V Duhu

Potemtakem, bratje, nismo dolžniki mesu, da bi živeli po mesu. 13 Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli. 14 Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. 15 Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: "Aba, Oče!" 16 Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. 17 In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.  (Rim 8,12-17)

Kot sem že večkrat povedal, kristjani nismo nikakršna nebeška in brezgrešna bitja, kar pri nepoučenih večkrat povzroči osuplost in zgražanje. Ti namreč pozabljajo, da smo še vedno iz enakega materiala kot vsi ostali smrtniki, oziroma, kot pravi R. C. Sproul: "Ker smo padla bitja, verjamemo, da bomo našli srečo in zadovoljstvo v grehu, ne v poslušnosti Bogu."

Vendar imajo tudi ti manj poučeni po svoje prav: greh je v življenju kristjana v bistvu nelogičen, kajti, kot pravi apostol Pavel, nismo več dolžniki mesa, da bi živeli po mesu. Po drugi strani pa je tudi res, da nismo odrešeni po svojih delih in svoji lastni pravičnosti, ampak nas rešuje Kristusova pravičnost, ki nam je podarjena. Toda ker imamo Kristusovo pravičnost, je seveda logično, da to dejstvo vzamemo karseda resno in da s pomočjo Svetega Duha "morimo dela telesa". To utegne komu zveneti preveč  srednjeveško, saj  nas spominja na menihe in druge spokornike, ki so delali pokoro tako, da so mučili sami sebe (celo rimski škof Janez Pavel II. se je bičal)! No, v resnici ta stavek nima nič skupnega s tepežkanjem in pohabljanjem samega sebe. Gre preprosto za to, da se damo voditi Božjemu Duhu in da smo osredotočeni na Kristusa. Če se izrazim po vojaško, v naših naporih  in bojih nikoli ne bomo generali, ampak navadni pešaki, ki gredo v duhovni boj pod vodstvom Svetega Duha. Duhovni porazi, ki jih bomo na tej poti zagotovo doživljali, kajti na popolno brezgrešnost smemo računati šele v nebeškem kraljestvu, nas ne smejo narediti malodušne, saj je Sveti Duh, ki smo ga deležni, duh posinovljenja. Smo Božji otroci, toda to še ne pomeni, da nam bo vedno postlano z rožicami, kot govorijo pridigarji evangelija prosperitete, ki  zavajajo na milijone ljudi.

Kristjan ne bo doživel poveličanja kot nagrado za trpljenje (kar  nekateri zmotno trdijo), ampak ga doleti trpljenje kljub poveličanju, ki ga čaka, saj je tudi naš Gospod trpel, na koncu pa je bil poveličan. On je tisti, ki je trpel in umrl za naše grehe in vstal za naše opravičenje. Ravno zato nismo dolžniki mesu, da bi živeli po njem. Krščansko življenje ni nekaj enostavnega, ni pa tudi nekaj nemogočega. Res je, da je tako  življenje nemogoče živeti iz lastnih moči in naprezanj. V tem primeru bomo vsakič poraženi s strani lastnega ega, sveta in hudiča. Krščansko življenje pomeni, da se damo voditi Svetemu Duhu. Naj nam Bog pri tem pomaga.