Evangeljska resnica

Evangelij nas ves čas spominja, da naša vsakdanja sprejetost s strani Očeta ne temelji na tem, kar mi delamo za Boga, ampak na tem, kar je Kristus naredil za nas.

~ Jean Calvin

Blagoslovljen 1. maj!

Zahodna cerkev se je na prvi maj od nekdaj spominjala apostolov Filipa in Jakoba. Pod Pijem XII. je Rim na ta dan uvedel nov praznik sv. Jožefa Delavca.  V luteranskem in anglikanskem koledarju prvega maja še vedno vztrajata Filip in Jakob. 

Ko je ekipa okoli Thomasa Cranmerja ustvarila novo Knjigo skupne molitve (Book of Common Prayer), so  berilo iz srednjeveškega misala, vzeto iz apokrifne Knjige modrosti, zamenjali z odlomkom iz Jakobovega pisma 1, 1-12. Avtor omenjenega pisma je bil sicer neki drugi Jakob (med apostoli sta bila dva Jakoba), toda deli Jakobovega pisma gredo zelo lepo v kontekst mednarodnega praznika dela. Najprej si poglejmo krajši odlomek iz berila:

Ponižani brat naj se ponaša s svojo visokostjo, 10 bogati pa s svojim ponižanjem, saj bo minil kakor cvet na travniku. 11 Sonce namreč vzide z vročino in posuši travnik. Cvet na njem se osuje in lepota njegovega obličja izgine. Tako bo tudi bogataš ovenel na svojih poteh.  (Jak 1,9-11)

Skupni problem revnega in bogatega je, da oba usmerjata svojo pozornost na svet, ne na Kristusa. Toda pred Bogom  so stvari drugačne: revež, ki je v Kristusu, je bogat, bogatašu pa njegovo bogastvo pred Bogom ne more prav nič pomagati (cf. Lk 12,13-21). Cerkev je v bistvu  kontrakulturna skupnost, ki ima vrednote tega sveta (z njegovega stališča seveda) postavljene na glavo. To je nekako tako, kot v Twainovi zgodbi o kraljeviču in beraču, ki sta za nekaj časa zamenjala vlogi: berač je postal kraljevič in obratno.

Danes pogosto živimo v iluziji, kako popolna da je bila prva cerkev. Toda če malo pobrskamo po apostolskih pismih, se lahko hitro prepričamo, da je bila marsikje in marsikdaj bolj ali manj daleč od tega. Na začetku drugega poglavja svari Jakob pred pristranostjo, oziroma pred razlikovanjem med bogatimi in revnimi, do katerega je  prihajalo tudi v tedanji cerkvi:

Če pride k vašemu shodu mož z zlatim prstanom in v bleščeči obleki, pride pa tudi revež v umazani obleki, 3 in se naklonjeno ozrete na tistega, ki nosi bleščečo obleko, ter rečete: "Sédi semkaj na udoben sedež," revežu pa rečete: "Ti stopi tja," ali: "Sédi k mojim nogam" – 4 mar niste delali razlike med seboj in postali sodniki s hudobnimi mislimi? 5 Poslušajte, moji ljubi bratje! Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, kateri ga ljubijo? 6 Vi pa ste osramotili reveža. Ali vas ne zatirajo in vlačijo pred sodišča prav bogati? 7 Mar ne sramotijo ravno ti čudovitega imena, ki je bilo klicano nad vas? (Jak 2,2-7)

 Svet ima  svoja pravila. V njem so cenjeni mladi, uspešni, lepi, bogati, lepo oblečeni in podobno. Z navedenimi stvarmi ni v osnovi nič narobe, narobe pa je, če te lastnosti precenjujemo. In ravno to dela svet.  Jakob noče reči, naj se bogati postavijo v ozadje, ali   k predstojnikovim  nogam, ampak naj vsak zasede poljuben nezaseden prostor. 

Jakob poudarja v 5. vrsti zgornjega odlomka, da imajo ubogi  v Božji odrešenjski ekonomiji posebno vlogo.  Čeprav so na tem svetu revni, so po Božji izvolitvi v bistvu bogati v veri in dediči nebeškega kraljestva. Mnogi  veleposestniki, trgovci in drugi bogataši tistega časa so sramotili Kristusovo ime in zatirali revne ter jih  vlačili pred sodišča, da bi jim lahko še več pobrali. Nič tujega in novega, kajne? 

Poglejmo, kaj svetuje Jakob poslovnežem:

 Poslušajte torej vi, ki pravite: "Danes ali jutri odpotujemo v to in to mesto; tam bomo ostali eno leto, trgovali in zaslužili," 14 a sploh ne veste, kaj bo jutri. Kaj je vaše življenje? Dim ste namreč, ki se za kratek čas pokaže in nato izgine. 15 Rajši recite: "Če bo Gospod hotel, bomo živeli in delali to ali ono." 16 Zdaj pa se bahate v svoji prevzetnosti; vsako takšno bahanje je zlo.  (Jak 4, 13-16)

 Podjetništvo samo po sebi ni nič slabega. Slabo je, če  poslovneži vse podredijo lastnemu dobičku in mislijo le na posel in profit.  Tudi v novejšem času so se mnogi ljudje po svetu zanašali na posel, gospodarsko rast in dobiček, nato pa jih je pokosila kriza. Toda, tudi tisti ki jih kriza ni prizadela, ne bodo ničesar od svojega bogastva odnesli na oni svet. Pisano je:  "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo." (Mt 6,33) neskončno pomembnejše je biti bogat pred Bogom, kot kopičiti zaklade na zemlji (cf. Lk 12,21).

V naslednjem odlomku se je  lotil še bogatih veleposestnikov:

 No, bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas. 2 Vaše bogastvo je preperelo in vaša oblačila so požrli molji. 3 Vaše zlato in srebro je zarjavelo in njuna rja bo pričala zoper vas ter razjedla vaše meso kakor ogenj. V zadnjih dneh ste kopičili zaklade. 4 Glejte, plačilo, ki ste ga utajili delavcem, kateri so poželi vaša polja, kriči – in klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda nad vojskami. 5 Razkošno ste živeli na svetu, naslajali ste se in za dan klanja zredili svoja srca. 6 Pravičnega ste obsodili in ubili – ni se vam upiral. (Jak 5,1-5)

 Biti bogat, ni greh, je pa povezano z mnogimi skušnjavami. Greh je biti bogat na napačen način. Navezanost na bogastvo je greh.  Greh je tudi goljufati ljudi pri plačilu za delo. Zahteva "Za pošteno delo - pošteno plačilo!" je stalnica v človekovi zgodovini. Vpitje prikrajšanih delavcev prihaja do Gospoda nad vojskami, ki bo prej ali slej vsakemu povrnil po njegovih delih.  Izraz "pravičnega" v v. 6 lahko pomeni nekoga iz opravičenega Božjega ljudstva, lahko pa tudi osebo, ki je bila po nedolžnem obsojena na smrt. "[N]i se vam upiral" pomeni, da se pravični ne maščuje (cf. Mt 5,38-42)! Kakršna koli misel na krvavo revolucijo tu odpade! Uresničitev ideje o nasilni ekspropriaciji ekspropriatorjev ni doslej nikjer prinesla ničesar dobrega, ampak ravno nasprotno. Jakob nadaljuje: 

Zato, bratje, potrpite do Gospodovega prihoda! Glejte, poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in potrpežljivo čaka, dokler ne prejme zgodnjega in poznega dežja. 8 Potrpite tudi vi; utrdite svoja srca[...] (Jak 5, 7.8a)

Ali naj torej kristjan ob krivicah, ki se godijo njemu in drugim, mirno sedi kot božji volek?  Nikakor, obstajajo namreč  zakonite in nenasilne oblike upiranja krivicam, ki se godijo. Glede maščevanja je treba poudariti,  da mora biti kristjan potrpežljiv, kajti maščevanje je v Božji domeni, ne v kristjanovi (cf. Heb 10,30). Pri tistih v Kristusu sta tudi vlogi kraljevičev in beračev temeljito premešani, to pa po zaslugi neskončne Božje milosti do njegovega ljudstva.

Božja beseda nikjer ne pravi, da bo zveličan samo tisti, ki je bogat ali tisti, ki je reven in zatiran. Jezus pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Odrešeni smo po veri, oziroma po Kristusu, ki je bil umorjen zaradi naših prestopkov, s svojim vstajenjem pa nam zagotavlja, da je popoln Odrešenik vernih.  

 Vsem beročim  želim  lepe in blagoslovljene prvomajske praznike.

 

Sad milosti

Sad milosti ni le odpuščanje, ampak preobrazba, ki nas vodi od greha k posvečenosti, od razvaline do vstajenja.

~ Peter Mučenec Vermigli

 

Bog ve najbolje

Bog ve, kaj je najbolje za nas. So časi, ko potrebujemo sonce in so časi, ko nam koristi nevihta.

~ Martyn Lloyd-Jones

Začetek prve Kristusove pridige

Pridiga, ki jo je imel sam Kristus, začetek njegove pridige se glasi: "Spreobrnite se!" 

~ Thomas Watson

Vera - zmaga

[V]se, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera. 5 Kdo premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus Božji Sin.

6 Jezus Kristus je tisti, ki je prišel z vodo in s krvjo, ne le z vodo, ampak z vodo in s krvjo. Duh to pričuje, kajti Duh je resnica. 7 Trije namreč pričujejo: 8 Duh in voda in kri. In to troje je zedinjeno. 9 Če sprejmemo že človeško pričevanje, je Božje pričevanje večje, kajti pričevanje Boga je to, da je pričeval za svojega Sina. 10 Kdor veruje v Božjega Sina, ima pričevanje v sebi. Kdor pa Bogu ne veruje, ga je naredil za lažnivca, ker ni veroval v pričevanje, s katerim je Bog pričeval za svojega Sina. 11 Pričevanje pa je v tem: Bog nam je dal večno življenje in to življenje je v njegovem Sinu. 12 Kdor ima Sina, ima življenje; kdor nima Božjega Sina, nima življenja.  (Jn 5,4-12)

Zmage, o kateri je tu govora, se ne da doseči z mesenim orožjem, kot ga pozna svet. Sablje, puške in topovi, klasično in jedrsko orožje je nikoli  ne more izbojevati. Svet premore vse te stvari in je od nas v tem pogledu neprimerno močnejši.  Da bi dosegla svoj cilj, je vidna  cerkev v preteklosti zelo rada uporabljala orožje tega sveta. Pa ne le orožje, tudi orodje. Slednje uporablja še danes, na primer različne metode  "evangeliziranja", razne psihološke tehnike in marketinške prijeme, s katerimi skuša manipulirati.   Toda vse to je od sveta in tistega, ki  ga Jezus imenuje "vladar tega sveta" (cf. Jn 12,31. 14,30. 16,11).   Edino orožje, ki  nam more prinesti zmago nad svetom, je  naša vera v Jezusa Kristusa, križanega za naše grehe in obujenega za naše opravičenje (cf. Rim 4,25. 1Kor 15,3.4). V njem, ne v kakšnem spovedniku, imamo popolno odpuščanje vseh grehov (cf. Apd 2,38. Apd 5,31. Apd 13,38. Apd 26,18. Ef 1,7. Kol 1,14). 

Sam Bog je tisti, ki je pričeval za svojega Sina Jezusa Kristusa. Kristjan prejme, oziroma prejema Božje pričevanje po veri. Kristus je, kot pravi Janez, prišel z vodo in s krvjo (cf. 1Jn 5,6). Voda označuje Janezov krst, ko se je razodela  potrditev s strani nebeškega Očeta: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje." (Mt 3,17b) Kri pomeni tisto kri, ki jo je Jezus prelil na križu  za odpuščanje grehov. Sveti Duh vtiskuje v srca izvoljenih čudovito Božje pričevanje o Gospodu Jezusu Kristusu. To pričevanje nas nenehno uči in spominja, da imamo v  Božjem Sinu večno življenje. Jezus je naša edina pot, resnica in življenje (cf. Jn 14,6). Zato nas Gospod na drugem mestu opominja: "Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo." (Mt 7,13.14)  Z ozirom na to pravi Janez v zgornjem besedilu, da poseduje večno življenje tisti, ki ima Božjega Sina, kdor pa nima Božjega Sina, ta nima večnega življenja, ampak drvi po široki poti pogubljenja. Pot ni tesna, ker bi bila fizično težavna in naporna ter bi zahtevala mnogo dobrih del, duhovnih vaj in odrekanj, ampak zato, ker je naravnemu človeku brez nadnaravne Božje milosti nemogoče verovati, da je  vera  v križanega in vstalega Jezusa Kristusa edini način, ki nam prinaša dar večnega življenja. Križani Kristus je še danes Judom spotika in poganom norost, vsem poklicanim pa Božja modrost in moč (cf. 1Kor 23.24). 

Hudič je najbolj nevaren in zvit okupator, ki vara in zapeljuje vesoljni svet. Po Jezusovem križu in vstajenju je doživel hud poraz, a je še vedno zelo dejaven, zlasti, ker ve, da je njegov čas omejen (cf. Raz 12,12). Sv. Jakob nas zato spodbuja: "Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil." (Jak 4,7) Naša zmaga je torej iz vere v troedinega Boga, ki nas je ustvaril, odrešil in nas posvečuje. Njegova sina moč nam omogoča, da se moremo upreti vsem zlim silam, ki nas hočejo uničiti. 

Bog daj vsem udom krščanskega ljudstva milost vztrajnosti, da bomo do konca hodili po tesni poti, ki je pot zmage v našem Gospodu Jezusu Kristusu,  tiste zunaj pa naj privede na to pot. Jezus je po svojem vstajenju rekel nejevernemu apostolu Tomažu: "[N]e bodi neveren, ampak veren." (Jn 20,27b) To ne velja le zanj, ampak za vse ljudi. 

O evangeliju

Evangelij ni moralni kodeks.

Evangelij ni zbirka etike.

Evangelij ni religija.

Evangelij ni filozofija. 

Evangelij ni socialni program.

Evangelij ni nova postava.

Evangelij je Jezus, križani, od mrtvih vstali, ki je šel v nebesa. 

~ Dustin Benge 

Prednost Kristusa pred Mojzesom

Mojzes se je ponudil, da bi umrl kot zamenjava za ljudstvo. Toda nobeno navadno človeško bitje tega ne more narediti. Za to potrebujemo božanskega Odrešenika, in takega imamo v Jezusu Kristusu.

~ James Boice

Bergoglieva zapuščina

Na velikonočni ponedeljek je obšla svet vest, da je umrl Jorge Mario Bergoglio, znan kot papež Frančišek. Njegova splošna popularnost je bila nesporna. V Sloveniji se danes  začenja tridnevno žalovanje za pokojnim, kar me glede na trenutno oblast  nemalo čudi. Pa pustimo zdaj to. Bergoglievo dvanajstletno papeževanje bo zagotovo pustilo močno sled v Rimsko-katoliški cerkvi in širše. Mnoge njegove izjave so bile v popolnem nasprotju z učenjem Svetega pisma in celo s tradicionalnim naukom Rimske cerkve. Pa si poglejmo nekaj takšnih cvetk!

Leta 2013, kmalu po izvolitvi, so mu zastavili vprašanje v zvezi z nekim homoseksualnim duhovnikom. Odgovoril je: "Kdo sem jaz, da sodim?"  Gospod Bergoglio se morda ni počutil primernega, da bi komu sodil,  toda dejstvo je, da omenjenega duhovnika sodi Božja beseda. To pa je tisto, kar je papež pozabil povedati.

Leta 2018 se je znašel v zelo kočljivi situaciji, ko ga je deček Emanuele vprašal glede večne usode svojega pokojnega očeta, ki je bil ateist.  Treba je poudariti, da je bila situacija res nadvse zahtevna in je bila v tem trenutku potrebna velika modrost in veliko sočutje. Gospod Bergoglio je dečka potolažil v smislu, da je bil njegov oče zagotovo dober človek in je zato v nebesih. Z bibličnega stališča je to popolnoma zgrešen odgovor, ker se nihče ne zveliča po svoji dobroti, ampak po Kristusu, za kar je potrebna spreobrnitev. Lahko bi rekel dečku, da se je morda oče pred smrtjo zatekel k Jezusu (podobno kot desni razbojnik), kar bi dalo fantu  določeno upanje. Toda papežev odgovor je bil povsem zgrešen in potuha za brezbožne. 

Leta 2019 je v Rimu potekala sinoda škofov z območja Amazonskega nižavja. Na sinodi so nosili okrog dva kipca Pachamame, boginje plodnosti s tistega področja. Ko je nek mladi tradicionalni rimski katolik vrgel en primerek tega malika, nameščenega na oltar ene od rimskih cerkva, v Tibero, se je Bergoglio opravičil. Tovrstno malikovanje ni le v nasprotju z Biblijo, ampak tudi s tradicionalnim naukom Rimske cerkve.

Leta 2023 je Vatikan izdal deklaracijo Fiducia supplicans, na osnovi katere naj bi smeli v rimski cerkvi podeljevati poseben blagoslov parom v "neregularni zvezi" kamor sodijo homoseksualni in neporočeni heteroseksualni pari. Gre še za en primer nečesa, kar je v popolnem nasprotju s svetopisemskim naukom, pa tudi s tradicionalnim naukom Rimske cerkve.

Lani spomladi je izjavil: "V bistvu smo dobri. Seveda obstaja nekaj falotov in grešnikov, toda sámo srce je dobro." Seveda govori Sveto pismo čisto drugače: "[N]i ga, ki bi delal dobro, ni ga, niti enega." (Rim 3,12). Tako Pavel, sklicujoč se na Ps 14,1.3.  Jezus pa je rekel: "Nihče ni dober razen enega, Boga!" (Mr 10,18. Lk 18,19)

Med lanskim obiskom v Indoneziji je izjavil: "Vsa verstva so poti do Boga. Uporabil bom analogijo: so kot različni jeziki, ki izražajo božansko. Toda Bog je Bog za vse, zato smo vsi Božji otroci[...]  Bog je samo eden  in verstva so kot jeziki, poti, da bi dosegli Boga. Nekdo je sikh, nekdo musliman, nekdo hindujec, nekdo kristjan..." Kar je povedal, je najbrž lep primer hinduizma in zelo slabo krščanstvo. Jezus je namreč rekel: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6b) V nebesa ne vodi avtocesta, ampak stezica, ozka pot. Ta pot je Jezus Kristus. 

Lani decembra je razglasil sveto leto, v katerem si bodo lahko rimski katoliki "prislužili" velike "milosti"  in  odpustke. Če si kdo milost prisluži, potem to ni več milost, kajti milost je po definiciji vedno brezplačna. Vernikom, ki bodo vstopili v skozi ena od svetih vrat, bodo po opravljeni spovedi, odpuščene vse časne kazni, zaradi katerih bi morali v nasprotnem zadoščevati s  pokoro, ali pa po smrti v vicah, ki so še en nateg rimske cerkve. Calvin je rekel o vicah, da so smrtonosna satanova izmišljotina, ki izničuje Kristusov križ. Sixbert Sangwa pa je o tej bistroumni iznajdbi izjavil: "Če rečemo, da moramo trpeti za naše lastne grehe, smo s tem povedali, da je bilo Kristusovo trpljenje nezadostno. Če pravimo, da moramo z očiščevanjem v vicah zadostiti za naše grehe, smo zanikali zadostnost Jezusove spravne žrtve (cf. 1Jn 2,2)."  

Jorge Mario Bergoglio je bil velik podpornik nekontroliranih in nezakonitih migracij, njegov ekumenizem je sprejemal tako rekoč vse, razen tradicionalnih rimsko katoliških vernikov. Skrbele so ga podnebne spremembe, ekonomski problemi in vse mogoče zadeve z woke globalistične agende, je pa najraje pametno molčal ob preganjanju kristjanov po svetu in ob požiganju cerkva po Evropi (največkrat s strani pripadnikov "religije miru"). To globalistov ne zanima. Svet danes žaluje za papežem Frančiškom, mediji so polni panegirikov. Toda to ni ravno dober znak, kajti Jezus je rekel: "Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!" (Lk 6,26) Ostre besede! Najbrž poznamo vsi pregovor: "O mrtvih le dobro!" Jezus pa pravi: "Resnica vas bo osvobodila." (Jn 8,32b) 

Kdo bi se lahko vprašal, kaj da počne ta kritični zapis o pokojnem rimskem škofu na tem blogu. Dejstvo je, da je Rimska cerkev zelo močna in vplivna. Ta vpliv se, zlasti od 2. vatikanskega koncila naprej, širi tudi v protestantske kroge. Kot primer naj vzamem, da je uvedba novega mašnega obreda v rimski cerkvi po l. 1969  vplivala na liturgične spremembe v različnih protestantskih cerkvah. Interakcija pa je seveda obojestranska. Različne liberalne in nebiblijske prakse, ki so v nasprotju z naukom vere, se iz liberalnih protestantskih logov prenašajo tudi v rimsko katolištvo. Papež Bergoglio je tipičen predstavnik tega liberalizma. Rimski katoliki se norčujejo iz principa sola Scriptura, češ, protestanti imate papirnatega papeža. S tem povedo, da je Božja beseda samo papir in črke na njem, oni pa imajo samega (občasno) nezmotljivega Kristusovega namestnika in najvišjega interpreta Božje besede. Pri papežu Frančišku se je to zelo klavrno izkazalo. Bog naj se usmili vseh, ki so del rimskega papeškega sistema in jim podari pravo spoznanje Boga!

Krivica?

Kadar mislim, da sem po krivem osovražen, se skušam spomniti, da sem po krivem ljubljen.

~ R. C. Sproul

"Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki." (Rim 3,8)

Blaženo upanje

Krščanska vera temelji na tem poglavitnem nauku: Jezus Kristus je vstal od mrtvih, in če si v Kristusu, boš tudi ti.

~ Todd Friel

Jezus - edini Odrešenik

 Tedaj je Peter spregovoril: "Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, 35 temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna. 36 Izraelovim sinovom je poslal besedo in jim sporočil evangelij miru po Jezusu Kristusu, ki je Gospod vsega. 37 Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez: 38 Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim. 39 Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. 40 Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, 41 ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih. 42 Nam je tudi naročil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. 43 O njem pričujejo vsi preroki: Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi."    (Apd 10, 34-43)

Zgornja perikopa služi v tradicionalnem lekcionarju kot prvo berilo na velikonočni ponedeljek. Širši kontekst tega odlomka se nanaša na spreobrnitev rimskega stotnika Kornelija in njegove družine. Apostol Peter je v svojem nagovoru članom Kornelijeve družine povzel bistvo velikonočne skrivnosti, ki je obenem jedro evangelija. 

Peter je bil dober Jud in kot tak je bil prepričan, da je Bog edino Bog Judov kot naroda pretežno v biološkem smislu.  Toda prišel je do spoznanja, da Bog ni le Bog Judov, ampak vseh tistih, ki ga resnično spoštujejo,  mu služijo in pravično ravnajo. Res je, da je Izraelski narod tisti, ki mu je bila najprej dana Božja beseda, ampak vse to je bilo po Božjem načrtu, kajti izraelsko ljudstvo je bilo določeno, da se iz njega rodi Odrešenik (Rim 9,5). Iz vv. 37 sl. je razvidno, da ni bilo Jezusovo delovanje za prisotne nobena neznanka. Neznanko jim je predstavljal smoter njegovega delovanja, smrti in vstajenja. V tem je srž evangelija. Apostol Pavel je s tem v zvezi zapisal: "On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Jezus ni bil le zgled pobožnega življenja v skladu z Božjo voljo, ampak žrtveno jagnje, ki je odvzelo ves naš greh, njegovo vstajenje od mrtvih pa je dokaz, da je resnični Mesija in da zagotavlja opravičenje vsem, ki vanj verujejo. Vera v našem primeru ne pomeni le intelektualnega pristanka na to, da je nekoč živel neki Jezus, ki so ga križali in je vstal od mrtvih (to brez kakršnega koli haska ve celo hudič), ampak predanost njemu kot Odrešeniku in Gospodu. Ta Mesija bo nekega dne prišel sodit živim in mrtvim. Ljudje bodo (ob)sojeni po svojih delih, odrešeni pa so (že tukaj in zdaj) po veri (Rim 2,6. 3,20. Apd 10,34. Gal 2,15. Ef 2,8).  

Ta evangelij se danes v Evropi in drugod v "razvitem svetu" izgublja, z njim vred pa se izgublja tudi vera. Ko se neka vera izgubi, za njo nikoli ne ostane duhovni vakuum, ampak jo nadomestijo druge vere. Današnja Turčija je bila nekoč popolnoma krščanska, danes je 99 % muslimanska. To se nam zdi danes popolnoma razumljivo. Manj razumljiva se zdi neodpornost sodobne Evrope in ostalega "zahodnega" sveta pred prodirajočim islamom. Razni "znanstveni" svetovni nazori očitno čisto nič ne pomagajo proti preteči nevarnosti.   Razvajeni zahod se obnaša kot babilonski kralj Belšacár, preden so mu mesto in državo zavzeli Perzijci: "Kralj Belšacár je priredil veliko gostijo svojim tisoč velikašem in s temi tisočimi je pil vino. Ko je tako popival vino, je Belšacár rekel, naj prinesejo zlate in srebrne posode, ki jih je bil njegov oče Nebukadnezar odnesel iz templja v Jeruzalemu, da bi iz njih pili kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene.  Tedaj so prinesli zlate posode, ki so jih bili odnesli iz templja, Božje hiše v Jeruzalemu, in pili so iz njih kralj, njegovi velikaši, njegove žene in njegove stranske žene.  Pili so vino in slavili bogove iz zlata in srebra, brona, železa, lesa in kamna." (Dan 5,1-4) Kralj Belšacár se ni zavedal, kaj je sveto in ni ločil svetega od posvetnega. Še malo in je bil umorjen, državo pa smo mu prevzeli Perzijci (Dan 5,30. 6,1). Zato apostol Pavel opozarja Ne slepite se: "Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Tudi naš zahodni svet že počasi žanje tisto, kar je sejal in še vedno brezumno seje. 

Seveda je zelo prijetno obsojati svet za njegove grehe, toda  svet je takšen kot je, pa tudi nikoli ni bil bistveno drugačen, le zunanjost se je spreminjala. Kje se je torej dejansko zalomilo in od kod ta duhovni vakuum? Pravilo pravi, da spada čoln v vodo, voda pa ne sodi v čoln. Enako spada cerkev v svet, s tem namenom jo je tudi vzpostavil naš Gospod, ko je dal zapoved svojim apostolom: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha  in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!" (Mt 28,19.20a) Posvetnjaška miselnost pa ne sodi v cerkev, o čemer piše sv. Pavel naslednje: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2) 

V današnji cerkvi najdemo skoraj vse, le evangelija bolj malo. Liberalne protestantske denominacije so se že tako prilagodile miselnosti sveta, da govorijo enako kot svet. Zadnje čase opažamo podoben pojav pri rimskih katoličanih, ki izgubljajo še tisto malo evangelija, ki so ga imeli. Papež Bergoglio oznanja  "podnebno pravičnost", podpira nebrzdano priseljevanje muslimanov v Evropo,  podpisuje nekakšne izjave o skupnem vesoljnem bratstvu in sestrstvu vseh ljudi, kar je sad prostozidarske, ne  krščanstva. Dobro ni niti v cerkvah, ki se imajo za evangelijske.  Nekatere učijo lažne nauke o tem, da bi moral biti kristjan zdrav in bogat, spet druge  oznanjujejo bolj moralo kot evangelij. Z moralo samo ni sicer nič narobe, ampak morala sama ni evangelij, temveč postava. Cerkev pa mora oznanjati tako eno kot drugo in to vzporedno. Cerkve brez evangelija postajajo vse bolj mrtve, kar seveda okolica zelo dobro zaznava. Se sploh še smemo čuditi požigom cerkva po Evropi in napadom na cerkvene služabnike?

Sveta ne rešujejo takšne in drugačne teologije in ideologije, ampak živi, od mrtvih vstali Gospod Jezus Kristus, kajti, kot je rekel sv. Peter članom Kornelijeve družine: "Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi." (Apd 10,43b)

Blagoslovljene velikonočne praznike!

Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. 2 Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. 3 Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. 4 Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi.

5 Zato omrtvite v sebi to, kar teži k zemlji: nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje in slo po čim večjem imetju, ki je toliko kot malikovanje. 6 Zaradi tega prihaja Božja jeza na sinove nepokorščine, med katerimi ste bili nekoč tudi vi, ko ste tako živeli.      (Kol 3,1-7)

Kristjan je oseba, ki je razpeta med "že" in "še ne".  Ko je  Jezus Kristus vstopil v  življenje posameznega kristjana, je slednji skupaj s Kristusom vstal od mrtvih.  Zato pravi sv.  Pavel s tem v zvezi naslednje: "Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil,  čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč rešeni –  in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu."  (Ef 2,4-6) Nekoč smo bili torej skupaj z ostalim svetom mrtvi v prestopkih in grehih. Bili smo mrtvi za Boga in Bogu sovražni ter smo hodili po svetu kot živi mrliči.  Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je obudil iz smrti, v kateri smo se nekoč nahajali. Tega ni storil zaradi naših posebnih kvalitet ali dobrih del, ampak po svoji milosti.  To je tisti "že", o katerem sem govoril na začetku. Zato nas Božja beseda spodbuja, da iščemo to, kar je zgoraj, saj smo oživljeni za Boga. 

Toda tisti, ki je živ Bogu, je mrtev grehu. O tem govori Kol 3,3, ko pravi: "Kajti, umrli ste." Kristjan je živ za Kristusa ter s Kristusom in mrtev za greh. To, da je kristjan živ za Boga in mrtev za greh ter svet, je njegov status, ki ga uživa, ker pripada Kristusu.  To še ne pomeni, da kristjan ni več zmožen grešiti. Seveda je. Ravno zato nas Pavel opominja, naj mislimo na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. S tem hoče reči, naj razmišljamo in ravnamo v skladu s svojim sedanjim statusom, torej kot tisti, ki smo oživljeni skupaj s Kristusom, ne pa s prejšnjim, ko smo "bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov." (Ef 2,1)  Zato pravi apostol, naj omrtvimo vse, kar nas tlači k tlom. Gre za stvari, ki jih počnejo sinovi, oziroma otroci nepokorščine, kar smo nekoč tudi mi. To mrtvenje ni mučenje samega sebe, kakor še danes delajo razni spokorniki, oziroma asketi, kajti naše fizično telo ni nič krivo, kriv je greh. Kakor ne moremo teme izgnati z bičem, ampak tako, da prižgemo luč, tako lahko tudi grešna nagnjenja  izženemo  samo z zavedanjem, da nismo več sami svoji, ampak Kristusovi ter s pomočjo Svetega Duha, ki biva v vernikih. Toda, moramo se zavedati tega, kar pravi odgovor na 114. vprašanje v Heidelberškem katekizmu,  da  ne bodo niti tisti najzvestejši nikoli popolnoma izpolnjevali Božje postave, ampak bodo glede tega ostajali kot nekakšni začetniki. Kristus je namesto nas izpolnil vse zahteve postave. 

Kaj pa pomeni tisti "še ne"?  Jezusov drugi prihod še ni napočil, zato še nismo tisto, kar naj bi nekoč bili. To bomo postali, ko se prikaže Kristus v slavi sodit živim in mrtvim, ko bo poveličal tiste, ki vanj verujejo. Jezus je za nas opravil veliko delo:  "On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)  Nase je prevzel vse naše grehe in prestopke  ter za nas pretrpel sramotno smrt na križu. Njegova obuditev od mrtvih in vstajenje sta dokaz, da je resnični Odrešenik sveta. Odrešenje, ki ga je priskrbel, in smo ga deležni po veri, ni  nekaj, kar bi nam prišlo prav le za sedanjost, ampak za vso večnost.  Zato prinaša velika noč upanje in resničen razlog za veselje vsem, ki smo Kristusovi. 

Vesele in blagoslovljene velikonočne praznike! 

Predlog za premišljevanje na veliko soboto

 Oseba spravitelja, Jezusa Kristusa, Boga in človeka, stopi v sredo med Boga in svet, stopi v središče vsega dogajanja. Na njej se razkrije skrivnost sveta,  kot se v njej skrije skrivnost Boga. Njemu, po katerem je Bog svet spravil s seboj, ne ostanejo prikrita niti najgloblja brezna zla. A brezna Božje ljubezni segajo tudi v najbolj oddaljene globine brezbožnosti. Bog vsakršno pravično in pobožno razmišljanje nedoumljivo postavi na glavo in sam sebe razglasi za krivega namesto sveta in tako izbriše krivdo sveta; Bog sam se odpravi na ponižujočo pot sprave in tako svet oprosti tožbe; Bog hoče biti kriv naše krivde in zato kazen in trpljenje, ki sta posledica krivde, vzame nase. 

~ Dietrich Bonhoeffer

Iz: Dietrich Bonhoeffer, Odgovornost in svoboda, Izbor iz filozofsko-teoloških del. Mohorjeva družba, Celje 2005. S. 204. 

Veliki petek: Ali je Kristus umrl zate?

Verjetno so ti že kdaj povedali, da te Bog ljubi, in da je Kristus umrl zate. Morda si celo prišel do zaključka, da stvari niti niso tako slabe. Res je, Sveto pismo govori o kazni za tiste, ki ne verujejo v Kristusa, toda če Bog ljubi vsakogar, in če je Kristus umrl za vsakogar, potem res ni nobenega razloga za zaskrbljenost, kajne?

Toda, ali veš, da ni nujno resnično to, da bi Kristus  umrl zate? Biblija razločno uči, da Kristus ni umrl za vsakogar, ampak za tiste, katere mu je dal nebeški Oče. (cf. Jn 10,11. Ef 5,25)

Ko je Kristus pred kakimi dva tisoč leti umrl na križu, je plačal za tiste, ki mu jih je dal nebeški Oče. Prevzel je njihovo mesto in umrl, ker je pretrpel kazen za njihove grehe.

To pomeni naslednje:  če je Kristus umrl zate, potem so vsi tvoji grehi odvzeti in ni več nobenega razloga, da bi se Bog jezil nate, ali da bi te kaznoval. Tako védenje bi bilo res čudovito, kajne?

KLIKNI za dostop do celotnega članka >>>

Veliki četrtek - dan postavitve Gospodove večerje

Kristusova cerkev se na veliki  četrtek  spominja Jezusove postavitve zakramenta Gospodove večerje.  Ta dogodek je potekal v sklopu pashalne večerje, s kakršno so se Judje spominjali izhoda iz egiptovskega suženjstva. Gospodova večerja pa nas spominja izhoda iz še večjega in hujšega suženjstva, ki mu pravimo greh. Ta izhod nam je s svojo smrtjo na križu in vstajenjem priskrbel naš Gospod Jezus Kristus. O sami postavitvi  Gospodove večerje nam govorijo pisci sinoptičnih evangelijev in apostol Pavel. Poglejmo, kaj o tem pravita Pavel in evangelist Matej: 

Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh 24 in se zahvalil, ga razlomil in rekel: "To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin." 25 Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: "Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin." 26 Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride. (1Kor 11, 23-26)

Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, blagoslovil, razlomil, dal učencem in rekel: "Vzemite, jejte, to je moje telo." 27 Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: "Pijte iz njega vsi. 28 To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov."    (Mt 26,26-28)

Kaj je bistvo tega zakramenta? Anglikanski 28. člen vere  pravi o njem naslednje:

Gospodova večerja ni le znamenje medsebojne ljubezni, ki so jo dolžni imeti kristjani med sabo, ampak zakrament naše odkupitve po Kristusovi smrti. Tistim, ki ga upravičeno, vredno in z vero zaužijejo, je kruh, ki ga lomimo, deležnost Kristusovega telesa, podobno je blagoslovljeni kelih deležnost Kristusove krvi. Nauk o transubstanciaciji (premeni bistva kruha in vina) pri Gospodovi večerji se ne da dokazati iz Svetega pisma, ampak je v nasprotju s čistim naukom Pisma, saj sprevrača naravo zakramenta in je povzročil vzpon mnogih praznoverij. Kristusovo telo se pri Večerji daje, jemlje in zauživa samo na nebeški in duhovni način. Sredstvo, po katerem se prejme in zaužije Kristusovo telo v Večerji, je vera. 

Podobno govori Westminstrska izpoved vere:

Gospodova večerja je zakrament nove zaveze, v katerem s podeljevanjem in prejemanjem kruha in vina, kot je to določil Jezus Kristus, oznanjamo njegovo smrt. Tisti ki se vredno obhajajo, zauživajo njegovo telo in kri kot svojo duhovno hrano in za rast v milosti. Z njim so v potrjeni zvezi in občestvu. Ti izpričujejo in obnavljajo svojo hvaležnost in  zavezanost Bogu ter vzajemno ljubezen in občestvo drug do drugega, kot udov istega skrivnostnega telesa.

Cerkev je od samega začetka verovala v realno in dejansko prisotnost Kristusovega telesa in krvi v tem zakramentu, toda obstajale so razlike v pojmovanju te prisotnosti. Nekateri trdijo, da se kruh in vino pri tem spremenita v dejansko Kristusovo telo in kri, spet drugi, da se pod podobo kruha in vina nahaja resnično Kristusovo telo in kri, tretji pa, da je vse skupaj samo simboličen obred, ki ga obhajamo, ker nam je naš Gospod tako ukazal. Če povzamemo vsebino 28. člena in odlomka iz Westminstrske izpovedi vere, lahko sklenemo takole:

1. S tem zakramentom se spominjamo Jezusove žrtvene smrti na križu in oznanjamo ta spomin. Gre torej za evangelij (veselo oznanilo), izražen na povsem konkreten in materialni  način. 
2. Ta zakrament bo cerkev obhajala vse do Gospodovega drugega prihoda. 
3. Vredni prejemniki tega zakramenta so resnično deležni Gospodovega telesa in krvi, a na nebeški in duhovni način. 
4. Ta zakrament pomaga pri rasti v milosti, ki je potrebna za našo rast v posvečenosti. 
5. Ta zakrament nas tesneje povezuje s Kristusom in z njegovo žrtvijo na križu. 
6. S tem zakramentom  izražamo svojo hvaležnost Bogu za vse blagodati, ki nam jih daje po žrtvi našega Gospoda Jezusa Kristusa in našo zavezanost nebeškemu Očetu. 
7. Ta zakrament nas  povezuje med sabo  kot ude skrivnostnega Kristusovega telesa na zemlji, ki je njegova cerkev.

Želim vam blagoslovljen veliki četrtek, dan postavitve Gospodove večerje.

Gospodova kri

Kristusova kri je brezkončen vrelec, ki priteka iz večne Božje ljubezni in izmiva naš greh. 

~ Dustin Benge

 

Odrešenje je v celoti Božje delo

Kogar koli hoče Bog iztrgati iz večne smrti, tega obudi z Duhom preporoda.

~ Jean Calvin

Vloga milosti

Milost začenja, milost nadaljuje in milost dovrši naše odrešenje. 

~ A. W. Pink

Pot križa - pot slave

To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu.

6 Čeprav je bil namreč v podobi Boga,

se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, 

7 ampak je sam sebe izpraznil

tako, da je prevzel podobo služabnika

in postal podoben ljudem.

Po zunanjosti je bil kakor človek

8 in je sam sebe ponižal

tako, da je postal pokoren vse do smrti,

in sicer smrti na križu.

9 Zato ga je Bog povzdignil nad vse

in mu podaril ime,

ki je nad vsakim imenom,

10 da se v Jezusovem imenu

pripogne vsako koleno bitij

v nebesih, na zemlji in pod zemljo

11 in da vsak jezik izpove,

da je Jezus Kristus Gospod,

v slavo Boga Očeta.
                                        (Flp 2, 5-11)
 

Pričujoča perikopa je v tradicionalnem lekcionarju namenjena  kot berilo na cvetno nedeljo, ki se imenuje tudi druga nedelja trpljenja.  V njem je na kratko povzeto celotno Jezusovo življenje, tako njegov obstoj v večnosti, preden se je učlovečil v telesu device Marije, njegovo življenje od učlovečenja do strašne smrti na križu, pa vse do njegovega vstajenja in poveličanja.

V 5. vrstici nas sv. Pavel spodbuja k posnemanju Kristusove ponižnosti. Kot piše Jean Calvin v svojem Komentarju k pismu Filipljanom, obstajata dva razloga za to posnemanje: prvi je, ker gre pri tem za življenjsko pravilo, drugi razlog pa je ta, ker je to pot za dosego resnične slave.

Jezus Kristus je posedoval Božjo naravo, oziroma je bil, kot pravi nikejsko-carigrajska veroizpoved,  "enega bistva z Očetom",   "v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj." (1Kol 1,16) Kljub temu se mu ni zdelo za malo, da "izprazni samega sebe" in privzame človeško naravo (cf. Flp 2,6.7).  Ob svojem prvem prihodu ni prišel gospodovat, ampak se žrtvovat. Sam Jezus je v zvezi s tem povedal: "Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge." (Mr 10,45)  To je za mnoge ljudi, ki zavračajo krščanstvo, veliko pohujšanje. Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, ob vzklikih "Hozana!" na nek način  lepo ponazarja, oziroma povzema njegovo predhodno bivanje v Božji slavi. Vse, kar je sledilo temu dogodku,  je bila pot križa, kar jedrnato povzema vrstica Flp 2,8. Jezus Kristus je, kot nas uči evangelij, umrl za naše grehe in bil obujen zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25. 1Kor 15,3 ss.).  Bil je obujen in poveličan (cf. Flp 2,9).

Nebeški Oče je njegovo ime, ki  pomeni "Jahve rešuje", povzdignil nad vsa imena (cf. Flp 2,9).  To sveto ime kličejo in ga slavijo angeli ter celotno Božje ljudstvo. Pred tem imenom trepetajo peklenske sile. Ko se  bo Jezus vrnil v slavi, bodo pred tem imenom padali tudi tisti, ki ga danes zametujejo, toda ne zato, ker bi jim bilo to všeč, ampak od groze pred peklensko kaznijo. Božje ljudstvo pa bo tedaj doseglo poveličanje. "Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta." (Mt 13,43a)

Pot Kristusovega križa je pot poveličanja in slave.  Hoditi po tej poti ne pomeni, da bi si svojevoljno izmišljali križe in si jih nalagali, kar počnejo razni "spokorniki". Na Filipinih imajo celo navado, da se dajo nekateri na veliki petek križati, kar je čisti napuh, da ne napišem kaj hujšega.  Prava hoja po poti križa je to, da hodimo po Kristusovi poti, na kateri nam bodo  naša stara narava, svet in hudič postregli s prenekaterim križem. Toda zavedajmo se enega: Kristus je vse to premagal (cf. Jn 16,33)! 

Njemu pripada vsa slava! 

Postava in evangelij

Preko postave vidimo svojo bedo, preko evangelija pa svojo rešitev.

~ Edmund Calamy 

S Kristusom smo povezani v vseh okoliščinah

Preden zatisnil 

trudne bom oči,

križ mi pokaži,

svod nebes odstri.

Dan je zazoril,

raja vidim soj.

V smrti, v življenju

hôdi pred menoj.

~ Henry F. Lyte

 Iz: Pojte Gospodu novo pesem, Duhovne himne in pesmi za čaščenje.  Nashville/Ljubljana 2000, S. 631.

Kristus je zvest

Tolažilna je misel, da Kristus moli za nas, tudi ko smo mi sami nevestni v svojem molitvenem življenju.

~ Louis Berkhof