Življenje v Kristusu

Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt? 4 S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. 5 Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja. 6 Vemo, da je bil naš stari človek križan z njim vred, da bi bilo telo greha uničeno in da bi mi več ne hlapčevali grehu. 7 Kajti kdor je umrl, je opravičen greha. 8 Če pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli, 9 saj vemo, da Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti. 10 Kajti kar je umrlo, je umrlo zaradi greha enkrat za vselej, kar pa živi, živi Bogu. 11 Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu. 

 (Rim 6,3-11)

Iz pričujočega odlomka lahko na kratko in jedrnato potegnemo dva nauka:

1. Kristjan je mrtev za greh. 
2. Kristjan živi v Kristusu.

Pri tem se nam upravičeno porodi vprašanje: "Ali kristjan več ne greši?" Toda, pojdimo lepo po vrsti.

Božja milost je tista moč, po kateri je (bil) premagan naš greh. Ko je bil kristjan krščen v Kristusa, je umrl za greh (v. 3). To ne pomeni, da bi imel krst neko magično moč, ampak predstavlja zunanje znamenje ali simbol notranje spremembe, ki se je zgodila v posameznici ali v posamezniku. V prvotni cerkvi je bil krst s potopitvijo običajna krstna praksa, ki lepo simbolizira  posameznikov pokop (v.4).  Seveda ne gre za dobeseden pokop, ampak je s tem pokazano, da je določena oseba postala mrtva  za greh. Ker je kristjan združen s Kristusom, je deležen vseh blagodati, ki nam jih je  s svojo smrtjo prislužil sam Kristus: z njim vred smo (bili) križani, oziroma, križan je bil naš "stari človek", stari jaz, stara identiteta. Kristus "je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov." (Rim 4,25a) Enako je umrla stara kristjanova identiteta. 

Toda Kristus "je bil tudi (dod.: Dizma) obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25b) To se je zgodilo, da bi  "kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja." (Rim 6,4) Apostol Pavel je na drugem mestu zapisal: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (1Kor 5,17) Biti v Kristusu pomeni biti nova stvaritev. Biti nova stvaritev pa tudi  pomeni novo življenje, življenje oživljenih. Zato nas Pavel spodbuja: "Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu." (Rim 6,11) Biti mrtev za greh je zakoniti status kristjana. V času, ko se je Slovenija osamosvajala, nam je bil v veliko oporo naš nesojeni cesar, dr. Oton Habsburški. Kdor si je ogledal kakšen intervju, ki so ga posneli z njim, je zagotovo opazil, da je bil ta mož (sin zadnjega avstrijskega cesarja in ogrskega kralja Karla) nadvse preprost, a je njegovo vedenje obenem odražalo nekakšno prefinjeno dostojanstvo pristnega aristokrata. Zakaj? Zavedal se je, da pripada stari vladarski družini in se je obnašal ter nastopal  primerno svojemu statusu. Enako se mora tudi kristjan zavedati, da pripada družini Kralja kraljev in Gospoda gospodov in  tem smislu tudi ravnati. 

Zdaj pa še pojdimo k vprašanju, ali kristjan več ne greši. Zavedati se moramo, da kristjanu nov status sam po sebi še ne jamči, da bi bil  popoln in brezgrešen.  Takšna miselnost je zelo nevarna in  je že premnoge spravila v obup, zato so se poslovili od krščanstva. Pietisti so imeli najboljše namene, a žal je, kot pravi pregovor, vsaka pot v pekel tlakovana ravno z najboljšimi nameni. Veliko je bilo takih, ki so zrasli v pietističnem okolju, nato pa postali krščanstvu sovražni. Pri tem najbolj izstopata Engels in Nietzsche.   Popolnost in brezgrešnost sta na tej strani večnosti nemogoča, pa naj člani raznih svetostnih gibanj in perfekcionisti vseh vrst govorijo, kar hočejo! Izvirni greh je še vedno tu,  kristjan pa je še vedno grešnik, čeprav opravičen. Da, predvsem opravičen. To je bistveno! Opravičenje pa ne izhaja iz tega, kar kristjan (ne) dela, ampak iz tega, kar je za nas naredil Jezus Kristus!  Kdor je opravičen, si bo iz hvaležnosti do Boga  prizadeval tudi ravnati v tem smislu, čeprav mu bo velikokrat spodletelo. Ampak, kot sem če rekel, Kristus opravičuje, ne mi in naša dela.

 

Bog, izvir vse svetosti, pa  naj nam vsem skupaj pomaga napredovati v posvečenem življenju.