Novo življenje

Saj smo bili tudi mi nekoč neumni, nepokorni in v zablodah. Stregli smo najrazličnejšim poželenjem in nasladam. Živeli smo v hudobiji in nevoščljivosti. Neznosni smo bili in sovražili drug drugega. 4 Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, 5 nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu. 6 Tega je po našem odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, 7 da bi, opravičeni po njegovi milosti, postali dediči večnega življenja, v katero upamo. 

8 Zanesljiva je ta beseda. Zato hočem, da nenehno poudarjaš, naj si tisti, ki verujejo v Boga, prizadevajo, da se bodo posvečali dobrim delom. To je dobro in ljudem koristno.  (Tit 3,3-8)

Apostol Pavel nam v pričujočem odlomku predstavlja kontrast med starim in novim življenjem, v sredini našega navedka pa navaja vzrok za ta kontrast. 

Vrstica Tit 3,3 je nazoren prikaz življenja brez Kristusa. To je tisto, čemur pravimo popolna pokvarjenost človeka (cf. Ef 2,1-3). Ta izraz, ki spravlja humaniste vseh vrst ob živce, ne pomeni pokvarjenosti v količinskem, ampak v kvalitativnem smislu. Človek brez Boga je čisto zadosti grešen, da si ne zasluži drugega kot večno pogubljenje, ker je po naravi Bogu sovražen (cf. Rim 1,30).  

Toda, česar ne zmore človek v svoji naravni moči, zmore Bog v svoji milosti in ljubezni. On ne rešuje ljudi zaradi njihove, ampak zaradi svoje dobrote, torej po svoji dobroti in usmiljenju. Odrešenje je iz milosti in po milosti, nikoli in nikdar po naših delih in zaslugah (cf. Ef 2,8.9).  Kopel prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu, ki ju omenja v Tit 3,5 pomeni duhovno očiščenje, čigar znamenje in pečat je zakrament krsta (cf. 1Kor 6,11. Ef 5,26).  Prerojenje je novo življenje, ki se začne, ko začne neka oseba verovati v Kristusa (cf. Jn 3,3-5. 1Pt 1,3. 1Pt 1.23), prenovitev pa je tesno povezana s prerojenjem in predstavlja popolno spremembo posameznikovega življenja, ki nastopi s prerojenjem. Vse to pa je delo Svetega Duha, ki deluje v posameznem človeku.

 Kar sem napisal, je videti zelo idealno, prelepo, da bi bilo res, saj vendar vemo iz vsakdanjega življenja, da življenje kristjanov v resnici ni tako brezmadežno. Dejstvo je, da je kristjan opravičen pred Bogom (cf. Tit 3,7). Biti opravičen ne pomeni, da bi po novem posedoval nekakšno inherentno pravičnost, ampak, da je razglašen za opravičenega.  Ker je razglašen za pravičnega, je torej logično, da si prizadeva živeti v luči te opravičenosti. Mi nismo Božji otroci po naravi, ampak smo posvojeni Božji otroci. Predstavljajte si, da ste posvojeni v neko kraljevsko družino. V tem primeru vaše življenje ne bo nikoli več takšno, kot je bilo poprej. Morda nam kakšno opravilo ne bo šlo najbolje od rok, toda še vedno bomo del te družine. Isto, toda  v še večji meri  velja za družino Božjih otrok. 

V Tit 3,8 spomni  Pavel Tita, naj spodbuja verne k opravljanju dobrih del, kajti to je dobro in koristno ljudem.  Martin Luther je nekoč rekel: "Bog ne potrebuje naših dobrih del, potrebuje jih naš bližnji."  Dobra dela  niso razlog za kristjanovo opravičenje, so pa njegov pokazatelj. So del našega novega življenja v Kristusu in  pokazatelj naše opravičenosti. 

Resnica učlovečenja

 Bolj ko to premišljuješ, bolj osupljivo postaja. Nič v domišljiji ni tako fantastično, kot je resnica učlovečenja.

 

~ J. I. Packer

Drugi dan božičnih praznikov - štefanovo

Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56 in rekel: "Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!" 57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. 59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: "Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!" 60 Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: "Gospod, ne prištevaj jim tega greha!" Ko je to rekel, je zaspal.  

(Apd 7,55-60)

 

Ko je cerkev sestavljala bogoslužni koledar, je to očitno delala zelo premišljeno. Če smo kristjani na praznik Gospodovega rojstva kar malo evforični  ob božični idili, se naslednjega dne znajdemo v kruti realnosti, kot jo je napovedal naš Gospod: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi" (Mr 8,34b-36) Na ta dan se namreč spominjamo prvega krščanskega mučenca, sv. Štefana. 

Ko sem na FB strani, ki tudi nosi ime Reformirana stran, objavil nek Trubarjev citat, mi je nekdo, ki samemu sebi pravi Groznji Grof, nanj podal naslednjo pripombo (citiram tako, kot piše): "In ta Jezus in ta bog sta dovolila RKC njegovo šikaniranje." Podton tega je pač bil, da bi Bog, če res obstaja, moral Trubarja obvarovati pred šikaniranjem. Mnogim je težko dopovedati, da takšno in drugačno šikaniranje ali preganjanje ni dokaz za neobstoj Boga, saj je sam Jezus svojim učencem napovedal preganjanja in to celo hujša, kot jih je bil deležen naš reformator. Konec koncev je šel sam Jezus skozi mučeniško smrt. 

Prvi po Jezusu, ki je zaradi našega Gospoda in evangelija izgubil življenje in ga rešil ter ohranil za večnost v Božjem kraljestvu, je sv. Štefan, eden od prvih sedmih diakonov jeruzalemske cerkve (cf. Apd 6,1-6). Križa si nihče ne želi, celo naš Gospod je v Getsemanskem vrtu trepetal pred njim. Toda križ je  del našega vsakdana in je pri nekaterih videti tako, pri drugih drugače. So kristjani, ki so, podobno kot Štefan, prisiljeni žrtvovati tudi svoje življenje.  O tem danes veliko beremo in slišimo, a ne toliko v večinskih medijih, ki po navadi prikrivajo ali izkrivljajo resnico. O tej zadevi je v začetku tega meseca  potekal tudi tematski dogodek v Evropskem parlamentu.    Večinski mediji pretežno molčijo, da so kristjani danes najbolj preganjana verska skupina na svetu, ali pa v duhu vsegliharstva zavajajo, češ, so tudi drugi preganjani.  Človekova padla narava se v tisočletjih prav nič ni spremenila. Nekateri mislijo, podobno kot Štefanovi ubijalci, da s  preganjanjem in ubijanjem opravljajo Božje delo, v resnici pa služijo Satanu.

Imajo pa Božja pota to lastnost, da so drugačna od naših, zato pravijo, da piše Bog zgodovino z velikimi vijugami. Štefanovemu umoru je prisostvoval neki Savel, ki je storilcem služil kot garderober (cf. Apd 7,58) in je odobraval njihov zločin, nakar se je hlastno lotil zatiranja jeruzalemske cerkve (cff. Apd 8,1.3). Ker pa je imel Bog z njim diametralno drugačne načrte, je postal taisti Savel ali Pavel eden največjih oznanjevalcev evangelija. 

Jezus svojim učencem ni obljubil najboljšega življenja tukaj in zdaj, jim pa zagotavlja delež v Božjem kraljestvu. Na svet je prišel zato, da bi nas spravil z Bogom. "Zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja  je prišel iz nebes in se utelesil" (Nikejska veroizpoved) in namesto  nas je na zemlji živel popolno življenje v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu.S svojo smrtjo na križu nas je odrešil greha, njegovo vstajenje pa je jamstvo našega opravičenja (cf. Rim 4,25). 

Da, nebesa so  odprta za vsakega, ki zaupa Jezusu in se zanaša na njega. 

Praznično voščilo

 

Ob prazniku Gospodovega rojstva

1. poglavje  Pisma Hebrejcem služi, skladno s  tradicionalnim lekcionarjem, kot novozavezno berilo za  glavno božično bogoslužje. 

Božič je zelo prijeten in prijazen praznik, ki ga imajo ljudje na splošno zelo radi, celo rajši od velike noči, ki velja za največji krščanski praznik. Razlog za to je, da se na ta dan spominjamo rojstva Otroka, otroci pa pri ljudeh zelo radi zbujajo čisto posebna čustva. Jezus, nemočni otrok v jaslih, kot ga opisuje evangelist Luka, je nadvse simpatična oseba, saj deluje tako zelo nemočno, ljudje pa imajo radi nemočnega in prisrčnega Jezuščka. Ampak to je le delček zgodbe o Jezusu, ki še zdaleč ni najbolj pomemben. O Jezusovem otroštvu nam poleg Luka nekaj malega pove  le še evangelist Matej, Marko in Janez pa se s tem obdobjem ne ukvarjata. 

Naš Bog ni neko molčeče božanstvo, ampak je Bog Besede: Bog, ki je najprej govoril po prerokih, nato pa še po svojem edinem Sinu - Besedi (cf. Heb 1,1.2. Jn 1,1-14). Bog ni le govoril po Besedi - Kristusu, ampak je po njej/njem in z njo/njim  tudi ustvarjal.  Svetopisemski Jezus ni prav nič v skladu z našimi predstavami o sladkem Jezuščku. On še zdaleč ni neko nemočno detece:  "On je odsvit njegovega (t. j. Očetovega; op. Dizma) veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse."  (Heb 1,3a) 

On je višji od angelov: "Kateremu izmed angelov je namreč kdaj rekel:

Ti si moj sin,

danes sem te rodil?

In spet:

Jaz mu bom oče

in on mi bo sin." (Heb 1,5. Cf. Ps 2,7; 1Krn 17,13) 

Malo naprej pa govori o Sinu:

"Tvoj prestol, o Bog, traja na vekov veke,

žezlo pravičnosti je žezlo tvojega kraljestva.

  Ljubil si pravičnost in sovražil nepostavnost,

zato te je Bog, tvoj Bog, mazilil

z oljem veselja bolj kakor tvoje vrstnike." (Heb 1,8.9. Cf. Ps 45,7.8) 

Vsi deli, citirani v kurzivi, so citati iz starozaveznih spisov! Jezus Kristus je po Očetovi volji  Vladar vesoljstva. Jezus - nemočni otrok, ki se je rodil hlevu,  se zdi svetu simpatičen, Jezus Kristus - Vladar vesoljstva nikakor. Že Herodu ni bila nič kaj všeč ideja, da bi se pojavil kakšen konkurent v obliki novorojenega Kralja, ki so ga napovedali starozavezni preroki (cf. Mt 2). To ni bilo všeč niti rimskim oblastnikom. Da, celo večini judovskega ljudstva ne. Janez pravi  glede nesprejetja  Božje Besede s strani Božjega ljudstva naslednje: "V svojo lastnino je prišla (namreč Beseda, Kristus kot Logos, op. Diz.), toda njeni je niso sprejeli." (Jn 1,11) Na koncu so ga celo obtožili uzurpatorstva, saj niso razumeli, za kakšne vrste kralja gre. 

Da bi lahko to razumeli je potrebno nekaj več kot golo branje ali poslušanje, potrebno je novo rojstvo, oziroma rojstvo, ki je od zgoraj. Tega so deležni samo tisti, ki "se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,12) Tega se ne da izsiliti, ker je to Božji milostni dar (cf. Ef 2,4 ss.).  Apostol Pavel je napisal: Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: "Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) S tem je kratko in jedrnato razložil namen in pomen Kristusovega prihoda na svet. Na svet je prišel kot nemočen otrok in nekaj več kot trideset let hodil po zemlji, nato pa se je vrnil k Očetu: "Potem ko je uresničil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desno veličastja." (Heb 1,3b) 

Kralji, cesarji, knezi in predsedniki tega sveta prihajajo in odhajajo. Države nastajajo in propadajo. Pojavljajo se in izginjajo različne družbene in ekonomske ureditve. Božje kraljestvo pa nikoli ne preneha: "Njegovo kraljestvo je večno kraljestvo, njegova oblast je iz roda v rod." (Dan 3,33b) Pripadnost ali nepripadnost temu kraljestvu je usodnega pomena za vse ljudi, kajti On, ki se je pred približno 2025 leti rodil kot nemočen otrok, pride nekega dne sodit živim in mrtvim. Hvala Bogu, še vedno živimo v času, ki mu sv. Pavel pravi milostni čas: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2b) Ker je še vedno dan rešitve, izberite večno življenje, ki je na razpolago!

Blagoslovljen praznik Gospodovega rojstva!

Eno je res pomembno

Če nimaš nobenih daril pod božičnim drevescem, Kristus pa je odrešil tvojo dušo, potem premoreš najrazkošnejše blagoslove, kar jih pozna svetovna zgodovina. 

~ Costi Hinn 

Vse stvari služijo Božjemu ljudstvu

Odrešenje je od Boga in zagotovo  bo dovršenovse do konca! Najsi vse temne sile norijo, besnijo in vstajajo zoper živega Boga in njegovega Maziljenca, mi temu navkljub vemo, da sta celo njihov bes in silovitost podložna Bogu ter  služita njegovemu suverenemu odrešenjskemu cilju.  Peklenska  vrata ne morejo premagati cerkve! Nič nas ne more ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu!

~ Herman Hoeksema

Napuh

Napuh rad pleza kvišku, a ne kot Zahej, da bi videl Kristusa,  ampak da bi bil opažen. 

~ William Gurnall

Kako se gradi cerkev

Po Božji milosti, ki mi je bila dana, sem kot moder gradbenik položil temelj, drug pa zida naprej. Vsak pa naj gleda, kako zida naprej. 11 Drugega temelja namreč nihče ne more položiti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus. 12 Če pa kdo na tem temelju zida zlato, srebro, dragocene kamne, les, seno ali slamo – 13 delo vsakega bo postalo vidno. Razkril ga bo namreč dan, ker se bo razodel z ognjem, in ogenj bo preizkusil, kakšno je delo tega ali onega. 14 Kdor bo gradil na temelju, bo prejel plačilo, če bo njegovo delo zdržalo. 15 Tisti pa, čigar delo bo zgorelo, bo trpel škodo. Sam se bo sicer rešil, vendar kakor skozi ogenj.

16 Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? 17 Če pa kdo Božji tempelj uničuje, bo Bog uničil njega. Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi.      (1Kor 3,10-17)

Kristjani v korintski cerkvi so  si nakopali na glavo dosti problemov. Eden od njih je bila medsebojna razdeljenost glede občutka pripadnosti posameznim pridigarjem ter s ponašanje s  posameznimi oznanjevalci Božje besede. Eni so se imeli za Petrove, drugi za Pavlove, tretji za Apolove (cf. 1Kor 1,10-18)... Nič novega torej. Današnja rimska cerkev se podobno sklicuje na Petra, konstantinopelska na Andreja Prvopoklicanega, spet nekateri drugi  na Luthra ali Calvina. Seveda ni z omenjenimi možmi nič narobe, narobe pa je, če kdor koli gradi svoje upanje na pripadnosti določeni osebi, teološki smeri ali starosti njegove cerkvene skupnosti.  Naše upanje je lahko edino Kristus (Kol 1,27). Peter, Pavel, Andrej, Luther, Calvin in drugi so pravzaprav nepomembni, pomemben je objekt njihovega sporočila, to pa je Jezus Kristus. 

Zato pravi sv. Pavel, da je Jezus Kristus edini temelj Cerkve (cf. 1Kor 3,11). Podobno uči sv. Peter, ko piše:

 K njemu stopite, k živemu kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli, a je pri Bogu izbran in dragocen. 5 Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu. (1Pt 2,4.5)

Pri "zidavi" pa je treba biti previden. Ko gradimo na temelju, torej Kristusu, je treba paziti, katere "materiale" pri tem uporabljamo. Tu seveda niso mišljeni dobesedni snovni predmeti, oziroma materiali,  ampak tisto, kar je obstojno in  ima trajno vrednost in na drugi strani tisto, kar ni obstojno. Zlato, srebro in dragoceni kamni so stvari, ki so trajne in imajo trajno vrednost, les, seno in slama pa so reči, ki trohnijo in je nimajo. Dela, ki so  opravljena v veri in poslušnosti Kristusu, so tista, ki imajo trajno vrednost in bodo nagrajena. Tisto, kar je narejeno v naši lastni moči, ali celo v nasprotju s Pismom, bo propadlo, kakor propade les, seno ali slama. Vse to pa se pa bo razodelo na dan sodbe.   Pristna in nepristna dobra dela je velikokrat težko ločiti med sabo, ker so si na zunaj zelo podobna.  Neko dejanje je lahko videti zelo lepo in plemenito, a je samo sad telesnih naporov. Drugo dejanje, na primer nek strog opomin, je lahko na zunaj neprijetno, a je sad resnične skrbi in ljubezni, ki izhaja iz dejanske poslušnosti Kristusu in njegovi besedi. Vsako delo bo prišlo na dan sodbe  na preizkus. Dejanja, storjena v Bogu (cf. Jn 3,21. Ef 2,10) bodo poplačana, tista, ki niso, bodo propadla. Tu seveda ne gre za sodbo posameznikom, kajti tisti, ki resnično verujejo v Kristusa, so že odrešeni. Sojena bodo  dela. Tu ni mišljeno le delo pastirjev cerkve, ampak vseh tistih posameznic in posameznikov, ki prispevajo k njeni izgradnji in rasti.

V delu evangelijskih krogov razlagajo plačilo v v. 14, kot da bodo tisti, ki ga prejmejo, dobili v Kraljestvu boljši status, tisti, ki si plačila ne zaslužijo, pa slabšega (kot da bodo  potem ždeli v nekem kotu). V resnici pa Božja beseda ne govori nič o tem, kakšno bo to plačilo in kako bo  videti. Zagotovo pa se nihče ne bo čutil prikrajšanega, saj nismo odrešeni po izvrševanju del, ampak izključno po milosti.

Poglejmo si še zadnji vrstici v našem odlomku. 1Kor 3,16 se ne nanaša na posameznega kristjana, ampak na cerkev, ki je "steber in opora resnice". (1Tim 3,15b) in "Kristusovo telo" (1Kor 12,27). Tisti, ki uničuje Božji tempelj, torej cerkev, ni ud Kristusovega telesa in ga bo doletelo uničenje, podobno kot se je zgodilo z uničenjem Babiloncev, ki so nekoč porušili jeruzalemski tempelj (cf. Iz 13,19. 21,9).

Cerkve se torej ne da graditi na nobenem človeku, četudi bi šlo za apostola.  Edini temelj cerkve je Jezus Kristus. pri njeni izgradnji pa je treba paziti, da gradimo v duhu poslušnosti Jezusu Kristusu in njegovi sveti besedi. 

 

Bog naj da milost Svetega Duha vsem, ki prispevajo h graditvi njegove cerkve!

Vir duhovnega prerojenja

Samo Bog ima moč, da lahko obudi duhovno mrtvo dušo v duhovno življenje. 

~ R. C. Sproul

Luthrovo opozorilo

Pazite, da ne boste  vaše svetosti merili z grehi drugih ljudi!

~ Martin Luther

 

Vera

Vera je torej Božji dar, pa ne zato, ker jo Bog podari človekovi volji, temveč,  ker jo on podeli, vdahne in vlije v človeka, pa tudi ne zato, ker bi Bog vdahnil le moč za verovanje in nato čakal na pristanek (oziroma dejanje vere po volji človeka), temveč zato,  ker on, ki dela v človeku takó voljo kot delovanje in resnično dela vse stvari v vseh, udejanja v človeku takó voljo za verovanje kot samo dejanje vere.

~ Dordrechtski kánoni III-IV:14

Vse je iz milosti

Celotno odrešenje, opravičenje, odkupitev in odpuščanje grehov prihaja k nam popolnoma in edino po Božjem usmiljenju in po njegovi brezplačni milosti v Jezusu Kristusu in ne zaradi katerih koli naših del, zaslug ali naše vrednosti. 

~ Augustus Toplady

Ali pravi Biblija, da so vsi ljudje Božji otroci?

Ideje, da so vsi ljudje Božji otroci, ne najdemo nikjer v Svetem pismu. 

~ J. I. Packer

 

Nevarnost za cerkev

Satan se ne bode s cerkvami, on se jim pridruži. Več škode naredi s sejanjem ljuljke, kot s puljenjem pšenice. Več doseže s posnemanjem, kot z odkritim nasprotovanjem. 

~ Vance Havner

Naj bo veselo!

Zmeraj se veselite. 17 Neprenehoma molíte. 18 V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. 19 Duha ne ugašajte. 20 Preroštev ne zaničujte. 21 Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite. 22 Zla, pa naj bo kakršno koli, se vzdržite.

23 Sam Bog miru naj vas posveti, da boste popolni. In vse, kar je vašega, duh, duša in telo, naj bo ohranjeno neoporečno, dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus. 24 On, ki vas kliče, je zvest in bo to izpolnil.  (1 Tes 5, 16-24)

 

Veselje je v Pavlovih pismih eno od osnovnih razpoznavnih znamenj kristjana.  To seveda ne velja le za čas, ki ga je svet okoli nas poimenoval za veseli december.  Pa vendar, ali smo res lahko vedno veseli? Nekateri ljudje so nepoboljšljivi optimisti, spet drugi večni pesimisti, potem je pa tu še cela plejada tistih, ki so nekje znotraj razpona med tema dvema skupinama. Pa tudi takim, ki sodijo v skupino, ki se bolj nagiba k optimizmu, se lahko zgodijo stvari, ki jim pokvarijo veselje. 

Toda, kristjani imamo povsem dovoljšen razlog za veselje, to je pomiritev z Bogom, ki jo je za nas in namesto nas opravil naš Gospod Jezus Kristus,  "po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo.  Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje,  potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje, Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan." (Rim 5,2-5)  Stiske in težave po eni strani sicer niso prijetne, po drugi pa nas utrjujejo in izgrajujejo. Kristjani smo namreč ljudstvo trdnega upanja. Vse, kar se nam zgodi, je v naše dobro in Bogu v slavo. 

 

V nadaljevanju (cf. 1Tes 5,17) nas apostol Pavel spodbuja k stalni molitvi.  Oče Lukij,  puščavnik iz zgodnejšega obdobja krščanstva  si je to predstavljal tako, da je med pletenjem vrvi iz palmovih vlaken stalno ponavljal določeno molitev in s prodajo vrvi zaslužil nekaj novcev; ko se je spravil spat ali jest, je pred vhodom v svojo celico pustil nekaj zaslužka za miloščino, da bi zanj, medtem ko je spal ali jedel, molil tisti srečnež, ki bi pobral denar.* Te metode seveda ne priporočam nikomur, a ne le zato, ker je  danes v praksi tako rekoč neizvedljiva. Pavel je namreč s tem mislil nekaj drugega, in sicer, da moramo kristjani  v sebi izoblikovati molitveno razmišljanje in živeti v nenehni zavesti Božje prisotnosti.  

Naslednja stvar, ki jo Pavel v našem tekstu poudaril, je hvaležnost (cf. ibid. v. 18). Tudi to je eno od razpoznavnih znamenj kristjana (Ef 5,4.20.  Kol 2,7. 3,15.17.).  Tako pravi na drugem mestu: "Vztrajajte v molitvi, bedite v njej in se zahvaljujte." (Kol 4,2) Tu torej srečamo nekaj podobnega, kot v 1Tes 5,17.18: vztrajno, nenehno molitev in zahvaljevanje.  

V nadaljevanju (cf. 1Tes 5,19-21) opomnil ude solunski cerkve, naj ne gasijo Duha in posledično ne zaničujejo preroštev. Sklepati smemo, da so kristjani v Solunu (Tesaloniki) omalovaževali preroške darove, s čimer so bili prikrajšani za pomemben vir ohrabritve in na ta način gasili ogenj Svetega Duha. Počeli so torej ravno nasprotno od Korinčanov, ki so do skrajnosti pretiravali s temi darovi (cf. 1Kor 14,24). Pri tem naj cerkev preizkuša preroške darove, ne da bi jih nekritično sprejemala in obdrži le tisto, kar je dobro. Pri vsem skupaj pa se moramo kristjani vzdržati kakršnega koli zla (cf. ibid. v. 22).

Vse, kar je bilo do sedaj napisano, lahko mirno označimo kot nekaj dobrih nasvetov, zapovedi, spodbud in opozoril. Zato se odpravimo še k zadnjima vrsticama našega odlomka, torej k 1Tes 5,23.24. Pavel si ni delal nobenih utvar glede popolnosti tedanjih solunskih kristjanov, seveda pa velja isto tudi za nas, ki živimo tukaj in danes.  Toda ravno na tem mestu nam zagotavlja, da je  popolna poprava človeške nepopolnosti možna in tudi zanesljiva. Pri tem je  treba računati na časovni element. Dejanska popolnost kristjanov bo izvršena, oziroma dovršena, ob drugem prihodu našega Gospoda Jezusa Kristusa: "Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa." (Flp 1,6) Duh, duša in telo, kot so omenjeni v 1Tes 5,23,  predstavljajo celotnega človeka, celotno človeško naravo, ki bo deležna preobrazbe. Človek ni le duhovno, ampak je tudi telesno bitje, pri čemer telo ni nekaj slabega, kot trdijo gnostiki,  zato se bo to delo dovršilo v celotnem človeku. 

 

Toda mi nismo tisti, ki bi dovrševali, izpopolnjevali ali kakor koli dopolnjevali Božje delo. Bog je tisti, ki bo vse dovršil do popolnost. On je zvest in kar On obljubi, to tudi izpolni. To je dovolj velik razlog za veselje.

* Cf. Izreki svetih starcev. Mohorjeva družba, Celje 2002. S. 138-139. 

Izvolitev

Božja izvolitev ni temeljila na vnaprej videni veri. Vera je sad te izvolitve.

~ Franciscus Gomarus

Šola zadovoljnosti

Ni je tako dobre šole za učenje zadovoljnosti, da bi se lahko primerjala s podnožjem križa. 

~ J. C. Ryle

O čem je Luther tedensko pridigal

Svojim ljudem vsak teden pridigam o opravičenju po veri, ker to vsak teden sproti pozabijo.  

~ Martin Luther

Dela opravičenja

Edina pravična dela, ki opravičujejo grešnika, so Kristusova dela. 

~ R. C. Sproul

Napuh

Največji sovražnik, katerega me je groza, je napuh mojega lastnega srca. 

~ Henry Martyn

B. B. Warfield o milosti

Milost je brezplačna suverena naklonjenost do tistih, ki si je ne zaslužijo. 

~ B. B. Warfield

Navdihnjena beseda

Toda ti ostani pri tem, česar si se naučil in v veri sprejel, ker veš, od koga si se naučil. 15 Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Kristusa Jezusa dati modrost, ki pelje v rešitev. 16 Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, 17 da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo.

4 Rotim te pri Bogu in Kristusu Jezusu, ki bo sodil žive in mrtve, pri njegovi pojavitvi in njegovem kraljestvu: 2 Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem. 3 Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. 4 Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke. 5 Ti pa bodi v vsem trezen, pretrpi nadloge, opravi poslanstvo evangelista in izpolni svojo službo.  (2Tim 3,14-4,5)

V pričujočem odlomku iz 2. Pavlovega pisma Timoteju je avtor spodbujal svojega naslovnika, naj oznanja tiste stvari, ki so v svetu nepopularne. Danes nekateri menijo in pravijo, da je Sveto pismo  nekakšna stara knjiga, ki je bila morda dobra za ljudi iz bronaste in železne dobe,  danes pa da ni več aktualna. Toda ravno ti s svojimi trditvami dokazujejo, da je Sveto pismo enako aktualno danes kot nekoč. Zakaj? preprosto zato, ker so ljudje v tistih časih enako odklanjali Božjo besedo, kot jo danes. Seveda so bili tudi taki, ki so jo sprejemali, podobno kot se dogaja danes. 

Na začetku našega odlomka  sv. Pavel  spodbuja Timoteja, naj vztraja pri tem, česar se je naučil. Timotej se je v preteklosti marsičesa naučil tako od Pavla, kot od drugih, zlasti od matere Evníke in babice Loíde (cf. 2Tim 1,5). Po njuni zaslugi mu je bila Božja beseda domača že od otroštva. Božja beseda, zapisana v Svetem pismu in vera v Jezusa Kristusa dajeta pravo modrost, ki vodi v večno odrešenje. O kateri modrosti je in o kateri ni govora, nam Pavel govori na drugem mestu, ko pravi: "Pa vendar oznanjamo modrost, in sicer med popolnimi! Toda ne modrosti tega sveta, tudi ne modrosti voditeljev tega sveta. Ti minevajo." (1Kor 2,6) Tudi svet ima svojo modrost, ki je nepopolna, enako kot njeni nosilci, ki so minljivi. Iz nepopolnega ni še nikoli prišlo ničesar popolnega. Ljudje sicer mnogokrat govorijo prave stvari, a jih sami ne izvršujejo. Podobni so tistim zdravnikom ali učiteljem, ki pridigajo o nevarnosti kajenja, sami pa kadijo kot dimnik.

Apostol Pavel vrže v brk svetu in liberalnim teologom  trditev, da je vse Sveto pismo navdihnjeno in koristno, zraven pa utemeljuje zakaj. Tukaj nastopi vprašanje, na kateri del Svetega pisma je apostol meril?  V to kategorijo vsekakor spadajo spisi, ki jim pravimo Stara zaveza, poleg njih pa bržkone že tudi nekateri novozavezni spisi, o čemer govori sv. Peter v 2Pt 3,15.16, ko uvršča Pavlova pisma med navdihnjene spise. Redno hranjenje z Božjo besedo vodi v poboljšanje in pripravljenost za opravljanje dobrih del. 

Sveto pismo je pravzaprav od platnic do platnic knjiga o Jezusu Kristusu.  Začne se s stavkom: "V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo." (1Mz 1,1)  Po kom je Bog vse ustvaril? V Kristusu "je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj." (Kol 1,16) Zadnji stavek pa se glasi: "Milost Gospoda Jezusa naj bo z vsemi!" (Raz 22,21)  V Stari zavezi se je Kristus razodeval skozi predpodobe, kot so daritve in žrtve, tempelj, pa tudi skozi določene ljudi, ki so ga na nek način predstavljali: Abraham, Jakob, Jožef, Mojzes, David, itn. Seveda nobeden od naštetih ni dosegal njegovih kvalitet, ker so bili vsi našteti samo grešni in umrljivi ljudje, zaradi česar so velikokrat zdrsnili.  Ker je Sveto pismo knjiga o Jezusu Kristusu, nam more dati modrost, ki vodi v rešitev, kajti naša rešitev je edino v Jezusu Kristusu. On in njegovo na križu dokončano delo morata biti predmet oznanjevanja. On bo nekega dne sodil žive im mrtve. "Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,18)  Zato Pavel spodbuja Timoteja, naj oznanja besedo evangelija ne glede na okoliščine in nadloge, ki ga čakajo.

Čas, ko niso več prenašali zdravega nauka, je prav hitro nastopil. Nekateri so začeli v cerkev vtihotapljati človeške nauke. Nekaj od tega  se sicer ni prijelo, nekaj se pa žal tudi je. Iz krščanstva so naredili religijo dobrih del in pravil. Z dobrimi deli ni sicer  nič narobe, ravno nasprotno, celo zaželena so, saj so dokaz resnične vere, toda po delih se  ne bo nihče odrešil. To je danes nepopularen nauk, da, celo v delu tako imenovanih evangelijskih krogov. Krščanstvo ni v tem, da si dober, fin in prijazen, ampak  v dejanskem odnosu z Bogom po Jezusu Kristusu. Za ono prvo sploh ni treba biti kristjan, brez Kristusa pa ni krščanstva.  Kako pa lahko spoznamo Kristusa? On sam je rekel, da Pisma pričujejo o njem (cf. Jn 5,39). 

Sveto pismo je   nepopularna knjiga, ker drži zrcalo grešnemu človeku in ga kliče k spreobrnjenju. Zato je v današnjem svetu, ki se ima za naprednega, tako zelo zasmehovano in omalovaževano.  Stare navade, razvade in stare grehe je težko opustiti. Toda tudi za to je rešitev, kajti Jezus pravi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37) Mnogi težki primeri so že prišli k Jezusu in pri njem našli popolno odpuščanje in odrešenje, kajti tedaj in v primerih, ko  Bog koga rešuje, potem  svoje delo  opravi temeljito in do konca. Naj Bog vsem nakloni to svojo milost!

Kjer je vera

Kjerkoli je vera, tam Božja vsemogočnost dejavno odrešuje. 

~ John Murray

Pravi dobiček

Tisti, ki dobijo Kristusa, ničesar ne izgubijo. 

~ Samuel Rutherford

Ti in jaz nisva evangelij

Evangelij ne pripoveduje o meni. Evangelij pripoveduje o Jezusu. 

~ R. C. Sproul

Če je vera šibka

Šibka vera se lahko oklene močnega Kristusa.

~ Thomas Watson

Kristusovo plus vaše delo

Dodajanje vaših del h Kristusovemu delu je bogokletno. 

~ Jeremy Walker

Zamenjava

Edini greh,  ki ga je Jezus kadarkoli imel, je naš greh. Edina pravičnost, ki jo lahko kadarkoli imamo, je njegova pravičnost. 

~ A. W. Tozer

Otroci luči

Kar pa zadeva čase in trenutke, bratje, ni treba, da bi vam pisali o tem, 2 saj sami natančno veste, da bo Gospodov dan prišel, kakor pride tat ponoči. 3 Ko bodo govorili: "Mir in varnost," tedaj bo nenadoma prišla nadnje poguba, kakor pride porodna bolečina nad nosečnico, in ne bodo ubežali. 4 Vi, bratje, pa niste v temi, da bi vas ta dan presenetil kakor tat, 5 saj ste vsi sinovi luči in sinovi dneva. Nismo sinovi noči in ne teme, 6 zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni. 7 Tisti namreč, ki spijo, spijo ponoči, in tisti, ki se opijajo, se opijajo ponoči. 8 Mi, ki pripadamo dnevu, pa bodimo trezni: oblecimo si oklep vere in ljubezni, za čelado pa upanje odrešenja. 9 Kajti Bog nas ni namenil za jezo, ampak za to, da pridemo do odrešenja po našem Gospodu Jezusu Kristusu, 10 ki je umrl za nas, da bi mi, pa naj bedimo ali spimo, živeli skupaj z njim. 11 Zato tolažíte drug drugega in drug drugega izgrajujte, kakor to že delate.   (1Tes 5,1-11)

 

Miselnost sveta je v nasprotju s tem, kar hoče Bog. Svet počne vse tisto, čemur Bog nasprotuje in je v nekakšni vojni z Bogom. To pa zato, ker ga obvladuje "vladar tega sveta" (cff. Jn 14,30. 16,31), za katerega pravi apostol Pavel, da "zdaj deluje v sinovih neposlušnosti." (Ef 2,2b) Videti je, kot da si svet želi miru in varnosti, deluje pa ravno v nasprotju s tem, kar pravi, da si želi, kajti želi si ju doseči na svoj in sebi lasten način. Ta način pa ne deluje,  ker svet posluša hudiča, ki si želi uničiti človeški rod, zato sta mir in varnost, kakor ju oznanja svet, zelo varljiva. Bog torej  deluje drugače kot hoče svet, svet pa se ne ozira na Boga. 

V adventnem času se Božja cerkev še posebej posveča drugemu Kristusovemu prihodu. Seveda je treba o tem razmišljati vse dni v letu, ne le v teh manj kot štirih tednih, toda v tem času je tema Gospodovega drugega prihoda bolj poudarjena. 

V obravnavanem odlomku nas apostol Pavel opominja k čuječnosti. Zakaj je le-ta potrebna?

1. Gospodov prihod bo nenaden. Ko bo svet najbolj prepričan, da so vsi globalni problemi rešeni, ga bo doletelo veliko presenečenje, ki bo zanj porazno, saj bo zdrvel v brezno večne pogube. Kristjani se ne zanašamo na propagando o miru in varnosti, s katero nas svet dezinformira  preko Organizacije združenih narodov, rimskega papeža,  pokvarjenih verskih skupnosti, politikov, nevladnih organizacij in še bolj neposredno preko svojih medijskih trobil. 
2. Božjega ljudstva Jezusov drugi prihod ne more in ne sme presenetiti, saj smo sinovi (in hčere) dneva. Mi se dobro zavedamo, komu pripadamo, zato si prizadevamo ravnati skladno s svojo poklicanostjo in izvoljenostjo. 
3. Božji otroci so budni in trezni, odeti v vero, upanje odrešenja in ljubezen. Zavedati se moramo, da te kreposti niso naš lastni proizvod, ampak Božji dar. 
4.  Tega ne delamo zato, da bi se pri Bogu odkupili ali se mu kako drugače prikupili, ampak zato, ker že tukaj in zdaj vemo, da nas Bog ni namenil za jezo, ampak za končno odrešenje, ki nam ga je zagotovil po našem Gospodu Jezusu Kristusu. On je namreč naš Jahve cidkenu, Bog - naša pravičnost. V njem (ne v nas!) je vsa naša pravičnost, ki pokriva vse  naše grehe in slabosti.  

Jezus se nekega dne vrne kot sodnik. Tisti, ki so v Gospodu, so pravzaprav že pripravljeni na to vrnitev, saj vedo, da so  namenjeni za odrešenje. Ker je tako, si tudi prizadevajo ravnati tako, da potrdijo svojo poklicanost in izvoljenost (cf. 2Pt 1,10). Za tiste zunaj pa velja Kristusov poziv: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15)  Evangelij pa pravi, da se je  Božji Sin učlovečil v osebi Jezusa Kristusa, živel  popolno življenje za nas grešnike, bil umorjen za naše grehe in nam s svojim vstajenjem jamči, da je pravi in popolni Odrešenik. Kdor zaupa njemu in se zanaša nanj, ima večno življenje.  Ali mu  zaupaš?  

Paradoks krščanskega življenja

Kadar smo šibki, tedaj smo močni. Kadar smo najbolj prazni, tedaj smo najbolj polni Boga.

~ Charles Hodge

Kristusov križ

Kristusov križ je obenem drevo življenja in drevo spoznanja. 

~ John Newton

Vernik in greh

Res je, da greh ostaja v verniku, toda v njem več ne kraljuje. 

~ Thomas Manton

Pravo razumevanje Biblije

Razumevanje Svetega pisma se ne sestoji iz tega, kaj mi ta vrstica pomeni, ampak, kaj ta vrstica pomeni Bogu.

~ Nate Pickowicz

Če Božji otrok greši

Božji otrok ne more biti srečen, če greši. Ne pravim, da ne more grešiti, niti da ne more grešiti nekaj časa. Mislim takega, ki se oddalji. Toda tisti, ki se oddalji, ni srečen. Tak je najbolj nesrečno bitje na svetu. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Temelj našega opravičenja

Temelj našega opravičenja je Kristusova pravičnost, njegovo zasluženje. 

- R. C. Sproul

Skozi križ

Vsi skupaj postanite moji posnemovalci, bratje, in se ozirajte po tistih, ki živijo po zgledu, kakršnega imate v nas. 18 Mnogi namreč živijo – večkrat sem vam jih že omenil, zdaj pa jih omenjam jokaje – kot sovražniki Kristusovega križa. 19 Njihov konec je pogubljenje, njihov bog je trebuh, njihova slava je v njihovi sramoti, premišljujejo zemeljske stvari. 20 Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa. 21 Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva.

(Flp 3,17-21) 

Na začetku zgornjega odlomka  (Flp 3,17) spodbuja apostol Pavel  Filipljane in posledično vse kristjane, naj živimo po njegovem zgledu in po zgledu drugih zrelih kristjanov. Njegov namen ni bil, da bi usmeril vso pozornost nase, saj je še nekaj vrstic nazaj napisal: "Ne, kakor da bi to že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus," (Flp 3,12) kjer je razločno povedal, da ni popoln. Pavel nas je torej hotel spodbuditi,  naj se mu pridružimo v radikalni predanosti Jezusu Kristusu. 

V nadaljevanju (vv. 18 in 19) omenja tiste, ki živijo kot sovražniki Kristusovega križa. Le kdo so ti? Mnogi menijo, da je mislil ljudi iz sveta, ki nasprotujejo krščanstvu, kristjanom in Kristusu, recimo taki, ki  propagirajo grešne spolne prakse, splav, transspolnost in zastrupljanje bolnih starih in odvečnih.  Toda vsi ti, ki nasprotujejo krščanstvu, kristjanom in Kristusu ter širijo tovrstne ideje in prakse, ali tisti, ki  počnejo še kaj hujšega, niso del Kristusove cerkve. V našem odlomku imamo namreč opraviti z ljudmi, ki so pripadali vidni cerkvi in bi celo nasprotovali  prej naštetim dejanjem. 

 

Osnovni problem cerkve torej niso tisti zunaj, ampak tisti znotraj. Pavla sicer niso motili ljudje, ki so oznanjevali Kristusa s slabim namenom, saj pravi: "Nekateri sicer oznanjajo Kristusa tudi iz zavisti in iz tekmovalnosti, 

nekateri pa tudi z dobrim namenom.  Ti delajo to iz ljubezni, saj vedo, da sem bil določen za obrambo evangelija, oni pa oznanjajo Kristusa iz stremuštva in ne iz čistega namena, ker mislijo, da s tem povečujejo bridkost mojih verig.  A kaj za to! Da se le, pa naj bo na kakršen koli način že, iz preračunljivosti ali v resnici, oznanja Kristus. To mi je v veselje in mi tudi bo v veselje." (Flp 1, 15-18)  Niti najmanj ga ni zanimal motiv, ki je posameznike vodil pri oznanjevanju evangelija, četudi ni bil čist in pošten. Glavno mu je bilo to, da se je oznanjal evangelij!

 Pravi problem v cerkvi so bili in so še vedno tisti, ki zanikajo moč Kristusovega križa in  namesto tega poudarjajo pomen postave. Toda nihče se ne odreši po spolnjevanju postave ali katerih koli zapovedi in prepovedi, ampak po Jezusovem, na križu dovršenem delu:  "Skupaj z njim [Kristusom, op. Diz.] je oživil tudi vas, ko ste bili mrtvi zaradi prestopkov in zaradi neobrezanosti svojega mesa. Odpustil nam je vse grehe in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ." (Kol 2, 13.14) V cerkev so se namreč  vtihotapili posamezniki, ki so rekli: "Na začetku se res odrešimo po veri, potem pa je treba izpolnjevati postavo, potrebna je obreza in vse ostalo." V današnji cerkvi nam seveda nihče ne bo rekel, da se moramo obrezati, nam bo pa naštel kup zapovedi in prepovedi, ki da jih moramo izpolnjevati, da bi se odrešili, kar ni spet čisto nič drugega kot postava. Zraven  bodo  morda še dodali, da moramo živeti popolno življenje, kar ni pravzaprav nič drugega kot aroganca. O takih pravi Pavel, da so v bistvu pozemski in sami sebi bog, njihov konec pa je pogubljenje. Popolno življenje na zemlji je stvar znanstvene fantastike in ga bomo deležni šele v nebesih. 

Jezus Kristus nam je s svojo smrtjo na golgotskem križu prislužil popolno odpuščanje grehov. Postava je sicer dobra, ima pa to neprijetno lastnost, da nas obtožuje. Evangelij je tisti, ki opravičuje. opravičuje. Po njem, oziroma po Kristusu, smo že tukaj in zdaj deležni predokusa večnosti, tiste večnost, v kateri bo Gospod Jezus preobrazil naša telesa, da bodo podobna njegovemu poveličanemu telesu. Pot k nebeški domovini vodi skozi Jezusov križ, ne skozi moj ali kateri koli drugi križ.  Njemu pripada vsa slava na veke.