V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker
Bog se prevzetnim upira,
ponižnim pa daje milost.
6 Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša. 7 Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.
8 Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. 9 Uprite se mu, trdni v veri. Saj veste, da prav takšno trpljenje prenašajo vaši bratje, ki so po svetu. 10 Bog
vse milosti, ki vas je po Kristusu Jezusu poklical v svojo večno slavo,
vas bo po kratkem trpljenju sam izpopolnil, utrdil, okrepil in postavil
na temelj. 11 Njemu oblast na veke. Amen.
(1Pt 5,5b-11)
Slavni
nemški filozof Friedrich Nietzsche je nekoč zapisal: "Pohojen črv se
zvije. To je pametno. S tem zmanjša verjetnost, da bi bil še enkrat
pohojen. V jeziku morale: Ponižnost. -"* To,
kar opisuje Nietzsche, ni resnična ponižnost, ampak prej njena karikatura.
Ta karikatura pa ni nastala kar tako v njegovi glavi, ampak gre za nekaj, kar je
véliki mislec opazoval v praksi: po svetu od pamtiveka hodi veliko
takih karikatur ponižnosti, ki se najbrž niti ne zavedajo, da ponižnost
ni nekakšno samozaničevanje in črvovsko zvijanje, ampak zavedanje, da
smo, kar smo, nič več in nič manj.
Za
dobro delovanje vsake skupnosti, tudi cerkvene, so zelo pomembni
medsebojni odnosi. V skupnosti napuhnjenih ljudi, kjer iz vsakogar buta
na dan predvsem njegov ego, je zelo neprijetno in težko živeti. Pa tudi Boga
nikoli ne moremo šarmirati s svojo inteligentnostjo, delavnostjo,
premoženjem, prizadevnostjo, uspešnostjo in drugimi lastnostmi, ki so
same po sebi dobre, a niso nič drugega kot Božji dar. Da, tudi z
narejeno pohlevnostjo ali ponižnostjo ga ne moremo očarati. Enako ni
prav, da skušamo na enak ali podoben način očarati svoje brate in sestre
v cerkvi. Še vedno smo namreč samo opravičeni grešniki, s poudarkom na
opravičeni. Ampak taki so tudi ostali bratje in sestre. Če parafraziram
razvpiti slogan iz bližnje preteklosti, vsi smo drugačni, a vsi enaki v
grešnosti, toda, hvala Bogu, tudi v opravičenosti.
Naslednja stvar, ki nam jo v zgornji perikopi polaga
na srce apostol Peter, je, naj se podredimo pod mogočno Božjo roko.
Krščansko življenje ni le nedeljsko in praznično bogoslužje, ampak
nekaj, kar mora biti v nas prisotno vseh sedem dni v tednu, 24 ur na
dan. Podrediti se Božji roki pomeni svojevrstno zaščito, a ne nujno
samo to, ampak tudi težave na tem svetu. Svet je tisti, ki se noče
podrediti Božji roki, zato se podreja človeški roki. Smemo pa biti
gotovi, da bo Bog ob svojem času poskrbel za nas in nas povišal.
Za resničnega kristjana bi moral biti hudič papirnati lev, ki Božjemu otroku sicer lahko
ne tem svetu povzroči nevšečnosti, nima pa nobenega dostopa do
kristjanove duše, če mu le-ta tega ne dovoli, ampak se mu upre. 9.
vrstica v zgornjem besedilu je očitna aluzija na preganjanje, ki so ga
bili v Petrovem času ponekod deležni kristjani, pa ne le tedaj, ampak
vseskozi, tudi danes. Nihče, nobena deklaracija o takih in drugačnih
pravicah nam ne jamči, da se kaj takega ne more ponoviti danes ali jutri pri nas,
saj je za spremembo ali odpravo take deklaracije, ali katerega od njenih členov, potreben le ustrezen
kvorum.
Kakorkoli, ker smo poklicani v Božjo slavo, nas sv. Peter spodbuja, da tudi kot taki ravnamo, seveda v duhu pristne, ne (po)narejene ponižnosti.
_________________________________________________
*Friedrich Nietzsche, Somrak malikov itn. Slovenska matica, Ljubljana 1989. S. 13.
Ni komentarjev:
Objavite komentar