Janezovo pričevanje

Med Janezovimi učenci in nekim Judom pa je nastalo razpravljanje glede očiščevanja. 26 Šli so torej k Janezu in mu rekli: "Rabi, glej, tisti, ki je bil pri tebi onkraj Jordana in o katerem si pričeval, krščuje in vsi hodijo k njemu." 27 Janez pa je odgovoril in rekel: "Človek si ne more ničesar prisvojiti, če mu ni dano iz nebes. 28 Vi sami ste priče, da sem rekel: 'Jaz nisem Mesija, temveč sem poslan pred njim.' 29 Kdor ima nevesto, je ženin. Ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli zaradi ženinovega glasu. To moje veselje je torej zdaj dopolnjeno. 30 On mora rasti, jaz pa se manjšati.

31 Kdor prihaja od zgoraj, je nad vsem; kdor pa je z zemlje, je zemeljski in govori zemeljsko. Kdor prihaja iz nebes, je nad vsem, in pričuje o tem, 32 kar je videl in slišal, vendar nihče ne sprejema njegovega pričevanja. 33 Kdor pa je sprejel njegovo pričevanje, je s pečatom potrdil, da je Bog resničen. 34 Kogar je namreč poslal Bog, govori Božje besede, kajti on ne daje Duha na mero. 35 Oče ljubi Sina in mu je vse dal v roko. 36 Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza."

(Jn 3,25-36)

Pričujoči odlomek lahko razdelimo v dva dela. V prvem delu,  v vrsticah 25-30, je Janez potrdil svojo nalogo Mesijevega predhodnika, in da je njegova vloga v tem, da pripravi Kristusu pot, preostalo besedilo, torej vrstice 30-36, pa  so morda nadaljevanje Janezove pripovedi iz prejšnjih vrstic, ali pa gre pri njih za navdihnjen evangelistov komentar. 

Ko so prišli zmedeni Janezovi učenci k svojemu učitelju, da bi ga vprašali, kako to, da gre za Jezusom vse več ljudi, jim je ta še enkrat skromno pojasnil svojo vlogo kot tistega, ki je poslan pred Mesijem, pa tudi to, da gre njegova služba počasi h koncu.  Stvar je v tem je, da si "človek [...] ne more ničesar prisvojiti, če mu ni dano iz nebes," (Jn 3, 27b. cf. 1Kor 4,7) tako je bilo Janezu dano, da pripravi Božje izvoljeno ljudstvo na prihod Gospoda in nič več. Mnogi ljudje, ki opravljajo določeno delo, so zelo žalostni, ko se njihov čas zaključi. Počutijo se nekoristne. Janez se je, za razliko od takih, zavedal, da je njegovo delo dovršeno in se je  iskreno razveselil  Odrešenikovega prihoda. 

V vrstici Jn 3,31 je poudarjena razlika med Jezusom in drugimi pripadniki človeške vrste. Jezus Kristus je, za razliko od nas, navadnih zemljanov,  tisti, ki prihaja od zgoraj, iz nebes.  Prerok Izaija je zapisal: "Rosite, nebesa, od zgoraj in oblaki naj dežujejo pravičnost. Odpre naj se zemlja in rodi rešitev, naj hkrati požene pravičnost, jaz, GOSPOD, sem to ustvaril."  (Iz 45,8)  Jezus Kristus je naša pravičnost. On je pravičnost za vsakogar, ki vanj veruje. Njemu je dal nebeški Oče vse v roko (cf. Jn 3, 35) Jn 3,36 je v bistvu kratek povzetek teme iz Jn 3,16-21. Kdor veruje v Jezusa, ima večno življenje.  Kdor vanj ne veruje, ostane nad njim Božja jeza in gre v večno pogubljenje. Pred svetim Bogom ne bo mogel nihče obstati v moči svoje lastne pravičnosti, ker smo vsi grešili. Pred njim ni naša pravičnost ni nič drugega kot umazana obleka (cf. Iz 64,5). Kdor veruje v Jezusa Kristusa, prejme tudi njegovo pravičnost. Tak, ki premore to vero, bo mogel stati in obstati pred Božjo sodbo. 

Naj da Bog vsem to vero!