Ali - ali

Zaradi šibkosti vašega mesa govorim pač po človeško. Kakor ste torej usužnjili svoje ude nečistosti in nepostavnosti, da bi živeli v nepostavnosti, tako usužnjite svoje ude pravičnosti za posvečenje. 20 Kajti ko ste bili sužnji greha, ste bili svobodni v svojem razmerju do pravičnosti. 21 Toda kakšen sad ste imeli takrat od dejanj, ki se jih zdaj sramujete? Saj je njihov konec smrt. 22 Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in ste postali sužnji Bogu, pobirate sad, ki vam je v posvečenje, konec tega pa je večno življenje. 23 Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.  (Rim 6,19-23)

 

Danes imajo ljudje zelo radi izbiro in to bogato izbiro. Smo pač v dobi potrošništva, ki nas očara z množico najrazličnejših izdelkov, ki jih potrebujemo v vsakdanjem življenju, še več pa je takih, ki jih ne potrebujemo. Potrošništvo pa se ne nanaša le na izbiro izdelkov, ampak tudi na plejado najrazličnejših idej in ideologij, ki nam jih ponuja svet. 

Naše obdobje je tudi znano po tem, da ima zelo rado svobodo in to neskončno svobodo. Zato najdemo v svetu mnogo prodajalcev takšne in drugačne svobode. Toda apostol Peter nas opozarja, da bodimo previdni pred takimi, ko pravi: "Svobodo jim obljubljajo, pa so sami sužnji pokvarjenosti. Kajti človek je suženj tega, čemur podleže." (1Pt 2,19) 

Sv. Pavel pa pravi, da glede tega nimamo nič kaj bogate izbire, ampak nadvse skromno. Vsak človek nekomu ali nečemu sužnjuje, česar seveda večina ne prizna, saj tega  ne opazi, ali pa noče priznati. Kot pravi naš odlomek, obstajata v človekovem življenju dve vrsti sužnjevanja, sužnjevanje grehu in sužnjevanje pravičnosti, ali enemu ali drugemu.  Pavel pravi glede tega: "Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost." (Rim 6,16) Tretje variante ne pozna. Na razpolago ni  nobene druge izbire, ni niti srednje poti, tako imenovane zlate sredine niti česa podobnega. 

Preden je kristjan spoznal Gospoda, je bil tudi on suženj greha. Vsi smo torej  začeli iz istega izhodišča z iste točke nič. Ko je kristjan svoje življenje predal Kristusu, ali bolje povedano, ko je Kristus po Svetem Duhu prevzel nadzor nad njegovim življenjem, se je legalni status kristjana spremenil za 180°. Po naravi ni več suženj greha, ampak je postal suženj pravičnosti (cf. Rim 6,18). Ta sprememba legalnega statusa  mora vplivati na kristjana, kajti greh  ni več naravno okolje v katerem bi kristjan užival. Kristjan se sramuje del, ki jih je nekoč počel, saj gre za dejanja, ki vodijo v smrt in pogubljenje, pa tudi Bogu niso všeč  (cf. Rim 6,21). Z življenjem v Kristusu pa je drugače: "Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in ste postali sužnji Bogu, pobirate sad, ki vam je v posvečenje, konec tega pa je večno življenje." (Rim 6,22) V nadaljevanju pa pravi: "Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu." (Rim 6,23) 

Kot sem že večkrat poudaril, kristjan kljub spremembi legalnega statusa še vedno greši, toda greh ni več njegovo naravno stanje, podobno kot ni naravno stanje postrvi, da bi dihala na zraku, ali kokoši, da bi plavala po vodi. Obstajajo krščanske denominacije, ki postavljajo svojim članom zelo striktne omejitve glede pijače, oblačenja, nekatere celo grede prehranjevanja. Svoje člane hočejo zdresirati v smehljajoče se popolneže s točno določenim nasmehom in pobožn(jašk)im žargonom. Na drugi strani obstajajo takšni, ki dopuščajo vse, "saj nas vendar več ne veže nobena postava," kot  pravijo. Prava pot pa ni ne legalizem ne laksizem, prva  naredi iz ljudi farizeje, druga pa pelje v moralno razpuščenost.  

Apostol Janez pravi zelo preprosto in dovolj jasno:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen."  (1Jn 1,8.9)  Čeprav nismo več sužnji greha, se nam  greh še vedno dogaja. Če to zanikamo, lažemo sami sebi.  Toda Bog je  za nas pripravil zdravilo, to je priznanje, ki nam prinese odpuščanje. On naj nam tudi pomaga, da bo v našem življenju čim manj takšnih zdrsov! 

Da ne bo prepozno

Ne moreš se prekmalu spreobrniti, kajti ne veš, kako kmalu je lahko že prepozno. 

~  Thomas Fuller

Spreobrnite se!

"Spreobrnite se!" je ravno tako  Božja zapoved,  kot: "Ne kradi!"

~ Charles Spurgeon

Kako more biti ena sama resnica

 

 

Mnogi danes trdijo, da obstaja veliko resnic, in da ima vsakdo svojo resnico. Kako je torej s tem? Ali obstaja objektivna resnica in imajo (današnji) ljudje premalo smisla za logiko? 

O tem nam govori Vinko Ošlak  v zgornjem videu. 

Pred spreobrnjenjem

Celotno življenje človeka, preden se spreobrne h Kristusu, je uničujoč labirint tavanja. 

~ Jean Calvin

Luthrova molitev

"Daj mi, da ne bom molil samo z usti. Pomagaj mi, da bom mogel moliti iz globine svojega srca."

~ Martin Luther

Molitev in Jezusovo sredništvo

Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, 2 za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho. 3 To je namreč dobro in po volji Bogu, našemu odrešeniku, 4 ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice. 5 Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, 6 on, ki je sam sebe dal v odkupnino za vse, pričevanje ob svojem času. 7 Zaradi tega sem bil jaz postavljen za glasnika in apostola – resnico govorim, ne lažem – za učitelja poganov v veri in resnici.

(1Tim 2,1-7) 

V pričujočem odlomku je podal apostol Pavel Timoteju, preko njega pa nam, navodilo o tem, za koga naj moli cerkev in nam obenem pojasnil vlogo Jezusa Kristusa kot edinega srednika med Bogom in ljudmi.

Cerkev je dolžna moliti za vse ljudi, pri čemer je apostol posebej izpostavil vladarje in oblastnike. Le-ti, podobno kot ogromna večina oblastnikov v današnjem svetu seveda niso bili kristjani, toda Pavel je vseeno pričakoval, da cerkev zanje moli.  Podobno je davno pred njim govoril Bog po preroku Jeremiju, ko je Judom, izgnanim v Babilon položil na srce naslednje: "Skrbite za blaginjo mesta, kamor sem vas izgnal, in molite zanj h Gospodu; njegova blaginja je namreč vaša blaginja." (Jer 29,7) Za oblastnike smo torej dolžni moliti, ne glede na to, ali so nam všeč ali ne. Pri tem je naš cilj blaginja države ter življenje v mirnem in varnem okolju, kolikor je to mogoče.  

Vladarji in oblastniki seveda niso edina ciljna skupina, za katero moramo moliti, ampak sodijo sem vsi ljudje. Kot je razvidno iz nadaljevanja, tu niso mišljena vsa posamezna človeška bitja, ampak ljudje vseh starostnih, etničnih,  izobrazbenih, poklicnih, premoženjskih in drugih skupin. To pa zato, "ker Bog hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice" (1Tim 2,4).  Toda pozor! Če Bog  hoče, da bi se vsi posamezni ljudje rešili, zakaj potem večina drvi v večno pogubljenje? Pri uporabi količinskega števnika vsi je treba biti precej previden, saj v našem kontekstu ne pomeni vseh posameznih človeških bitij, ampak ljudi iz vseh rasnih, etničnih, socialnih in drugih skupin. Zveličanje ni samo za Jude (kot so oni mislili), ampak tudi za pogane, ni le za tiste, ki si prizadevajo, da bi živeli pošteno in moralno, ampak tudi za njihove antipode itn. Zato je rekel Jezus ob neki priložnosti farizejem, ki so se trudili živeti nadvse pobožno in moralno, naslednje: "Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo." (Mt 21,31b)  Tega jim ni rekel, ker so se trudili živeti pobožno in moralno, ampak zato, ker se niso zavedali svoje grešnosti in so bili prepričani, da jih bo odrešil njihov trud in prizadevanje. 

Bog je eden (cf. 1Tim 2,5). To je temeljna veroizpovedna izjava judovske vere: "Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini!"  (5Mz 6,4. Cff. Rim 3,30. Ef 4,6). V isti vrstici našega odlomka pa Pavel dodaja, da je eden srednik med Bogom in ljudmi, to je Jezus Kristus. Jezus Kristus kot človek.  Srednik ali mediator je oseba, ki pobota dve nasprotni si strani, zato mora biti v zvezi z obema stranema. Biti mora poistoveten z obema stranema in hkrati predstavljati obe strani, eno pred drugo. Sleherno človeško bitje je po svoji padli naravi odtujeno od Boga in Bogu sovražno (cf. Rim 8,7). Kristus je s svojo smrtjo na križu svoje ljudstvo spravil z Bogom.  Namesto nas je šel na križ, odnesel nanj našo grešno identiteto in nam podaril svojo identiteto. Jezus Kristus se sedaj v svoji človeški naravi za nas pojavlja pred Božjim obličjem (cf. Heb 9,24) in za nas posreduje (cff. Rim 8,34. Heb 7,25). V 1Tim 2,5 beremo, da je med Bogom in ljudmi eden srednik. Nista dva, trije ali milijon. Sveto pismo ne pozna nižjih srednikov, kot so npr. Jezusova mati Marija, sveti Peter, Pavel in drugi svetniki.  Evangeličanski teolog in Trubarjev sodobnik Johannes Brenz (1499 -1570) je s tem v zvezi napisal naslednje:

Kaj pomeni zanašanje na priprošnjo svetnikov, kaže naslednja prilika: pri Bogu je tako kot pri knezu. Če hoče kdo pri knezu kaj doseči, si mora najprej pridobiti njegovo naklonjenost prek kanclerja ali maršala. Toda to priliko je Kristus sam zavrgel z jasnimi besedami: "Pri poganih kralji gospodujejo nad ljudmi in oblastniki pustijo, da jim pravijo Dobrotniki. Med vami pa ni tako, ampak največji med vami naj bo kakor najmanjši, in predstojnik kakor strežnik" (Lk 22.25-26; prim. Mt 20, 25-26). Nobenega kanclerja ne potrebujemo pri Bogu, razen edinole našega Gospoda Kristusa, ki nam je že s svojo smrtjo Boga pridobil za prijatelja, tako da kadarkoli lahko brez strahu in pogumno stopimo predenj. *

Brenz je tukaj zadel žebljico na glavico, kajti Božje kraljestvo deluje bistveno drugače od človeških vladavin. Pa tudi,  Božja beseda pravi, da je eden srednik med Bogom in ljudmi, iz česar logično sledi, da je eden, ne več. Marija, Jožef, očaki, preroki, apostoli, mučenci in drugi svetniki so hvalevredne osebe, vredne našega spoštovanja, niso pa sredniki. 

Stara zaveza je poznala različne sredniške vloge preroka, duhovnika in kralja, ki so jih opravljale različne osebe. Vse te službe so v Novi zavezi združene v Jezusovi osebi. On je popoln in zadosten odrešenik ter srednik. Verni kristjani smo poklicani, da ga ubogamo, kot svojega kralja, vanj zaupamo kot v svojega duhovnika ter se od njega učimo kot od našega preroka in učitelja. Njemu naj bo slava na veke!

*Johannes Brenz, Iz "Sermona o svetnikih", 1523. 2000 let krščanstva, Ilustrirana zgodovina Cerkve v barvah. Založba Mihelač, Ljubljana 1991. S. 478.

Problem greha in rešitev

Greh je življenjski problem; greh s svojo krivdo, s svojo močjo, s svojim onesnaženjem.  Edina rešitev je Kristus, in sicer križani. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Ob smrtni uri

Ob smrtni uri bo največ štelo to, ali so bili moji grehi izbrisani po Kristusovi krvi.

~ A. W. Pink

Svetni in Božji mir

Mir, ki ga daje svet, je relativen in kratkotrajen, ker temelji  na okoliščinah.  Božji mir  je absoluten in večen, ker temelji na Njegovi milosti.

~ John MacArthur

Veselje v Gospodu

Tako sem hvaležen, da imam radost,  katere me svet ne more oropati. Imam zaklad, ki mi ga svet ne more vzeti. Imam nekaj, za kar me ne more prikrajšati ne človeška ne hudičeva sila, in to je veselje v Gospodu.

~ D. L. Moody

Sproul o opravičenju

Opravičeni smo samo po veri, toda ne po veri, ki je sama.

~ R. C. Sproul

Bog daje voljo in moč

Brez Božje nadnaravne milosti ne moremo ničesar storiti.  Bog je ta, ki daje voljo, Bog je ta, ki daje moč.

~ Jean Calvin

Vera je iz oznanjevanja

Mojzes namreč piše o pravičnosti, ki je iz postave: Človek, ki to izpolnjuje, bo živel od tega. 6 Toda pravičnost, ki je iz vere, pravi takole: Ne govôri v svojem srcu: "Kdo se bo povzpel v nebesa?" To pomeni pripeljati dol Kristusa. 7 Ali: "Kdo se bo spustil v brezno?" To pomeni pripeljati Kristusa nazaj od mrtvih. 8 Kaj torej pravi?

Blizu tebe je beseda,

v tvojih ustih in v tvojem srcu;

namreč beseda vere, ki jo oznanjamo. 9 Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. 10 S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja. 11 Saj pravi Pismo: Kdor koli vanj veruje, ne bo osramočen. 12 Ni namreč razločka med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo. 13 In res: Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen.

14 Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca? 15 In kako naj oznanjajo, če niso bili poslani? Kakor je pisano: Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrih rečeh!16 Toda evangeliju niso bili vsi poslušni. Izaija namreč pravi: Gospod, kdo je veroval našemu oznanjevanju? 17 Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi.   (Rim 10,5-17)

Religije sveta učijo, da se lahko odrešiš ali si pomagaš tako, da narediš nekaj za neko višjo silo, npr. božanstvo, in ta ti bo povrnila, ti pomagala ali te odrešila. Pač odvisno od tega, ali gre za plemensko ali za odrešenjsko religijo. Toda krščanstvo je glede tega radikalno drugačno, saj uči, da je Bog tisti, ki odrešuje in to brez človeškega naprezanja, torej iz čiste milosti.

 

Judje so v 1. stoletju verovali, da jih odrešuje njihovo vestno izpolnjevanje postave. Citat iz 3Mz 18, 5, ki ga navaja apostol Pavel na začetku našega odlomka (Rim 8,5), to lepo potrjuje. Kdor torej v popolnosti izpolnjuje postavo, bo rešen, kar pomeni stoodstotno izpolnjevanje vseh 613 zapovedi, ki jih vsebujejo Mojzesove knjige (Torá).  Toda, vsi najbrž prav dobro vemo, da ni težko zgrešiti niti pri tistih osnovnih 10 zapovedih s Sinaja, kaj šele pri ostalih 603. Zato nam Pavel v nadaljevanju (Rim 10,6-8) poda kontrast med pravičnostjo, utemeljeno na veri in pravičnostjo, ki temelji na postavi, kar ilustrira s pomočjo navedkov, vzetih iz 5Mz  30,12-14 in pravi, da ni nobene potrebe, da bi se povzpeli v nebesa ter od tam pripeljali Kristusa, saj ga je Bog že poslal na zemljo, prav tako tudi ni nobene potrebe, da bi ga šli iskat v podzemlje, kajti Bog ga je že obudil od mrtvih. Bog torej  ne zahteva od nas nobenih nadčloveških naporov, ampak vero v evangelij, ki ga oznanja sv. Pavel. 

Vsebina evangelija je na kratko ta, da je Bog poslal svojega Sina Jezusa Kristusa na svet, kjer je njegov Sin s svojim popolnim in brezgrešnim življenjem izpolnil vse zahteve postave, bil umorjen za naše grehe in s svojim vstajenjem dokazal, da je resnični Odrešenik sveta. Zato je vera v njegovo obuditev od mrtvih tako zelo pomembna (cf. Rim 10, 9.10).  Priznanje, da je Jezus Kyrios, Gospod, je zunanji izraz te vere, ne razlog za pripisovanje kakšnih zaslug samemu sebi. Toda vera, ki rešuje, ni le golo doktrinarno strinjanje na intelektualni ravni, ampak srčno zaupanje v Kristusa z vsem svojim bitjem. 

V nadaljevanju (cf. vv. 11-13)  navaja apostol Pavel preroka Izaija (Iz 28,16) in Joela (Jl 3,5), kjer poudarja, da vodi v odrešenje vera v Kristusa in ne pravičnost iz del.  Bog daje svoje odrešenje vsem, tako Judom kot poganom. Vsak, kdor v veri kliče h Gospodu, bo torej rešen. 

 

V odlomku Rim 10,14.15 najdemo serijo retoričnih vprašanj, ki predstavljajo verigo dogodkov, ki so predpogoj za posameznikovo zveličanje in so vezani na v. 13, oziroma na klicanje Gospodovega imena (cf. Jl 3,5). Zaporedje teh dogodkov poteka takole:

1. Ljudje lahko kličejo k Jezusu kot Odrešeniku le, če bodo verovali, da jih lahko reši.
2. Vera v Kristusa lahko obstaja le, če ga poznamo.
3. Kristusa lahko spoznaš le, če prejmeš sporočilo odrešenja.
4. Sporočilo odrešenja lahko prejmeš le, če ti ga poda nekdo, ki ga je za to poslal Bog.  To je bil tudi razlog, zaradi katerega se je apostol Pavel tako zelo trudil, da bi ponesel evangeljsko sporočilo do "koncev sveta".

Slišati (ali prebrati) evangeljsko sporočilo je neobhodni pogoj odrešenja, toda  sam po sebi še vedno nezadosten. Prejemnik mora temu sporočilu zaupati, oziroma verovati (cf. Rim 10,16). 

V v. 17 imamo kratek povzetek povedanega. Posameznik lahko pride k veri le preko poslušanja/branja evangeljskega oznanila, ki je Kristusova beseda, oziroma Euaggelion, torej veselo oznanilo o Jezusu Kristusu, križanem in od mrvih vstalemu Odrešeniku. On sam je namreč rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16) 

 

Ali veruješ vanj?

Božja suverenost in preizkušnje

Kadar greš skozi preizkušnje, je Božja suverenost vzglavnik, na katerega položiš svojo glavo.

~ Charles Spurgeon

Ko je najtemneje

Bog opravlja svoje največje delo v naših najtemnejših urah. 

~ A. W. Tozer

Vloga težav v življenju vernika

Težave na potiv nebesa služijo temu, da obupamo nad sabo, ne nad Bogom.

~ Thomas Manton

Zatočišče

Zatočišče pred Bogom ne obstaja, toda obstaja zatočišče v Bogu.

~ Alistair Begg 

Družbeno zlo izhaja iz malikovalstva

Živimo v zelo čudnih časih. V naši državi so mnogi ljudje presenečeni, ker je ustavno sodišče ob gromoglasnem odobravanju trenutne vladajoče politike  razsodilo v korist istospolnih porok in posvojitve otrok s strani istospolnih parov. Ne vemo še sicer, katera zanimiva pogruntavščina bo naslednja, lahko pa predvidevamo na osnovi tega, kar se dogaja drugje po zahodu, predvsem v Združenih državah Amerike. 

O izvoru teh pojavov in edinem zdravilu zanje je na temelju odlomka iz Pisma Rimljanom 1,14-32 spregovoril v svoji pridigi ameriški pastor indijskega rodu Romesh Prakashpalan. Vse družbeno zlo, ki ga vidimo, je po pridigarjevih besedah le simptom upora ljudi proti Bogu, ne pa korenina problema...

 

Romesh Prakashpalan služi Bogu in občestvu Reformirane prezbiterijanske cerkve v Dallasu. 

Največji problem sodobne cerkve

Naš današnji največji problem ni, da je cerkev v Babilonu. Naš današnji  največji problem je, da je Babilon v cerkvi. 

~ Owen Strachan

Sužnji pravičnosti

Zato naj v vašem umrljivem telesu ne kraljuje greh, tako da bi se vdajali njegovim poželenjem. 13 Ne izročajte svojih udov grehu, da bi ti postali orodje krivičnosti, ampak izročite sebe Bogu kot ljudje, ki so prešli od smrti v življenje, svoje ude pa izročite Bogu, da postanejo orodje pravičnosti. 14 Kajti greh ne bo več gospodoval nad vami, saj niste pod postavo, ampak pod milostjo.
15 Kaj torej? Naj mar grešimo, ker nismo pod postavo, temveč pod milostjo? Nikakor! 16 Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost. 17 Zahvalímo se Bogu, ker ste bili sužnji greha, pa ste iz srca postali pokorni podobi nauka, ki vam je bil posredovan. 18 Osvobodili ste se greha in postali sužnji pravičnosti.   (Rim 6,12-18) 

 

Izraz suženj je v demokratični družbi nekaj, kar zbuja nezadovoljstvo in zgražanje. V 4. členu Splošne deklaracije človekovih pravic beremo naslednje: "Nikogar se ne sme držati v suženjstvu ali podložnosti; suženjstvo in trgovina s sužnji sta prepovedana v vseh oblikah." Toda kljub visokoletečim besedam in deklaracijam suženjstvo še vedno ni izkoreninjeno, niti tisto dobesedno. 

 

Na tem mestu nimam namena govoriti o tej vrsti suženjstva, ampak o suženjstvu, ki smo mu od Adama naprej podvrženi vsi ljudje. Po naravi smo namreč vsi sužnji greha, smrti in hudiča. Toda, pozor! Kristus je vse, ki vanj verujemo, oziroma, mu zaupamo, osvobodil te vrste suženjstva (cff. Jn 8,32.36. Gal 5,1). Odrešenje, ki ga prinaša Kristus, je hkrati osvoboditev. V osnovi tu ne gre za socialno, politično ali ekonomsko osvobajanje, kot govorijo teologi osvoboditve, ampak za osvoboditev od postave, greha in praznoverja.  

 

Greh je, kot sem že omenil, naravno stanje slehernega Adamovega potomca, z izjemo Jezusa Kristusa. Toda, ko vstopi Kristus v življenje posameznika, postane greh nelogičen. V nas sicer še vedno prebiva greh, nismo pa več njegovi dolžniki. Posameznik je lahko suženj greha, ali Kristusov suženj. Tukaj vmes ni nobene nevtralnosti. Kristjan ni več pod postavo, ampak pod milostjo. Toda, kot sem že povedal, greh še vedno prebiva v nas, toda njegovo gospostvo nad nami je končano. Zato je greh za kristjana nelogičen. Nov status kristjana je v tem, da je iz sužnja greha postal suženj pravičnosti. Toda za marsikoga je to zadnje dejstvo zelo slaba tolažba. Pripadniki raznih svetostnih gibanj pravijo, da kristjan ne sme več grešiti. To je sicer na nek način res, toda kristjan še vedno greši. Je pa tudi res, da kristjan več ne uživa v valjanju v grehu, ampak se hoče iz tega izkopati. Sv. Janez pravi: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9)  Priznanje grehov je torej ključ do odpuščanja.

 

Martin Luther je rekel: "Evangelij moramo slišati vsak dan, ker ga vsak dan pozabimo." Smo pač kot preluknjana posoda. Matt Brown pa je izjavil: "Če svojemu srcu vsak dan oznaniš evangelij, potem boš vsak dan imel upanje, radost in mir."  Evangelij ni nekaj, kar bi potrebovali enkrat v življenju, ampak vsakodnevna potreba, ker se pač nahajamo v paradoksalni situaciji in vsak dan grešimo. Taisti evangelij nam pravi, da je Kristus živel namesto nas popolno življenje, bil usmrčen za naše grehe in vsem, ki vanj verujejo ter mu zaupajo, zagotavlja s svojim vstajenjem  večno življenje. Bogu hvala za ta dar!

Izgubar in dobitnik hkrati

Ob smrti bo vernik najsrečnejši izgubar in najsrečnejši dobitnik. Izgubil bo svoje grehe in prejel slavo.

~ Thomas Watson

Laž

Laž je kot snežena kepa: dlje ko jo kotališ, večja postaja.

~ Martin Luther

 

Problem greha

Problem greha ni v prvi vrsti svet okoli nas, ampak posvetnost v nas. 

~ John MacArthur

Kdaj postane evangelij dobra novica?

Evangelij je šele takrat dobra novica, ko razumemo slabe novice. 

~ R. C. Sproul

Ko pride polomija

"V tvoji roki so moji časi."  (Ps 31,16) To zagotovilo, ki se sestoji iz šestih besed, spominja kristjane, da smo kljub katastrofam in težavam deležni oskrbe s strani vsemogočnega Boga. 

~ Alistair Begg

Zmagovalci v Kristusu

Kaj bomo torej rekli k vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? 32 On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril? 33 Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje! 34 Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas? 35 Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? 36 Prav kakor je pisano:Zaradi tebe nas ves dan pobijajo,  

imajo nas za klavne ovce. 

37 Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. 38 Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, 39 ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.    (Rim 8,31-39)

Apostol Pavel je  ob koncu 8. poglavja Pisma Rimljanom nepravil  nekakšen zmagoslaven zaključek vsega, kar je do tedaj napisal v omenjenem spisu. V njem navaja serijo izzivov, ki bi si prizadevali omajati zaupanje cerkve v Božjo ohranitveno pomoč tukaj in zdaj ter v prihodnjo slavo. 

Martin Luther je ob neki priložnosti izjavil: "Pred kom naj bom zaskrbljen? Kdor je z Bogom, ima večino." Ne glede na to, koliko ovir in nasprotovanja smo deležni, velja za kristjana naslednje: "Ne boj se! Kajti teh, ki so z nami, je več kakor tistih, ki so z njimi." (2Kr 6,16) Satan sicer lahko obtožuje Božje otroke in to tudi počne, ne more pa jim vzeti Božjega otroštva, ker so odkupljeni z dragoceno Kristusovo krvjo. Nasprotovanja in preganjanja  sicer lahko pridejo, ne morejo pa omajati vere izvoljenih, to pa zato, ker je Bog za nas.

Gospod Jezus Kristus je naš edini Srednik. On za nas posreduje pred našim nebeškim Očetom. Če je kdo v Kristusu, ga Bog Oče gleda in vidi skozi prizmo Jezusa Kristusa. Zato ne govori apostol Pavel brez razloga na drugem mestu, ko pravi: "Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu." (Rim 8,1) To so močne in nadvse ohrabrujoče besede. Tistim, ki jih je Bog izvolil, on obenem zagotavlja stanovitnost do konca. Odrešenja in Božjega otroštva se ne da izgubiti, ne glede na to, kar pravijo arminijanci in rimokatoličani. Le po kakšni logiki si lahko nekaj časa Božji otrok, potem spet nekaj časa nisi, nato si ponovno, nato spet nisi itn.? 

Zatorej, kristjani pogum! Vse kar prihaja na nas, služi k dobremu. In ni tiste sile, ki bi mogla izvoljene ločiti od Božje ljubezni v Kristusu.  Zmagovalci smo, vendar ne po svoji zaslugi, ampak po Kristusovi. Vsa naša zmaga je v njem, ki nam je vse pridobil. Njemu slava in hvala na veke!

Reformacija in prebujenje

Reformacija je vrnitev k zdravemu nauku Svetega pisma. Prebujenje je udejanjanje tega nauka pod silo Svetega Duha. 

~ Francis Schaeffer

 

Sveto pismo - ljubezensko pismo

Ne beri Sveto pismo le kot zgodovino, ampak kot ljubezensko pismo, ki ti ga je poslal Bog. 

~ Thomas Watson