Pojdi, tvoj sin živi

KLIK za vir slike

Prišel je torej spet v galilejsko Kano, kjer je bil naredil vino iz vode. In v Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. Ko je slišal, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira. Jezus mu je tedaj dejal: "Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete." Uradnik pa mu je rekel: "Gospod, stopi dol, preden moj otrok umre." Jezus mu je dejal: "Pojdi, tvoj sin živi." Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je odšel. Že med potjo pa so mu prišli naproti njegovi služabniki in mu sporočili: "Tvoj sin živi." Poizvedel je od njih, ob kateri uri se mu je stanje izboljšalo. Rekli so mu: "Včeraj ob sedmih ga je vročica pustila." Oče je spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: "Tvoj sin živi." In začel je verovati sam in vsi njegovi domači. To pa je bilo že drugo znamenje, ki ga je storil Jezus, odkar je iz Judeje prišel v Galilejo.    (Jn 4,46-54)

Če delaš znamenja in čudeže, boš gotovo zelo hitro postal slaven in ljudje bodo množično hodili za tabo. To se je zgodilo tudi Jezusu. On je delal znamenja in čudeže iz dveh nagibov: v prvi vrsti zato da bi ljudje verovali vanj in v njegovo poslanstvo, ki ga je imel od nebeškega Očeta, ali pa preprosto iz sočutja do ljudi ki jih je srečeval in so bili v različnih stiskah.

Kraljevi uradnik, oče hudo bolnega sina, ki je omenjen v zgornjem odlomku, je bil po vsej verjetnosti poganski stotnik v službi Heroda Antipa. Ta človek je že vedel, da Jezus ozdravlja bolne in je najbrž že posedoval določeno vero v Jezusa, saj je naredil celih 32 kilometrov, ko je izvedel, da se Jezus nahaja  v Kani . Toliko namreč približno znaša pot od Kafarnauma do Kane.

Toda, pozor, Jezusova reakcija na povabilo ni bila tisto, kar bi človek v takem primeru pričakoval. Uradniku je povedal lepo po pravici: "Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete." (v.48) Tudi danes hodi po svetu mnogo ljudi, ki pravijo, da bi verovali, če bi videli kaj nadnaravnega. Pa bi res verovali? Videli bi že, videli, ne vem pa, če bi tudi zares verovali.   Vera namreč ni to, kar nekdo vidi ali sliši, ampak je Božji dar (cf. Ef 2,8). Da je uradnik verjel v Jezusove zmožnosti ozdravljanja, dokazuje  dejstvo, da  je po začetnem hladnem sprejemu še enkrat poprosil našega Gospoda, da bi šel z njim. Toda Jezus ga je le prijazno odslovil, češ, da je z njegovim sinom vse v redu, z njim pa ni šel. Kot pravi Pismo, je mož veroval besedi in odšel domov. Njegova vera je torej rasla. Ko je videl sina ozdravljenega, je začel tudi zares verovati. Ni več samo verjel, ampak je veroval, pa ne le on, ampak je skupaj z njim postala verna vsa njegova družina. Zanimiva in čudovita so pota suverene Božje milosti.

Naj Bog vsem podeli svoj milostni dar zveličavne vere. "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" (Jn 20,29b)