Povabljeni na svatbo

 Jezus jim je spet spregovoril v prilikah. 2 "Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. 3 Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti. 4 Znova je poslal druge služabnike, rekoč: 'Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!' 5 Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; 6 ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih osramotili in pobili. 7 Kralj se je tedaj razjezil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali. 8 Nato je rekel svojim služabnikom: 'Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. 9 Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.'10 Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. 11 Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečene svatovske obleke. 12 Dejal mu je: 'Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke?' Ta pa je molčal. 13 Tedaj je kralj rekel strežnikom: 'Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.' 14 Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih."       (Mt 22,1-14) 

Svatbe so veseli dogodki in se jih ljudje na splošno radi udeležujejo. Celo v današnjih časih, ko je vse skupaj, tudi oblačenje precej neformalno, se na svatbo radi odpravimo v boljši obleki. V naši priliki imamo torej opraviti s svatbo. Kralj predstavlja v pričujoči pripovedi nebeškega Očeta, sin je Božji Sin Jezus Kristus, nevesta pa Božja Cerkev, ki je občestvo svetih (cf. Raz 19, 5-9). Poročna gostija predstavlja nebeško kraljestvo, oziroma veselo občestvo, ki ga bodo uživali izvoljeni z Bogom v njegovem kraljestvu.

Kralj je torej  preko svojih služabnikov povabil določeno skupino ljudi na svatbo, a povabljeni se  na povabilo niso hoteli odzvati. Ko je poslal kralj novo povabilo, se je zgodilo enako, kot v prvem primeru. Pravzaprav je bilo še hujše, saj  so nekateri povabljeni zasramovali in celo pobili  kraljeve odposlance. Povabljeni predstavljajo tukaj starozavezno Božje izvoljeno ljudstvo, ki je bilo povečini gluho na sporočilo evangelija, enako kot je bilo že velikokrat poprej gluho na pozive prerokov. Ne odzvati se na kraljevo povabilo na svatbo seveda pomeni hudo žalitev, zato je dal kralj požgati mesto, kjer so živeli povabljenci. Prilika torej meri na  neodzivnost judovskega ljudstva na oznanilo, s katerim ga je obiskal naš Gospod, ki je prišel med svoje ljudi, a ga njegovi niso sprejeli (cf. Jn 1,11),  obenem pa tudi napoveduje usodo Jeruzalema, ki so ga nato leta 70 uničili Rimljani. 

Nato je kralj pozval svoje služabnike, naj povabijo na gostijo  druge ljudi, torej tiste, ki prvotno niso bili del Božjega izvoljenega ljudstva: "Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti." (Mt 22,10) V svatovski dvorani se je zbrala nadvse pisana druščina. Da, med njimi so bili  celo hudobni! Kaj ni bil prvi in zadnji od  Zveličarja osebno kanonizirani svetnik tat in kriminalec (cf. Lk 23,39-43)?  Mnogim se zdi kaj takega pohujšljivo, toda  "[M]oje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD" (Iz 55,8) Zavedati se je treba naslednjega:  "GOSPODOVA je zemlja in kar jo napolnjuje" (Ps 24,1) in on "vse uresničuje po sklepu svoje volje." (Ef 1,11b) Bog ne dela po sklepu naše volje, o kateri si mnogi delajo iluzije, da naj bi bila celo svobodna, ampak skladno s svojim hotenjem.  Tako je Zaharija prerokoval: "Številni narodi se bodo tisti dan pridružili GOSPODU in bodo moje ljudstvo." (Zah 2,11) Pripadnost Božjemu ljudstvu tako ni več privilegij enega biološkega naroda, ampak poklicanih in izvoljenih iz vseh narodov, ljudstev in jezikov (cf. Raz 7,9). 

 Toda v Mt 22, 11 beremo naslednje: "Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečene svatovske obleke." V tistem času je bilo ponekod na Orientu v navadi, da je kralj priskrbel svatom svatovsko obleko. V našem primeru se je torej znašla na kupu zelo raznolika družba dobrih in hudobnih, ampak od vsakega svata se je pričakovalo, da pride na svatbo v svatovski obleki. Zato je  kralj naročil strežnikom, naj človeka, ki ni imel ustrezne obleke vržejo "ven v  najzunanjejšo temo[...] Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih". (Mt 22, 13.14) Poklicanost  torej še ni garancija za  izvoljenost!

V naši priliki pomeni svatovska obleka  pravičnost, ki jo posameznik prejme  od Boga. Že malo poprej smo videli, da so bili med povabljenimi tako dobri kot hudobni. Iz tega sledi, da tu ne gre za nekakšno inherentno pravičnost, ki bi jo posedovali svatje, ampak za všteto pravičnost. O človeku brez svatovske obleke nikjer ne piše, ali je bil dober ali hudoben. S humanističnega zornega kota je bil morda celo zelo dober.  Noben izvoljeni torej nima neke svoje lastne pravičnosti, ki bi izhajala iz njega, njegovih dobrih dejanj, zaslug ali vere, ki bi jo sam proizvedel. Pravičnost, ki šteje pred Bogom, je Kristusova pravičnost, in ta je  všteta resničnemu kristjanu. Že nekajkrat sem slišal kakšnega "evangelijskega" pridigarja, ki je govoril na temo "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče." (Mt 5,48).  Bistvo pridige je bilo, da je kristjan lahko popoln, kot je popoln nebeški Oče, saj mu je Jezus dal možnost, da lahko sedaj kristjan sedaj  izpolnjuje zapovedi in na tak način doseže popolnost. To, kar ti ljudje govorijo, bi morali najprej preizkusiti in preveriti na sebi. So res tako popoln, kakor je popoln nebeški Oče? Kristjan ni popoln, ker bi bil zato, ker je kristjan, sedaj zmožen proizvajati lastno popolnost, ampak zato, ker mu je podarjena Kristusova popolnost. Kristjanova popolnost ni iz njega samega, ampak je iz Kristusa. Temu se reče tuja pravičnost, tuja popolnost! O tej pravičnosti piše Pavel: "Zaradi njega [Kristusa, op. Diz.] sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček  in da bi se znašel v njem, in to ne s svojo pravičnostjo, ki izvira iz postave, ampak s pravičnostjo, ki je po veri v Kristusa, se pravi s pravičnostjo, ki je iz Boga in sloni na veri." ( Flp 3,8b.9) Kristjan je  odet v Kristusovo pravičnost kot v svatovsko oblačilo. Kakor je bil kralj v priliki tisti, ki je vsakemu podaril svatovsko oblačilo, tako Bog podarja Kristusovo pravičnost svojim izvoljenim, ne da bi si jo sami kakor koli zaslužili. Ta popolna pravičnost, ne lastna, nas rešuje pred Božjo jezo! To je svatovsko oblačilo, ki nam ga daje Bog po svoji milosti. Kdor ne bo imel na sebi svatovskega oblačila, bo zagotovo na veke pogubljen.

Mnogo je poklicanih. Evangelij se   že skoraj 2000 let oznanjuje po svetu. Mnogi ga slišijo in preslišijo. Nekateri ga slišijo in jim je celo po malem všeč. Nekaterim od teh celo uspe, da se zrinejo v dvorano, kjer poteka Jagnjetova gostija. Morda se zanašajo na svoje zasluge, na lastno popolnost in pravičnost.  Ampak ti zagotovo niso med izvoljenimi. "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar.  Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9) Izvoljeni se zanašajo edino na Kristusa in na njegovo na križu izvršeno delo. On je vsa njihova pravičnost in popolnost.  Si tudi ti med njimi?