na določeno število. Toda Jezus ga za to ni pograjal, ampak mu je odgovoril: "Do sedemdeset krat sedemkrat." S tem naš Gospod ni hotel podati malo večje številke, ampak je hotel preprosto povedati, da smo dolžni vsakič odpuščati. Zakaj tako? Zato ker tudi Bog nam odpusti vsakič, ko ga prosimo za odpuščanje. Bog tudi ne zahteva ničesar več, pa tudi ničesar manj od tega, kar je sam pripravljen storiti.
To dejstvo je Jezus dodatno ilustriral s priliko o služabniku, ki ni hotel odpustiti. V priliki nastopajo kralj, prvi služabnik, drugi služabnik in ostali služabniki. Kralj v tej priliki predstavlja Boga. Prvi služabnik je bil kralju dolžan deset tisoč talentov. En talent je znašal šest tisoč denarijev. En denarij je bila vrednost ene dnine, oziroma enega celodnevnega plačila za delo. Iz tega sledi, da je šlo za velikansko vsoto, ki je naš nesrečni služabnik nikoli ne bi mogel povrniti. Toda gospodarja so ganile mile prošnje služabnika, in se ga je usmilil ter mu odpustil dolg. Nato pa je služabnik naletel na kolega, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Toda služabnik ni bil pripravljen svojemu dolžniku izkazati usmiljenja, kot ga je njemu poprej izkazal gospodar. Ker mu soslužabnik ni bil zmožen vrniti dolga, ga je upnik spravil v ječo. Drugi služabniki, ki so to videli, so neusmiljenega kolega naznanili kralju, ki ga je nato dal vreči v ječo.
Kot že rečeno, kralj v tej priliki predstavlja Boga. Bog je usmiljen in milosten in je pripravljen odpuščati. Njegova pripravljenost gre celo tako daleč, da je pripravljen odpustiti vsakič, ko ga prosimo. Človeški greh do Boga nadvse je težko breme, ki ga simbolizira tistih deset tisoč talentov. Noben človek, noben kristjan, četudi še tako pobožen, nikoli ne zmore poplačati dolga za svoj greh. Toda Bog odpušča, zato smo tudi mi dolžni odpustiti svoji sestri ali svojemu bratu v Kristusu. C. S. Lewis je nekoč zapisal: "Vsi menijo, da je odpuščanje lepa ideja, a le dokler ni treba komu odpustiti." Odpuščanje je torej lepa, ni pa enostavna stvar. V Gospodovi molitvi molimo: "Odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom." (Mt 6,12) Če nisem pripravljen odpustiti bratu ali sestri v Kristusu in če prosim Boga, naj mi odpusti, kakor (ni)sem jaz odpustil, potem avtomatsko izničim prošnjo za odpuščanje. Če v tem hote in vede grešim, potem v mojem krščanstvu nekaj manjka, kajti svojega dolga do Boga nikoli ne bom mogel poplačati. Dolg, ki ga ima moj brat ali sestra do mene, je v primerjavi z dolgom, ki ga imam jaz do neskončno svetega Boga, malenkost, za katero se ni vredno prepirati.
Zato velja znotraj Božje cerkve princip, o katerem je govoril apostol Pavel, ki pravi: "Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte." (Kol 3,13) Kako lahko rečem, da sem Kristusov, potem pa hote ravnam v nasprotju s Kristusom? Ni logično. Če smo v Gospodu, je odpuščanje logična, četudi zahtevna stvar, saj je bilo tudi nam brezplačno odpuščeno. Pravzaprav ni bilo brezplačno, saj je naš dolg poplačal nekdo drug: Božji Sin Jezus Kristus. Njemu hvala na veke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar