Božič v senci križa

Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč. Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru. (Iz 9,1.5

Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime 13 in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga.  (Jn 1,9-13)

Zadnjemu mesecu v letu pravijo veseli december. Razlogov za to je več. Gostinci se veselijo zaslužka, ki jim pade v žep ob raznih "zaključkih", podobno trgovci, saj je december mesec obdarovanj. Kristjani imamo spet svoj razlog za veselje, saj v tem mesecu praznujemo rojstvo Odrešenika. Pri tem je treba podčrtati, da je tu poudarek na samostalniku Odrešenik. 

Poganska ljudstva v starem veku in še pozneje, zlasti tista na severu, se niso veselila dni, ko se je dan krajšal, ampak so živela v stalnem strahu, da bo sonce ugasnilo.  V to temo je vstopil Kristus. Ker smo ljudje mojstri v izdelovanju malikov, smo tudi iz njegovega rojstva naredili romantičen praznik, ki ima bolj malo skupnega z realnostjo.  Ameriški teolog dr. Steven Lawson je v soboto 23. 12. zvečer med drugim twitnil pomembno resnico: "Jezus ni prišel, da bi ustvaril praznik. Rodil se je, da bi umrl za grešnike."  Božič je dogodek, nad katerim je visela senca križa.  Božji Sin Jezus Kristus se je učlovečil, da bi nas s svojo smrtjo na križu odkupil naše krivde za greh in nas tako večno zveličal.  V tej luči dobi božič svoj pravi pomen. Zato je apostol Pavel napisal: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz."  (1Tim 1,15)  Je bil Pavel res največji grešnik? Ne vem. Vem le to, da je pred Bogom  vsak zase največji grešnik. 

Vsak med nami premore tolikšno dozo grešnosti, da si zasluži večno pogubljenje. Zato je prerok Izaija zapisal: "In vsi vkup smo postali kakor nesnažnik in vse pravičnosti naše so kakor umazana cunja; in venemo kakor listje, kolikorkoli nas je, in krivice naše nas odnašajo kakor veter." (Iz 64,5 CHR)  V tak svet je prišel Božji Sin Jezus Kristus, da bi naredil s svojo smrtjo na križu za Božje otroke vse tiste, ki vanj verujejo (cf. Jn 1,12). Božji otrok pa ne postaneš na naravni, ampak na nadnaravni način. Gre za rojstvo od zgoraj, ali, kot je rekel Jezus: "Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva." (Jn 3,3b)  Mnogi menijo, da se rodimo od zgoraj, ko prejmemo zakrament krsta. Toda Jezus pravi drugače: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Da smo nanovo, oziroma od zgoraj rojeni, vemo po tem, če verujemo v Jezusa Kristusa, da je torej on umrl za vse naše grehe in nam priskrbel popolno opravičenje. O tej veri govori Primož Trubar, ko pravi: "S takšno vero more kristjan v stiskah in skušnjavah stati in obstati in se zoperstaviti neveri, ki tiči v našem mesu. Z njo se lahko zoperstavi svoji nespametni modrosti in razumnosti in temu svetu ter hudiču, da nas vsi skupaj ne bi odvrnili ali speljali od Božje besede in da ne bi dvomili in omahovali glede Boga in njegove besede. Toda takšna vera ne pride iz nas in ne zraste iz našega mesa, temveč je v nas vlita iz nebes."*  To je torej tisto, kar nas rešuje. 

Ljudje se danes ne zavedamo Božje svetosti, ali pa se je premalo zavedamo. Že sam pojem svetost nam je tuj. Zato tudi ne razumemo dejstva, da smo grešniki.  Primerjava z drugimi, za katere mislimo, da so še večji grešniki, nam ne pomaga. Nekega dne bo moral vsak zase dajati Bogu odgovor (cf. Heb 4,13).    Ameriški teolog R. C. Sproul, ki je  letos 14. decembra zaspal v Gospodu, je napisal: "Ko razumemo Božji karakter, ko dojamemo nekaj od njegove svetosti, potem začnemo razumeti značaj našega greha in brezupa. Nemočni grešnik lahko preživi le po milosti. Naša moč je sama po sebi brezplodna, brez pomoči usmiljenega Boga smo duhovno nemočni. Usmeritev pozornosti na   Božjo jezo in pravičnost nam lahko ne ugaja, toda, dokler se ne usmerimo na  te aspekte Božje narave, ne bomo nikoli cenili tega, kar je bilo za nas izvršeno po milosti. Tudi Edwardsova pridiga o grešnikih v roki Boga ni bila namenjena poudarjanju peklenskih plamenov. Dejanski poudarek ni na ognjenem breznu, ampak na Božjih rokah, ki nas držijo in nas rešujejo. Edino te imajo moč, da nas rešijo pred gotovim propadom." ** Da, pred tem propadom in pred to jezo nas rešuje križ. zato je Pavel upravičeno vzkliknil: "Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu." (Gal 6,14) Pavel se ni hvalil s Kristusovim rojstvom, njegovim naukom, čudeži in podobnim. Hvalil se je z njegovim križem, saj je v veri v križanega Odrešenika naše odrešenje. Bogu hvala za to.

Vsem pa želim doživet praznik rojstva našega Gospoda, ki je prišel na svet, da bi s svojo sramotno smrtjo vzel nase našo sramoto in tako odrešil grešnike. 




*Primož Trubar, Katekizem (1550) v sodobni slovenščini. Združenje Trubarjev forum, Slovenj Gradec  2009.   S. 215. 

**R.C. Sproul, The Holiness of God. Tyndale House Publishers, Inc. Carol Stream, Illinois 1998. Poslovenil Dizma. S. 179-180.