Luther o proučevanju Svetega pisma

Svojo Biblijo proučujem tako, kot bi pobiral jabolka. Najprej potresem deblo, da padejo tista najbolj zrela. Nato potresem vsako glavno vejo, in ko sem potresel glavne veje, potresem še stranske veje in  vejice. Na koncu pogledam pod sleherni list.  

~ Martin Luther

 

Ob poglobitvi v Kristusov rodovnik

Pijani Lot je naredil svojo hčer nosečo, tako da je rodila Moaba,  čigar potomka je Ruta, ki je bila praprababica Davida, ki je umoril Batšebinega moža in z njo dobil Salomona, ki je Jeruzalem napolnil  z malikovalstvom.

Kristusov rodovnik nam oznanja  njegovo voljo, da odreši celo najbolj disfunkcionalne družine. 

~ Chad Bird

Solus Christus - samo Kristus

Kdor koli ni zadovoljen samo s Kristusom, ta posega za nečim, kar je onkraj absolutne popolnosti. 

~ Jean Calvin

O pametni izrabi časa

Skrbno torej pazíte, kako živite, ne kot nemodri, ampak kot modri. 16 Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi. 17 Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja. 18 In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh: 19 nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. 20 V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse.    (Ef 5,15-20)

Dejstvo, da je treba modro in skrbno izrabljati čas, ni nekaj, kar bi vedel  in poznal le apostol Pavel, ki je to položil na srce cerkvi v Efezu in posledično kristjanom do današnjega dne vseh časov in krajev. Vse pogosteje  slišimo izrek, ki pravi: "Čas je denar." Toda Pavel ne misli časa v enakem smislu, kot si ga zamišljajo poslovni ljudje. Poslovni ljudje racionalno izrabljajo čas, da bi več zaslužili. Tudi nespametni bogataš iz Jezusove prilike v Lk 12, 16-21, si je pridobil lepo premoženje, toda "Bog [...] mu je rekel: 'Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?'" (Lk 16,20)

Za Pavla pa je racionalna izraba časa, ki ga preživljamo na tem svetu, predvsem življenje v skladu z Božjo voljo. Pa ne le časa, ampak tudi denarnih sredstev in vsega ostalega. Ko odsvetuje opijanje z vinom, ne misli, kot trdijo legalisti vseh vrst, da kristjan sploh ne bi smel piti vina, ampak, naj  ne pijančujemo. Kristjanovo življenje naj poteka v slavljenju in zahvaljevanju. Morda nam včasih ni do slavljenja in zahvaljevanja, ker nas pestijo stiske ali težave "hudih dni", v katerih živimo. Toda slavljenje in zahvaljevanje postavita naše stiske in težave v drugačno luč. Res je  sicer, da jih ponavadi ne odpravita, toda dasta nam moč, da jih laže prebredemo, pa še Bogu, ki nas je odrešil po našem Gospodu Jezusu Kristusu, damo zraven slavo, čast in hvalo. Življenja, polnega čemernega životarjenja, zagrenjenosti, godrnjanja in tarnanja pač ni lahko prenašati. Mnogi žal živijo ravno tako življenje. Toda, Bogu hvala, ker je poslal svojega Sina, da je umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja. Dr. Martyn Lloyd-Jones je nekoč zapisal: 

Če dajemo vtis, da je glavni učinek  krščanstva ta, da nas naredi bedne, potem ni čudno, da se  devetdeset procentov ljudi nahaja zunaj krščanske cerkve. "Glej jih, bedne kristjane," pravijo. In dodajo, da imajo življenje, veselje in polnost. Nas kristjane je lahko sram. Toda ne gre le za vprašanje sramu. Kakšna strašna odgovornost je na nas, če na tak način krivo predstavljamo evangelij veličastva blaženega Boga (1Tim 1,11).  Pred vsemi ljudmi bi morali izpričevati, da prekipevamo od polnosti. Predstavljati bi morali resničnost psalmistovih besed: "Moj kelih je zvrhan."  (Ps 23,5)*

Sam naš Gospod Jezus Kristus pravi: "Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju," (Jn 10, 10b) na drugem mestu pa pravi: "Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje." (Jn 5,24)  Njemu bodi skupaj z Očetom in Svetim Duhom slava na veke!

* Ekumenska izdaja 1974 

Vsi sveti

Zatem se mi je prikazala velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje.  In vpili so z močnim glasom: "Odrešenje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu." (Raz 7,9.10)

Pred nami je še en praznični dan, s civilne strani poimenovan dan spomina na mrtve, v cerkvenih koledarjih pa piše, da gre za praznik vseh svetih. 

Zdaj pa preidimo k definiciji, kdo so sploh sveti, oziroma svetniki in svetnice. Tu prihaja do razkoraka med Biblijo in našim običajnim, vsakdanjim žargonom, ki je ostanek predreformacijske, oziroma nereformirane cerkve. V bibličnem jeziku so sveti vsi kristjani, torej ne le pokojni. Apostol Pavel, ki je v svojem prvem pismu Korinčanom močno grajal zlorabe, nered in hude prestopke, ki so se dogajali v tamkajšnji cerkvi, toda verne, vsemu omenjenemu navkljub, imenuje sveti. Sveto je po definiciji nekaj, kar je izvzeto iz vsakdanje rabe in namenjeno (posvečeno) za poseben namen. Enako je kristjan nekdo, ki sicer živi v svetu, a je hkrati posvečen Bogu. Zato bi za svete, ki so odšli s tega sveta, lahko bržkone bolj upravičeno rekli blaženi. Ampak pustimo to dlakocepljenje!

Pisec Pisma Hebrejcem se jim je posvetil v 11. in na začetku 12. poglavja svojega pisma. Govori  o dveh skupinah svetnikov. Glede prve pravi: "Kaj naj še rečem? Saj bi mi zmanjkalo časa, če bi hotel pripovedovati o Gideónu, Baráku, Samsonu, Jefteju, Davidu, Samuelu in prerokih. Ti so po veri premagovali kraljestva, ravnali pravično, prejeli obljube. Levom so gobce zaprli, silo ognja so pogasili, ušli so rezilu meča, iz slabotnosti so postali močni, okrepili so se v boju in v beg so pognali tuje trume." (Heb 11, 32-34) Ko omenja to skupino, govori o herojskih dejanjih in uspehih, ki so jih ti ljudje izvedli v moči vere. Ampak avtor se ne zaustavi pri tej skupini. Obstaja še druga skupina: "Drugi so izkusili zasmehovanje in bičanje pa še verige in ječo. Kamnali so jih, žagali, umirali so pobiti od meča, okrog so hodili v ovčjih kožuhih in kozjih kožah, trpeli so pomanjkanje, stiske in zatiranje. Tisti, ki jih svet ni bil vreden, so se potikali po puščavah, po gorah, po votlinah in podzemeljskih jamah." (Heb 11, 32-38) Gre za mučence, ki bili z gledišča zunanjega sveta poraženci, z Božjega pa zmagovalci. Preganjanje in mučeniška smrt  ne pomenita neuspeh. Tudi naš posvetni pesnik Cene Vipotnik je to vedel in v Pesmi svitanici napisal: "Kar je velikega, rodi trpljenje."

In kaj naj protestant počne s svetniki? Res je, da protestanti ne molimo k svetnikom. Razlog za to je ta, da Sveto pismo ne govori čisto nič o sredništvu svetnikov. Pravi namreč: "Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus." (1Tim 2,5) Če je eden, potem jih ni sto, tisoč ali več milijonov.  Trubarjev sodobnik Johannes Brenz je glede tega napisal naslednje:

Kaj pomeni zanašanje na priprošnjo svetnikov, kaže naslednja prilika: pri Bogu je tako kot pri knezu. Če hoče kdo pri knezu kaj doseči, si mora najprej pridobiti njegovo naklonjenost prek kanclerja ali maršala. Toda to priliko je Kristus sam zavrgel z jasnimi besedami: "Pri poganih kralji gospodujejo nad ljudmi in oblastniki pustijo, da jim pravijo Dobrotniki. Med vami pa ni tako, ampak največji med vami naj bo kakor najmanjši, in predstojnik kakor strežnik" (Lk 22.25-26; prim. Mt 20, 25-26). Nobenega kanclerja ne potrebujemo pri Bogu, razen edinole našega Gospoda Kristusa, ki nam je že s svojo smrtjo Boga pridobil za prijatelja, tako da kadarkoli lahko brez strahu in pogumno stopimo predenj.*

Če je Jezus Kristus naš veliki zgled, so za nas sveti iz preteklih dni prikaz, dokaz in zgled bogoljubnega življenja. Pri tem naš pogled ni v prvi vrsti osrediščen nanje, ampak na Kristusa: "Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola." (Heb 12, 1.2 SSP) Avtor Pisma Hebrejcem nas ne spodbuja, naj se osredotočamo na svetnike, ampak na Kristusa. Svetniki, ki že uživajo blaženost pa so naš zgled za uspešno življenje v Kristusu, ki se bo nadaljevalo z blaženim gledanjem.

*Johannes Brenz, Iz "Sermona o svetnikih", 1523. 2000 let krščanstva, Ilustrirana zgodovina Cerkve v barvah. Založba Mihelač, Ljubljana 1991. S. 478.

 

Samo Kristus - središčni princip reformacije

»[I]z njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu.«  (Jn 1,16.17)

Ko je avguštinski redovnik Martin Luther konec oktobra 1517 spravil skupaj tistih 95 tez, se mu ni niti sanjalo, kakšen plaz je sprožil. Tiste teze so bile prav nedolžna stvar v primerjavi s teologijo, ki so je potem iz vsega skupaj razvila. Ta teologija je zgrajena na principih sola gratia, sola fide, sola Scriptura, solus Christus in končno, soli Deo gloria! Če povem po domače: samo milost, samo, vera, samo Sveto pismo, samo Kristus in slava edinemu Bogu. Zadnji princip je bolj doma v švicarski reformaciji, jedro in stičišče vseh pa je Jezus Kristus, in samo On.

Na dogodkih, posvečenih dnevu reformacije slišimo zelo veliko o slovenskih knjigah, slovenskem jeziku in podobnem, toda, roko na srce, pri reformaciji v resnici ni šlo za književnost in jezikoslovje, ampak za problem človekovega odrešenja. Reformatorji so se spraševali, na kakšen način je lahko grešni posameznik, ki si zasluži samo pogubljenje, opravičen pred svetim Bogom. Srednjeveška cerkev je sicer govorila o milosti, veri in Kristusu kot pogoji za odrešenje, a je to mešala z zakramenti in dobrimi deli. Priznavala je tudi pomen Svetega pisma, a je sebe in svojo tradicijo postavljala nad Sveto pismo. Reformatorji pa so rekli, da je Sveto pismo nad cerkvijo in tradicijo, in da je lahko človek pred Bogom opravičen samo po milosti, ki jo lahko sprejme samo po veri. Tega niso rekli sami od sebe, ampak so povedali le tisto, kar pravi Pismo. Milost za milostjo pa priteka, kot pravi Jn 1,16.17, iz Jezusa Kristusa, našega Odrešenika. On je edini vir odrešenja.

Jezus Kristus ni nikdar in nikjer trdil, da bi vodilo do Boga nešteto poti, kot danes trdijo "progresivni" teologi, ki so se izneverili načelom reformacije in delujejo  po načelu trenutne kulturne relevantnosti. Jezus sam je rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« (Jn 14,6) Apostol Peter je ob neki priložnosti isto potrdil v govoru judovskim velikašem: »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.«  (Apd 4,12) Niti Marija, niti Krišna, niti Mohamed, niti sveti Peter ali katerokoli drugo ime ni dano ljudem, po katerem bi se lahko rešili. Nekateri pravijo, da je tako gledanje ozko, kar je popolnoma res, saj je Jezus v zvezi s tem povedal:  »Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Mt 7,13.14) In ta ozka vrata je sam Jezus Kristus (cf. Jn 10,7.9) Ob drugi priložnosti pa je dvomečemu Nikodemu, rekel: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) Martin Luther je v 1. schmalkaldskem členu napisal naslednje:

»Prvi in poglavitni člen je ta: Jezus Kristus, naš Bog in Gospod, je umrl za naše grehe in bil obujen za naše opravičenje (cf. Rim 3,24.25). On edini je Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29) in Bog je nanj položil krivdo nas vseh (cf. Iz 53,6). Vsi so grešili in so opravičeni zastonj, brez svojih lastnih del in zaslug, po njegovi milosti, skozi odkupitev, ki je v Kristusu Jezusu, v njegovi krvi (cf. Rim 3,23-25).  To je nujno treba  verovati. Tega se ne da pridobiti ali vzeti s pomočjo nobene postave, dela ali zasluge. Zato je jasno in gotovo, da nas opravičuje edino ta vera[…]«

 Jezus Kristus je živo središče krščanstva. Vsi začetniki velikih svetovnih verstev so govorili v smislu: »Jaz nisem nič, pomemben je nauk, ki ga oznanjam.« Teoretično bi bilo torej možno, da bi  njihovi nauki obstajali tudi brez njih. Če krščanstvu odvzamemo osebo Jezusa Kristusa, njegovo žrtveno smrt in vstajenje, potem ga zvedemo na peščico moralnih naukov in ubijemo evangelij, veselo novico o našem odrešenju, z njim vred pa ubijemo krščanstvo. Jezus Kristus je živel popolno življenje v poslušnosti Božji postavi. Umrl je za naše grehe, njegovo vstajenje od mrtvih pa nam potrjuje, da je resnični Odrešenik sveta. Vsi, ki verujejo vanj, so deležni njegove pravičnosti. Sveto pismo pravi: »Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo.« (Rim 3,22a)  Ne rešuje nas naša, ampak Kristusova pravičnost.

Veter reformacije je razpihal religijsko meglo, v katero je ljudsko krščanstvo srednjeveške cerkve zavilo Jezusa Kristusa in ga postavil na čistino, na mesto, ki mu pripada.  Pri reformaciji ni šlo za kaprice nekega upornega nemškega meniha, ampak za evangelij, ki nam razkriva našega Zveličarja Jezusa Kristusa v polni luči. Jezus rešuje hudobne, grešne in brezbožne. Kdor vanj veruje, je rešen! Blagoslovljen dan reformacije vsem, ki to berete!

Kristus je dar za nas

 Vidiš, če Kristusa dojemaš kot dar,  ki ti je dan, da bo tvoj, in ne dvomiš o tem, si kristjan.  Ta vera te odreši grehov, smrti in pekla in omogoči da premagaš vse reči. Ah, o tem sploh ni mogoče dovolj govoriti in žalostno je, da je takšna pridiga svetu zamolčana...

~ Martin Luther

Martin Luther, Izbrani spisi, Nova revija (zbirka Hieron), Ljubljana 2001. S.196-197. 

Križ

Križ ni simbol tolerance, ampak vojna napoved grehu.

~ Voddie Baucham

Stiska kot blagoslov

Če te stiske potiskajo bliže Kristusu, Svetemu pismu in molitvi, potem so to pozitivni blagoslovi. 

~ J. C. Ryle

Jesenska misel

Jesenski listi jasneje oznanjajo smrt in vstajenje kot mnoge prižnice. Vse stvarstvo skupno zdihuje, a tudi upa. 

~ R. C. Sproul

Koliko je vreden "nič"

Komunisti so nam vzeli družine, hiše, pohištvo, knjižnice in cerkve. Vzeli so nam naša oblačila. Odvzeli so nam celo naša imena in nam dali številke. Imeli nismo nič, nakar smo v napol temni celici zapora začeli razmišljati o vrednosti tega »nič«. Vsi smo imeli radi ta svet z njegovimi živopisnimi metulji, žvrgolečimi pticami, dehtečimi rožami in s smejočimi se otroki. Nato smo se spomnili na to, kaj je Bog uporabil, da je naredil ta čudoviti svet: ustvaril ga je iz nič. Verjamem, da nam lahko preganjani kristjani pomagajo bolj, kot lahko mi njim. Pomagamo jim lahko z nekaj kovanci ali z velikimi čeki. Oni pa nam lahko pomagajo, da spoznamo vrednost tistega »nič«, torej odcepitve od stvari tega sveta in zedinjenja z našim nebeškim Ženinom.

~ Richard Wurmbrand

Več o Richardu Wurmbrandu tukaj >>>

 

Odložiti starega človeka

Zato vam pravim in vas rotim v Gospodu: ne živite več, kakor živijo pogani, v ničevosti svojega uma. 18 Zaradi nevednosti, ki je v njih, in zaradi trdote njihovega srca jim je razum otemnel in so se odtujili Božjemu življenju. 19 Ko so tako otopeli, so se prepustili razuzdanosti, da so z nenasitnim pohlepom počenjali vsakršne nečistosti. 20 Vi pa se niste tako učili Kristusa, 21 če ste ga le poslušali in se dali o njem poučiti, kakor je resnica v Jezusu. 22 Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, 23 da se prenovite v duhu svojega uma 24 in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice. 

25 Zato opustite laž in govorite resnico vsak s svojim bližnjim, saj smo med seboj deli enega telesa. 26 Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo 27 in ne dajajte prostora hudiču. 28 Kdor krade, naj ne krade več, ampak naj se trudi s svojimi rokami in dela to, kar je dobro, da bo lahko dal tistemu, ki je v potrebi. 29 Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo. 30 Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve. 31 Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. 32 Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.   (Ef 4,17 - 32)

Današnji kristjani živimo v prepričanju, da je bila prvobitna cerkev zelo drugačna, bolj čista in mnogo popolnejša kot danes. Toda sprijazniti se je treba, da krščansko občestvo nikoli ni bilo idealna družba in tudi nikoli ne bo, ker je ne sestavljajo angeli, ampak grešni ljudje. Večkrat sem omenil, s kakšnimi problemi se je soočal apostol Pavel v prvih cerkvenih občestvih, ki so nastala v rimskem svetu. Če ne bi bilo teh čisto praktičnih problemov, bržkone tudi mnogih Pavlovih pisem ne bi bilo, saj ne bi bila potrebna. 

Prvi kristjani so bili ali judovskega ali poganskega porekla. Efeški kristjani so živeli v popolnoma poganskem okolju, v kraju, ki je bil znan po čaščenju boginje Artemide. Efeška Artemida se je močno razlikovala od dosti bolj znane Apolonove dvojčice,  bila je namreč materinsko  božanstvo,  obdarjeno z mnogimi dojkami. V takem okolju ni bilo  preprosto živeti kot kristjan.  Ker so nekdanji poganski verniki novo stvarjenje v Kristusu, jih Pavel svari, naj tudi ravnajo, da bo njihovo življenje skladno s Kristusom. Svet okoli nas pač živi po svojih merilih, kakor pač živi, Božje ljudstvo pa ne sme živeti po merilih sveta, ampak po svojem edinem merilu, ki je Kristus. Pavel tukaj ne nastopa kot moralni teolog, ampak nam preprosto pove tole: "Če si Kristusov, je logično, da ravnaš, kakor tisti, ki je Kristusov." Zato tu ni prostora za razbrzdanost in spolno nemoralo. Seveda pa to še ni vse.

V  nadaljevanju (cf. vv. 25 do 32)  pa daje Pavel vernikom še nekaj praktičnih nasvetov za obračun  z nekaterimi drugimi grehi, ki so bili prisotni v efeški cerkvi, prav gotovo pa  niso neznani niti  v današnji.

1. Laž: ker smo vsi kristjani del enega, to je Kristusovega telesa, smo dolžni govoriti resnico.
2. Jeza: Pavel sicer razume, da se ljudje občasno jezimo. Pa tudi vsaka jeza ni greh, zaradi česar pravi: "Jezite se, a nikar ne grešite!" (v. 26) Jeza do bližnjega je vsekakor greh, zato pravi: "Naj sonce ne zaide nad vašo jezo." (ibid.) Če se že jezimo, je prav, da to svojo dejavnost končamo pred večerom. V nasprotnem primeru damo prostor hudiču (cf. v. 27), kar naše duhovno stanje samo  poslabša.
3. Kraja: omenjanje tega greha kaže na to, da je bilo v efeški skupnosti tudi kakšen posameznik, ali več njemu podobnih, ki so pred spreobrnjenjem kradli. Pavel sicer ne pove, za katere oblike kraje je šlo. Take opominja, naj delajo s svojimi rokami, da bodo lahko dajali tudi tistim, ki nimajo dovolj materialnih sredstev (cf. v. 28). Spokorjenje ima namreč dva vidika, negativnega in pozitivnega. Negativni vidik spreobrnjenja je, da nekdo preneha z grehom, pozitivni pa ta, da začne delati dobro.
4. Umazano besedovanje: grde besede, kletvice, opolzki vici in podobno nikakor niso  sredstvo, ki bi izgrajevalo občestvo. Dobre besede so tiste, ki so občestvu v izgradnjo in blagoslov. 
5. Ujedljivost: tudi ta vrsta govorjenja ni v izgradnjo, ampak povzroča pri žrtvah žalost in zagrenjenost, v cerkvi pa razdor. 

Vsak greh žalosti Svetega Duha cf. (v.30), zato Pavel spodbuja pripadnike Božjega ljudstva, naj zavestno prenehajo z grehom, da torej odložijo starega človeka in ravnajo kot odrešeni. Zagotovo se je apostol zavedal, da je stoodstotna brezgrešnost nemogoča stvar. Res je tudi, da se ne zveličamo po izpolnjevanju zgoraj navedenih zapovedi in pravil. Rešuje nas namreč  na križu dovršeno Kristusovo delo.  Toda, če se spomnimo, koliko nam je Bog milostno odpustil v Kristusu in za kakšno ceno, se mora v nas nekaj premakniti. Pa ne zato, da bi se odrešili, ampak zato, ker smo odrešeni! Bogu hvala za ta njegov neprecenljivi dar.

Kaj pravi evangelij

Evangelij ne govori: Bolj se potrudi!", ampak: "Izpolnjeno je."

~ Jon Moffit

Pot skozi trpljenje

Križ nam govori, da Jezus ni obvoz okrog trpljenja, ampak edina pot skozi trpljenje, saj je šel sam skozi vse to. 

~ Jacob Smit

Ob preganjanju

Zoper preganjanje s strani trinogov nimajo verni na razpolago nobenega drugega sredstva razen molitve.

~ Jean Calvin

Rešitev za našo grešno naravo

Za grešno naravo ni rešitev postava, ampak milost. 

~ Gretchen Ronnevik

Luther o svobodni volji, odrešenju in milosti

Če kateri koli človek pripiše kar koli v zvezi z odrešenjem, četudi glede zadnje stvari, človekovi svobodni volji, potem ne ve nič o milosti in se ni prav naučil o Jezusu Kristusu.  

~ Martin Luther

Protistrup proti anksioznosti

Najboljši protistrup proti tesnobnosti je pogosto premišljevanje o Božji dobroti, moči in zadostnosti. 

~ Arthur W. Pink

Svetniki, ki so grešniki

Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu, kajti v njem ste vsestransko obogateli v vsej besedi in v vsem spoznanju. Pričevanje o Kristusu se je namreč med vami utrdilo, tako da vi, ki pričakujete razodetje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ne pogrešate nobenega daru milosti. On vas bo tudi do konca utrdil, da boste brez krivde na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa.    (1Kor 1,4-8) 

Oscar Wilde je nekoč napisal: "Vsak svetnik ima preteklost in vsak grešnik ima prihodnost."  Tu  nas slavni pisatelj postavlja pred terminološki problem,  kajti, če hočemo zadevo pravilno razumeti, moramo  najprej  definirati pojma grešnik in svetnik.

Iz svetopisemskega zornega kota je grešnik vsak človek, razen enega edinega posameznika v zgodovini, torej Jezusa Kristusa. (cf. Ps 51,7. Rim 3,23. 1Jn 1,8. Heb 4,15. Jn 8,46) Grešniki smo pač zato, ker vsi grešimo, greh pa nas oddaljuje od Boga.  Zato lahko ideja "bratstva vseh ljudi, brez izjeme"  pomeni le bratstvo v grehu. Grešnik kot grešnik pa ima pred sabo nadvse klavrno in žalostno prihodnost, to je večno pogubljenje. (cf. 2Tes 1,9)

Za definicijo grešnika velja, da je dokaj  dobro poznana, teže pa danes definiramo svetnika. Le-te si, zlasti v naših, z rimskim katolištvom zaznamovanih krajih, predstavljamo kot izjemne ljudi, ki so dosegli izjemne kreposti in si tako prislužili nebeško blaženost, znani pa so tudi po tem, da jim umetniki narišejo avreolo okoli glave. Sveto pismo nam pravzaprav ne daje neke posebne definicije svetnika, toda kljub temu je glede tega vseeno zelo  jasno. Apostol Pavel namreč na začetku svojega Prvega pisma Korinčanom poimenuje svoje naslovnike: posvečeni, poklicani in sveti.

Ko človek bere te besede, bi lahko  upravičeno mislil, da piše Pavel kaki nadvse vzorni cerkvi, polne herojsko krepostnih kristjanov. Korint je bil v 1. stoletju rimska kolonija. Zaradi ugodne geografske lege je bilo mesto zelo cvetoče in pomembno  obrtniško-trgovsko središče, kamor so prihajali priseljenci iz celega Sredozemlja. V mestu je bilo veliko uspešnih podjetnikov in celo podjetnic. Bogastvo pa je, kot vedno v takih primerih,  s sabo prinašalo tudi mnoge probleme, med njimi razvrat. To je bilo okolje, v katerem je nastajala in se oblikovala korintska cerkev.

V to cerkev so iz njene pokvarjene okolice vdirale najrazličnejše zlorabe. Naj navedem le nekaj takih primerov, ki je ne kažejo  v najlepši luči. V njej so vladale razprtije in strankarstva (cf. 1Kor 1,10 ss.), prisotna je bila spolna nemorala (cf. 1Kor 5. 6,12 ss.), posamezni kristjani so se med sabo pravdali pred poganskimi sodišči (1Kor 6,1 ss.), zlorabe so se dogajale celo pri Gospodovi večerji (cf. 1Kor 11,17 ss.), v cerkvi je bilo kar nekaj "superduhovnih" vernikov, kar je povzročalo nered pri bogoslužju (cf. 1Kor 12 in 14) in še kaj bi se lahko našlo.

Pa vendar imenuje Pavel korintske kristjane sveti. Zagotovo si tega naziva niso "zaslužili " zaradi neke zelo visoke stopnje posvečenosti, herojskih kreposti in kar je še takega, ampak so ga dobili zaradi statusa. Svetnik je svetopisemski sinonim za pravega kristjana, ne pa titula nekega pokojnika, ki je živel nadvse pobožno življenje in imel določene kreposti. Biti svetnik pomeni status, ki ga uživajo vsi opravičeni grešniki. V protestantskih krogih obstaja določeno nesoglasje, ali se naj izogibamo pojmu opravičeni grešnik in  poudarjamo le pozitivni vidik stanja opravičenosti. Po mojem mnenju je to stališče do neke mere pravilno, a nas lahko zelo hitro zapelje v samopravičnost in prevzetnost.  Ravno zato je definicija, ki so jo svoje dni podali Luther in drugi reformatorji in pravi, da je kristjan "simul iustus (ali sanctus) et peccator", oziroma "hkrati pravični (ali svetnik) in grešnik", zelo dober korektiv za takšno prevzetnost ali samopravičnost.

Vsak svetnik ima torej preteklost, ki je grešna.  Svetnik živi v določeni sedanjosti in se nenehno sooča s svojo staro naravo, ki je tudi grešna. Zato je tudi v sedanjosti hkrati pravičnik in grešnik. Torej ima Wilde prav. Prav ima prav tudi glede grešnika. Tudi ta ima svojo prihodnost. Če se spreobrne, bo živel. (cf. Ezk 33,11) Če se ne spreobrne, bo pogubljen. (cf. Raz 20,14.15) Ne vem pa, če se je slavni pisatelj zavedal, v katerem smislu ima prav.

John Newton je napisal: "Nisem tisto, kar bi moral biti, niti nisem tisto, kar bi hotel biti, niti nisem tisto, kar upam, da bom v prihodnjem svetu, pa tudi nisem več tisto, kar sem bil nekoč. Toda po Božji milosti sem, kar sem." Vse kar smo, smo torej po Božji milosti in nič več. Potoki milosti pa pritekajo s križa Jezusa Kristusa. Bogu hvala za ta njegov dar!

Za koga je Kristus priboril odrešenje?

Kristus ni priboril hipotetičnega odrešenja za hipotetične vernike, ampak dejansko odrešenje za svoje lastno izvoljeno ljudstvo.

~ J. I. Packer

Ali vas ima Jezus rad?

Če hočete vedeti,  ali vas ima Jezus rad, ne glejte v svoje lastno srce. Ozrite se na križ!

~ Voddie Baucham

 

Kaj je pri Bibliji tako moteče?

Sveto pismo vsebuje tisto, kar ljudje sovražijo: resnico.

~ Charles Spurgeon

Dve nevarnosti

Varujte se tako teologije brez pobožnosti kot pobožnosti brez teologije!

~ Michael Reeves

Vera - Božji dar

Poznavanje Kristusa in vera vanj ni človekov dosežek, ampak Božji dar. 

- Martin Luther

Proti nemarnosti

Nemarnost daje skušnjavcu veliko priložnosti. V stoječih vodah se nabira nesnaga. 

~ Matthew Henry

V edinosti

Zato vas jaz, jetnik v Gospodu, opominjam, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, 2 v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. 3 Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: 4 eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. 5 En Gospod, ena vera, en krst: 6 en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh.     (Ef 4,1-6)

Apostol Pavel je v izbranem odlomku, ki se skladno s tradicionalnim lekcionarjem bere na 17. nedeljo po Sveti Trojici, kristjane iz Efeza in širše pozval k edinosti. 

Kot je bilo že v  prispevku preteklo nedeljo  povedano, je Pavel pisal pismo Efežanom iz jetništva.  Zaprt je bil zaradi evangelija, oziroma zaradi Gospoda Jezusa Kristusa, ki je središče in žarišče evangelija, ki ga je oznanjal Pavel.  

Na začetku našega odlomka  apostol  opominja kristjane, naj živimo vredno klica, s katerim smo bili poklicani. Poklicanost kristjana ni nekaj obrobnega in nepomembnega, saj je posledica tistega, kar je Kristus storil za nas. Kristjan sicer ni odrešen zaradi svoje dobrote ali zaradi svojih del, ampak po milosti, zato je prav, da iz hvaležnosti do Odrešenika ravna tako, da svojemu Gospodu ne bo delal sramote. Isto velja za krščansko občestvo. V njem morajo vladati ponižnost, krotkost in potrpežljivost, torej vrednote, ki v svetu niso nič kaj visoko cenjene, so pa bile pomembna sestavina Jezusovega ravnanja.  V cerkvi ni angelov, zato se v njej najdejo tudi ljudje, ki se nam  zdijo težavni, zato pravi Pavel, naj v ljubezni prenašamo drug drugega. (cf. v. 2)   Naslednja vrednota, o kateri govori Pavel, je mir, ki je posledica naše spravljenosti z Bogom, zato služi kot vez edinosti med Kristusovimi učenci. (cf. v. 3) Kristjani nismo ustvarjalci edinosti, ampak njeni ohranjevalci. 

Kakor je vsak posameznik eno telo in en duh, tako je tudi Cerkev eno telo, torej Kristusovo, z enim Duhom, ki je Sveti Duh. Vsi kristjani smo poklicani v enem upanju, ki pomeni večno življenje v vstajenjski slavi. Poklicani smo, da že na tem svetu izražamo  edinost. Konec koncev obstaja poleg enega Duha tudi en Gospod, to je Jezus Kristus in en Nebeški Oče, vsi skupaj pa predstavljajo edinost v Trojici. Obstaja ena vera, ki jo izpovedujemo kristjani, ne glede na denominacijsko pripadnost, to je vera, "da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta". (Flp 2,11b) Poleg te vere obstaja en krst, s katerim smo krščeni in s tem posledično včlenjeni v Kristusovo Telo. Kakor je Bog povsod prisoten, tako je tudi Cerkev, ki je sicer razsejana po različnih krajih sveta,  kot celota eno telo. (cf. vv. 4-6)

Ob koncu pa še nekaj besed o ekumenizmu. Ekumenizem je gibanje za edinost različnih skupnosti, ki se imenujejo krščanske. Na žalost pa so nekatere med njimi  zelo daleč odtavale od resničnega krščanstva, kot ga uči Sveto pismo. Z ljudmi, ki trdijo, da je vera premalo za odrešenje in da se zveličamo tudi po dobrih delih, in ki postavljajo izročilo cerkve na isti nivo kot Božjo besedo, zapisano v Svetem pismu,  ki se imajo za edino pravo cerkev in poleg troedinega Boga molijo tudi Marijo in svetnike, se  kristjan, ki utemeljuje svojo vero samo na Svetem pismu kot edinem viru Božjega razodetja, ne more iti prave edinosti. S takimi se sicer lahko  prijateljsko pogovarjamo, sodelujemo pri različnih dejavnostih, ki so nam vsem skupne,  kaj več pa žal ne. Isto velja za protestantske cerkve, ki so se tako poistovetile s posvetno kulturo, da zavrgle mnoge svetopisemske nauke in veljajo za liberalne. Vse, kar nosi  krščansko etiketo, pač ni pravo krščanstvo. 

Tyndale o papežu in prevajanju Biblije

Kljubujem papežu in vsem njegovim postavam. Naredil bom to, da bo fant za plugom bolje poznal Sveto pismo kot papež.

~ William Tyndale

Jezusovo zasluženje

S svojo bridkostjo mi je dal počitek, s svojo smrtjo pa življenje.

~ John Bunyan

Milost in ponižnost

Milost nikdar ne povzdigne človeka tako visoko, da bi pozabil, da prihaja iz prahu.

~ Thomas Brooks

Najvišja prioriteta cerkve

Najvišja dejavnost v nebesih je čaščenje Boga. To mora biti tudi najvišja prioriteta cerkve na zemlji. 

~ R. C. Sproul

Spreobrnjenje - posledica izvolitve

Če me ne bi bil izvolil, potem me Bog ne bi spreobrnil. 

~ Augustus Montague Toplady

Odločilen test

Odločilen preizkus izpovedovanja krščanske vere pri vsakem človeku je to, kaj misli o Jezusu Kristusu. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Pavlove spodbudne besede in molitev

Zato vas prosim, da ne postanete malodušni ob stiskah, ki jih trpim za vas in v katerih je vaša slava.

14 Zato upogibam svoja kolena pred Očetom, 15 po katerem se imenuje vsakršno očetovstvo v nebesih in na zemlji, 16 naj vam dá po bogastvu svojega veličastva, da se po njegovem Duhu močno utrdite v notranjem človeku. 17 Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, 18 mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina 19 ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti. 20 Njemu pa, ki more po môči, katera deluje v nas, v vsem napraviti neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo, 21 njemu slava v Cerkvi in v Kristusu Jezusu skozi vse rodove, na veke vekov. Amen.       

 (Ef 3,13-21)

Pismo Efežanom, iz katerega je vzet zgornji odlomek, je apostol Pavel napisal v zaporu, kar dokazujejo različna mesta v pismu (cf. Ef 3,1.4,1.6,20). Dejstvo, da je bil Pavel zaprt, je lahko povzročilo v efeški cerkvi negotovost in  malodušje, zaradi česar je  apostol prosil Boga, da bi dal efeškim kristjanom moč in spoznanje (v. 13). Kot je razvidno iz vsebine, apostol kljub zaporu ni delil malodušja z naslovniki pisma.  Da je šlo res za nujno zadevo, je jasno iz Ef 3,14, kjer govori, da upogiba kolena pred nebeškim Očetom itn.  Judje so namreč običajno molili stoje, kleče pa le, kadar so hoteli posebej izraziti ponižnost, oziroma, ko je šlo za kakšno nujno zadevo (cff. Ezr 9,5. Apd 7,59.60). 

 
Ko Pavel govori o utrditvi v notranjem človeku (Ef 3,16), je pri tem mislil  človeka, ki živi iz vere in po veri. Besedilo v. 17 ne pomeni, da Kristus že ne bi bival v srcu kristjana, saj pravi na drugem mestu: "Kristus v vas, upanje slave," (Kol 1,27b) ampak prosi apostol v molitvi, naj živi Kristus v  srcih naslovnikov, kamor ne sodijo le Efežani, ampak posredno kristjani vseh časov,  z vso svojo silno in  dejavno močjo. Ljubezen je namreč naravna posledica žive vere in sad Kristusovega delovanja v kristjanovi notranjosti. 

 

Prava pobožnost tudi vodi do globljega razumevanja Boga in njegovih del (v.18). Izrazi: širokost, dolgost, visočina in globočina izražajo neizmerno bogastvo Boga v Jezusu Kristusu. Apostol Peter pravi, da smo kristjani živi kamni  in kot taki sestavljamo duhovno stavbo, sveto duhovništvo, ki daruje duhovne daritve (cff. 1Pt 2,5). Pri duhovništvu ne gre za posebno kasto, ampak smo tega deležni vsi Božji otroci.  

 

Spoznanje Kristusove ljubezni (Ef 3,19) je naš poseben  privilegij, ki  na koncu vodi k napolnitvi z Božjo polnostjo. Sam Bog pa zmore v nas ustvariti neskončno več, kot smo si mi sami zmožni predstavljati in prositi.

Sicer pa, zakaj ne bi namesto te suhoparne razlage še enkrat prebrali izvirnega odlomka in po njem oblikovali lastno molitev?

Mi in Božja beseda

Sveto pismo moramo sprejemati s  strahospoštovanjem, brez izkrivljanja njegovega izvirnega pomena. V nasprotnem primeru smo krivi preroki, podvrženi sodbi, ki je pripravljena za tiste, ki pačijo Božjo besedo.

~ Guillaume Farel

"Izpolnjeno je." (Jn 19,30)

 Ali je Kristus opravil svoje delo za nas? Potem bo brez dvoma opravil tudi svoje delo v nas.

~ John Flavel

Duhovno prešuštvo

Oklepanje česar koli drugega poleg Boga je duhovno prešuštvo.

~ Richard Sibbes

Ni razloga za samohvalo

 Nikar se ponosno ne povzdigujmo nad druge ljudi, kot da smo vredni več kot oni. Vemo namreč, da je naš Bog tisti,  ki nas je iz svoje čiste dobrote ter usmiljenja  izvolil in izvzel od drugih. 

~ Jean Calvin

Glavni hudičev trud

Satanov poglavitni trud je, tako kot nekoč v vrtu,  usmerjen v izkrivljeno predstavljanje Boga. 

~ Michael Reeves

O angelih

"Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih! Povem vam namreč, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih."                                                                                                                                (Mt 18,10)

Angelska bitja so od nekdaj burila domišljijo in jo še danes. Očitno je navdihnila tudi avtorja popevke I have a dream, ki jo je izvajala slavna švedska skupina ABBA, v slovenski priredbi pa jo je pod naslovom Angeli živijo  prepeval Edvin Fliser. Navdihovala pa so tudi mnoge umetnike, ki so angelska bitja upodabljali na slikah ali kot kipe. V tem sestavku bomo na kratko in jedrnato pogledali, kaj pravi svetopisemski nauk glede omenjenih bitij.

Naš Gospod Jezus Kristus nam v zgoraj citiranem odlomku iz Mt 18,10 pripoveduje o "malih", katerih angeli vedno gledajo obličje nebeškega Očeta. Izraz mali se v našem primeru ne nanaša na otroke, ampak na Kristusove učence, ki so v otroško zaupnem odnosu s svojim nebeškim Očetom. Na osnovi zgornje Jezusove izjave je  cerkev postopno izdelala doktrino, po kateri ima vsak človek svojega angela varuha. Več o tem malo pozneje. 

Angeli se  v Svetem pismu pojavljajo vse od 1. Mojzesove knjige do Razodetja. Izraz angel izhaja iz grškega angelos, kar pomeni isto, kot hebrejski  malak, torej (od)poslanca, ki prenaša sporočila.  Preko teh odposlancev Bog  na določen način upravlja svet.

Sveto pismo nam ničesar ne pove o natančnem izvoru angelov. O njih vemo, da so duhovna bitja, ki jih je ustvaril Bog, in da se od njega razlikujejo. Torej niso nikakršni bogovi ali polbogovi, ampak so ustvarjena duhovna bitja, ki so v službi Boga. Biblija nam daje tudi vedeti, da se je v določenem času del angelov uprl, tem sedaj pravimo hudobni duhovi ali demoni. Ta padla duhovna bitja sedaj vzdržujejo ves pokvarjeni red tega sveta. Sveto pismo tudi nikjer ne omenja točnega števila angelskih bitij, pove nam le, da jih je zelo veliko: "Tisočkrat tisoči," pravi prerok Daniel (7,10).

Izraz "GOSPODOV angel", kot se pojavlja  v Stari zavezi, ne označuje nujno Božjega odposlanca, ampak  včasih kar Boga samega (cf. 2Mz 3,1-6). Med Božjimi angeli obstaja določen red, ki se izraža skozi različne vrste angelskih bitij. Srednjeveška cerkev jih je natančno razdelila v posamezne vrste, oziroma v devet zborov, toda to je naredila brez trdne svetopisemske osnove. Mihael se  v Bibliji omenja kot nadangel (cf. Jud 1,9), med nadangele štejemo tudi Gabriela, poleg teh so omenjeni še kerubi (cf.1Krn 13,6. Iz 37,16) in serafi (cf. Iz 6,2), ki služijo pred Božjim prestolom. 

V Svetem pismu so angeli predvsem prinašalci sporočil določenim ljudem. V takih primerih so se prikazovali v telesni obliki. Upodabljanje angelov kot  krilatih bitij  v poženščeni podobi ni zasluga Svetega pisma, ampak je stvar domišljije. Angeli  tudi varujejo, a ne nujno v obliki angela varuha, ki naj bi ga imel vsak človek, kot si to predstavljajo  nekatere cerkve. Kralj David je v 34. psalmu zapisal:  "Angel GOSPODOV utrjuje tabor okrog tistih, ki se ga bojijo, da jih rešuje." (Ps 34,8).  Božja beseda ne govori, da bi imel vsak kristjan točno določenega stalnega angela varuha, toda angeli imajo na splošno tudi nalogo, da varujejo Božje otroke.

In še beseda o našem kontaktu z angeli. V predreformacijskih cerkvah, kot sta rimska in vzhodno pravoslavna, opravljajo različne molitve k angelom, npr. k nadangelu Mihaelu, angelom varuhom in podobno Te molitve so brez vsake svetopisemske osnove, oziroma so celo v nasprotju s tistim, kar uči Biblija. Poglejmo, kaj pravi o tem sv. Janez: 

Jaz, Janez, sem tisti, ki je slišal in videl vse to. In ko sem slišal in videl, sem padel pred noge angelu, ki mi je vse to razkazal, da bi ga molil. Toda rekel mi je: "Nikar! Služabnik sem, kakor ti in kakor tvoji bratje, preroki, in kakor tisti, ki ohranjajo besede te knjige: Boga môli!" (Raz 22,8.9)

Skoraj enak prizor srečamo v Raz 19,10. Angeli v resnici ne želijo, da k njim molimo, niti, da jim izkazujemo čast, ki pripada edino Bogu.  Sv. Pavel  piše: "Ne pustite, da vam vzame nagrado tak, ki se vdaja samoponiževanju in čaščenju angelov, ko vrta v svoja domnevna videnja in se brez vzroka napihuje v svojem mesenem umu." (Kol 2,18) Čaščenje angelov je torej po navadi povezano še z drugimi zlorabami, ki jih Sveto pismo ne odobrava. 

Angeli torej res živijo, kot poje Edvin Flisar, a  so malce, ali pa precej drugačni od splošne predstave o njih.  Vse je pač odvisno od pravilnosti predstave.

LITERATURA:
M. G. Easton, Illustrated Bible Dictionary, Braken Books, London 1989.

Zondervan Handbook to the Bible, Zondervan Publishing House, Grand Rapids MI 1999.

Gerald Bray, God is Love, a Biblical and Systematic Theology, Crossway, Wheaton IL 2012.