Bratje, nisem vam mogel govoriti kot duhovnim, ampak kot zgolj mesenim bitjem, kot nedoraslim v Kristusu. 2 Mleka sem vam dal piti, ne jedi, saj je še niste zmogli. Pa tudi zdaj je še ne zmorete. 3 Še ste namreč meseni. Mar niste še vedno meseni in zgolj ljudje, dokler sta med vami nevoščljivost in prepir? 4 Mar ne ravnate zgolj po človeško, če kdo pravi: "Jaz sem Pavlov," drugi pa: "Jaz sem Apolov"? 5 Kaj je vendar Apolo? Kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste prejeli vero, in sicer kakor je je komu dal Gospod. 6 Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast, 7 tako da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog. 8 Kdor pa sadi in kdor zaliva, sta eno. Vsak bo prejel svoje plačilo po svojem naporu. 9 Božja sodelavca sva, vi pa ste Božja njiva in Božja zgradba. (1Kor 3,1-9)
Korintska cerkev je bila, kot sem že večkrat omenil, pravi cvetnik najrazličnejših nepravilnosti in zlorab. Ena od takih nepravilnosti so bile delitve na različne frakcije. O tem pripoveduje Pavel že na začetku 1. pisma Korinčanom, ko pravi: "V mislih imam to, da ta ali oni izmed vas pravi: 'Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov, jaz pa Kristusov.' Mar je Kristus razdeljen? Mar je bil Pavel križan za vas? Mar ste bili krščeni v Pavlovo ime?" (1Kor 1,12.13) Sklicevanje na Pavla, Kefa (Petra) in Apola je bilo morda posledica, da so različni posamezniki sprejeli krščanstvo od enega od njih. Podobno se imajo danes nekateri v največji cerkvi za Marijine. Toda ne Pavel, ne Peter, ne Apolo, ne Marija, ne kdor koli od svetnikov ni bil križan za nas, niti nismo (bili) krščeni v njegovo ali njeno ime.
Zato uporablja apostol Pavel za Korinčane dva krat izraz meseni. V 1Kor 1,1 uporablja izraz sarkinos, ki dobesedno pomeni, "tisti, ki jih karakterizira meso", v 1Kor 3,3 pa malce drugačen izraz sarkikos, ki pomeni "tisti, ki so narejeni iz mesa". Z obema navedenima terminoma je izrazil razočaranje nad obnašanjem Korinčanov. Izraz meso, mesenost ima v Svetem pismu več pomenov, Pavel pa ga najpogosteje uporablja za neodrešeno človeško naravo z vsemi njenimi željami in s tem povezanim značilnim obnašanjem. Čeprav je v korintskih kristjanih bival Sveti Duh, niso ravnali kot duhovni, ampak enako kot neverni svet okoli njih. Zato Pavel ne vidi za primerno, da bi jih poučeval kaj več kot začetne lekcije vere, saj za kaj več niti niso zreli (cf. 1Kor 3,2).
Vloga oznanjevalca je, da ljudem posreduje evangelij, ostalo pa je Božje delo (cf. 1Kor 3, 6). Tisti, ki posreduje evangelij in tisti, ki v cerkvi še naprej vzdržuje evangeljski nauk, sta samo Božja služabnika in nič več. Bog je zaslužen da posejano seme tudi zraste in rodi sadove (cf. Ef 2,10). Na koncu bo vsak oznanjevalec dobil povračilo. Božji blagoslov in povračilo v življenju kristjana je odvisno od tega, kako zvesto izvršuje zaupane mu naloge (cf. 1Kor 3,8). Krščanski delavci so Božji sodelavci v smislu, da svetu prinašajo evangelij, graditelj občestva vernikov pa je Bog, saj tako občestvo kot njegovi pastirji pripadajo Bogu.
Kristusova cerkev ne pripada nobenemu zemeljskemu pastirju, ampak samo Bogu, zato so prepiri, komu kdo pripada znotraj nekega občestva, slaba popotnica. Naloga pastirja je vestno in zvesto oznanjevanje neponarejene Božje besede, kot je zapisana v Svetem pismu in podeljevanje zakramentov. Božja stvar pa je, kako bo potem to raslo v srcih kristjanov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar