"Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere." (Rim 1,16.17)
Skoraj vsi Slovenci smo na današnji dan protestanti: nekateri iz globokega verskega prepričanja, drugi zaradi družinske tradicije, tretji iz patriotskih razlogov, ker nam je pač Trubar dal prvo slovensko knjigo in nas prvi poimenoval za Slovence, nekateri pa tudi zato, ker čutijo, da je sovraštvo do rimskokatoliške cerkve njihova državljanska dolžnost, kot se je izrazila neka znana gospa. Mi pa na kratko poglejmo, za kaj je pri vsej stvari dejansko šlo in gre.
Luthrovih petindevetdeset tez iz leta 1517 še ni bilo neko strašno protipapeško delo. Z njimi se je šele začel proces reformacije in začele so se dogajati pomembne stvari. Ker uradni cerkvi ni bilo do debatiranja z Luthrom, saj v svoji domnevni nezmotljivosti česa takega ni bila vajena, je z njim ravnala nadvse arogantno. Ko je Bruder Martin kakemu cerkvenemu uglednežu, ki ga je zasliševal, predlagal, naj mu zadevo dokaže iz Božje besede, zapisane v Bibliji, je v odgovor prejel samo to, naj se odpove svojim "zmotam". Rimska cerkev je imela samo sebe za najvišjo oblast, s katero se ni dalo pogovarjati, ampak si jo smel edino poslušati in izvrševati njena povelja.
Srednjeveška katoliška cerkev je, enako kot njena sodobna kontinuiteta, učila, da je Božja milost sicer res potrebna za zveličanje, da pa mora posameznik s to milostjo sodelovati s svojimi deli, v nasprotnem primeru lahko milost tudi izgubi. Kristjan prejme pri sv. krstu posvečujočo milost kot nadnaravni Božji dar, torej kot nekaj dodanega. Ko stori smrtni greh, izgubi to milost. Rešilni pas je zakrament pokore (spoved, danes rajši govorijo o zakramentu sprave), s katerim znova pridobi milost, mora pa za to opraviti določeno pokoro. V kolikor ta ne zadostuje, oziroma, če v verniku ostane kak manjši greh, bo moral po smrti odslužiti določeno kazen v vicah (o katerih Sveto pismo sploh ne govori). To kazen je moč zmanjšati že tukaj na zemlji z dobrimi deli, lahko tudi z odpustki, po smrti pa z molitvijo in mašami za pokojnika. Brez posebnega, nadnaravnega razodetja, posameznik ne more nikoli z gotovostjo vedeti, ali je med zveličanimi ali med pogubljenimi. Vsakdo lahko kvečjemu upa na vice. Ampak tudi teh so se v Luthrovih časih grozno bali.
Tudi Luther, kot avguštinski redovnik, ni imel nobenega trdnega upanja v lastno odrešenost, zato se je na vse mogoče načine trudil, kako to doseči. Vera mu ni bila dovolj, saj je bil tako naučen, evangelija namreč ni poznal, kot ga še danes ne pozna večina rimskih katoličanov. Ko je kot univerzitetni predavatelj pripravljal predavanje o Pavlovem pismu Rimljanom, so mu pred oči skočile besede apostola, ki pravi: "Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere." (Rim 1,16.17) Pavel je tu povedal, da je evangelij nekaj, zaradi česar doživiš posmeh okolice. Pa vendar je je evangelij moč, ki daje odrešenje vsakemu, ki veruje, kajti Božja pravičnost se daje po veri v evangelij. Te besede so preporodile Luthra in mu dale gotovost odrešenja. Sedanji papež, gospod Bergoglio, je pred leti spisal apostolsko ekshortacijo Veselje evangelija. Ampak, kdor prebere ta spis, ne bo v njem našel bistva evangelija, ampak bolj nekakšno veselo moraliziranje. Evangelij pa ni moraliziranje. Apostol Pavel je evangelij takole definiral: "Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero. Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih." (1Kor 15,1-4) Dobra novica je torej, da je Kristus umrl za naše grehe in bil obujen od mrtvih. Podobno misel je isti apostol zapisal tudi na drugem mestu, kjer pravi: "|O|n [Kristus, op. Diz.] je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) To opravičenje pa lahko prejmemo po veri, saj je sam Gospod Jezus rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Noben kristjan ni popoln, zato ne premore inherentne, svoje lastne pravičnosti, ampak všteto pravičnost, tako kot Abraham (1Mz 15,6. Rim 4,13-24). To spoznanje da posamezniku gotovost zveličanja. Odrešen nisem zato, ker sem nekaj storil za Boga, kot učijo religije sveta, ampak zato, ker je Bog nekaj storil zame: poslal je svojega Sina Jezusa Kristusa, da je na tem svetu živel popolno življenje, prejel kazen za moje grehe, kazen, ki je jaz sam nikoli ne bi mogel odslužiti in vstal od mrtvih, s čimer je potrdil, da je resnični Odrešenik, ki opravičuje brezbožnega in grešnega. To je bistvo evangelija, ne moralistično nakladanje.
Nasprotniki nam mnogokrat očitajo, da smo protestanti razbiti med tisočimi denominacijami. Tu imajo celo prav, ampak različna mnenja v cerkvi niso nič novega, saj so se podobne stvari dogajale že v Pavlovem času: "Nekateri sicer oznanjajo Kristusa tudi iz zavisti in iz tekmovalnosti [...] oznanjajo Kristusa iz stremuštva in ne iz čistega namena, ker mislijo, da s tem povečujejo bridkost mojih verig. A kaj za to! Da se le, pa naj bo na kakršen koli način že, iz preračunljivosti ali v resnici, oznanja Kristus. To mi je v veselje in mi tudi bo v veselje." (Flp 1,15a.17.18) Apostol tu omenja nekatere ljudi, ki so sicer oznanjali evangelij, vendar pri tem niso imeli najboljših namenov. Hoteli so mu celo škoditi. Toda temu navkljub Pavel takih ni obsojal, ampak se je veselil, da so oznanjali Kristusa in njegov evangelij. Ni mu bilo torej pomembno, zakaj in kako se oznanja, ampak, koga ali kaj se oznanja.
Čisto drugače je pisal v Pismu Galačanom, kjer pravi: "Čudim se, da se od tistega, ki vas je poklical po Kristusovi milosti, tako hitro obračate k nekemu drugemu evangeliju, ki pa ni drug evangelij, pač pa so nekateri, ki vas begajo in hočejo Kristusov evangelij postaviti na glavo. Toda tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo preklet!
Kakor smo prej rekli, tako pravim ponovno: če vam kdo oznanja evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste ga prejeli, naj bo preklet!" (Gal 1, 6-9) Ostre besede, ni kaj. Med kristjane v Galatiji so prišli določeni oznanjevalci, ki so sicer govorili nekaj o Jezusu, odrešenju in podobnem, zraven pa evangeliju dodajali postavo. Začeli so z milostjo, končali v postavi. Nekaj podobnega uči rimska cerkev: začnejo z milostjo (krst), nadaljujejo s pravili in predpisi, ki jih moraš tudi izvrševati, da bi bil zveličan, kar je seveda čista postava in še marsikaj zraven. Torej milost plus še nekaj. Žal srečamo enako ali podobno razmišljanje v mnogih cerkvah, ki same sebe imenujejo evangelijske. V svojih evangelizacijskih akcijah pritegnejo novince z evangelijem, v cerkvi pa potem pri pridigah nedeljo za nedeljo nabijajo golo postavo. Imamo pa tudi take cerkve, po navadi so to liberalne, ki govorijo samo o ljubezni in se kar lepijo od pocukranega sentimentalizma.
V cerkvi morata biti ves čas prisotna tako postava kot evangelij. Postava, ki pravi: "Storiti bi moral to!" razkrije moj greh, evangelij, ki pravi: "Bog je v Kristusu že vse naredil zate!" je zdravilo za greh. Gola postava spravlja ljudi v obup, ali pa dela hinavske kristjane, goli evangelij pa treplja in ljudi uspava. Pogosto slišimo, da obstaja tudi "evangeljska postava", kar je navaden oksimoron, podoben veseli žalosti. Postava ni evangelij in obratno. Oba stojita vzporedno vsak zase in se ju ne da mešati, kot to počnejo nekateri, ki sem jih že omenil. Postava je zahteva Božje pravičnosti, evangelij je stvar Božje milosti. Pravičnost in milost sta dve različni stvari, podobno kot ogenj in voda.
Pri reformaciji torej ni šlo za golo revolucionarnost nekega upornega meniha, jezik, kulturo, pismenost, delovno etiko in kar je še takega. Nekatere stvari so pač kolateralna korist, ki jih je prinesla reformacija. Šlo je za evangelij, pa tudi danes ni nič drugače. Za evangelij gre in to nič manj kot tedaj! Prepričan sem, da še bolj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar