Kaj je Jezus rekel in česa ne

Jezus je rekel grešnikom:  "Pridite k meni!"  Nikoli jim ni rekel:  "Pojdite k Mariji!"

~ Charles Chiniquy

Dvojno delo odkupitve

Na temelju Kristusovega dela odkupitve kristjan ni le umrl grehu, ampak tudi živi za Boga. 

~ John Gresham Machen

V Kristusu

Edinost s Kristusom je izvir vse milosti. Ločeni od Njega ne zmoremo ničesar, v Njem imamo vse. 

~ Herman Bavinck

Nevednost glede Svetega pisma

Nevednost glede Svetega pisma je isto kot nevednost glede Kristusa. 

~ John Wycliffe

Resnični vzrok propadanja naše kulture

 Aleksander Solženicin je imel pred štiridesetimi leti svoj znamenito govor ob prejemu Templetonove nagrade, v katerem je med drugim povedal: "Spominjam se, da sem pred več kot pol stoletja, ko sem bil še otrok, slišal od starejših ljudi naslednjo razlago za velike katastrofe, ki so prizadele Rusijo: "Ljudje so pozabili na Boga, zato se nam vse to dogaja." [...] Svet se je danes znašel na stopnji, da bi ljudje iz predhodnih stoletij, če bi jim jo opisali, vsi enoglasno zavpili: "Apokalipsa!" Toda mi smo se navadili na svet apokalipse. Še več, vanj smo se vživeli." (Vir) Obstaja veliko vzporednic med  kolapsom duhovnega življenja v Sovjetski Rusiji in med današnjo krizo v ZDA in drugod, ne nazadnje tudi pri nas...

Več o tem Stephen Mayer v zgornjem videu.  

Razlika med Božjim in našim umom

 Božji um ni kakor naš . Naš um odkriva resnico. Božji um določa resnico. 

~ dr. Jason Lisle

Dobrota zna biti res sirota

Bartholomeus Breenbergh, Sv. Pavel in Barnaba v Listri

 V Listri je živel mož, ki ni imel moči v nogah; bil je že od rojstva hrom in nikoli ni mogel hoditi. 9 Sedèl je in poslušal Pavlove besede. Pavel ga je premeril z očmi, in ko je videl, da ima vero, ki bi ga lahko rešila, 10 mu je zaklical z močnim glasom: "Vstani! Postavi se na noge!"  In mož je poskočil in hodil. 11 Ko so množice videle, kaj je storil Pavel, so povzdignile glas in v likaonskem jeziku govorile: "Bogova v človeški podobi sta se spustila med nas." 12 In Barnaba so imenovali Zevs, Pavla pa Hermes, ker je prvi spregovoril. 13 Svečenik Zevsovega svetišča, ki je bilo pred mestom, je dal pred vrata pripeljati bike in vence, ker je hotel z množico opraviti žrtvovanje. 14 Ko sta apostola Barnaba in Pavel to slišala, sta raztrgala svoja oblačila, planila med množico in zavpila: 15 "Možje, kaj počenjate? Tudi midva sva samo človeka, ki čutiva podobno kakor vi. Oznanjava vam evangelij, da bi se obrnili proč od teh ničevih reči k živemu Bogu, ki je naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih. 16 V prejšnjih časih je dopuščal, da je vsak narod hodil svoja pota. 17 In vendar ob tem sebe ni pustil brez pričevanja, saj vam je izkazoval dobrote: z neba je pošiljal deževje in rodovitne čase, dajal vam je hrano in vam srca napolnjeval z veseljem." 18 S temi besedami sta komaj ubranila množicam, da jima niso opravile žrtvenih daritev.

19 Tedaj pa so prišli Judje iz Antiohije in Ikónija; pridobili so množice ter kamnali Pavla in ga odvlekli iz mesta, ker so mislili, da je mrtev. 20 Toda ko so ga obstopili učenci, je vstal in šel v mesto. Naslednjega dne je z Barnabom odpotoval v Derbo.     (Apd 14,8-20)

Ko je Pavel pridigal v maloazijskem mestu Listra, ki je ležalo kakih 30 km južneje od današnjega turškega mesta Konya, je bil med poslušalci tudi hrom mož. Beseda milosti, ki jo je oznanjal Pavel, je v njem prebudila vero, ki rešuje, oziroma ozdravlja. Ko ga je Pavel pozval, naj vstane in se postavi na noge,  je mož storil, kot mu je bilo naročeno.  Ker hromci ne poskakujejo kar sami od sebe, je množica mislila, da sta Barnaba in Pavel bogova, Zevsov svečenik pa jima je že pripravil žrtve. Pavel in Barnaba sta preprečila ta izliv malikovanja  in izkoristila priložnost za oznanjevanje evangelija. Pavel in Barnaba nista bila nobena bogova, sama kot taka tudi nista imela nobenih čudežnih lastnosti. Hromca je ozdravila njegova vera. 

To ozdravljenje je naredilo zelo velik vtis na množico, ni pa videti, da bi Pavlovo oznanjevanje naredilo nanje večji vtis.  Ljudje radi vidijo kaj senzacionalnega, neradi pa slišijo resnico. Javno mnenje je zelo spremenljiva stvar. V določenem trenutku te povzdignejo med bogove, že v naslednjem pa te razglasijo za kriminalca ali kaj podobnega. Naš Gospod Jezus Kristus je rekel apostolom: "Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše." (Jn 15,20b)  Svojim učencem ni, podobno kot kakšen Joel Osteen, obljubljal "najboljšega življenja tukaj in zdaj", ampak tudi preganjanja.

Kristjan lahko dela najboljše stvari, pa vseeno nima nobenega jamstva, da ne bo kakor koli šikaniran, ali celo preganjan. Zato res velja ljudska modrost, ki pravi: "Dobrota je sirota." Tako so prišli Judje iz Antiohije in Ikónija (današnje Konye) ter pridobili množico, da je Pavla posula s kamenjem.  Učencev je bilo očitno premalo, da bi ga mogli obraniti, pa tudi iz množice, ki ga je malo prej razglašala za boga, ni dobil nobene podpore, ampak ravno nasprotno.  Tomaž Kempčan je v svoji Hoji za Kristusom zapisal: "Kako hitro mine slava sveta!"  Svet se zelo hitro navduši za neko stvar, nato pa se lahko navduši za nekaj popolnoma nasprotnega. Javno mnenje je spremenljivo kot aprilsko vreme.

Toda naš Bog se ne spreminja in je vedno enak. Njegova beseda je nespremenljiva, njegova resnica je večna. On je naše trdno Sidro in nelomljiva Skala  sredi spreminjajočega se sveta. Svojim vernim morda ne daje vsega, kar bi si želeli tukaj na zemlji, jim pa po žrtvi in vstajenju Jezusa Kristusa jamči večno življenje, ki ga prejmemo po veri. Bogu hvala in slava na veke! 

Je vaša vera pristna?

Dokaz pristnosti vaše vere je njena stanovitnost.

~ D. A. Carson

Pod križem

Praznih rok hitim pred te,

pod tvoj križ zatekam se.

Nagega obleci me,

reveža usmili se,

madeže operi mi,

moj edini up si ti.

~Augustus M. Toplady

V nadlogah

Mnogi molijo: "Naj gre ta kelih mimo mene!" maloštevilni pa: "Zgodi se tvoja volja!"

~ Thomas Watson

Rim in negotovost glede zveličanja

Rimski teologi učijo, da ne more nihče z gotovostjo vedeti, ali je našel milost v Božjih očeh ali ne. Ta nauk je eden glavnih členov njihove vere. Z njim mučijo vest ljudi, izganjajo Kristusa iz cerkve in omejujejo delovanje Svetega Duha. 

~ Martin Luther

Bog udejanja v vernih hotenje in delovanje.

Narava Božje dobrote ni le v tem, da odpre tistim, ki trkajo, ampak tudi, da v njih  povzroči, da trkajo in prosijo. 

~ Sv. Avguštin

"Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje." (Flp 2,13)

Reformacija in izročilo (tradicija)

Reformatorji niso zavrgli tradicije, oziroma avtoritete, ampak so jo podredili višji avtoriteti: Svetemu pismu. 

~ Justin Holcomb

Vse novo

Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt? 4 S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. 5 Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja. 6 Vemo, da je bil naš stari človek križan z njim vred, da bi bilo telo greha uničeno in da bi mi več ne hlapčevali grehu. 7 Kajti kdor je umrl, je opravičen greha. 8 Če pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli, 9 saj vemo, da Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti. 10 Kajti kar je umrlo, je umrlo zaradi greha enkrat za vselej, kar pa živi, živi Bogu. 11 Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu. 

 (Rim 6,3-11)

Iz pričujočega odlomka lahko na kratko in jedrnato potegnemo dva nauka:

1. Kristjan je mrtev za greh. 
2. Kristjan živi v Kristusu.

Pri tem se nam upravičeno porodi vprašanje: "Ali kristjan več ne greši?" Toda, pojdimo lepo po vrsti.

Božja milost je tista moč, po kateri je (bil) premagan naš greh. Ko je bil kristjan krščen v Kristusa, je umrl za greh (v. 3). To ne pomeni, da bi imel krst neko magično moč, ampak predstavlja zunanje znamenje  notranje spremembe, ki se je zgodila v posameznici ali v posamezniku. V prvotni cerkvi je bil krst s potopitvijo običajna krstna praksa, ki lepo simbolizira  posameznikov pokop (v.4).  Seveda ne gre za dobeseden pokop, ampak je s tem pokazano, da je določena oseba postala mrtva  za greh. Ker je kristjan združen s Kristusom, je deležen vseh blagodati, ki nam jih je  s svojo smrtjo prislužil sam Kristus: z njim vred smo (bili) križani, oziroma, križan je bil naš "stari človek", stari jaz, stara identiteta. Kristus "je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov." (Rim 4,25a) Enako je umrla stara kristjanova identiteta. 

Toda Kristus "je bil tudi (dod.: Dizma) obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25b) To se je zgodilo, da bi  "kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja." (Rim 6,4) Apostol Pavel je na drugem mestu zapisal: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (1Kor 5,17) Biti v Kristusu pomeni, da si nova stvaritev. Nova stvaritev pa živi novo življenje, ki je življenje oživljenih. Zato nas Pavel spodbuja: "Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu." (Rim 6,11) Biti mrtev za greh je zakoniti status kristjana. V času, ko se je Slovenija osamosvajala, nam je bil v veliko oporo naš nesojeni cesar, dr. Oton Habsburški. Kdor si je ogledal kakšen intervju, ki so ga posneli z njim, je lahko opazil, da je bil ta mož (sin zadnjega avstrijskega cesarja in ogrskega kralja Karla) nadvse preprost, a je temu navkljub njegovo vedenje  odražalo tudi nekakšno prefinjeno dostojanstvo pristnega aristokrata. Zakaj? Zavedal se je, da pripada stari vladarski družini, zato se je, čeprav najbrž dostikrat nezavedno,  obnašal ter nastopal  primerno svojemu statusu. Enako se mora tudi kristjan zavedati, da pripada družini Kralja kraljev in Gospoda gospodov in  tem smislu tudi ravnati. 

Pojdimo še k vprašanju, ali kristjan več ne greši. Zavedati se moramo, da kristjanu nov status sam po sebi še ne jamči, da bi bil  popoln in brezgrešen.  Takšna miselnost je zelo nevarna in  je že premnoge spravila v obup, zato so se poslovili od krščanstva. Pietisti so imeli najboljše namene, a žal je, kot pravi pregovor, vsaka pot v pekel tlakovana ravno z najboljšimi nameni. Veliko je bilo takih, ki so zrasli v pietističnem okolju, nato pa postali krščanstvu sovražni. Pri tem najbolj izstopata Engels in Nietzsche.   Popolnost in brezgrešnost sta na tej strani večnosti nemogoča, pa naj člani raznih svetostnih gibanj in perfekcionisti vseh vrst govorijo, kar hočejo! Izvirni greh je še vedno tu,  kristjan pa je še vedno grešnik, čeprav opravičen. Da, predvsem opravičen. To je bistveno! Opravičenje pa ne izhaja iz tega, kar kristjan (ne) dela, ampak iz tega, kar je za nas naredil Jezus Kristus!  Kdor je opravičen, si bo iz hvaležnosti do Boga  prizadeval tudi ravnati v tem smislu, čeprav mu bo velikokrat spodletelo. Ampak, kot sem če rekel, Kristus opravičuje, ne mi in naša dela.

 

Bog, izvir vse svetosti, pa  naj nam vsem skupaj pomaga napredovati v posvečenem življenju.

Cerkev in kánon Nove zaveze

Cerkev nam ni nič bolj dala novozavezni kánon,kot nam je Sir Isaac Newton dal silo gravitacije.

~ J. I. Packer

Križ

Kristusov križ ni simbol poraza, ampak prestol Njegovega zmagoslavja,  kjer sta se srečala usmiljenje in pravičnost, terjatev pekla  pa  je bila  tam za vselej   razblinjena. 

~ Herman Bavinck

Iskalcem sreče

Dobro je, da se izmučiš in utrudiš od nekoristnega iskanja resnične sreče, da boš laže stezal roke k svojemu Rešitelju. 

~ Blaise Pascal

(Iz: Blaise Pascal, Misli, Druga, dopolnjena izdaja. Mohorjeva družba, Celje, 1986, s. 164)

Samo dve besedi

Dve besedi, ki bosta spremenili tvoje življenje: "Da, Gospod!"

- Adrian Rogers

Odrešenje, svobodna volja in milost

Slava Bogu, kajti naše odrešenje ni odvisno od naše svobodne volje, ampak od brezplačne Božje milosti. 

~ George Whitefield

Kristus v središču

Kristus je v središču, a ne le teologije, ampak celotne človeške zgodovine ter srca slehernega vernika. 

~ Herman Bavinck

Le potrpežljivo!

Končno, bodite vsi složni, sočutni, ljubite brate, bodite usmiljeni in ponižni. 9 Ne vračajte hudega za húdo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti. Nasprotno, blagoslavljajte, ker ste bili poklicani v to, da bi bili deležni blagoslova.

10 Kajti kdor hoče ljubiti življenje

in videti dobre dni,

naj zadržuje svoj jezik od zla

in ustnice od zvijačnega govorjenja.

11 Ogiblji se zla in delaj dobro,

išči mir in hodi za njim.

12 Zakaj Gospodove oči so uprte v pravične

in njegova ušesa v njihovo prošnjo,

Gospodovo obličje pa je zoper hudodelce.

13 Le kdo vam bo škodil, če boste vneti za dobro? 14 Nasprotno, tudi če bi zaradi pravičnosti trpeli, blagor vam! Česar se oni bojijo, se ne bojte in ne plašite. 15 Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih.   (1Pt 3,8-15a)

Potrpljenje je danes redka in premalo cenjena krepost. Star slovenski pregovor pravi: "Potrpljenje je božja mast." Pozneje so nekateri navihanci k temu dodali: "Toda slabo za tistega, ki se z njo maže." Žal je danes tega drugega drži vse preveč ljudi.  Toda za življenje v občestvu je  potrpežljivost nadvse potrebna krepost, kajti  sobivanje različnih ljudi ni enostavno.  V sleherni skupnosti se pojavljajo ljudje z različnimi osebnostmi lastnostmi, potrebami, zahtevami, slabostmi in kar je še takega. Zato takšno sobivanje nikoli ne poteka v slogu "domek, sladki domek". Dejstvo je, da vsako skupnost sestavljamo ljudje, ki smo še vedno grešni. Tudi cerkveno občestvo sestavljajo posameznice in posamezniki, ki so sicer v Božjih očeh pravični, ampak ta pravičnost je tuja pravičnost, Kristusova, še vedno pa živijo v prav istih telesih, z istimi možgani, istim razumom, temperamentom in voljo, kot so živeli pred opravičenjem.

V zgornjem odlomku v 8. vrstici našteva apostol Peter   lastnosti, ki naj bi jih izkazovali v medsebojnem življenju (sloga, sočutje, bratoljubje, usmiljenost, ponižnost). Vsebina 9. vrstice pa se nanaša na nevračanje hudega s hudim v vseh oblikah. Tudi Jezus je rekel nekaj podobnega: "Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami" (Lk 6,28) Zakaj naj blagoslavljamo? Peter jasno pove, da zato, ker smo bili poklicani, da bi bili sami deležni blagoslova. Kristjan mora biti za okolico vir blagoslova, ne kamen spotike. Seveda mu njegovo blagoslavljanje ne jamči, da ne bi kljub temu ostal kamen spotike, toda kristjan ni bil poklican v to, da zmerja in preklinja tiste, ki tako delajo. Ne glede na to, ali nam dobro delo na tem svetu kaj koristi ali ne, smo dolžni delati dobro. Tudi trpljenje zavoljo pravičnosti nam je v blagor, pa ne zato, ker bi nam prinašalo pri Bogu kakršnekoli zveličavne zasluge, ampak zato, ker je pokazatelj tega, da smo na Božji poti. Jezus je rekel:  "Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami." (Mt 5,11.12) To seveda velja samo za lažnivo negativno govorjenje o nas.  Bog ne daj, da bi bilo upravičeno!

Zatorej, kakor je bil Kristus po smrti in trpljenju obujen, tako čaka tudi tistega, čigar pristna in iskrena vera je kamen spotike ali še kaj hujšega, nebeški blagoslov. Naj  da Bog vsem nam živeti potrpežljivo  in v skladu z blagoslovi, ki nam jih je on sam podelil že na tem svetu.

Kristus - naša svoboda in življenje

Kristus je vaša svoboda in življenje. Zato vas postava,  greh  in smrt ne morejo prizadeti ali pognati v obup. Iz tega je zgrajena  vaša neprecenljiva  svoboda.  Pazite  pa, da ne date tej čudoviti svobodi priložnosti za življenje po mesu. 

~ Martin Luther

V križu

V Kristusovem križu se, kot v sijajnem gledališču, pred celim svetom razodeva brezprimerna Božja ljubezen.

~ Jean Calvin

Je načelo "samo po veri" skladno z Biblijo?

 

 Popularni ameriški rimskokatoliški škof, teolog in youtuber Robert Barron je v eni od svojih oddaj dokazoval, da protestantsko načelo, ki pravi, da se lahko posameznik opraviči samo po veri, ni v skladu s širšim pogledom na Sveto pismo. 

Na njegove trditve so se odzvali štirje protestantski teologi: Michael Horton, Bob Hiller, Walter Strickland in Justin Holcomb,  ki pripadajo različnim denominacijam (reformirani, evangeličansko-luteranski, baptistični in episkopalni-anglikanski) ter pojasnili razliko med rimskokatoliškim ter protestantskim pogledom na opravičenje... 

Pravilno poznavanje

Poznavanje Boga brez poznavanje svoje bede pelje v napuh.

Poznavanje svoje bede brez poznavanja Boga sili v obup.

Poznavanje Jezusa Kristusa vodi v sredo, saj v njem najdemo Boga in svojo bedo.  

~ Blaise Pascal

(Iz: Blaise Pascal, Misli, Druga, dopolnjena izdaja. Mohorjeva družba, Celje, 1986, s. 199)

Pascalova stava

Kaj je Pascalova stava? Kaj je narobe s kritikami Pascalove stave? Kaj nas lahko nauči Blaise Pascal, najsi smo verni ali neverni? Več o tem v zgornjem videu, ki ga je pripravil Glen Scrivener.

Naša in Kristusova pravičnost

Ob sodbi bo obstala edino popolna pravičnost. Kristjan lahko premore takšno pravičnost le izven sebe, in to Kristusovo pravičnost.

~ Jean Calvin

V pričakovanju prihodnje slave

Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. 19 Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov. 20 Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak zaradi njega, ki ga je podvrgel, v upanju, 21 da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. 22 Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. 23 Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa.    (Rim 8,18-23)

Kot smo videli v perikopi prejšnje nedelje, je apostol Peter  (cf. 1Pt 5,10)  zapisal, da nas je Kristus poklical v svojo večno slavo, zgornji odlomek iz Pavlovega pisma Rimljanom pa nam pripoveduje prav o tej slavi. 

Na začetku obravnavanega odlomka apostol Pavel hrabri Božje ljudstvo, ki je šlo skozi težke preizkušnje. Ker tudi današnjemu času take preizkušnje niso povsem tuje, zato je te vrste ohrabritev še vedno smiselna in potrebna. Kristjanom namreč nihče in nobena stran ne jamči lagodnega življenja. O tem nam pripovedujejo aktualni dogodki po svetu. Kristjani so najbolj preganjana populacija na svetu. Pri nas to še  ne prihaja do izraza, se pa to dogaja  tam  nekje daleč, na območju Sahela, na Bližnjem vzhodu, na Kitajskem, v severni Koreji in drugod.  Pri nas, pa tudi drugod, se  o tem zelo malo govori in piše. Če smo pri nas deležni tega, da živimo v relativnem miru, potem gre vsa zahvala za to čudovito milost Bogu. Kdor trpi, se seveda  ne sme zanašati, da bi  imelo njegovo trpljenje kot tako kak poseben zveličaven učinek. Trpljenje je nevšečnost, ki se nam lahko vedno pripeti, a  kristjan ve, da ne bo večno trajalo. Tudi najtežje preizkušnje, skozi katere gredo naši bratje in sestre po svetu, se ne morejo primerjati s slavo, ki je bo nekega dne deležno Božje ljudstvo. 

V 19. in naslednjih vrsticah 8. poglavja Pisma Rimljanom  imamo opravka s personifikacijo stvarstva, ki jo uporablja apostol, da bi poudaril prihodnjo slavo, ki je bodo deležni Božji otroci. Zavoljo Adamovega greha je bilo stvarstvo podvrženo ničevosti: "[N]aj bo zaradi tebe prekleta zemlja; s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila in jedel boš poljsko rastlinje. V potu svojega obraza boš jedel kruh." (1Mz 3,17b-19a)  Na poslednji dan pa bo Bog znova vse obnovil v smislu prvobitnega stvarstva, kot si ga je On zamislil.  Ponovilo se bo tisto, kar je bilo povedano v 1Mz 1,31: "Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro."

Kot pravi sv. Pavel v Rim 8,23, ne zdihuje le stvarstvo, ampak tudi Božje ljudstvo, ki je sicer že tukaj in zdaj deležno predokusa prihodnjih dobrin. Naše zveličanje ni stvar nejasne prihodnosti, ampak je udejanjeno že tukaj in zdaj. Celotno Božje stvarstvo zdihuje v hrepenenju po izvršitvi Božje obljube, ko bo Bog vse v vsem (cf. 1Kor 15,28). Predokus prihodnjih dobrin  ustvarja v nas Sveti Duh, čigar prvin smo deležni. Božji otroci so v pravnem smislu že deležni posinovljenja  (cf. Rim 8,15), a to posinovljenje bo doseglo popolno  dovršitev in razodetje na dan vstajenja poveličanega telesa.

To pričakujemo in tega se veselimo. Se tudi ti veseliš tega dne? 

Opomnik

Vsak dan, ko vstaneš in kamor koli greš, se spominjaj: "Sem v Božji prisotnosti."

~ Alistair Begg

Kaj pa vaša večna usoda?

Vaša večna usoda počiva v Božjih rokah. Če se z njim nočete pobotati sedaj, potem boste morali pozneje odgovarjati na njegove obtožbe. Pomnite: "Strašno je pasti v roke živega Boga."  (Heb 10,31)

~ William Gurnall

Začasno in večno

Cerkve se odpirajo in zapirajo, pridigarji živijo in umirajo, konference se začenjajo in končujejo, duhovne službe nastajajo in ugašajo, Kristus pa ostaja isti, včeraj, danes in na veke. 

~ Dustin Benge

Kristus + nekaj = 0

 Dodajati h Kristusu pomeni izgubiti Kristusa. 

- Kathryn Walter

Je sola fide kriva za duhovno negotovost?

 

Popularni rimskokatoliški apologet Trent Horn trdi, da načelo sola fide (zveličanje samo po veri) vodi v duhovno negotovost in zmedo. Michael Horton, Bob Hiller, Walter Strickland, and Justin Holcomb, ki pripadajo različnim denominacijam (reformirani, baptistični, evangeličanski, episkopalni-anglikanski) so v zgornjem videu pojasnili, kaj pravijo o tem Biblija in protestantski veroizpovedni spisi. Naša gotovost zveličanja ne počiva na goli veri in introspekciji, ampak na Objektu te vere, to je Jezus Kristus...

Ste že slišali za Rahábo?

Jozuetova knjiga ji pravi vlačuga Rahába. V evangeliju po Mateju nastopa kot Jezusova prapraprababica Rahába. Bog daje novo identiteto in na novo piše zgodbe. 

~ N. N. 

O medsebojnih odnosih, Božji roki in papirnatem levu

V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker

Bog se prevzetnim upira,

ponižnim pa daje milost.

6 Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša. 7 Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.

8 Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. 9 Uprite se mu, trdni v veri. Saj veste, da prav takšno trpljenje prenašajo vaši bratje, ki so po svetu. 10 Bog vse milosti, ki vas je po Kristusu Jezusu poklical v svojo večno slavo, vas bo po kratkem trpljenju sam izpopolnil, utrdil, okrepil in postavil na temelj. 11 Njemu oblast na veke. Amen.        

  (1Pt 5,5b-11)

Friedrich Nietzsche, eden najbolj znanih filozofov vseh časov, je nekoč zapisal: "Pohojen črv se zvije. To je pametno. S tem zmanjša verjetnost, da bi bil še enkrat pohojen. V jeziku morale: Ponižnost. -"*  To, kar opisuje Nietzsche, pravzaprav ni ponižnost, ampak bolj njena karikatura. Toda ta karikatura  ni čisto iz trte zvita, ampak gre za nekaj, kar je véliki mislec opazoval v praksi: po svetu od pamtiveka hodi veliko takih karikatur ponižnosti, ki se najbrž niti ne zavedajo, da ponižnost ni nekakšno samozaničevanje in črvovsko zvijanje, ampak zavedanje, da smo, kar smo, nič več in nič manj. Mogoče je na njegovo videnje vplivala tudi pietistična vzgoja, ki je je bil deležen. Sinclair Ferguson govori takole o pristni ponižnosti: "Ponižnost ni kot nek občutek majhnosti in nekoristnosti, oziroma kompleks manjvrednosti. Je čutenje veličine in slave Boga ter videnje sebe v tej luči." 

Pretekli mesec smo bili priča nekakšnim paradam ponosa, kot temu pravijo. V bistvu je šlo pri tej stvari za napuh in upor proti Bogu in njegovemu stvarjenjskemu redu. Napuh je nekaj, kar razdira skupnost. Za dobro delovanje  vsake skupnosti, tudi cerkvenega občestva, so namreč zelo pomembni medsebojni odnosi. V skupnosti napuhnjenih ljudi, kjer iz vsakogar buta na dan predvsem njegov ego, je zelo zoprno in težko živeti. Dejstvo je, da  Boga nikoli ne moremo očarati z našo inteligentnostjo, delavnostjo, premoženjem, prizadevnostjo, uspešnostjo in drugimi lastnostmi, ki so same po sebi dobre, a niso nič drugega kot Božji dar. Da, tudi z narejeno pohlevnostjo ali ponižnostjo ga ne moremo očarati. Enako ni prav, da skušamo na enak ali podoben način očarati svoje brate in sestre v cerkvi. Še vedno smo namreč samo opravičeni grešniki, s poudarkom na opravičeni. Ampak taki so tudi ostali bratje in sestre. Če parafraziram razvpiti slogan iz bližnje preteklosti,  vsi smo drugačni, a vsi enaki v grešnosti, toda, hvala Bogu, tudi v opravičenosti. 

Naslednja stvar, ki nam jo v zgornjem odlomku polaga na srce apostol Peter, je, naj se podredimo pod mogočno Božjo roko. Krščansko življenje ni le nedeljsko in praznično bogoslužje, ampak nekaj, kar mora biti v nas prisotno vseh sedem dni v tednu, 24 ur na dan. Podrediti se Božji roki  pomeni svojevrstno zaščito, a ne nujno samo to, ampak tudi težave na tem svetu. Svet je tisti, ki se noče podrediti Božji roki, zato se podreja človeški roki, zato svet sumljivo gleda na tiste, ki se mu nočejo prilagajati. Zagotovo pa smemo pa biti gotovi, da bo Bog ob svojem času poskrbel za nas in nas povišal. 

Za resničnega kristjana bi moral biti hudič papirnati lev, ki je sposoben Božjim otrokom  na tem svetu povzročati nevšečnosti, v resnici pa nima nobenega dostopa do kristjanove duše, če mu le-ta tega ne dovoli, ampak se mu upre.  9. vrstica v zgornjem besedilu je očitna aluzija na preganjanje, ki so ga bili v Petrovem času ponekod deležni kristjani, toda preganjanje ni omejeno le na davno preteklost, ampak ponekod še vedno traja.   Nihče, nobena deklaracija o takih in drugačnih pravicah  nam ne jamči, da se kaj takega ne more zgoditi tudi pri nas, saj je potreben le ustrezen kvorum in deklaracija, ali njen njen del se odpravi, ali reinterpretira v čisto nasprotnem smislu. 

Kakorkoli, ker smo poklicani v Božjo slavo, se držimo Petrove spodbude in tudi ravnajmo kot taki, seveda v duhu pristne, ne (po)narejene ponižnosti. 

 

 

___________________________________________________ 

*Friedrich Nietzsche, Somrak malikov itn. Slovenska matica, Ljubljana 1989. S. 13.

Razodetje Božjega uma

Božji um je razodet v Svetem pismu.  Toda brez očal Svetega Duha ne moremo ničesar videti. 

~ Thomas Manton

Božja potrpežljivost

Način, na katerega izkazuje Bog svojo potrpežljivost do vas, je za vas najlepši prikaz Božje potrpežljivosti. 

~ Sinclair Ferguson

Sveti Duh in Božja beseda

Nikoli ne smemo ločiti Duha od besede. Duh nam govori skozi besedo. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Čigav Odrešenik je dejansko Kristus?

Jezus Kristus ni zdravnik nobenega od tistih, ki se imajo za duhovno zdrave. Nikdar ni bil poslan k takim,  ki mislijo, da ga ne potrebujejo. Povabljen je k utrujenim, njegovo srce je pri ranjenih. K spreobrnjenju ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike. Dokler človek ne vidi svojega greha, tako dolgo ne bo videl svojega Odrešenika.

~ Isaac Ambrose    

So res vsa verstva enaka?

 Ljudje pravijo: "V osnovi so vsa verstva enaka." Ko mi ljudje to rečejo, mi to nemudoma pove, da ne vedo nič o svetovnih verstvih, še manj pa vedo o krščanski veri.

~ R. C. Sproul

Kdo je kristjan?

Kristjan je um, preko katerega razmišlja Kristus, srce, preko katerega Kristus ljubi, glas, preko katerega Kristus govori in roka, preko katere Kristus pomaga. 

~ Sv. Avguštin

Petrovo

Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" 14 Rekli so: "Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov."  15 Dejal jim je: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" 16 Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: "Ti si Mesija,Sin živega Boga." 17 Jezus pa mu je dejal: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. 18 Jaz pa ti povem: 'Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. 19 Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.'"  (Mt 16,13-19)

V rimskokatoliški cerkvi močno poudarjajo zgornji odlomek iz Matejevega evangelija, zlasti v vrstico 16,18, kjer pravi Jezus Petru: "Jaz pa ti povem: Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala." To vrstico so celo uglasbili in jo prepeva sikstinski zbor ob inavguraciji novega rimskega škofa in drugih priložnostih: "Tu es Petrus." Ovekovečena je tudi na zidu kupole bazilike sv. Petra v Rimu.  Gre za vrstico, ki velja za kronski dokaz papeškega prvenstva, in je na njej zgrajen ves rimski verski sistem. Pa si poglejmo to stvar bolj podrobno.

 Dogodek, o katerem je govora, navajajo vsi trije sinoptiki, zgodil pa se je na področju mesta Cezareja Filipova, ki je ležala severno od Galilejskega jezera. Kraj se omenja že v Jozuetovi knjigi, v njem pa je bilo tedaj Baalovo svetišče. V času Selevkidov so tam uredili  svetišče boga Pana, kralj Herod pa je dal v mestu sezidati tempelj v čast cesarja Avgusta. Kraj je dobil ime deloma po tetrarhu Filipu, deloma pa po Cezarju Tiberiju. Gre za eno od najbolj severnih točk Jezusovega delovanja, kjer so se mešale različne kulture in religije: judovska, grško-rimska in orientalske. Če dobro pogledamo, gre za podobno multikulturno družbo, podobno današnji. In ravno tam je Jezus zastavil apostolom ključno vprašanje o sebi: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" (v. 13b)

Dobil je zelo pestre odgovore: "Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov." (v.14) Roko na srce, tudi danes bi bili odgovori zagotovo zelo pestri, najbrž še bolj kot v tistem času. Nato jim je Jezus še enkrat zastavi ključno vprašanje, ki pa se je nanašalo izključno nanje: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" (v.15) Apostol Peter je izstrelil kot iz katapulta: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." (v.16) Tukaj smo prišli do pravilnega odgovora na ključno vprašanje. Gre namreč za prvo zapisano izpoved vere v Jezusa Kristusa, in to je podal neučakani Peter v imenu ostalih apostolov. Šlo je za tako pomembno izpoved, da mu je Jezus odgovoril: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih." (v.17) S temi besedami mu je povedal, da Peter ni mogel iz svoje lastne človeške moči in intelektualnega ali religioznega napora priti do takega zaključka, temveč mu je bilo to dano od nebeškega Očeta. Pri tem je šlo za izvolitev, ne za nekakšno Petrovo svobodno voljo ali napor.

Toda pri sami izpovedi vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga,"  je šlo še za nekaj: učenci so doumeli najpomembnejšo lekcijo v Jezusovi šoli. Kar je sledilo, je bil le še zaključni del: zadnji meseci delovanja, cvetna nedelja, zadnja večerja, obsodba, križev pot, Kristusova žrtvena smrt na križu in vstajenjski finale z vnebohodom. Res je, da gre tudi pri teh dogodkih za pomembne mejnike odrešenjske zgodovine, ki pa so vsi anticipirani v Petrovi izpovedi vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." V skladu s starozaveznimi prerokbami in z judovskim verovanjem je/naj bi bil Mesija hkrati prerok, duhovnik in kralj. Toda Petrova izpoved vere v Jezusa  nekako ne gre v kontekst predstave o nekom, ki bi bil prerok, duhovnik in kralj. Duhovniki, še manj pa kralji,  niso  vandrali naokoli, obdani s skupinico nepomembnih učencev in govorili o Božjem kraljestvu... Kakorkoli, učenci so obvladali lekcijo, seme Kristusove Cerkve se je prijelo, s čimer je Jezusova učiteljska pot dosegla svoj glavni cilj.

 Zdaj pa sledi odlomek, ki je najbolj pri srcu rimskim katoličanom in na njem osmišljajo svoje posebne avtorske pravice do Kristusovega evangelija: "Jaz pa ti povem: 'Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.  Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.'" (vv.18-19) Na teh dveh (in še nekaterih) stavkih utemeljujejo primat rimskega škofa in posebno "apostolskost" rimskega "svetega" sedeža. Pri tem seveda  pozabljajo, ali pa nočejo vedeti: 

1. da je lahko neka cerkev toliko apostolska, kolikor zvesto sledi nauku apostolov; 
2. da je apostolska doba in služba že davno minila;  
3. da apostolska služba za razliko od prezbiterske (starešinske) in škofovske (predstojniške) ni bila omejena na nek kraj, kot je npr. Rim, ampak je šlo pri njej za službo potujočih misijonarjev; 
4.  da je Peter utemeljil ali pomagal utemeljiti mnoge cerkve (Jeruzalem, Antiohija), med katerimi zagotovo ni bilo rimske, saj je obstajala že pred njegovim prihodom v omenjeno mesto. 

Kakšna je torej Petrova vloga v tem odlomku? Izpovedal je tisto, kar so verovali apostoli. Zakaj ravno on? Bil je pač najhitrejši in tudi najbolj zaletav govorec med njimi. O njegovi zaletavosti se lahko prepričamo že nekaj vrstic pozneje, ko je Jezus govoril o trpljenju, smrti in vstajenju, ki ga čaka (prim Mt 16,20). Peter je spet izstrelil kot iz katapulta: "Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!" (v. 22) Tokrat ni sledila pohvala, temveč zelo stroga graja: "Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško." (v.23) Kot pravi Zondervanov svetopisemski priročnik, "Boga ne obvezuje vsaka Petrova beseda. Vse, kar je učenec naredil v skladu s Kristusovo voljo, pa ima trajno vrednost."  Trajno vrednost pa ima zagotovo njegova znamenita izpoved vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga."

Pri utemeljevanju domnevnega prvorazrednega pomena apostola Petra, pri čemer naj bi bili ostali apostoli tako rekoč drugorazredni (kar demantira sv. Ciprijan, ki pravi v svojem spisu Edinost katoliške cerkve: "To so bili kajpada tudi drugi apostoli, kar je bil Peter, opremljeni z enakim deležem časti in oblasti..." *), se pojavljajo določena vprašanja:

1. Če je bil sv. Peter res Kristusov namestnik na zemlji in posledično tako zelo pomemben, zakaj se zadnjikrat pojavi v 15. poglavju Apostolskih del, v preostalih 13 poglavjih pa ni več ne duha ne sluha o njem? 28. poglavje Apd govori o Pavlovem bivanju v Rimu, o Petrovem pa nič.
2. V Apd 8,14 beremo: "Apostoli v Jeruzalemu so slišali, da je Samarija sprejela Božjo besedo; zato so tja poslali Petra in Janeza." Bi lahko  v časniku Osservatore Romano prebrali kaj takega: "Škofje, ki živijo v Rimu, so slišali, da je Kuvajt sprejel Božjo besedo; zato so tja poslali  Leona in Franca Rodeta?"  Prej bi se lahko zgodilo, da bi Kuvajt sprejel Božjo besedo, kot ono drugo! Rodeta bi najbrž lahko poslali, ne pa Leona. On pošilja druge, ne drugi njega. 
3. 15. poglavje Apostolskih del nam pripoveduje o jeruzalemskem koncilu. Peter se pojavlja kot eden od poročevalcev (Apd 15,7-11). Za njim sta govorila Barnaba in Pavel (ib. v. 12), zaključno besedo pa je imel apostol Jakob, ki je tudi povzel sklepe (ib. 13-21), ki so jih nato vnesli v pismo antiohijski cerkvi. Pismo pa se začenja z besedami: "Mi, apostoli in strešine, vaši bratje..." (ib. v.23) Peter tu nima nobene posebne vloge velikega svečenika in nezmotljivega Kristusovega namestnika. Je le eden od apostolov, starešin, bratov.

Res je, da so med apostoli nekateri uživali večji ugled, kar potrjuje tudi sv. Pavel, ko pravi: "[K]o so spoznali milost, ki mi je bila dana, so Jakob, Kefa in Janez, ki veljajo za stebre, podali meni in Barnabu desnico v znamenje občestva; midva naj bi šla med pogane, oni pa med obrezane." (Gal 2,9) Peter je bil torej eden od treh apostolov, ki so veljali za stebre cerkve, poleg njega sta uživala enak ugled tudi Jakob in Janez. Toda med uživanjem ugleda in posedovanjem posebnih pooblastil je velika razlika. 

Da, Peter je bil eden od najpomembnejših apostolov, ni pa posedoval ali si lastil današnjih papeških pooblastil. Te so si rimski škofje uzurpirali skozi stoletja, ki so sledila... 

*Svetega Cecilija Cipriana izbrani spisi, drugi del, Ljudska knjigarna, Ljubljana 1943-XXI. S.104.

**Zondervan Handbook to The Bible, Zondervan Publishing House, Grand Rapids, Michigan 1999. S.566.