Brez križa

Če odstranite križ kot dejanje sprave, potem ste odstranili krščanstvo. 

~ R. C. Sproul

Edina pot

Jezus ni le ena od mnogih poti do Boga, niti ni najboljša med mnogimi potmi. On je edina pot.

~ A. W. Tozer

Pogled na Božjo slavo

Pogled na Božjo slavo te naredi ponižnejšega. Ko se prikaže sonce, zvezde ugasnejo. 

~ Thomas Watson

Nič več

Nebesa so prostor za "nič več".

Nič več greha.

Nič več solza.

Nič več bolečine.

Nič več žalosti.

Nič več skušnjav.

Nič več zla.

Nič več ločitve.

Nič več smrti. 

Jezus je vse to premagal  in vsem vernikom priskrbel neskončno radost na veke. 

~ Dustin Benge

Ne narava, ne postava, ampak Bog

Česar ne zmoreta naravna luč in postava, to izvršuje Bog skozi delovanje Svetega Duha preko besede ali službe sprave, ki je Mesijev evangelij, s pomočjo katerega je Bogu ugajalo, da odreši tiste, ki verujejo, tako pod staro, kakor pod novo zavezo.

(Kánoni Dordrechtske sinode, III.-IV. pogl., 6. čl.)

Živa in sveta žrtev

Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. 2 In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.3 Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal. 4 Kajti kakor imamo v enem telesu mnogo  delov, ti deli pa nimajo vsi istega delovanja, 5 tako smo tudi mi, čeprav nas je več, eno telo v Kristusu, posamezni pa smo si deli med seboj. 

(Rim 12,1-5)

V nekaterih cerkvah, tudi v nam najbolj znani, rimsko-katoliški,  učijo, da ima  duhovnik, kot zastopnik vernega ljudstva in hkrati neke vrste Kristusov namestnik (alter Christus, kar pomeni drugi Kristus), posebno moč in oblast, da pri maši obnovi Kristusovo daritev na Kalvariji.  Po tem pojmovanju naj bi bila maša  spravna daritev [propitiatorium] za žive in mrtve.* Sveto pismo na nobenem mestu ne govori o taki vrsti darovanja, nas pa vseeno spodbuja, naj Bogu darujemo sami sebe, oziroma svoja telesa.  Taka daritev (oziroma žrtev)  se seveda močno razlikuje od starozaveznih žrtev.  

V času Stare zaveze so morali, če so hoteli Bogu kaj žrtvovati,  žrtveno živa usmrtiti, naša žrtev pa je in ostane živa. Ta žrtev je tudi sveta, saj smo kristjani posvečeni po Jezusu Kristusu (cff. Jn 17,19. 1Kor 6,11. Heb 10,10.14).  Obenem gre za žrtev, ki je všečna Bogu. V krščanstvo so se namreč  v preteklosti pritihotapile različne manihejske, oziroma dualistčne  ideje o dobrem duhu in slabi materiji in posledično slabem telesu. Toda Pavel nas ne spodbuja naj darujemo svojega duha, ampak svoja telesa, naj se torej povsem predamo Bogu, kar je po Pavlu smiselno bogoslužje. 

Taka predanost nas  varuje pred sistemom razmišljanja, v katerega nas ukaluplja, oziroma hoče ukalupiti svet. Apostol nas zato dodatno spodbuja, naj se ne prilagajamo filozofiji s katero nas hoče ujeti svet, ampak naj mislimo Božje misli.  Kristjani nismo nikakršni nadljudje z nadnaravnimi sposobnostmi, zato tudi nas  prepogosto zanese   v naših mislih precej "visoko". Pavel nas prizemlji s tem, da nam  pove, naj mislimo o sebi v skladu s tem, kar dejansko smo in v skladu z danim nam darom vere. To je prava ponižnost, zavedanje, da si tisto, kar dejansko si. Vsak kristjan je kamenček v mozaiku Kristusove cerkve, vsi skupaj pa smo udje enega samega telesa. Kakor ima telo mnoge organe, tako smo tudi mi posamezni udje, ki sestavljamo skrivnostno Kristusovo telo - Cerkev. 

Pri tem ne gre za nikakršne disciplinske vaje, s pomočjo katerih bi si mogli prislužiti ali doseči zveličanje. Odrešeni smo namreč edino po Kristusovi smrti na križu in vstajenju. Kristus nam je prislužil vse, kar potrebujemo za zveličanje.  Ker je on vse predal  za nas, se tudi mi predajmo njemu! 

 

*Cf. A. Strle, Vera Cerkve, Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba, Celje 1977. S. 331.

Stanovitnost svetih

Brezmejna Božja dobrota  varuje izvoljene, da ne bi  na vrat na nos zdrveli v odtujenost od Njega.

~ Jean Calvin

Jezus rešuje

Vaše stanje ni brezupno, saj niste izven dosega Njegove dobrohotne roke. Jezus vas lahko dokončno odreši.

~ Todd Friel

Inkluzivna Biblija (1)

"Zaradi tega bo zakonec 1 zapustil starša 1 in starša 2 in se pridružil zakoncu 2 in bosta eno meso."  (1Mz 2,24 Inkluzivni prevod)

Kaj ni in kaj je evangelij

Evangelij ni sporočilo o zdravju, bogastvu in  blaginji, ampak sporočilo o grehu, odrešenju in spravi. 

~ Justin Peters

O pozivanju Boga v srce

Nikjer v Svetem pismu ne piše, da naj bi povabil Boga v svoje srce, klic k spreobrnitvi pa najdeš skoraj povsod.

~ Ekkie Tepsupornchai

Ob razglašenju

Okrog praznika Gospodovega razglašenja ali epifanije, ki   ga obhajamo 6. januarja, se je na krščanskem Zahodu spletlo veliko legend in nesporazumov. To je zelo star praznik,  ki izvira s krščanskega Vzhoda. Sprva so se na ta dan spominjali Jezusovega rojstva, dogodkov iz njegovega otroštva in njegovega krsta v reki Jordan. Pozneje so uvedli nekatere nove praznike, kot je npr. božič, s čimer so razbremenili 6. januar. Armenci in nestorijanci  še danes praznujejo Gospodovo rojstvo 6. januarja. Vzhodna cerkev se na praznik epifanije, ki mu oni pravijo  teofanija (pojavitev Boga), spominja Jezusovega krsta, zahodna pa obiska modrih z Vzhoda in Gospodovega razglašenja narodom. Ker domišljija nima meja, srednjeveška cerkev pa je  rada podlegala domišljiji, pri čemer se je oddaljevala od svetopisemskega učenja, je tudi pri tem prazniku prišlo do popačenj. Iz modrih z Vzhoda so nastali kralji, da, trije kralji, ki so celo dobili ime. Prvega so poimenovali za Gašperja, drugega za Miho, tretjega pa za Boltežarja. Enega od njih so celo upodabljali kot črnca, čeprav v Babiloniji, od koder so prišli modrijani, ni bilo črncev (razen morda kakšnega sužnja). 

Sveto pismo glede števila modrih molči. Lahko sta bila dva, trije ali deset. Sklepamo, da govori ljudsko izročilo  o treh, ker so Jezusu prinesli tri stvari, torej   zlato, kadilo in miro (cf. Mt 2,10). V prikazovanju njihovega prihoda se pojavlja še ena napaka. Prizor prihoda modrih je večkrat prikazan, kot da so obiskali Jezusa v hlevu, kar ne drži. Ob njihovem prihodu je bil Jezus star kakšni dve leti, njegova družina pa je takrat seveda živela v hiši (cf. Mt 2,11).   Sicer pa je ves dogodek opisan v Evangeliju po Mateju 2,1-12. 

Modri, ki so obiskali Jezusa, so bili  zagotovo v stiku z Judi v Babilonu in so izvedeli za Balaamovo prerokbo, ki se glasi: "Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela[...]" (4Mz 24,17b) Nenavadni pojav na nebu (zvezda) in judovsko verovanje, da pomeni  zvezda iz Balaamove prerokbe prihod Mesija, sta spodbodla babilonske mage, ki so se sicer ukvarjali z astrologijo, razlaganjem sanj, proučevanjem svetih spisov, magijo in podobnim, da so se odpravili v smeri zvezde. Ko so prišli v Judejo, so najprej obiskali Heroda I., ki je po milosti Rima vladal omenjeni deželi. Njihovo vprašanje in dodatno pojasnilo glede namena njihovega obiska, ga nikakor ni moglo pustiti brezbrižnega:  "Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit." (Mt 2,2) Judovski kralj je vendar on, Herod. No,  če že ni  res Jud, ampak Idumejec, pa je kralj zato, ker so tako ukazali njegovi nadrejeni, torej Rimljani. Tisti, ki bi ga hotel spodriniti, se bo pač moral umakniti, najbolje da kar na oni svet. Seveda je bil novica o novorojenem kralju vznemirila tudi pokvarjeno jeruzalemsko  versko vodstvo.

Veliko vprašanje je, koliko so poganski modreci dojeli božansko vlogo Otroka, ki so ga obiskali.  Iz zapisanega vemo le to, da so se zavedali, da je Otrok, ki so ga obiskali, nekaj posebnega: "Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili." (Mt 2,11a) Kakorkoli, prihod modrih pomeni, da je Jezus Kristus Mesija - Odrešenik tako Judov kot poganov. Pogani so bili v tistem času ločeni od občestva Božjega ljudstva, Jezus pa je prišel tako zaradi zveličanja Judov kot poganov. Apostol Pavel je s tem v zvezi napisal Efežanom:  "Pomnite torej, da ste bili v tistem času ločeni od Mesija, zunaj Izraelovega občestva in tuji zavezam obljube. Bili ste brez upanja in v svetu brez Boga. Zdaj pa ste v Kristusu Jezusu vi, ki ste bili nekoč oddaljeni, postali po Kristusovi krvi bližnji. Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo. V svojem mesu je odpravil postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka." (Ef 2,12-15) To je stvar, ki se je zdela Judom zelo težko razumljiva: "Da bi Mesija prišel odrešit pogane, on je vendar Izraelov Mesija. Če ni to, potem ni nič." Tako približno je najbrž razmišljala večina Judov. 

Toda Božja volja ni človeška volja. Bog "hoče da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice." (1Tim 2,4) Ta "vsi" pomeni tako ljudi izmed Judov kot tiste izmed poganov. On je prišel ustvarit mir med tema dvema skupinama in uničit sovraštvo, ki je vladalo med njima. Pogani, ki smo bili brez upanja na zveličanje, smo se po Kristusovi na križu preliti krvi približali Bogu. Predokus tega so doživeli modri, ki so obiskali novorojenega Kralja, ki ni bil nič kaj podoben kraljem tega sveta. Že njegovo otroštvo se je odvijalo v senci križa. Ko so modri odšli, ga je hotel Herod ubiti. Jezusova družina je zbežala v Egipt, darove, ki so jih prejeli od modrih, pa je najbrž porabila za preživetje v izgnanstvu.

Praznik Gospodovega razglašenja pomeni dobro novico za vse. Kristus je prišel na svet odrešit grešnike izmed Judov in poganov. On je vsem tistim, ki vanj verujejo in se zanašajo na njegovo na križu dokončano delo, priskrbel večno zveličanje v Božjem kraljestvu. To zveličanje nikomur ne pripada po rojstvu, rasi, narodnosti, verski, državni ali razredni pripadnosti, ampak edino po neskončni Božji milosti. Jezus Kristus je potni list v nebesa za vse narode. Njemu pripada vsa slava na veke!

Učlovečena Beseda

 

 In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. 15 Janez je pričeval o njej in klical: "To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz." 16 Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. 17 Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. 18 Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.   (Jn 1,14-18)

Evangelist Janez pravi na začetku  obravnavanega odlomka naslednje: "In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice."  (Jn 1,14)  V Kristusu se Bog ne razodeva kot monolit, kakršnega pozna npr. islam, ampak kot Bog odnosov med tremi osebami Božanstva. Druga Božja oseba, ki jo Janez imenuje Lógos, Beseda, se je učlovečila prav v tem svetu, kakršen je bil, kakršen je in kakršen bo, vse do dovršitve časov. Za razliko od gnostikov, ki so imeli Lógos (Besedo) za božansko iskro in nekaj čisto duhovnega, je Janez poudaril, da  je Beseda postala meso in se naselila med nami. V antiki so imeli materijo, torej "meso", za nekaj manjvrednega, slabega. Enako so mislili gnostiki. Biblija pa že od začetka uči, da je materialni svet sam po sebi dober (cf. 1Mz 1,31). Greh, ki ga je storil prvi človeški par, je bil tisti, ki je porušil ustvarjeni red stvari. Bog, Lógos,  se ni upeklenščkil, ampak učlovečil. Ni prišel na svet, da bi sledil svetu ali neki skupnosti, npr. cerkvi, ampak  zato, da bi svet, oziroma cerkev sledila njemu. Toda tudi to ni bil glavni namen njegovega prihoda na svet, ampak njegova posledica.  Božji Sin je prišel na svet, da bi obračunal z grehom in vsemi njegovimi posledicami. Zgodnja krščanska himna, ki nam jo je ohranil apostol Pavel,  pravi o njem naslednje:

Čeprav je bil namreč v podobi Boga,

se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom,

7 ampak je sam sebe izpraznil

tako, da je prevzel podobo služabnika

in postal podoben ljudem.

Po zunanjosti je bil kakor človek

8 in je sam sebe ponižal

tako, da je postal pokoren vse do smrti,

in sicer smrti na križu.  

9 Zato ga je Bog povzdignil nad vse

in mu podaril ime,

ki je nad vsakim imenom[...]

                                               (Flp 2,6-9)

Deset zapovedi in sploh vsa postava, kot jo poznamo iz Stare zaveze,  nas pripravlja za Odrešenika. Toda po postavi ne prihaja zveličanje, ampak spoznanje greha. Božji Sin je izpraznil samega sebe in privzel nase človeško naravo. Bil je  do smrti pokoren vsem določilom postave in za naše grehe pretrpel smrt na križu. "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)  Po njem je prišla na svet milost, ki opravičuje grešnika in brezbožnega. Postava, oziroma dekalog, kot njen del, ne opravičuje, ampak obsoja. Milost je tista, ki opravičuje. Te si ne moremo prislužiti, ker je že po definiciji dar, lahko jo le hvaležno sprejmemo. Na voljo imamo tudi, da jo zavrnemo. Dejstvo je, da svet kot tak, ne sledi Kristusu, sledijo mu posameznice in posamezniki iz sveta. Ti sestavljajo Kristusov svet, ki je prava Cerkev.  

Bog se nam je razodel v bogočloveku Jezusu Kristusu in preko njega. Njega je on obudil od mrtvih, ga povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je čez vsa imena. Sv. Peter je ob neki priložnosti rekel judovski množici: "O njem pričujejo vsi preroki: Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi." (Apd 10,43)  Da, to je bistvo veselega sporočila vsemu svetu,  Lahko ga ignoriramo, ali pa mu prisluhnemo. V tem primeru nas dekalog pošlje po opravičenje k Odrešeniku. Toda, ko smo deležni in se  zavemo svoje odrešenosti, ki je v Jezusu Kristusu, se vračamo nazaj k dekalogu, pa ne, da bi se po njem rešili, ampak ker smo odrešeni.  

 Lógos (Beseda) je prišel v svet tako, da je postal meso v osebi Jezusa Kristusa in to v svetu, kakršen je (bil). On se je v vsem solidariziral z nami,  da bi nam dal večno življenje. On, ki ni imel greha, je za nas postal greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem (cf. 2Kor 5,21).  Daj Bog, da bi se mu vsi približali s srčno zaupnostjo, mu priznali svoje grehe ter prejeli popolno opravičenje in postali del njegovega novega sveta.

Boga ne moreš zavajati

V svojem krščanstvu bodimo pristni, pošteni in iskreni. Ne moremo zavajati Boga, ki vse vidi. 

~ J. C. Ryle

Božja svetost in ljubezen

V kolikor ne začnem pri Božji svetosti, potem postane moj celoten koncept Božje ljubezni napačen.

~ Martyn Lloyd Jones

 

Najboljša možna odločitev

Trdno verujoč, da so moji časi v Božjih rokah, predajam v naslednjem letu sebe in vse svoje zadeve na razpolago modri in milostni Božji previdnosti. 

~ Matthew Henry

Ob novem letu

Bog te ne kliče, ker bi od tebe pričakoval, da boš vedno močan. Ne, ampak te kliče in ti obljublja, da bo On tvoja moč.  

~ Paul Tripp