Znana je zgodba o tem, kako je sv. Avguštin skušal doumeti skrivnost Svete Trojice, a brez uspeha. Potem je srečal dečka, ki je prelival vodo iz morja v majhno jamico. Ko ga je Avguštin vprašal, kaj dela, mu je mali odgovoril, da hoče preliti vso vodo iz morja v jamico. Učenjak mu je rekel, da je kaj takega nemogoče. Toda deček mu je odvrnil: "In ti bi rad veliko skrivnost Svete Trojice prelil v svojo majhno glavo?" To je sicer legenda, a je zelo poučna. Človek v svoji končnosti ne bo mogel nikoli doumeti neskončnega, neizrekljivega in nedoumljivega Boga. Opraviti imamo namreč z Božjo aseiteto.
Kaj sploh pomeni v našem primeru beseda aseiteta? Če jo boste iskali na Franovih spletnih straneh, je ne boste našli. Jo pa najdemo v Velikem slovarju tujk (CZ 2002, s. 76), kjer v zvezi z njo piše naslednje:
aseitéta -e ž [lat. a se esse biti od sebe] 1. nastanek iz samega sebe, avtogeneza (po krščanskem nauku lastnost Boga, ki ga ni nihče ustvaril) [...]
Bog je torej neustvarjen. On ni niti del stvarstva, niti stvarstvo samo, niti podaljšek stvarstva, pa tudi stvarstvo ni podaljšek Boga. Bog nima ne začetka ne konca, stvarstvo ima svoj začetek, saj je neustvarjeni Bog njegov Stvarnik. Bog je v človeških predstavah nekaj takega kot človek, le da je veliko večji in močnejši. Takšna predstava je zgrešena, ker je Bog bistveno drugačen od vsega stvarstva.
Bog je enostavno, nespremenljivo in brezstrastno duhovno Bitje. To, da je enostaven pomeni, da se ne sestoji iz različnih delov. To, da je Bog nespremenljiv pomeni, da se ne spreminja. Če bi se spreminjal, bi se lahko na boljše ali na slabše, kar je v nasprotju z Božjo popolnostjo. Brezstrastnost pomeni, da v njem ne prihaja do čustvenih sprememb. Gre torej za vrsto Božje nespremenljivosti.
Zdaj pa si poglejmo, kako lahko sploh kaj vemo o Bogu in kako ga lahko spoznavamo. Bolj na splošno lahko vemo nekaj o Bogu iz njegovih del, saj pravi psalmist: "Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok." (Ps 19,2) Seveda pa je to splošno spozna(va)nje preveč površinsko, da bi lahko o Bogu vedeli kaj več. Na temelju stvarstva in v moči človeškega razuma je največ, kar lahko spoznamo, to, da obstaja neko božansko Bitje, ki je vse ustvarilo. Za kaj več potrebujemo posebno razodetje, ki ga najdemo v Svetem pismu Stare in Nove zaveze. V njem se je namreč Bog razodel kot Stvarnik, Vzdrževalec vsega stvarstva in kot Odrešenik. Na temelju splošnega in posebnega razodetja lahko nekaj izvemo o Bogu, to pa natančno toliko, kolikor je potrebno za nas in za naše odrešenje.
Iz našega začetnega bibličnega citata je razvidno, da se pri govorjenju o Bogu soočamo s težavo, kako sploh govoriti o njem. Res je, da se da o Bogu izražati na afirmativni ali trdilni način, kar pomeni, da govorimo o tem, kaj in kakšen je Bog. Lahko torej rečemo: "Bog je dober. Bog je velik. Bog je ljubezen. Bog je luč. Bog je resnica. Boga lahko spoznavamo. Itn." Toda ta način je problematičen, ker z njim Boga nekako prizemljimo in izenačimo s stvarstvom, kar nas odvede v panteizem. Na krščanskem vzhodu se je temu nasprotno uveljavila negativna ali apofatična teologija, ki je deloma prodrla tudi na zahod (z njo se je ukvarjal tudi Akvinski), po kateri lahko o Bogu povemo le tisto, kar On ni, na primer: "Bog ni škodoželjen. Bog ni ustvarjen. Bog ni vezan na čas in prostor. Bog nima telesa. Itn." Nevarnost izključne rabe te teologije je v tem, da je njena zadnja postaja ateizem, kajti če o Bogu ne moremo ničesar povedati, potem pridemo na koncu do formule Bog = 0. Lahko pa je ta način, ki so ga na krščanskem zahodu poimenovali tudi via negativa, zelo dober korektiv afirmativne teologije. O Bogu je torej treba govoriti na afirmativni in nikalni način. Takšni kombinaciji afirmativne in negativne teologije je zelo blizu analogen način. Jezik ustvarjenega, končnega in omejenega bitja ni zmožen zaobjeti neskončnega in nedojemljivega Stvarnika, ki je popolnoma drugačen od vseh ustvarjenih bitij in vsega stvarstva. Kadar torej govorimo o Bogu, še zdaleč ne zaobjamemo vsega o njem, saj kot prigodna človeška bitja nimamo nobene izkušnje glede tega, kaj pomeni biti Bog. Izraz analogno pomeni podobno. Ko torej Sveto pismo govori o Bogu kot Očetu, s tem ne misli enakosti med Bogom in zemeljskimi očeti. Bog je torej v določenih pogledih podoben zemeljskim očetom, a še zdaleč ne v vseh. V bistvu je bolj drugačen kot podoben. Ko rečemo: "Bog je ljubezen," je to dobro ponazorilo, ko govorimo o krščanstvu tistim izven cerkve. Problem pa se pojavi, če zvedemo Boga na nivo človeške ljubezni ali sentimentalnosti, kajti Bog je tudi glede tega zagotovo dosti več kot to, kar lahko izrazi naš jezik.
Kristjani verujemo v trinitarnega ali troedinega Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. V Bogu te tri prej naštete Božje osebe (hipostaze) predstavljajo eno Božje bistvo (ousia). Skrivnost te imanentne ali večne Trojice je človekovemu razumu nedoumljiva. Razlagati njeno skrivnost pomeni razlagati nerazložljivo. Kolikor se nam je ta Trojica razodela v zgodovini, je sicer vse prav in res, ne razodeva pa nam celotnega Božjega bistva. Končni človek pač ni zmožen doumeti Neskončnega. Bog ostaja za nas skrivnost, toda vse, kar o njem vemo, povsem zadošča za naše zveličanje. V krščanski cerkvi se je bilo treba že zgodaj spoprijeti spoprijeti s tem vprašanjem. Od judovstva je novozavezna cerkev podedovala vero v enega Boga. Toda tudi Jezus se je svojim učencem razodel kot Bog. Po svojem odhodu je učencem poslal Svetega Duha. Ker pušča Sveto pismo stvari odprte, je morala cerkev to nekako povezati, ker so se v zvezi s tem zelo zgodaj pojavile različne herezije. Cerkev je to vprašanje razrešila in rezultat definirala na nikejskem in prvem carigrajskem koncilu. Z matematičnega stališča je seveda enačba "trije so eden in obratno" nesprejemljiva. Ne smemo pozabiti, da je Bog onkraj matematike. Če bi bilo drugače, bi bil Bog del naravnega sistema stvari, toda on presega stvarstvo. Tu ne gre za nasprotje, ampak za paradoks. Dogma o Trojici pa nas uči še eno pomembno resnico, ta je, da je Bog občestveno bitje, ne pa samozadovoljni samotar. Ker smo ustvarjeni po njegovi podobi, smo tudi ljudje občestvena bitja, zato pravijo sociologi, da je človek družbeno bitje. Jezus se je svojim učencem razodel kot Sin nebeškega Očeta, torej je Oče počelo Sina. Nekateri razlagajo skrivnost Trojice s stališča Janezovega izreka: "Bog je ljubezen." (1Jn 4,8) Oče ljubi Sina, Sin mu vrača ljubezen, Sveti Duh pa je vez ljubezni v Trojici. Gre za precej smiselno razlago te dogme, toda, tudi to je poenostavitev, oziroma analogija.
Božjo skrivnost zelo lepo ponazarja naslednji dogodek:
Potem je Mojzes rekel: "Pokaži mi, prosim, svoje veličastvo!" 19 Rekel je: "Storil bom, da pojde mimo tebe vsa moja dobrota in klical bom pred teboj ime Gospod. Izkazoval bom milost, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti." 20 Nato je rekel: "Mojega obličja ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ."21 Potem je Gospod rekel: "Glej, tu je mesto pri meni; stopi na skalo! 22 Ko pojde moje veličastvo mimo, te bom postavil v razpoko v skali in te pokril z roko, dokler ne bom mimo. 23 Ko bom potem odmaknil roko, me boš videl v hrbet, mojega obličja pa ne more videti nihče." (2Mz 33,18-23)
Ko si je Mojzes želel videti Božje veličastvo, mu je Bog ugodil. Ves dogodek je sicer napisan precej antropomorfno, toda če smo pozorni, se Jahve Mojzesu ni pokazal v celoti, ampak samo delno. Bog seveda tudi ni prisoten le na enem mestu, niti ne hodi sem ter tja. Tu je šlo za posebno teofanijo ali Božjo pojavitev, ki je bila seveda delna, pa še te ni smel Mojzes videti v celoti. Tako tudi mi vemo zelo, zelo malo o Bogu, ostalo pa je skrivnost, toda to malo popolnoma zadostuje za naše večno zveličanje.
Nekateri takole povzemajo nauk o Trojici: "Bog Oče nas je ustvaril, Bog Sin nas je odrešil, Bog Sveti Duh nas posvečuje." Ta trditev je sicer resnična, a še vedno pomanjkljiva. Pri stvarjenju sta namreč sodelovala tudi Bog Sin in Bog Sveti Duh (cf. Heb 1,2. 1Mz 1,2). Tudi pri našem odrešenju so sodelovale vse tri Božje osebe (cf. Jn 3,5.6.8.16. Rim 8,26. Jn 6,37-40). Podobno je s posvečenjem (cff. 1Kor 1,30. Heb 2,11. 1Pt 1,2).
Božja troedinost je skrivnost, tudi Bog je za nas končna bitja še vedno v pretežni meri skrivnost. Vse, kar lahko s človeškimi besedami povemo o njem, je zgolj otroško jecljanje. O njem še zdaleč ne vemo vsega, toda tisto, kar nam je razodeto in kar vemo, nam povsem zadostuje. Bog namreč ni le nekje tam, neskončno daleč, ampak nam je tudi neskončno blizu, saj se nam je razodel po našem Gospodu Jezusu Kristusu. Po njem nam je razodel eno najlepših in najbolj ohrabrujočih stvari: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) To je vera, ki rešuje. Ali imaš to vero?
UPORABLJENA LITERATURA:
C. A. Carter, Contemplating God with the Great Tradition, Recovering Trinitarian Classical Theism. Baker Academic, Grand Rapids MI 2021.
A. E. McGrath, Christian Theology, An Introduction, Fourth Edition. Blackwell Publishing 2007.
.jpg)
