Malik proti Bogu

Je Bog, kakršnega hočemo in Bog, ki je. Ta dva nista eden in isti.

~ Ligon Duncan

V izogib pogubljenju

Ni drugega načina, da bi se izognili (večni)* smrti, kot da pribežimo po usmiljenje k Njemu, zoper katerega smo grešili.

~ Jean Calvin

*Dodal Dizma.

Temelj je pomemben

V kolikor nismo zakoreninjeni na  trdnem temelju Svetega pisma, potem se odzivamo le na osnovi kapric in čustev. 

~ Virgil Walker

Odnos Kristus - Sveto pismo

Kdor razdvaja vero v Kristusa od vere v Sveto pismo,  izgubi  Kristusa, kajti Sveto pismo  je Kristusova beseda.

~ Cornelius Van Til

Nihče ni izključen, toda...

Nihče ni izključen od klicanja k Bogu, vrata odrešenja so odprta za vse ljudi. Nobena druga stvar nas ne zadržuje, da bi vstopili, razen naša lastna nevera. 

~ Jean Calvin

Izziv islama

V Združenem kraljestvu močno narašča vpliv islama, ki nam ga muslimanski apologeti in njihovi zavezniki predstavljajo kot religijo miru. Kako je s to zadevo v Veliki Britaniji, je pripovedoval Tim Dieppe ob predstavitvi svoje knjige na to tematiko. 

Na tekališču smo

"Mar ne veste, da tisti, ki tečejo na tekališču, res vsi tečejo, da pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo boste dosegli. 25 Vsak tekmovalec pa se vsemu odreče, ôni, da prejmejo venec, ki ovene, mi pa nevenljivega. 26 Zato jaz ne tečem kar na slepo, ne bojujem se, kakor bi mahal po zraku. 27 Nasprotno, trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim."  (1Kor  9,24-27)

Ene najbolj znanih grških iger so bile istmijske igre, ki so se vsako drugo leto odvijale v Korintu in so po slavi  zaostajale edino za olimpijskimi igrami.  Zato je bila tema metafore, ki jo je v tem kratkem odlomku uporabil apostol Pavel, njegovim bralcem in tistim, ki so prebrano poslušali, zelo domača.

Za razliko od olimpijskih iger je dobil  na istmijskih igrah zmagovalec za nagrado v neki disciplini, npr. v teku,  venec iz borovih vejic, včasih pa iz ovenelih listov zelene. Na športnih igrah je bil seveda v posamezni disciplini samo en zmagovalec. Apostol Pavel zato spodbuja korintske kristjane, naj tečejo tako, da bodo vsi dosegli nagrado. Je s tem mislil, da se morajo kristjani truditi, da dosežejo zveličanje? Nikakor, kajti večno odrešitev prejme posameznik le po milosti, ki jo je enkrat za vselej prislužil Jezus Kristus na kalvarijskem križu, kjer je umrl za naše grehe. Sam Pavel namreč pravi na drugem mestu, da smo kristjani odrešeni po milosti, ki jo lahko prejmemo po veri, ne iz del (cf. Ef 2,8 ss.).   Sv. Pavel nas torej v tem odlomku spodbuja k  vztrajnosti v veri.  Zmagovalci na istmijskih igrah so prejeli venec iz vejic ali listov, ki je prej ali slej ovenel in strohnel (venec iz zelene je bil  uvel že, ko so ga prejeli). Nagrada, ki jo Bog obljublja svojemu ljudstvu  je nevenljiva in netrohljiva.

Zakaj je bilo treba Pavlu opominjati Korinčane k vztrajnosti? Ljudje,  tudi kristjani,  smo šibka bitja, ki zaradi grešne narave, ki še vedno biva v nas, radi popuščamo. Popuščanju sledi greh, temu nadaljnje popuščanje, temu spet greh itn.  Tako stanje pahne kristjana v malodušje in na rob nevere. Da bi bili obvarovani pred takimi neprijetnimi posledicami, spodbuja Pavel verne Korinčane k disciplini.  Ta nima ničesar skupnega z asketskimi vajami, ki bi kristjanu prinesle neko posebno zasluženje, ampak zagotavlja posamezniku, da se nenehno hvaležno zaveda svojega statusa kot Božjega otroka. Disciplina zajema tudi odrekanje in še marsikaj.  Brez take discipline apostol Pavel ne bi bil zmožen tako odločno in vztrajno oznanjati Kristusovega evangelija (cf. 1Kor 9,27).

O vztrajnosti, oziroma stanovitnosti je govoril tudi Jezus. Ob neki priložnosti je rekel: "Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen." (Mr 13,13) In na drugem mestu: "Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen."  (Mt 24,13)  Vztrajnost kot taka ni vzrok za odrešenje, ampak je posledica in potrditev dejstva, da smo odrešeni. Pisano je namreč: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37)  Nihče se ne bo odrešil po svoji, ampak po Božji volji. Kadar  Bog rešuje, tega ne počne pogojno, ampak brezpogojno. On ne rešuje napol ali začasno, ampak popolnoma in dokončno.

Ker je tako, je edina logična stvar, da do konca vztrajamo v tekmi, v katero smo bili poklicani in postavljeni. To je tekma z mnogimi zmagovalci, in ne le z enim, kot je to pri športnih tekmah,  sleherni med njimi  pa bo od Gospoda prejel nevenljiv in netrohljiv venec.

Sola fide

Brez nauka o opravičenju samo po veri ni evangelij le ogrožen, ampak popolnoma izgubljen. 

~ R. C. Sproul

 

Kristjanovo življenje

Greh ni tvoje življenje - ti si nova stvaritev. Tvoje življenje je Kristus.

~ Joel Beeke

Zanesi se na Jezusa

Od sebe pričakuj malo in več od Kristusa. Glej bolj na Jezusa in manj nase.

                                                                                                                 ~ J. C. Ryle

Najvišje merilo

Vsakdo ima neko svoje najvišje merilo, če se tega zaveda, ali ne. V kolikor ni to Sveto pismo, je pač nekaj drugega. 

~ dr. Jason Lisle

Čemu se ljudje (ne) čudijo

Ljudje potujejo, da bi občudovali višine gora, silne valove morja, dolge rečne tokove, širjave oceana, krožno gibanje zvezd, mimo sebe pa gredo ne da bi se čudili. 

~ Sv. Avguštin

 

Cerkev in kriza smisla na Zahodu

 Ni treba biti ravno Einstein, da ne bi opazil, da je smisel v zahodnem svetu v hudi krizi. Danes bi se nekateri radi znebili metafizičnih postavk krščanstva, spet drugi bi ponovno uveljavili voljo do moči, tretji izkušajo neko vrsto krščanskega preporoda. Skratka, totalna zmeda, polna priložnosti za širjenje evangelija na eni strani in sledenje Kristusu na drugi.

O tem sta se pogovarjala Michael Horton in Glen Scrivener. 

Kot Božji izvoljenci

Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. 13 Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. 14 Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti. 15 In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni. 16 Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. 17 In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.   (Kol 3,12-17)

Pavlova pisma  na splošno vsebujejo dva elementa, evangelij in postavo, kot praktično aplikacijo evangelija v vsakdanjem življenju kristjana in cerkve. Sam Pavel je  glede sebe pisal v 1. pismu Korinčanom, da tudi on ni brez postave, temveč je pod Kristusovo postavo (cf. 1Kor 9,21).

Apostol na začetku zgornjega odlomka spodbuja kristjane v Kolosah, naj gojijo med sabo plemenite kreposti, kot so usmiljenje, dobrotljivost, krotkost in potrpežljivost (v.12).  V nadaljevanju je posebej poudaril odpuščanje. Vse to izhaja iz tega, ker je tudi Kristus nam odpustil (v, 13). Ker so nam grehi odpuščeni, je logična posledica Božjega odpuščanja, da tudi mi odpuščamo bratom in sestram. Jezus Kristus je naš zgled usmiljenja, dobrotljivosti, ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. Pa ne le zgled, ampak več kot to. Iz čistega usmiljenja in dobrotljivosti se je ponižal in nase krotko ter potrpežljivo prevzel kazen za naše grehe. Mi temu ne moremo ničesar dodati, lahko le posnemamo našega Gospoda. Omenjene kreposti sicer ne bodo pri nas nikoli tako popolne kot pri Jezusu Kristusu, ki je  v vsem živel popolno življenje. Ker je On naša popolnost, se njegove kreposti prištevajo Božjim izvoljenim.

V 14. v. je apostol posebej izpostavil ljubezen. Ljubezen je  najvišja krepost, iz katere izhajajo mnoge druge kreposti, zato je na drugem mestu napisal: "Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo." (Rim 13,8)  Ta vrsta ljubezni je danes zelo slabo razumljena in jo svet pa tudi mnoge "liberalne" cerkvene skupine zamenjujejo s sentimentalnostjo in toleranco do vseh mogočih praks, ki jih Božji zakon prepoveduje. V resnici pa to, kar učijo ti krivi učitelji, ni ljubezen, saj ljudi potiska v večno pogubljenje.

Če kdo sovraži svojega brata ali sestro v Kristusu, je to zaskrbljujoč znak, da v nas ni Božje ljubezni: "Če kdo pravi: 'Ljubim Boga,' pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl."  (1Jn 4,20)  Kot sem že napisal, ljubezen ni v tem, da bi odobravali stvari, ki jih Božja beseda jasno imenuje greh, ampak v tem, da grešnika opozorimo na greh in na posledice. Sv. Jakob je v zvezi s tem napisal: "Moji bratje, če kdo od vas zaide od resnice in ga drug spreobrne,  vedite, da tisti, ki grešnika spreobrne iz blodnje njegove poti, njegovo dušo reši iz smrti in pokrije množico grehov."  (Jak 5,19.20) Lažna ljubezen je sentimentalna, sladkobna, pristna ljubezen pa zna biti na zunaj groba, lahko tudi prizadene, kar je v sodobni voknjeni, oziroma prebujenjski kulturi, največji "greh", a je zmožna rešiti duše. 

Med kristjani mora vladati Kristusov mir, saj so kristjani del  cerkve, ki je Kristusovo telo. Ker smo odrešeni, pripada  vsa naša hvaležnost Bogu (v. 15), ne nam. V cerkvi mora v vsem  vladati Kristusova, ne človeška beseda (v. 16). V mnogih cerkvah danes vlada človeška beseda, kar se izraža na dva načina. Liberalne skupnosti se prilagajajo miselnosti sveta, nekatere evangelijske pa imajo zapovedi, ki jih Nova zaveza ne pozna. Oboje je narobe. Vse, kar dela kristjan skupaj z drugimi ali individualno, naj dela v imenu Jezusa Kristusa (v. 17).  Oh, kolikokrat pozabimo na te besede! Ko bi jih vzeli bolj resno, bi svoje delo zagotovo bolj zavzeto in kvalitetneje opravljali ter manj godrnjali. V to delo lahko štejemo tako delovanje na duhovnem področju, kot naše vsakdanje delo, namenjeno preživetju. Zraven tega smo po Jezusu Kristusu dolžni izražati hvaležnost Bogu, ki nas je  po njem poklical iz teme v svojo čudovito luč (cf. 1Pt 2,9).

Naša hvaležnost in dejanja, ki iz nje izhajajo zagotovo ne bodo nikoli dosegla popolnosti. Toda, hvala Bogu,  imamo popolnega Odrešenika, ki je večji od vsake naše pomanjkljivosti.  V njem je vsa naša popolnost, ne v nas.  Njemu pripada vsa slava na veke!

Cerkev po meri sveta

Cerkev, ki jo ima svet najrajši, je zagotovo tista, do katere Bog čuti največji odpor. 

~ Charles Spurgeon

Kristus - naše trdno upanje in zaupanje

Verniki polagajo svoje neprestane skrbi v Kristusove roke, vedoč, da je on zanesljiv in trden temelj, ki ga ne premaga noben vihar.

~ John Fawcett

Hudič cilja na šibke točke

Satan meče (enako kot ribič)  trnek z vabo, tako kot ustreza apetitu ribe. 

~ Thomas Adams

Kadar Bog vzgaja

Božji vzgojni ukrepi niso nič drugega kot zdravilo, ki privede grešnika nazaj k našemu Gospodu. 

~ Jean Calvin

Kaj pa hvaležnost?

Namesto da naredi krščanstvo nekoga ponosnega, ga mora narediti hvaležnega. 

~ Alistair Begg

Ob suši v duši

Puščava je začasno stanje, skozi katero prehajamo v obljubljeno deželo.

~ Cotton Mather

Kristjan in država

Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. 2 Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo. 3 Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo. Hočeš, da ne bi imel strahu pred oblastjo? Delaj dobro, pa boš imel od nje priznanje. 4 Oblast je namreč Božja služabnica tebi v dobro. Če pa delaš húdo, se boj! Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo. 5 Zato se je treba pokoravati, in sicer ne samo zaradi jeze, marveč tudi zaradi vesti. 6 Saj tudi davke plačujete zato, ker so tisti, ki jih izterjujejo, Božji izvrševalci. 7 Dajte vsem, kar jim gre: davek, komur davek, pristojbino, komur pristojbina, strah, komur strah, čast, komur čast. 

(Rim 13,1-7) 

Na začetku našega odlomka apostol Pavel  spodbuja  kristjane v Rimu, naj se podrejajo oblasti, kar je utemeljil s trditvijo, da je ni oblasti, ki ne bi bila od Boga (cf. Rim 13,1).  Trditev je na prvi pogled osupljiva.  V preteklosti so ta stavek razlagali tako, češ, da so  vladajoči družbeni razredi na ta način s pomočjo religije držali ljudske množice v pokorščini in bedi, sebe pa  na oblasti.  Res je, da so pozneje vladajoči razredi s pomočjo tega odlomka opravičevali svojo oblast, pri čemer jih je podpirala tudi cerkev. Spomnimo se le srednjega veka, toda ta odlomek je nastal davno preden so tisti, ki imajo moč in oblast, spoznali, da bi lahko imeli od tega odlomka kakršno koli korist.

Pavlovo pismo Rimljanom je nastalo v času, ko še ni bilo preganjanj kristjanov. V tistem času je rimska država obsegala celoten prostor okrog Sredozemskega morja in s svojo obsežnostjo ter s svojimi odličnimi cestnimi ter morskimi  povezavami, predstavljala idealne pogoje za širjenje evangelija. Pax Romana (rimski mir) je zagotavljal veliko mero miru, stabilnosti in varnosti vsem, ki so živeli v tej obsežni državi.

Sleherna oblast na svetu deluje z Božjim dopuščenjem. Nekaj stoletij pred Pavlom je Babilonski kralj Nebukadnezar  ob priložnosti, ko je bil močno ponižan,  prišel do naslednjega sklepa:

"[N]aj živi spoznajo,

da ima Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom;

in komur hoče, ga daje,

pa tudi najnižjega izmed ljudi postavi nadenj."  (Dan 4,14b)

To, da je vsaka oblast "od Boga", izhaja iz Božje suverenosti.  Razen tega je v tem padlem in grešnem svetu nekakšna oblast nujnost, brez katere  na žalost ni mogoče shajati. To je med drugim ugotovil Thomas Hobbes in v svojem najbolj znanem delu Leviathan utemeljil močno državno oblast kot nujno potrebno za zoperstavljanje konfliktom in državljanskim vojnam.  In imel je prav, kajti kjerkoli se je pojavilo brezvladje, so nastali veliki problemi. Spomnimo se razmer v Jemnu, Somaliji in pred  leti v Liberiji. Otroške tolpe in tolpe odraslih, oborožene s kalašnikovimi, ki izvajajo zakon džungle,  ne morejo biti ideal nobene družbe. Zato je celo slaba oblast boljša kot nikakršna oblast.

V Rim 13,3a pravi Pavel: "Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo." V času nastanka Pavlovega pisma je bilo res tako.  Toda kristjani v Saudovi Arabiji, Iranu, Pakistanu, na severu Nigerije, v Severni Koreji in še marsikje, se danes  s tem ne bi čisto strinjali, enako najbrž tudi pozneje Pavel, v času Neronovega preganjanja. Pavlova želja in želja prvih kristjanov  seveda ni bila, da bi vladali, ampak, da bi jih oblast in sosedje pustili pri miru. S tem, kaj pripada državi v civilnem smislu,  se seveda lahko popolnoma strinjamo. To pomeni delati dobro in izpolnjevati državljanske dolžnosti, torej dati "cesarju, kar je cesarjevega" (cf. Mt 22,21). Ko pa pridemo na Božje področje - tam nima cesar, oziroma oblast,  kaj iskati! Preganjanja kristjanov se dogajajo tam in takrat,  ko se "cesar" meša  v versko področje, ali pa religije v "cesarsko". 

V demokraciji imamo kristjani možnost, da se udeležujemo političnega življenja.  Kako se ga bo posameznik udeleževal, ni zadeva cerkve, ampak na prvem mestu  posameznikove vesti.

Gospod - naša moč

Bolj ko se zanašate samo na Gospoda za vašo moč, bolj bo Gospod oslavljen. 

~ Andrew Murray

V Kristusu

Če ste v Kristusu, potem vas je On prekril s svojo pravičnostjo, ki  je peklenski ogenj nikoli ne more osmoditi.

~ Thomas Watson

Razkorak med Novo zavezo in sodobno cerkvijo

Kdo lahko s poštenim srcem prebira Novo zavezo in se počuti prijetno ob pogledu na sodobno cerkev?

~ Leonard Ravenhill

Vsa Biblija govori o Kristusu

Kristus je navzoč v celotnem Svetem pismu:

Stara zaveza ga napoveduje,

evangeliji ga razodevajo,

Apostolska dela ga oznanjajo,

poslanice ga pojasnjujejo,

Razodetje ga pričakuje.

- Alistair Begg

S Kristusom se ne eksperimentira

Mnogi ljudje pravijo: "Poskusi z Jezusom." Z Jezusom ne moreš poskušati. On ni tu za to, da bi z njim eksperimentirali.  Kristus ni v težavah, ampak si ti.

- A. W. Tozer

Ustrezna zamenjava

Mojzes se je ponudil, da bi umrl kot zamenjava za ljudstvo. Toda nobeno človeško bitje ne zmore tega. Imeti moramo božanskega odrešenika, in tega premoremo v Jezusu Kristusu.

~ James Boice

Živeti v miru

Ne imejte se v svojih očeh za pametne. 17 Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. 18 Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. 19 Ne maščujte se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod. 20 Nasprotno: Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti; če boš namreč delal tako, boš sipal žarečega oglja na njegovo glavo. 21 Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.  (Rim 12,16b-21) 

Če se malce poglobimo v začetek zgornjega odlomka, bomo hitro ugotovili, da je v popolnem nasprotju z miselnostjo tega sveta, ki nas vsak dan prepričuje, da moramo verjeti, kako pomembni, enkratni in neponovljivi smo, kako se moramo samouresničevati in podobno. Res je sicer, da smo enkratni in neponovljivi, ampak tudi vsi ostali so enkratni in neponovljivi. V tem smislu torej nimamo nobenega pravega razloga za hvaličenje.  Taka stvar vodi v povzdigovanje sebe nad drugimi in deluje razdiralno  znotraj občestva. 

Svet tudi pravi, da je maščevanje sladko,  toda apostol Pavel pravi, naj ne vračamo hudega s hudim. Kako nepraktično, kajneda? Pa vendar nam praksa kaže, da vračanje hudega s hudim vodi v vedno novo podajanje žogice, ki nikoli ne prekine začaranega kroga sovraštva.  Da  v skupnosti, ki goji take odnose, ni lahko živeti, se lahko poučimo iz domačih razmer.  Kristjan bi moral skrbeti za dobro, ne za hudo.  Kolikor je od njega odvisno,  naj živi v miru z vsemi ljudmi okrog sebe.  Če drugim ni do miru, naj bo to predvsem njihov problem. To ne pomeni, da mora biti v primeru, če se mu zgodi kakšna krivica, kot  lutka brez lastne volje, ki jo lahko vsak vlači naokrog, kakor in kolikor mu drago, kajti za krivice obstajajo sodišča. Celo   apostol Pavel se je  najmanj dvakrat skliceval na svoje državljanske pravice (cf. Apd 16,37 ss. Ibid. 22,25 ss.). Končna in najvišja instanca pa je Bog, ki bo nekega dne sodil vsem krivičnim. 

Toda Pavel  ne ostaja le pri pasivnem nevračanju hudega s hudim, ampak pravi, da je treba vračati hudo z dobrim, pri čemer citira odlomek iz starozavezne Knjige pregovorov: "Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti kruha, če je žejen, mu daj piti vode. Tako mu boš zbiral žerjavico na glavo." (Prg 25,21.22a). Pri tem seveda nimamo nikakršnega  jamstva, da bomo uspešni, ampak gre za Jezusov princip: "Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo." (Mt 5,44) Nekoč sem nekje prebral naslednjo misel: "Vračanje dobrega s hudim je demonsko, vračanje dobrega z dobrim je človeško, vračanje hudega z dobrim je božansko."

V bistvu je to edini način, ki lahko privede do prekinitve neskončnega kroga sovraštva in nasprotovanj.  Noben drug način ne prinese nič dobrega, zato je prav, da ga udejanjamo, kolikor je to v naši moči in  s pomočjo Božje milosti.  Reinhold Niebuhr je s tem v zvezi napisal molitev, ki se glasi nekako takole (obstaja namreč več verzij):

"Bog, daj mi mirnost, da bom zmožen  sprejemati stvari, ki jih ne morem spremeniti, 

pogum, da spreminjam stvari, ki se jih da spremeniti 

in modrost, da bom znal ločiti eno od drugega."

Samo evangelij

Samo evangelij lahko pripravi ljudi na srečanje z Bogom. 

~ Voddie Baucham

Ob pogledu na križ

Vsakič, ko pogledamo na Kristusov križ, se zdi, kot da nam pravi: "Tukaj sem zaradi tebe. Nosim tvoj greh,  trpim zavoljo tvoje krivde,  plačujem za tvoj greh in umiram tvojo smrt." Nobena druga stvar v zgodovini ali v vesolju nas ne postavi tako na realna tla kot križ.

~ Dietrich Bonhoeffer

V preizkušnjah

Kadar nismo zmožni videti dobrega v naših preizkušnjah, se ne oklepajmo našega nerazumevanja, ampak Božje nespremenljive obljube milosti!

~ Nicholas Bownd

Božji otrok ostane Božji otrok

Božji sklep veže vozel posvojitve tako trdno, da ga ne greh,  ne smrt,  ne pekel ne morejo pretrgati.

~ Thomas Watson

Proti prevzetnosti

Vaša molitev naj bo takšna kot tista, ki jo je izrekel cestninar: "Bog bodi milostljiv meni grešniku!"

~ James Boice

Klavdij iz Turina proti podobočastju

Bilo je po tistem, ko sem bil primoran prevzeti breme pastirske službe, ker me je Ludvik, ta pobožni knez in sin Gospodove svete katoliške cerkve, poslal v Turin v Italiji. Tam sem ugotovil, da so vse cerkve polne nečistih podob, ki so prepovedane in v nasprotju s pravim naukom. Ker so jih vsi častili, sem se popolnoma sam lotil njihovega uničevanja. Nato je vsak od njih odprl usta, da bi me preklel, in če mi ne bi Gospod pomagal, bi me živega požrli.

~ Škof Klavdij iz Turina, 9. stol. 

Pôrok boljše zaveze

Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. 2 Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. 3 Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: "Vina nimajo." 4 In Jezus ji je dejal: "Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla." 5 Njegova mati je rekla strežnikom: "Kar koli vam reče, storite." 6 Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. 7 Jezus jim je rekel: "Napolnite vrče z vodo!" In napolnili so jih do vrha. 8 Nato jim je rekel: "Zajemite zdaj in nesite starešini!" In nesli so mu. 9 Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina 10 in mu rekel: "Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje 

napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj." 11 Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.   (Jn 2,1-11)

Jezusov čudež spremenitve vode v vino  v Kani Galilejski je prvi od sedmih čudežev, ki so omenjeni v Janezovem evangeliju. Ob besedi čudež se  skeptiki vseh vrst posmehnejo, saj kaj takega vendar ne more obstajati. Richard Wurmbrand  piše, da je nek profesor kemije v eni od nekdanjih držav vzhodno od železne zavese hotel dokazati, da je šlo pri tem za nekakšen trik. Pred  svojimi študenti je dodal vodi neko snov in dobil nekaj podobnega vinu, a si potem tistega napitka  ni upal popiti.  Čudež je v nasprotju z naravnimi zakoni, zato je čudež. Stvarnik naravnih zakonov vsekakor zmore napraviti nekaj, kar je v nasprotju z ustvarjenimi zakoni. 

Ko je Marija na svatbi v galilejski Kani opozorila Jezusa, da je zmanjkalo vina (zaradi česar je grozilo, da se bodo organizatorji ohceti osramotili pred povabljenimi), ni Jezus pokazal do nje nikakršne sentimentalne prijaznosti, ampak jo je opozoril, da njegova ura še ni prišla. Izraz "moja ura" se v Jezusovih nastopih vsakič nanaša na njegovo trpljenje in smrt. Nato je Marija rekla strežnikom: "Kar koli vam reče, storite."  (Jn 2,5b) Marija torej  ne nastopa kot osrednja oseba v tem dogodku, ampak sama pokaže na Jezusa kot na osrednjo osebo. Ona ni bila nikakršna boginja, pa tudi sedaj ni, čeprav jo v nekaterih cerkvah venčajo z božanskimi atributi. Ni rekla: "Mene poslušajte!" ampak "Poslušajte mojega Sina in storite, kar koli vam poreče!"  Marija v tistem času marsičesa ni razumela, ampak se je učila od svojega Sina. Lahko torej rečemo, da je sledila svojemu Sinu. Če hoče kdo hoditi po njenih stopinjah, mora tudi sam slediti Jezusu. 

V šestih kamnitih vrčih, ki jih je uporabil Jezus, so imeli vodo, ki je bila namenjena obrednemu umivanju, očiščevanju, ki je predstavljalo zelo pomemben del vsakdanjega judovskega življenja. S tem, ko je Jezus spremenil vodo v vino, je izrazil, da je prišel na svet kot pôrok ter srednik nove in boljše zaveze.  Vino, ki ga je dal Jezus, je bilo po oceni starešine na svatbi boljše od tistega, ki ga je zmanjkalo. Enako je nova zaveza boljša in popolnejša od stare, ali kot pravi avtor Pisma Hebrejcem: "Zato je Jezus tudi postal pôrok boljše zaveze. Dobil je torej toliko odličnejšo službo, kolikor je tudi srednik boljše zaveze, take, ki je vzpostavljena na boljših obljubah."  (Heb 7,22. 8,6)  Ima pa vsa stvar še dodatno simboliko. To, da je na gostiji zmanjkalo vina lahko kaže  na duhovno stanje, oziroma sušo  judaizma v 1. stoletju, nasproti tistemu, kot ga opisuje Stara zaveza, v kateri je vino znamenje radosti in Božjega blagoslova (Cff. Ps 104,15. Prg 3,10). 

Sedaj se nam zastavlja vprašanje, zakaj je nova zaveza boljša od stare. Nekdo bi lahko pomislil, da zato, ker naj bi bilo novo boljše od starega. V materialnem svetu to v glavnem res velja, v duhovnem pa ne nujno. Nova zaveza je boljša, ker je stara le njena predpodoba. Starozavezni duhovniki so morali dan na dan prinašati žrtve za svoje grehe in za grehe ljudstva, Jezus pa je s svojo žrtvijo na križu enkrat za vselej opravil popolno daritev in zadostitev za grehe sveta (cf. Heb 7,55-28).  On je odvzel grehe mnogih, vseh tistih, ki vanj verujejo, se nanj zanašajo in ga pričakujejo (cf. Heb 9,20). 

Si med tistimi, ki verujejo vanj?

V Kristusu

V Kristusu vidimo modrost, dobroto, ljubezen, milost, usmiljenje in Božjo moč, ki skupaj družno opravljajo veliko delo naše odkupitve in odrešenja.

~ John Owen

Brez križa

Če odstranite križ kot dejanje sprave, potem ste odstranili krščanstvo. 

~ R. C. Sproul

Edina pot

Jezus ni le ena od mnogih poti do Boga, niti ni najboljša med mnogimi potmi. On je edina pot.

~ A. W. Tozer

Pogled na Božjo slavo

Pogled na Božjo slavo te naredi ponižnejšega. Ko se prikaže sonce, zvezde ugasnejo. 

~ Thomas Watson

Nič več

Nebesa so prostor za "nič več".

Nič več greha.

Nič več solza.

Nič več bolečine.

Nič več žalosti.

Nič več skušnjav.

Nič več zla.

Nič več ločitve.

Nič več smrti. 

Jezus je vse to premagal  in vsem vernikom priskrbel neskončno radost na veke. 

~ Dustin Benge

Ne narava, ne postava, ampak Bog

Česar ne zmoreta naravna luč in postava, to izvršuje Bog skozi delovanje Svetega Duha preko besede ali službe sprave, ki je Mesijev evangelij, s pomočjo katerega je Bogu ugajalo, da odreši tiste, ki verujejo, tako pod staro, kakor pod novo zavezo.

(Kánoni Dordrechtske sinode, III.-IV. pogl., 6. čl.)

Živa in sveta žrtev

Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. 2 In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.3 Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal. 4 Kajti kakor imamo v enem telesu mnogo  delov, ti deli pa nimajo vsi istega delovanja, 5 tako smo tudi mi, čeprav nas je več, eno telo v Kristusu, posamezni pa smo si deli med seboj. 

(Rim 12,1-5)

V nekaterih cerkvah, tudi v nam najbolj znani, rimsko-katoliški,  učijo, da ima  duhovnik, kot zastopnik vernega ljudstva in hkrati neke vrste Kristusov namestnik (alter Christus, kar pomeni drugi Kristus), posebno moč in oblast, da pri maši obnovi Kristusovo daritev na Kalvariji.  Po tem pojmovanju naj bi bila maša  spravna daritev [propitiatorium] za žive in mrtve.* Sveto pismo na nobenem mestu ne govori o taki vrsti darovanja, nas pa vseeno spodbuja, naj Bogu darujemo sami sebe, oziroma svoja telesa.  Taka daritev (oziroma žrtev)  se seveda močno razlikuje od starozaveznih žrtev.  

V času Stare zaveze so morali, če so hoteli Bogu kaj žrtvovati,  žrtveno živa usmrtiti, naša žrtev pa je in ostane živa. Ta žrtev je tudi sveta, saj smo kristjani posvečeni po Jezusu Kristusu (cff. Jn 17,19. 1Kor 6,11. Heb 10,10.14).  Obenem gre za žrtev, ki je všečna Bogu. V krščanstvo so se namreč  v preteklosti pritihotapile različne manihejske, oziroma dualistčne  ideje o dobrem duhu in slabi materiji in posledično slabem telesu. Toda Pavel nas ne spodbuja naj darujemo svojega duha, ampak svoja telesa, naj se torej povsem predamo Bogu, kar je po Pavlu smiselno bogoslužje. 

Taka predanost nas  varuje pred sistemom razmišljanja, v katerega nas ukaluplja, oziroma hoče ukalupiti svet. Apostol nas zato dodatno spodbuja, naj se ne prilagajamo filozofiji s katero nas hoče ujeti svet, ampak naj mislimo Božje misli.  Kristjani nismo nikakršni nadljudje z nadnaravnimi sposobnostmi, zato tudi nas  prepogosto zanese   v naših mislih precej "visoko". Pavel nas prizemlji s tem, da nam  pove, naj mislimo o sebi v skladu s tem, kar dejansko smo in v skladu z danim nam darom vere. To je prava ponižnost, zavedanje, da si tisto, kar dejansko si. Vsak kristjan je kamenček v mozaiku Kristusove cerkve, vsi skupaj pa smo udje enega samega telesa. Kakor ima telo mnoge organe, tako smo tudi mi posamezni udje, ki sestavljamo skrivnostno Kristusovo telo - Cerkev. 

Pri tem ne gre za nikakršne disciplinske vaje, s pomočjo katerih bi si mogli prislužiti ali doseči zveličanje. Odrešeni smo namreč edino po Kristusovi smrti na križu in vstajenju. Kristus nam je prislužil vse, kar potrebujemo za zveličanje.  Ker je on vse predal  za nas, se tudi mi predajmo njemu! 

 

*Cf. A. Strle, Vera Cerkve, Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba, Celje 1977. S. 331.

Stanovitnost svetih

Brezmejna Božja dobrota  varuje izvoljene, da ne bi  na vrat na nos zdrveli v odtujenost od Njega.

~ Jean Calvin

Jezus rešuje

Vaše stanje ni brezupno, saj niste izven dosega Njegove dobrohotne roke. Jezus vas lahko dokončno odreši.

~ Todd Friel

Inkluzivna Biblija (1)

"Zaradi tega bo zakonec 1 zapustil starša 1 in starša 2 in se pridružil zakoncu 2 in bosta eno meso."  (1Mz 2,24 Inkluzivni prevod)

Kaj ni in kaj je evangelij

Evangelij ni sporočilo o zdravju, bogastvu in  blaginji, ampak sporočilo o grehu, odrešenju in spravi. 

~ Justin Peters

O pozivanju Boga v srce

Nikjer v Svetem pismu ne piše, da naj bi povabil Boga v svoje srce, klic k spreobrnitvi pa najdeš skoraj povsod.

~ Ekkie Tepsupornchai

Ob razglašenju

Okrog praznika Gospodovega razglašenja ali epifanije, ki   ga obhajamo 6. januarja, se je na krščanskem Zahodu spletlo veliko legend in nesporazumov. To je zelo star praznik,  ki izvira s krščanskega Vzhoda. Sprva so se na ta dan spominjali Jezusovega rojstva, dogodkov iz njegovega otroštva in njegovega krsta v reki Jordan. Pozneje so uvedli nekatere nove praznike, kot je npr. božič, s čimer so razbremenili 6. januar. Armenci in nestorijanci  še danes praznujejo Gospodovo rojstvo 6. januarja. Vzhodna cerkev se na praznik epifanije, ki mu oni pravijo  teofanija (pojavitev Boga), spominja Jezusovega krsta, zahodna pa obiska modrih z Vzhoda in Gospodovega razglašenja narodom. Ker domišljija nima meja, srednjeveška cerkev pa je  rada podlegala domišljiji, pri čemer se je oddaljevala od svetopisemskega učenja, je tudi pri tem prazniku prišlo do popačenj. Iz modrih z Vzhoda so nastali kralji, da, trije kralji, ki so celo dobili ime. Prvega so poimenovali za Gašperja, drugega za Miho, tretjega pa za Boltežarja. Enega od njih so celo upodabljali kot črnca, čeprav v Babiloniji, od koder so prišli modrijani, ni bilo črncev (razen morda kakšnega sužnja). 

Sveto pismo glede števila modrih molči. Lahko sta bila dva, trije ali deset. Sklepamo, da govori ljudsko izročilo  o treh, ker so Jezusu prinesli tri stvari, torej   zlato, kadilo in miro (cf. Mt 2,10). V prikazovanju njihovega prihoda se pojavlja še ena napaka. Prizor prihoda modrih je večkrat prikazan, kot da so obiskali Jezusa v hlevu, kar ne drži. Ob njihovem prihodu je bil Jezus star kakšni dve leti, njegova družina pa je takrat seveda živela v hiši (cf. Mt 2,11).   Sicer pa je ves dogodek opisan v Evangeliju po Mateju 2,1-12. 

Modri, ki so obiskali Jezusa, so bili  zagotovo v stiku z Judi v Babilonu in so izvedeli za Balaamovo prerokbo, ki se glasi: "Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela[...]" (4Mz 24,17b) Nenavadni pojav na nebu (zvezda) in judovsko verovanje, da pomeni  zvezda iz Balaamove prerokbe prihod Mesija, sta spodbodla babilonske mage, ki so se sicer ukvarjali z astrologijo, razlaganjem sanj, proučevanjem svetih spisov, magijo in podobnim, da so se odpravili v smeri zvezde. Ko so prišli v Judejo, so najprej obiskali Heroda I., ki je po milosti Rima vladal omenjeni deželi. Njihovo vprašanje in dodatno pojasnilo glede namena njihovega obiska, ga nikakor ni moglo pustiti brezbrižnega:  "Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit." (Mt 2,2) Judovski kralj je vendar on, Herod. No,  če že ni  res Jud, ampak Idumejec, pa je kralj zato, ker so tako ukazali njegovi nadrejeni, torej Rimljani. Tisti, ki bi ga hotel spodriniti, se bo pač moral umakniti, najbolje da kar na oni svet. Seveda je bil novica o novorojenem kralju vznemirila tudi pokvarjeno jeruzalemsko  versko vodstvo.

Veliko vprašanje je, koliko so poganski modreci dojeli božansko vlogo Otroka, ki so ga obiskali.  Iz zapisanega vemo le to, da so se zavedali, da je Otrok, ki so ga obiskali, nekaj posebnega: "Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili." (Mt 2,11a) Kakorkoli, prihod modrih pomeni, da je Jezus Kristus Mesija - Odrešenik tako Judov kot poganov. Pogani so bili v tistem času ločeni od občestva Božjega ljudstva, Jezus pa je prišel tako zaradi zveličanja Judov kot poganov. Apostol Pavel je s tem v zvezi napisal Efežanom:  "Pomnite torej, da ste bili v tistem času ločeni od Mesija, zunaj Izraelovega občestva in tuji zavezam obljube. Bili ste brez upanja in v svetu brez Boga. Zdaj pa ste v Kristusu Jezusu vi, ki ste bili nekoč oddaljeni, postali po Kristusovi krvi bližnji. Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo. V svojem mesu je odpravil postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka." (Ef 2,12-15) To je stvar, ki se je zdela Judom zelo težko razumljiva: "Da bi Mesija prišel odrešit pogane, on je vendar Izraelov Mesija. Če ni to, potem ni nič." Tako približno je najbrž razmišljala večina Judov. 

Toda Božja volja ni človeška volja. Bog "hoče da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice." (1Tim 2,4) Ta "vsi" pomeni tako ljudi izmed Judov kot tiste izmed poganov. On je prišel ustvarit mir med tema dvema skupinama in uničit sovraštvo, ki je vladalo med njima. Pogani, ki smo bili brez upanja na zveličanje, smo se po Kristusovi na križu preliti krvi približali Bogu. Predokus tega so doživeli modri, ki so obiskali novorojenega Kralja, ki ni bil nič kaj podoben kraljem tega sveta. Že njegovo otroštvo se je odvijalo v senci križa. Ko so modri odšli, ga je hotel Herod ubiti. Jezusova družina je zbežala v Egipt, darove, ki so jih prejeli od modrih, pa je najbrž porabila za preživetje v izgnanstvu.

Praznik Gospodovega razglašenja pomeni dobro novico za vse. Kristus je prišel na svet odrešit grešnike izmed Judov in poganov. On je vsem tistim, ki vanj verujejo in se zanašajo na njegovo na križu dokončano delo, priskrbel večno zveličanje v Božjem kraljestvu. To zveličanje nikomur ne pripada po rojstvu, rasi, narodnosti, verski, državni ali razredni pripadnosti, ampak edino po neskončni Božji milosti. Jezus Kristus je potni list v nebesa za vse narode. Njemu pripada vsa slava na veke!