Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje, 4 za nepropadljivo, neomadeževano in nevenečo dediščino, ki je v nebesih shranjena za vas, 5 katere Božja moč po veri varuje, da boste dosegli odrešitev, ki čaka, da se razodene v poslednjem času. 6 Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, 7 da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus. 8 Njega ljubite, čeprav ga niste videli. Verujete vanj, čeprav ga zdaj ne vidite, veselite se v neizrekljivem in poveličanem veselju, 9 ko dosegate namen svoje vere, namreč odrešitev duš.
10 To odrešitev so preiskovali in se vanjo poglabljali preroki, ki so prerokovali o milosti, ki je bila namenjena vam. 11 Skušali so dognati, na kateri in na kakšen čas je meril Kristusov Duh, ki je bil v njih in je vnaprej pričeval o trpljenju, namenjenem Kristusu, in o poznejšem poveličanju. 12 Njim je bilo razodeto, da niso služili sebi, ampak vam, v tem, kar so vam zdaj sporočili tisti, ki so vam po Svetem Duhu, poslanem iz nebes, oznanili evangelij. In to so stvari, v katere želijo pogledati angeli.
(1Pt 1,3-12)
Tisti, ki so postavili svoje zaupanje v Kristusa, slavijo Boga zaradi odrešenja, ki ga je On obljubil in na temelju omenjenega odrešenja živijo svoje vsakdanje življenje.
Apostol Peter začenja pričujoči odlomek s slavljenjem Boga, ki je dal vernim novo življenje in jim zagotavlja prihodnjo slavo. Odrešenje je v celoti Božji dar, Bog je torej iniciator in izvajalec posameznikovega odrešenja. Peter povezuje kristjanov preporod s Kristusovim vstajenjem od mrtvih, saj smo po njem prerojeni za živo upanje. Upanje v bibličnem kontekstu ne pomeni nekih nejasnih želja, ampak zaupno pričakovanje prihodnjega blagoslova, ki je utemeljeno na dejstvih in Božjih obljubah (cf. 1Pt 1,3). To upanje je v nadaljevanju opisano kot dediščina. Ta izraz pomeni v Stari zavezi obljubljeno deželo, namenjeno izraelskemu ljudstvu. Ta dediščina v Stari zavezi pa je le predpodoba večje in neveneče, oziroma nepropadljive dediščine, ki je za verne pripravljena v nebesih (cf. ibid. v. 4). Odrešitev (cf.v.5) je v tem kontekstu opis dediščine in upanja iz predhodnih vrstic. Peter usmerja misli vernih k tistemu, kar se bo razodelo v poslednjem času. Verni bodo zagotovo dosegli odrešitev, saj jih bo Bog s svojo močjo varoval, da bodo do konca vztrajali v veri.
V nadaljevanju (cf. vv. 6-7) Peter ne skriva dejstva, da bo veselje, ki ga uživajo kristjani zavoljo odrešenja, pomešano s preizkušnjami. Kakor uporabljajo ljudje ogenj, da prečistijo žlahtne kovine, tako uporablja Bog preizkušnje, da se izkaže pristna vera. Toda preizkušnje so začasne in se ne morejo primerjati s prihodnjo slavo v večnosti, ki je končni cilj preizkušenj.
Veselje (cf. vv. 8-9) pa nam ni namenjeno le v prihodnosti, v kateri se bo Jezus jasno in popolnoma razodel kot Odrešenik vernih, ampak smo ga kristjani deležni že tukaj in zdaj. Že tukaj namreč verujemo v Gospoda, ga ljubimo in se v njem veselimo v neizrekljivem in poveličanem veselju. Torej že na tem svetu v veliki meri uživamo predokus odrešenja, ki bo doživelo svoj končni finale ob Gospodovem drugem prihodu.
Starozavezni preroki (cf. vv. 10-11) sicer niso razločno videli tega, o čemer so prerokovali, a so kljub temu napovedali Kristusovo trpljenje in poveličanje. Pri njihovem delu jih je navdihoval Sveti Duh in govoril skozi nje.
Kristjani smo prejeli osupljive blagoslove, saj starozavezni preroki niso služili sebi, ampak nam, novozaveznim vernikom (cf. v. 12). Celo angeli bi radi v polnosti razumeli te stvari, kot so bile dovršene. Mi smo tisti, ki nam je bil jasno in v polnosti oznanjen evangelij odrešenja. Evangelij pa nam pravi, da je bil Jezus Kristus predan v smrt za naše grehe in je s svojim vstajenjem dokazal, da je popoln Odrešenik, po katerem prejme grešnik popolno opravičenje.
Njemu slava na veke!
Ni komentarjev:
Objavite komentar