Maliki in živi Bog

 Poslušajte besedo, ki vam jo govori Gospod, Izraelova hiša! 2 Tako govori Gospod:

Ne učite se poti narodov

in ne bojte se znamenj na nebu,

kajti le pogani 

se jih bojijo.

3 Običaji 

ljudstev so namreč ničnost,

le les, ki ga posekajo v gozdu

in ga obrtnikova roka obdela s sekiro.

4 Okrasí ga s srebrom in z zlatom,

pritrdi z žeblji in s kladivom,

tako da ne omahne.

5 Maliki 

so kakor strašilo na polju s kumaricami,

ne morejo govoriti;

nositi jih morajo,

ker ne morejo hoditi.

Ne bojte se jih,

saj ne morejo škodovati,

a tudi dobro storiti ni v njihovi moči.

6 Nobeden ni tebi, Gospod, enak;

ti si velik in veliko je tvoje ime v môči.

7 Kdo bi se te ne bal, kralj narodov?

Zares, tebi to pritiče.

Saj med vsemi modreci narodov

in v vseh njihovih kraljestvih

ni nobeden tebi enak.

8 Vsi po vrsti so neumni in bedasti,

nauk o ničnostih: les je to.

9 Kovano srebro prinašajo iz Taršíša

in zlato iz Ufáza.

Delo kiparja in rok zlatarja so,

višnjev in rdeč škrlat je njihovo oblačilo,

vsi so delo spretnih obrtnikov.

10 Gospod pa je resnični Bog,

živi Bog in večni Kralj.

Od njegovega gneva se strese zemlja,

narodi ne vzdržijo njegovega srda.

                                                                (Jer 10,1-10)

Pričujoči odlomek se sestoji iz dveh delov. Prvi del (vv. 1-5) je poziv Božjemu ljudstvu, naj ne malikuje, drugi (vv. 6-10) pa hvalnica, namenjena Bogu.  

Čaščenje lažnih bogov je (bilo) močno povezano z opazovanjem in celo češčenjem nebesnih teles. Nekaj podobnega je danes napovedovanje prihodnosti iz zvezd. Spremembe na nebu še danes pri mnogih ljudeh povzročajo strah, toda Bog poziva svoje ljudstvo, naj v tem ne vidi znamenj in naj se ne boji. Bojimo se lahko kvečjemu tega, da na nas pade kakšen kos meteorita (za kar obstaja zanemarljiva možnost), sicer pa nimajo nebesna telesa nobenega vpliva na tako imenovano "usodo" (cf. Jer 10,2). 

Vsa verovanja poganov niso nič drugega kot ničnost, ničnost so tudi maliki, ki jih ti ljudje izdelujejo z namenom čaščenja. Nekatere od podob malikov so bile tedaj narejene iz lesa in okrašene z dragocenimi kovinami. Družinski maliki so bili povečini iz žgane gline. Te podobe seveda niso mogle ne hoditi, ne govoriti, ne komur koli škodovati, zato se jim prerok posmehuje. In kako je s tem pri nas danes? Pravzaprav ni kaj dosti drugače. Med čaščenjem podob v krščanskem svetu in tistim v poganskem ni bistvene razlike. Božja zapoved je namreč jasna: "Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo!  Ne priklanjaj se jim in jim ne služi[.]" (2Mz 20,4.5a) Mnogi ljudje, med njimi so tudi takšni, ki se imajo za kristjane, verjamejo v horoskop, torej v vpliv nebesnih teles na "usodo". Toda vse to so stvari, ki jih Bog ne odobrava, še več, Bog to prepoveduje. 

Bog sprašuje svoje ljudstvo preko preroka Izaija: "S kom me hočete vzporejati in enačiti, da bi me primerjali in bi si bila podobna?"  (Iz 46,5) Res je, Boga se ne da primerjati z nobeno upodobitvijo, čeprav vidimo kje kakšno sliko, na kateri je Bog upodobljen kot nekakšen starček. Ampak Bog je Bog, kajti on ni  del stvarstva, niti ni stvarstvo kakšen podaljšek Boga. Njemu ni  enaka nobena stvar niti nobeno bitje (cf. Jer 10,6).  On si zasluži, da se ga bojimo (cf. ibid. v. 7), a ne na takšen način, kot bi večina mislila. Svetopisemski strah Božji je več kot nekakšno golo trepetanje pred njim. Pri njem gre za odgovor na  zavedanje Božjega veličastva in njegove svetosti, zaradi česar vključuje čudenje, spoštovanje in čaščenje. Takšni in drugačni modreci in oblastniki se lahko napihujejo in bahajo s svojo modrostjo, a Bog se jim lahko samo smeje: "Ta, ki prestoluje v nebesih, se smeje, Gospod se jim posmehuje."  (Ps 2,4)  Religiozni in filozofski sistemi tega sveta štejejo v njegovih očeh toliko kot nič. Edino GOSPOD je resnični, večni in živi Bog, Vladar nebes in zemlje, Stvarnik vesoljstva. Poznavanje tega Boga je zato ideal sleherne duhovne osebe. Le-to nam prinaša odnos, poln vere, ki vodi v odrešenje in večno življenje, v posamezniku pa zbuja ljubezen, upanje, poslušnost in veselje. Jezus pravi v svoji velikoduhovniški molitvi: "Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa." (Jn 17,3) Boga poznamo kot našega, ker nas on pozna kot svoje, saj pravi naš Gospod: "Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene." (Jn 10,14)

Troedinemu  večnemu in živemu Bogu vsa čast in slava na veke!