Kristjan moli, Bog spreobrne

Kadar moliš za nespreobrnjene, tedaj to delaš na podlagi domneve,  da je v Božji  moči, da pridejo k veri.

~ J. I. Packer

.

Sveti Duh in oznanjevanje besede

Oznanjevanje nima nobene moči, dokler ne vzame Sveti Duh svoje besede in z njo prodre v srca ljudi.

~ R. C. Sproul

Na binkošti

 Na binkoštni dan je prav, da se  posvetimo tretji Božji osebi, torej  Svetemu Duhu. Heidelberški katekizem mu namenja samo eno vprašanje, kateremu sledi lakoničen odgovor:

Kaj veruješ o Svetem Duhu?

Prvič, da je tudi večni Bog z Očetom in Sinom (1 Mz 1,2; Iz 48,16; 1 Kor 3,16; 6,19; Apd 5,3). Drugič, da je dan tudi meni (Mt 28,19; 2 Kor 1,21) ter me na podlagi prave vere naredi deležnika Kristusa in vseh njegovih dobrih del (Gal 3,14; 1 Pt 1,2; 1 Kor 6,17), me tolaži (Apd 9,31) in ostane vedno z menoj (Jn 14,16; 1 Pt 4,14).

Kot pravi katekizem, je Sveti Duh dan kristjanu, da ga naredi deležnega Kristusa in vseh njegovih dobrin, oziroma blagodati.

V svojem pogovoru z Nikodemom je Jezus rekel: "Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo." (Jn 3,5) S tem je poudaril vlogo Svetega Duha pri novem rojstvu kristjana. Novo rojstvo je delo Svetega Duha v izvoljenih, oziroma, kot je rečeno v Dordrechtskih kanonih: 

Izvoljene, ki po naravi niso niti boljši niti zaslužnejši od drugih, ampak z njimi soudeleženi v isti bedi, je Bog določil, da jih izroči Kristusu, da bi bili po njem odrešeni; z učinkujočim klicem jih je poklical ter jih s svojo besedo in Duhom pritegnil v občestvo s Kristusom, da bi dobili pravo vero, opravičenje in posvečenje. (I. pogl., 7. člen. Poudaril Dizma) 

Apostol Pavel pa pravi: "Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu. Kajti postava Duha življenja v Kristusu Jezusu te je osvobodila postave greha in smrti." (Rim 8,1.2) Novo rojstvo, ki nam ga je daroval Bog nas je torej osvobodilo stare postave greha in večne smrti, ki smo ji bili podvrženi s svojim naravnim, telesnim rojstvom.

Novemu rojstvu sledi življenje po Duhu. Z novim rojstvom smo namreč dobili novo identiteto, oziroma, kot je rekel starozavezni prerok Ezekiel: "Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali." (Ez 36,26.27) Pavel se je v osmem poglavju Rimljanom precej ukvarjal z življenjem po Svetem Duhu. Tu ne gre za neko teorijo, ki bi visela v zraku, ampak za zelo praktične stvari. Življenje, oziroma mišljenje po Duhu je nasprotno od starega, mesenega življenja in mišljenja, saj prinaša mišljenje po Duhu življenje in mir, medtem ko prinaša staro, meseno mišljenje smrt in pogubo. (prim. Rim 8,3-13)

Kristjan ne bi smel zapadati v strah, kajti "Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti." (2Tim 1,7) Sveti Duh ni duh suženjstva, ampak duh posinovljenja, v katerem kličemo: "Aba, Oče." (prim. Rim 8,15) Božjemu otroku se ni treba ničesar bati, kajti "njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu." (Rim 8,28) Bati se moramo le greha, ki seveda spada v področje Božjega strahu, le-ta pa nima ničesar skupnega s paničnim strahom, ki obvladuje svet.

Sveti Duh tudi moli in prosi, oziroma posreduje za nas, kot je pisano: "Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi." (Rim 8,26) Sami mnogokrat ne vemo, kako izraziti svoje prošnje Bogu. Sveti Duh je tisti, ki naše molitve oplemeniti in jim da pravo učinkovitost pred prestolom milosti. "Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo." (Rim 8,27b) Sveti v bibličnem smislu niso neka posebna kategorija v nebesih ali ljudje, ki bi odražali  posebno obliko svetosti, ampak je to novozavezni izraz za vse izvoljene. Sveti Duh nam torej pomaga hoditi skozi življenje in nam daje, da napredujemo v posvečenem življenju. Še vedno smo namreč v fazi učenja in še vedno hodimo v starem telesu.

Jezus je imenoval Svetega Duha Parakletos, kar pomeni Srednik, Zagovornik, Odvetnik, Tolažnik (po Strongu). Slovenski prevodi Svetega pisma uporabljajo izraz Tolažnik . Beseda pomeni v izvirniku nekoga, ki je pozvan na stran drugega na sodišče, da bi ga branil (po Easton's Bible Dictionary). Torej bi bil Zagovornik, ali Odvetnik primernejši izraz.

Sveti Duh ima tudi posebno vlogo v času preganjanja. Sam Jezus je rekel: "Ko vas bodo vlačili in vas izročali, ne skrbite vnaprej, kaj boste rekli, temveč govorite to, kar vam bo dano tisto uro. Ne boste namreč govorili vi, temveč Sveti Duh." (Mr 13,11) Mislim, da v vseh 2000 letih, odkar obstajamo kristjani, ni bilo obdobja brez preganjanj. Seveda preganjanja nikoli niso potekala povsod in z enako intenziteto. Res je tudi, da so tudi taki in drugačni kristjani preganjali drugače misleče, mnogokrat resnične kristjane. Za te zadnje velja beseda iz Mr 13,11.

Sveti Duh torej spremlja kristjana od novega rojstva, ki je pravzaprav njegovo delo v posamezniku, in potem skozi vse življenje. Blagoslovljeno binkoštno nedeljo voščim!

Ob dnevu Primoža Trubarja

Današnji praznik, dan  Primoža Trubarja, se ujema z binkoštnim praznikom, ko se spominjamo prihoda Svetega Duha na apostole, ki jih je opolnomočil za oznanjevanje evangelija  vsem narodom.  

Ob tej priložnosti se pridružujem Trubarjevi želji, ki jo je izrazil na začetku Katekizma l. 1550 ter vam vsem skupaj želim milosti, usmiljenja, miru in pravega spoznanja Boga, po našem Gospodu Jezusu Kristusu. 

"In vsak jezik bo slavil Boga."   (Rim 11,14b)

Za spodbudo

Vse ni dobro, toda vse bo še dobro.  Častimo Kralja, ki kroti vse svoje in naše sovražnike.

~ Chris Larson

Milost

Milost ne pomeni, da je Bog prezrl ceno greha, ampak, da jo je prevzel nase. 

~ N. N. 

Vir: www. monergism.com 

KLIK za dostop do izvirne misli >>

Božje usmiljenje

Božje usmiljenje je sidro duše, brez katerega bi nas lahko potopil sleherni val greha.

~ Jean Calvin

Preporod

Preporod ni popravljanje starega, ampak rojstvo popolnoma novega človeka.

~ Stephen Charnock

Vera brez posvečujočega vpliva

Vera, ki nima posvečujočega vpliva na srce, ni nič boljša kot vera hudičev. 

~ J. C. Ryle

Najosnovnejša resnica

Najosnovnejša teološka resnica je, da obstaja Bog in da vi niste On. 

~ Joel Beeke

Med že in še ne

Konec vsega je blizu. Bodite torej pametni in trezni za svoje molitve. 8 Predvsem se med seboj goreče ljubite, ker ljubezen pokrije množico grehov. 9 Bodite gostoljubni drug do drugega brez godrnjanja. 10 Kot dobri oskrbniki mnogotere Božje milosti strezite drug drugemu z milostnim darom, kakor ga je kdo prejel. 11 Če kdo govori, naj to stori, kakor je prav za Božje besede. Če je kdo v kakšni službi, naj jo opravlja z močjo, ki jo daje Bog. Le da bo po Jezusu Kristusu v vsem slavljen Bog. Njemu slava in oblast na veke vekov. Amen.            

(1Pt 4,7-11)

Ko je apostol Peter napisal, da je konec vsega blizu, s tem ni hotel reči, da bo vsak čas napočil konec sveta, ampak, da se  je do trenutka, v katerem je pisal, že izpolnila večina dogodkov, ki so bili del Božjega odrešenjskega načrta in so jih že prej napovedali starozavezni preroki: Mesija je prišel na svet, na njem je namesto nas živel popolno in brezgrešno življenje, na križu je umrl zaradi naših grehov in bil obujen od mrtvih zaradi našega opravičenja, šel je v nebesa, od koder je na prve binkošti poslal Svetega Duha.

Mi  živimo v vmesnem času, v katerem se srečujeta "že" in "še ne". Jezus  je s svojo eno, edino in popolno žrtvijo na križu izvršil popolno odkupitev, kar je izrazil, ko je rekel: "Izpolnjeno je." (Jn 19,30b) To je tisti  "že". Po drugi strani pa še ni napočil čas, ko bo Bog "vse v vsem". (1Kor 15,28) To je tisti "še ne".  V vmesnem obdobju, ki  je nam na razpolago, moramo biti kristjani on vsakem času  pripravljeni na Gospodov vnovični prihod. V tem je bistvo misli, izražene v 1Pt 4,7.

V nadaljevanju nam apostol. Peter nam  polaga na srce, naj se ljubimo med seboj, kajti ljubezen pokrije množico grehov (cf. v. 8). Gre za parafrazo Prg 10,12, kjer piše: "Sovraštvo zbuja prepire, ljubezen pa pokriva vse napake."  Znotraj Božji cerkve ne sme biti prostora za sovraštvo, pa tudi za brezbrižnost ne. Dokler smo na tej strani večnosti, kristjani ne bomo dosegli popolnosti. Medsebojna ljubezen pomaga pri premagovanju težav, do katerih prihaja v naši medsebojni komunikaciji in tako v našem medsebojnem ravnanju pokriva napake ter pomanjkljivosti. Ljubezen med kristjani se izraža skozi besede in dejanja, kot je gostoljubnost, oziroma vsakovrstno služenje bratom in sestram s svojimi milostnimi darovi. "[V]sak ima svoj milostni dar od Boga, eden tako, drugi tako." (cf. 1Kor 7,7b)  Darov nimamo zato, da bi jih porabili  zase, ampak za izgradnjo občestva. Vse to pa ni za našo slavo, ali za slavo naše skupnosti, ampak v Božjo slavo. 

Toda pozor! Cerkev znotraj časa, ki ga ima na razpolago, nikoli ni bila in nikoli ne bo popolna družba, oziroma klub popolnih, temveč je in ostane sanatorij za grešnike. Dejstvo je, da smo še vedno na tej strani večnosti. Jezus je tisti, ki nas dela popolne pred Božjim obličjem, saj je on edini, ki je na tem svetu živel popolno in brezgrešno življenje. On za nas živi, kraljuje in posreduje, njemu pripada vsa slava na veke!

Bog in tosvetni vladarji

Predsedniki in papeži, kralji in cesarji, pred Njim so vsi  manj kot kobilice. 

~ A. W. Pink

Novo rojstvo je od zgoraj

JEZUS JE REKEL: ČE SE KDO NA NOVO NE RODI, NE MORE VIDETI KRALJESTVA BOŽJEGA. 

Povedal je, da se mora najprej zgoditi čudežna sprememba, duhovno novo rojstvo, da odpre oči posameznika, da bi mogel videti Božje stvari... in da je to izključno delo Boga, od začetka do konca. 

J. D. Wetterling

Vnebohod

KAJ KORISTI KRISTUSOV VNEBOHOD?

Prvič, da je v nebesih pred Očetovim obličjem kot naš posrednik (1 Jn 2,1; Rim 8,34). Drugič, da imamo naše telo v nebesih kot gotovo poroštvo, da nas On kot glava, nas njegove ude, tudi vzame k sebi  (Jn 14,2; 20,17;  Ef 2,6). Tretjič, da nam pošlje svojega Duha kot proti-poroštvo (Jn 14,16; Apd 2,33; 2 Kor 1,21; 5,5), skozi katerega moč iščemo, kar je zgoraj,  kjer sedi Kristus na božji desnici, ne pa to, kar je na zemlji (Kol 3,1; Flp 3,14).

(Heidelberški katekizem, prev. Feri Kuzmič)

Volja

Hoteti je stvar narave. Hoteti prav je stvar milosti.

~ Sv. Avguštin

 

Z Bogom se ne manipulira

Naša prizadevanja, da bi liberalizirali, civilizirali ali udomačili svetopisemskega Boga, niso nič drugega kot malikovalstvo.

~ Joe Boot

Milost

Milost je lahko majhna, toda če je resnična, potem je živa; in kar je živo, to raste. 

~ Christopher Love

Več kot poslušalci

Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo. 23 Če je namreč kdo poslušalec besede, ne pa njen uresničevalec, je podoben človeku, ki ogleduje svoj rojstni obraz v zrcalu; 24 pogleda se, a odide in takoj pozabi, kakšen je bil. 25 Človek pa, ki pozorno motri popolno postavo svobode in vztraja in ne postane pozabljiv poslušalec, temveč njen dejaven uresničevalec, bo blažen v svojem delovanju.

26 Če kdo misli, da je pobožen, a ne brzda svojega jezika, temveč vara svoje srce, je njegova pobožnost prazna. 27 Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta. 

(Jak 1, 22-27)

 

Apostol Jakob je bil zelo  praktično naravnan človek, kar zelo razločno odseva iz njegove celotne poslanice. 

Če kdo posluša Božjo besedo, a je ne uresničuje, mu golo poslušanje nič ne koristi, oziroma je podoben človeku, ki bi se  pogledal v zrcalo, potem pa pozabil, kakšen je bil (cf. Jak. 1,23.24). 

Res je, da se nihče ne odreši po svojih delih, ampak po Božji milosti, ki se nam podarja po žrtvi našega Gospoda Jezusa Kristusa. Toda to še ne pomeni da smemo ostati na mestu in mirovati.   Kristus je izpolnil celotno  postavo, njegov evangelij pa nas je osvobodil, tako da  nam postava ne pomeni več nečesa, kar zasužnjuje  (cf. Gal 3,10-4,7), ampak nam je postala "popolna postava svobode" (cf. Jak 1,25). Pristnost našega krščanstva se ne kaže le v besedi, ampak  v dejanju. Pri tem izpostavlja Jakob troje: brzdanje jezika, skrb za sirote in vdove ter neomadeževanost od sveta (cf. Jak 1,26.27) .

Brzdanje jezika je pomembno vsaj iz dveh razlogov.  Kristjan namreč ne predstavlja več le samega sebe, ampak tudi Gospoda Jezusa Kristusa. Po drugi strani vodita nebrzdano govorjenje in mišljenje v druge grehe.

Druga stvar, ki nam jo polaga Jakob na srce, je skrb za nemočne, stiskane ali kakorkoli  deprivilegirane ude cerkve. V to kategorijo so v njegovih časih spadale sirote in vdove.  Pri nas je danes situacija  drugačna, a nemočni, stiskani in deprivilegirani še vedno obstajajo.

Tretja stvar, ki jo omenja v tem odlomku je neomadeževanost od sveta. Svet je kot voda, po kateri pluje barčica Kristusove cerkve. Barka se zelo lepo prilega vodi in  tudi sodi vanjo, voda pa nikakor ne sodi v barko, ker se lahko zaradi nje barka potopi. Glede na dejstvo, da živimo v svetu in da je naša stara grešna narava še vedno del nas, je nemogoče, da ne bi prišli  pod vpliv sveta in njegovega sistema mišljenja. Toda Bog hoče in nam hkrati daje možnost, da se temu upremo.

Kristjan je zato kristjan, ker je v Kristusu, za take pa velja naslednje: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17)  Uresničevanja besede seveda nismo zmožni  iz naših lastnih moči in po svojih  zaslugah, ampak iz vere, kot je rečeno v 24. členu Belgijske veroizpovedi: "Ker izhajajo ta dela iz zdravih korenin vere, so dobra in sprejemljiva v Božjih očeh, saj so posvečena po njegovi milosti."  Pri tem ne smemo pričakovati, da bomo popolnoma uspešni, kajti popoln uspeh je zagotovljen le na drugi strani večnosti, toda imamo Gospoda, ki je neskončno večji od naših neuspehov in je za nas izpolnil vso postavo. Njemu pripada slava na veke!

Čigavo telo je cerkev?

Če je papež glava cerkve, potem moramo reči, da je cerkev papeževo telo. Toda Sveto pismo pravi, da je cerkev Kristusovo, ne papeževo telo. 

~ Pierre de Moulin

Luthrova prošnja

Vse od začetka moje reformacije prosim Boga, naj mi ne pošilja ne sanj, ne videnj, ne angelov, ampak, naj mi da pravo razumevanje njegove besede, zapisane v Svetem pismu.

~ Martin Luther

Kristjan proti svetu

Četudi se zoper kristjana zbere ves svet, mu pobere vse stvari in ga vrže v ječo, mu kljub vsemu ne more odvzeti njegovega Boga.

~ Richard Sibbes

Prava cerkev

 Prava cerkev je občestvo tistih, ki so določeni za večno življenje, ne prestol pozemske moči. 

~ Jan Hus

Napuh

Napuh je uničujoč greh. Večina  grehov nas  odvrača od Boga, toda napuh ga neposredno napada.   Povzdiguje  nas nad in zoper Boga,  vse z namenom, da bi ga vrgel  s prestola in ustoličil nas.  

~ Joel Beeke

Ko Bog deluje...

Človek se upira, dokler ga Bog ne obvlada. Beži, dokler  ga ne dohiti milost.

~ Anthony Burgess

Jezo na stran!

[V]sak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave. 18 Po svoji volji nas je rodil z besedo resnice, da bi bili nekakšna prvina njegovih stvaritev. 

 19 Zavedajte se, moji ljubi bratje, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo, 20 kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti. 21 Zato odpravite vso umazanost in odvečno zlo ter s krotkostjo sprejmite besedo, ki je v vas vrojena in ima moč, da reši vaše duše.  (Jak 1,17-21)

 

Jakobovo pismo je zelo praktično in nam daje konkretne nasvete za konkretne situacije. Zgornji odlomek lahko razdelimo na dva dela: prvi del govori o Božji nespremenljivosti in dobrotljivosti, v drugem pa nas svari pred jezo.

 

Ena od glavnih Božjih lastnosti je nespremenljivost. Čas nima nanj nobenega vpliva, kajti čas je skupaj s prostorom del Božjega stvarjenja. Koledar, leta, meseci in dnevi nimajo na Boga nobenega vpliva, on je večno isti, zato pravi po Izaiju: "Kdo je to storil in naredil? On, ki kliče rodove od začetka: Jaz, GOSPOD, ki sem prvi in sem pri poslednjih še isti."  (Iz 41,4) On je tisti, od katerega prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo. Tu niso mišljeni samo pozemski darovi, ampak taki, ki imajo večno vrednost. 

Največji dar, ki ga je poslal Bog, je njegov Sin Jezus Kristus. Po njem smo prejeli še en dar, to je dar opravičenja in odrešenja: "Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. 7 Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. 8 Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. 9 Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo." (Rim 5,6-9) Mi uporniki, brezbožniki in grešniki smo po njem prejeli popolno opravičenje in odrešenje vseh naših grehov. To se ni zgodilo, ker bi bili kaj boljši od ostalih ljudi, ali zato, ker bi si to bolj zaslužili kot drugi, ampak je to čisti dar. Beseda resnice, ki nam je bila povedana nas je prerodila tako, da smo, kot pravi sv. Jakob, postali nekakšna prvina njegove stvaritve. To se ni zgodilo zaradi kakih posebnih kvalitet, ki bi jih posedovali, ampak, ker je bila taka volja Očeta luči. 

 

Ravno zato nas apostol opominja, da pazimo na svoje obnašanje. Opominja nas, naj bomo hitri za poslušanje in počasni za govorjenje ter jezo. Res je, saj ima vsak človek dve ušesi in ena usta, mnogokrat pa se obnašamo, kot bi bilo ravno obratno. Lahko bi torej rekli, da je poslušanje boljše kot govorjenje. Svet nas nenehno bombardira s tem, da se moramo  "samouresničevati" in s podobnimi puhlicami, ki ne služijo ničemur drugemu, razen  spodbujanju napuha.  Ob takšnih za uho prijetnih nasvetih se naučimo poslušati s pol ušesa in govoriti, kot da imamo dvojna usta. Jakob pa pravi: "Ne tako, ampak dobro poslušaj in preudarno govori!" Hitrica pri govorjenju nikoli ni dobra, bolje je temeljito poslušati. Nepremišljeno govorjenje, ki velikokrat izhaja iz jeze, je slaba popotnica za Božjo stvar, ki naj bi jo zagovarjali. 

 

Posvečenost, v kateri naj bi živeli, ni enkratno dejanje, ampak proces, v katerem smo podvrženi Božjemu delovanju. Nismo več pod oblastjo greha, a greh, tudi greh jeze, še vedno rovari v nas in proti nam. Toda beseda, ki je  vrojena v nas, to je beseda evangelija milosti, ima moč, da nas ob vsakem času, tudi, ko nam spodleti, podpira in privede  v večno življenje. Bogu hvala za ta njegov dober dar in popolno darilo!

 

Razmerje Scriptura : izročilo

 Sola Scriptura ne pomeni "Sveto pismo in nič drugega" (nuda Scriptura), kot da bi bilo izročilo brez vsake vrednosti.  Dejansko pomeni, da je  Pismo najvišja avtoriteta, standard, po katerem se morajo meriti vse druge avtoritete. 

~ Michael Horton

Eisegeza proti eksegezi

 

NAROBE:                                                                                     PRAV:

Katero zamisel hočem podati?                                                      O čem govori ta odlomek?

Kako ta odlomek ustreza temu, kar mislim?                                 Kaj ta odlomek pomeni?

Dajanje smisla besedilu.                                                                Smisel izhaja iz besedila.

Predispozicija.                                                                                Dejstva.

  Avtor: @mrsjgarwood                                                                                

Njegovo papeško veličanstvo

Posnetki, predstavljeni v videu, so nastali proti koncu 19. stoletja. Na njem  vidimo papeža Leona XIII., pred katerim so poklekovali dostojanstveniki in mu poljubljali "ribičev" prstan. Sedaj pa primerjajmo to ravnanje z obnašanjem apostola Petra, ko je prišel v hišo rimskega stotnika Kornelija:  

Peter je hotel vstopiti, tedaj pa mu je Kornelij prišel naproti in padel pred njim na kolena.  Peter mu je vêlel vstati z besedami: "Vstani! Tudi jaz sem samo človek." (Apd 10, 25.26)

 Razlika je očitna, kajne? 

Božje delo v posamezniku

Bog naredi  iz brezbožnega človeka pobožnega, in sicer zato,  da bi lahko slednji vztrajal  v pobožnosti  in pravičnosti. Kajti človek je opravičen, da bi lahko bil pravičen, ne zato, da bi mislil, da je prav grešiti.

~ Sv. Avguštin

Naš milostni Gospodar

Služimo milostnemu Gospodarju, ki zna v svojo slavo in v našo lastno korist izničiti naše napake.

~ John Newton

Kristusova graja cerkvi

Kristus je prijazen celo  do umirajoče cerkve. Njegove graje so poziv k oživljenju, ne k uničenju. 

~ Obadiah Sedgwick

Tujci in priseljenci

"Ljubi, opominjam vas kot tujce in priseljence! Zdržite se mesenih poželenj, ki se bojujejo proti duši. 12 Lepo živite med pogani, tako da bodo, čeprav vas zdaj obrekujejo kot hudodelce, sprevideli vaša dobra dela in slavili Boga na dan obiskanja.

13 Zaradi Gospoda se podredite vsaki človeški ustanovi, bodisi kralju kot najvišjemu 14 bodisi oblastnikom kot tistim, ki so od njega poslani zato, da kaznujejo hudodelce in dajo priznanje tistim, ki delajo dobro. 15 Bog namreč hoče, da delate dobro in tako utišate nevednost nespametnih. 16 Živite kot svobodni ljudje, vendar ne tako, da bi bila vaša svoboda zagrinjalo zla, ampak kot Božji služabniki. 17 Vse spoštujte, brate ljubite, Boga se bojte, cesarja spoštujte."  (1Pt 2,11-17)

Reformator Martin Luther je zapisal v zvezi z zgornjo perikopo, ki se bere na tretjo  nedeljo po veliki noči, da je tema pričujočega odlomka opominjanje k opravljanju dobrih del, ki se nanaša na skoraj vsa področja življenja. V njem nas namreč apostol Peter uči, kako naj vsak posameznik živi in  kako naj se obnaša. Mar to pomeni, da govori Peter v tem odlomku o zveličavni moči dobrih del?  Nikakor. Zato  pravi Luther:

  "Slišali smo že, da obstajata v krščanskem življenju dva bistvena principa, ki bi  jima morali dajati krščanski učitelji večji poudarek.  Prvič, vera v dejstvo, da smo po Kristusovi krvi odrešeni greha in imamo odpuščanje; drugič, ker nam je bilo odpuščeno, se mora naša narava spremeniti in moramo hoditi v novosti življenja. Ko smo začeli verovati, nismo prejeli po krstu le odpuščanje grehov, po katerem smo po milosti postali Božji otroci, ampak tudi moč, da očistimo in omrtvičimo preostale grehe.  Kot pravi Pavel (cf. Rim 6,1), naši grehi niso odpuščeni, da bi dobili privilegij za to, da bi smeli v njih še nadalje vztrajati, kot si predstavljajo nesramni  tajivci milosti. Stvar je taka: naši grehi so izbrisani po Kristusovi krvi, zanje nam ni treba plačevati ali opravljati zadostitve; mi smo otroci milosti in uživamo  odpuščanje.  Toda greh, ki je v nas, ni popolnoma odstranjen ali omrtvičen."

Dejstvo je, da je kristjan je na tem svetu kakor tujec in priseljenec (cf. 1Pt 2,1), ali kot pravi Pavel: "Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa." (Flp 3,20) Smo torej kot ladjica sredi bolj ali manj razburkanega morja. Ladjica spada v vodo, voda pa ne spada v ladjico. Tako živimo v nenehni skušnjavi, da bi se  poistovetili s posvetnim življenjem, s kulturo ter šegami, navadami in miselnostjo tega sveta in vsega, kar je z njim povezano.  Toda krščanstvo ni del kulture tega sveta, ampak  predstavlja  njegovo kontra-kulturo.  Ta svet nam nastavlja zanke in skušnjave, ki prebujajo v naši notranjosti   stara poželenja. Zato nas apostol Peter opominja, da se je treba tega zdržati.

Življenje kristjana v svetu ni bilo lahko niti takrat niti danes. Pravijo, da je danes vse drugače. V resnici se spreminja zunanja pojavna oblika problemov, njihovo notranje bistvo pa ostaja ves čas isto. Kristjan je državljan Božjega kraljestva in na nek način njegov ambasador, zato je prav, da  v tosvetnem "kraljestvu"  skuša, kolikor je v njegovi moči, ravnati tako, da ne bo svetu v spotiko.  Seveda pa ima tudi to svoje meje, kajti Boga je treba bolj poslušati kot ljudi (cf. Apd 4,19), oziroma svet.  Kristjan je torej poklican, da živi Bogu v slavo. 

Kristjan ima v svojem življenju opraviti z oblastjo, kakršna koli že je,  čemur se ne da izogniti. Pri nas sicer  nimamo cesarja, kot ga omenja zgornji svetopisemski odlomek, oblast pa ima še vedno enake ali vsaj zelo podobne funkcije in naloge, kot jih je imela v prvem stoletju po Kristusu. Sem spada med drugim tudi skrb za red in mir. Ravno zato je treba oblast upoštevati. Izkušnje so pokazale, da prinese brezvladje več hudega kot še tako slaba oblast.

Kristjan je odrešen po milosti, ne po lastnih delih in zaslugah. Ker je tako, je svoboden. Svoboda pa prinaša tveganje, zato je v vsakem času možno, da jo kdo zlorabi za kaj slabega. To je tudi razlog, da apostol opominja kristjane, naj  izkoriščajo svojo svobodo kot Božji služabniki, torej za dobro.

Seveda pa so vsa dobra dela, ki jih opravlja kristjan, sad Božje milosti, res pa je tudi,  da na tej strani večnosti nikoli ne bomo dosegli popolnosti. Zato prosimo Boga,  naj nas vselej  krepi s svojo milostjo, da bomo mogli vselej živeti kar se da njemu v slavo. 

Prava vera

Prava vera vidi Kristusa v Besedi, ga sprejme v srce in mu služi z življenjem. 

~ John Ball

Kaj pa verni rajni?

Verni ne čakajo na vstajenje v pozabi, ampak v zavestnem občestvu s svojim Kraljem.

~ Jean Calvin

Pomembna resnica

Duša, ki se najbolj zaveda svojega greha, je najbolj pripravljena ceniti Kristusa. 

~ John Owen

Glava cerkve

Edino Kristus je glava cerkve. Noben človek, noben koncil, noben papež si ne more uzurpirati njegovega prestola.  

- Jan Hus

Svet in krščanstvo

Nikoli ne bodite zadovoljni s posvetnimi merili glede krščanstva!

~ J. C. Ryle

Reformatorji in tradicija

Konec koncev, dela Bucerja, Calvina, Vermiglija, Zanchija in Beza prekipevajo od citatov iz cerkvenih očetov, koncilov in srednjeveških mislecev. Reformatorji so bili daleč od poskusa  prekinitve s tradicijo, ampak so jo hoteli obnoviti*. To je zapuščina, ki jo moramo znova usvojiti in posnemati v naših dneh. 

~ Chris Castaldo

* V originalu (angleško): recover

Zgledni pastir

[T]o, da kdo po krivici trpi, a bridkosti prenaša, ker se zaveda Boga, je hvalevredno. 20 Kakšen ugled bi imeli, če bi potrpežljivo prenašali kazen za to, za kar ste se pregrešili? Je pa pred Bogom hvalevredno, če delate dobro in če potrpežljivo prenašate bridkost. 21 Saj ste bili vendar za to poklicani. Saj je tudi Kristus trpel za vas in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah,

22 on, ki ni storil greha

in ni bilo zvijače v njegovih ustih.

23 Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil,  ampak je vse prepuščal njemu, ki sodi pravično. 24 Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni. 25 Kakor ovce ste namreč blodili, zdaj pa ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih duš.   (1Pt 2,19-25)

Zgornjo perikopo, ki je tradicionalno namenjena za drugo nedeljo po veliki noči, lahko razdelimo na  dva dela. V prvem delu odlomka nas apostol Peter spodbuja k potrpežljivemu prenašanju nadlog in bridkosti, v drugem  pa nam ob Jezusovem zgledu razloži, zakaj naj bi to počeli.

Pred kakšnimi petindvajsetimi leti, ko so na spletu še delovali forumi RKC, me je neka pobožna rimskokatoliške duša opozorila na Jezusov rek iz Mt 16,24, kjer pravi: "Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj." Vprašala me je, če si kot protestant dobesedno nalagam križe. Takšno je bilo pač njeno razlaganje principa sola Scriptura. Po njenem zgrešenem mnenju naj bi ta princip pomenil dobesedno razumevanje vsega, kar piše v Svetem pismu.    Odgovoril sem ji, da si jih ni treba nalagati, kajti križi in težave nas bodo kar same še prehitro našle. 

Mirno in potrpežljivo prenašanje krivic, za katere nismo osebno krivi, je zelo težka, a pred Bogom hvalevredna  stvar (cf. vv. 19.20), vsekakor neprimerno boljša, kot da bi morali prenašati kazen za lastne prestopke. To, da je nekaj hvalevredno, seveda še ne pomeni, da smo s tem pri Bogu pridobili kakšne posebne zasluge.  Jezus pravi : ¨Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: 'Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.'" (Lk 17,10) Mi nismo odrešeni po svojem, ampak po Kristusovem trpljenju, oziroma po njegovih ranah (cf. 1Pt 2,24). Od nas se torej pričakuje potrpežljivost. Še več, kot pravi apostol Peter, smo bili za to celo poklicani (cf. 1Pt 2,21).  Križ torej ne pomeni nečesa, kar bi si sami namenoma povzročili ali naredili, da bi si s tem grenili življenje, ampak, da smo na svoje rame dolžni sprejeti bridkosti in nevšečnosti, ki nas doletijo v življenju, za kar  zgled v osebi Jezusa Kristusa. Sami sebe so mučili  razni "svetniki" rimske cerkve, da bi se  st em odkupili za svoje grehe. Toda tako dejanje pomeni pljunek na Kristusov križ in na popolnost in zadostnost Kristusove žrtve na njem. 

Jezus Kristus je trpel, in bil usmrčen za naše grehe. On je naš Odrešenik, pa tudi zgled. Bil je brezgrešen (cf. 1Pt 2,22), ob sramotenju in trpljenju, ki ga je prestal, ni sramotil ali grozil, ampak je sodbo prepuščal nebeškemu Očetu (cf. 1 Pt 2,23). Najpomembnejše je, da je naše grehe ponesel na les križa, in da imamo v njegovih ranah popolno ozdravljenje naših duš (cf. 1Pt 2,24). Apostol Pavel pravi, da nam je Bog  "Odpustil […] vse grehe in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ." (Kol 2,13b.14) Za tiste, ki so v Kristusu, ni več nobene obsodbe. Greh je plačan, zadolžnica je pribita na križ. Izpolnila se je Izaijeva prerokba izpred  stoletij:

"On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov,

strt zaradi naših krivd.

Kazen za naš mir je padla nanj,

po njegovih ranah smo bili ozdravljeni." (Iz 53,3)

On je priskrbel svojemu ljudstvu popolno odkupitev, odvezo in odrešenje vseh grehov. Nekoč smo tavali, potem pa smo po čudoviti Božji milosti prišli k njemu, ki je pastir in varuh (Chráskov prevod  pravi "Škof")  naših duš. Da, Jezus Kristus je dobri pastir, ki je položil lastno življenje za svoje ovce (cf. Jn 10, 11.15).

Ali je na tej strani večnosti možno stoodstotno živeti po Jezusovem zgledu? Vprašanje je povsem na mestu, kajti doslej  še nobenemu kristjanu ni kaj takega uspelo in mu tudi ne bo. Vsekakor  je prav, da delujemo in si prizadevamo v tej smeri. Jezus, naš Odrešenik, varuh in dobri pastir, pa naj nas vodi po poti potrpežljivosti, zdaj in do srečne večnosti!

Izročilo (tradicija) - Rim : reformacija

Razlika med pogledoma Rima in reformacije na izročilo se sestoji iz naslednjega: Rim je hotel, da bi šlo izročilo po neodvisnem  vzporednem tiru s Svetim pismom, oziroma Sveto pismo ob izročilu. Edino izročilo, ki ga pozna reformacija, temelji na Svetem pismu in izhaja iz njega. 

~ Herman Bavinck

Evangeljska resnica

Evangelij nas ves čas spominja, da naša vsakdanja sprejetost s strani Očeta ne temelji na tem, kar mi delamo za Boga, ampak na tem, kar je Kristus naredil za nas.

~ Jean Calvin

Blagoslovljen 1. maj!

Zahodna cerkev se je na prvi maj od nekdaj spominjala apostolov Filipa in Jakoba. Pod Pijem XII. je Rim na ta dan uvedel nov praznik sv. Jožefa Delavca.  V luteranskem in anglikanskem koledarju prvega maja še vedno vztrajata Filip in Jakob. 

Ko je ekipa okoli Thomasa Cranmerja ustvarila novo Knjigo skupne molitve (Book of Common Prayer), so  berilo iz srednjeveškega misala, vzeto iz apokrifne Knjige modrosti, zamenjali z odlomkom iz Jakobovega pisma 1, 1-12. Avtor omenjenega pisma je bil sicer neki drugi Jakob (med apostoli sta bila dva Jakoba), toda deli Jakobovega pisma gredo zelo lepo v kontekst mednarodnega praznika dela. Najprej si poglejmo krajši odlomek iz berila:

Ponižani brat naj se ponaša s svojo visokostjo, 10 bogati pa s svojim ponižanjem, saj bo minil kakor cvet na travniku. 11 Sonce namreč vzide z vročino in posuši travnik. Cvet na njem se osuje in lepota njegovega obličja izgine. Tako bo tudi bogataš ovenel na svojih poteh.  (Jak 1,9-11)

Skupni problem revnega in bogatega je, da oba usmerjata svojo pozornost na svet, ne na Kristusa. Toda pred Bogom  so stvari drugačne: revež, ki je v Kristusu, je bogat, bogatašu pa njegovo bogastvo pred Bogom ne more prav nič pomagati (cf. Lk 12,13-21). Cerkev je v bistvu  kontrakulturna skupnost, ki ima vrednote tega sveta (z njegovega stališča seveda) postavljene na glavo. To je nekako tako, kot v Twainovi zgodbi o kraljeviču in beraču, ki sta za nekaj časa zamenjala vlogi: berač je postal kraljevič in obratno.

Danes pogosto živimo v iluziji, kako popolna da je bila prva cerkev. Toda če malo pobrskamo po apostolskih pismih, se lahko hitro prepričamo, da je bila marsikje in marsikdaj bolj ali manj daleč od tega. Na začetku drugega poglavja svari Jakob pred pristranostjo, oziroma pred razlikovanjem med bogatimi in revnimi, do katerega je  prihajalo tudi v tedanji cerkvi:

Če pride k vašemu shodu mož z zlatim prstanom in v bleščeči obleki, pride pa tudi revež v umazani obleki, 3 in se naklonjeno ozrete na tistega, ki nosi bleščečo obleko, ter rečete: "Sédi semkaj na udoben sedež," revežu pa rečete: "Ti stopi tja," ali: "Sédi k mojim nogam" – 4 mar niste delali razlike med seboj in postali sodniki s hudobnimi mislimi? 5 Poslušajte, moji ljubi bratje! Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, kateri ga ljubijo? 6 Vi pa ste osramotili reveža. Ali vas ne zatirajo in vlačijo pred sodišča prav bogati? 7 Mar ne sramotijo ravno ti čudovitega imena, ki je bilo klicano nad vas? (Jak 2,2-7)

 Svet ima  svoja pravila. V njem so cenjeni mladi, uspešni, lepi, bogati, lepo oblečeni in podobno. Z navedenimi stvarmi ni v osnovi nič narobe, narobe pa je, če te lastnosti precenjujemo. In ravno to dela svet.  Jakob noče reči, naj se bogati postavijo v ozadje, ali   k predstojnikovim  nogam, ampak naj vsak zasede poljuben nezaseden prostor. 

Jakob poudarja v 5. vrsti zgornjega odlomka, da imajo ubogi  v Božji odrešenjski ekonomiji posebno vlogo.  Čeprav so na tem svetu revni, so po Božji izvolitvi v bistvu bogati v veri in dediči nebeškega kraljestva. Mnogi  veleposestniki, trgovci in drugi bogataši tistega časa so sramotili Kristusovo ime in zatirali revne ter jih  vlačili pred sodišča, da bi jim lahko še več pobrali. Nič tujega in novega, kajne? 

Poglejmo, kaj svetuje Jakob poslovnežem:

 Poslušajte torej vi, ki pravite: "Danes ali jutri odpotujemo v to in to mesto; tam bomo ostali eno leto, trgovali in zaslužili," 14 a sploh ne veste, kaj bo jutri. Kaj je vaše življenje? Dim ste namreč, ki se za kratek čas pokaže in nato izgine. 15 Rajši recite: "Če bo Gospod hotel, bomo živeli in delali to ali ono." 16 Zdaj pa se bahate v svoji prevzetnosti; vsako takšno bahanje je zlo.  (Jak 4, 13-16)

 Podjetništvo samo po sebi ni nič slabega. Slabo je, če  poslovneži vse podredijo lastnemu dobičku in mislijo le na posel in profit.  Tudi v novejšem času so se mnogi ljudje po svetu zanašali na posel, gospodarsko rast in dobiček, nato pa jih je pokosila kriza. Toda, tudi tisti ki jih kriza ni prizadela, ne bodo ničesar od svojega bogastva odnesli na oni svet. Pisano je:  "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo." (Mt 6,33) neskončno pomembnejše je biti bogat pred Bogom, kot kopičiti zaklade na zemlji (cf. Lk 12,21).

V naslednjem odlomku se je  lotil še bogatih veleposestnikov:

 No, bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas. 2 Vaše bogastvo je preperelo in vaša oblačila so požrli molji. 3 Vaše zlato in srebro je zarjavelo in njuna rja bo pričala zoper vas ter razjedla vaše meso kakor ogenj. V zadnjih dneh ste kopičili zaklade. 4 Glejte, plačilo, ki ste ga utajili delavcem, kateri so poželi vaša polja, kriči – in klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda nad vojskami. 5 Razkošno ste živeli na svetu, naslajali ste se in za dan klanja zredili svoja srca. 6 Pravičnega ste obsodili in ubili – ni se vam upiral. (Jak 5,1-5)

 Biti bogat, ni greh, je pa povezano z mnogimi skušnjavami. Greh je biti bogat na napačen način. Navezanost na bogastvo je greh.  Greh je tudi goljufati ljudi pri plačilu za delo. Zahteva "Za pošteno delo - pošteno plačilo!" je stalnica v človekovi zgodovini. Vpitje prikrajšanih delavcev prihaja do Gospoda nad vojskami, ki bo prej ali slej vsakemu povrnil po njegovih delih.  Izraz "pravičnega" v v. 6 lahko pomeni nekoga iz opravičenega Božjega ljudstva, lahko pa tudi osebo, ki je bila po nedolžnem obsojena na smrt. "[N]i se vam upiral" pomeni, da se pravični ne maščuje (cf. Mt 5,38-42)! Kakršna koli misel na krvavo revolucijo tu odpade! Uresničitev ideje o nasilni ekspropriaciji ekspropriatorjev ni doslej nikjer prinesla ničesar dobrega, ampak ravno nasprotno. Jakob nadaljuje: 

Zato, bratje, potrpite do Gospodovega prihoda! Glejte, poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in potrpežljivo čaka, dokler ne prejme zgodnjega in poznega dežja. 8 Potrpite tudi vi; utrdite svoja srca[...] (Jak 5, 7.8a)

Ali naj torej kristjan ob krivicah, ki se godijo njemu in drugim, mirno sedi kot božji volek?  Nikakor, obstajajo namreč  zakonite in nenasilne oblike upiranja krivicam, ki se godijo. Glede maščevanja je treba poudariti,  da mora biti kristjan potrpežljiv, kajti maščevanje je v Božji domeni, ne v kristjanovi (cf. Heb 10,30). Pri tistih v Kristusu sta tudi vlogi kraljevičev in beračev temeljito premešani, to pa po zaslugi neskončne Božje milosti do njegovega ljudstva.

Božja beseda nikjer ne pravi, da bo zveličan samo tisti, ki je bogat ali tisti, ki je reven in zatiran. Jezus pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Odrešeni smo po veri, oziroma po Kristusu, ki je bil umorjen zaradi naših prestopkov, s svojim vstajenjem pa nam zagotavlja, da je popoln Odrešenik vernih.  

 Vsem beročim  želim  lepe in blagoslovljene prvomajske praznike.