Ulica v današnjem Efezu. Vir slike: Wikipedia |
Slišal sem o vaši veri v Gospoda Jezusa in ljubezni do vseh svetih. 16 Zaradi tega se ne neham zahvaljevati za vas in se vas spominjati v svojih molitvah, 17 da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega, 18 in razsvetljene oči srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih, 19 kakšna je čezmerna veličina njegove zmožnosti do nas, ki verujemo po dejavnosti njegove silne moči, 20 ki jo je udejanjil v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih, 21 nad vsakršno vladarstvo in oblast, nad vsakršno silo in gospostvo ter nad vsakršno ime, ki se ne imenuje samo na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem. 22 In vse je položil pod njegove noge, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi, 23 ki je njegovo telo, polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje. (Ef 1,15-23)
Efez je bil bogato in imenitno pristaniško mesto ob egejski obali Male Azije ter v 1. stoletju po Kr. glavno mesto rimske province Azije. Danes leži v turški provinci Izmir, nanj pa spominjajo le še razvaline, ki se jih splača videti. Če obiščete grški otok Samos, vam priporočam izlet na to arheološko lokacijo. Efez pa je tudi močno povezan z začetki krščanstva. Apostol Pavel je se je v tem mestu zadrževal dva krat, in sicer v času svojega drugega in tretjega misijonskega potovanja. Prvič je tukaj prebil le krajši čas (cf. Apd 18,19-21), drugič pa je v njem več kot dve leti oznanjal evangelij in organiziral krajevno krščansko cerkev (cf. Apd 19,1-20,1). Efez je bil torej pomembno evangelizacijsko središče današnje zahodne Anatolije.
Sv. Pavel je po vsej verjetnosti napisal Pismo Efežanov v času svojega hišnega pripora v Rimu (cff. Ef 3,1. 6,20), v letih 60 - 62, to je približno pet let po svojem drugem bivanju v tem mestu. V vmesnem času se je število vernih v Efezu in okolici že povečalo. O njihovi veri do Jezusa Kristusa in ljubezni do vseh svetih je slišal Pavel, kot pravi v Ef 1,15. Z besedo "sveti" Pavel ni mislil svetnikov, kot si jih danes (zlasti v katoliškem svetu) radi predstavljamo, ampak kristjane nasploh. Odnos naslovnikov do Kristusa in sovernikov ga je navdal z zahvalo in s spominjanjem v njegovih molitvah (cf. ibid. v. 16). Slavljenje in zahvaljevanje je nasploh pomembna značilnost Pisma Efežanom.
V v. 17 prosi Pavel Boga, da bi dal naslovnikom duha modrosti in razodetja v pravem spoznanju Boga (kar malce spominja na Trubarjevo prošnjo na začetku Katekizma iz leta 1550). Sveti "Duh namreč preiskuje vse, celo Božje globine". (1Kor 2,10) V naslednji (18.) vrstici pa prosi, da bi se verni ovedli (kar velikokrat pozabljamo), kakšno upanje je pred nami in kakšnega bogastva in dediščine smo deležni.
V vrsticah, ki sledijo, je Pavel vpletel v svojo molitev novozavezni nauk o Kristusovem vstajenju od mrtvih in njegovem poveličanju ter ustoličenju na desnici Boga Očeta. Iz besedila lahko izluščimo dve dejstvi, ki sta pomembni za razumevanje povezave med Jezusovim vstajenjem in statusom vernikov.
- Taista moč in zmožnost, ki je obudila Jezusa od mrtvih, deluje tudi v njegovih vernikih.
- Jezus uživa svoj položaj tistega, ki je nad vsakršnim vladarstvom silo in oblastjo, v korist cerkve. On ne uživa le najvišjega položaja v vesoljstvu, ampak pri tem tudi predstavlja svoje verno ljudstvo. On po eni strani vlada, po drugi pa služi svojim vernim, torej cerkvi. Njegova mogočna oblast je v funkciji služenja. Isti princip velja tudi za cerkev, čeprav je naša človeška narava bolj nagnjena h gospodovanju kot k služenju, kar pa je s krščanskega stališča narobe. Oblast nikakor ni sama sebi namen, ampak je njen pravi cilj služenje, zato mora biti Jezusova raba moči in oblasti zgled za kristjane.
Kristjani se prevečkrat premalo zavedamo, kakšno bogastvo predstavlja naš Gospod Jezus Kristus in kaj premoremo v njem. Zato je prav, da to védenje v sebi redno obnavljamo. Martin Luther je izjavil: "Evangelij moramo slišati vsak dan, ker ga vsak dan pozabimo." Ravno evangelij pa nas uči, kaj vse je Jezus storil za nas ter namesto nas in kaj vse nam je zadobil s svojim brezgrešnim življenjem v poslušnosti nebeškemu Očetu ter s svojo smrtjo na križu in vstajenjem. Poleg tega je on naš edini srednik in priprošnjik (cff. 1Tim 2,5. Heb 9,15). Njemu slava na veke!
Ni komentarjev:
Objavite komentar