Živa in sveta žrtev

Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. 2 In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.3 Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal. 4 Kajti kakor imamo v enem telesu mnogo  delov, ti deli pa nimajo vsi istega delovanja, 5 tako smo tudi mi, čeprav nas je več, eno telo v Kristusu, posamezni pa smo si deli med seboj. 

(Rim 12,1-5)

V nekaterih cerkvah, tudi v nam najbolj znani, rimsko-katoliški,  učijo, da ima  duhovnik, kot zastopnik vernega ljudstva in hkrati neke vrste Kristusov namestnik (alter Christus, kar pomeni drugi Kristus), posebno moč in oblast, da pri maši obnovi Kristusovo daritev na Kalvariji.  Po tem pojmovanju naj bi bila maša  spravna daritev [propitiatorium] za žive in mrtve.* Sveto pismo na nobenem mestu ne govori o taki vrsti darovanja, nas pa vseeno spodbuja, naj Bogu darujemo sami sebe, oziroma svoja telesa.  Taka daritev (oziroma žrtev)  se seveda močno razlikuje od starozaveznih žrtev.  

V času Stare zaveze so morali, če so hoteli Bogu kaj žrtvovati,  žrtveno živa usmrtiti, naša žrtev pa je in ostane živa. Ta žrtev je tudi sveta, saj smo kristjani posvečeni po Jezusu Kristusu (cff. Jn 17,19. 1Kor 6,11. Heb 10,10.14).  Obenem gre za žrtev, ki je všečna Bogu. V krščanstvo so se namreč  v preteklosti pritihotapile različne manihejske, oziroma dualistčne  ideje o dobrem duhu in slabi materiji in posledično slabem telesu. Toda Pavel nas ne spodbuja naj darujemo svojega duha, ampak svoja telesa, naj se torej povsem predamo Bogu, kar je po Pavlu smiselno bogoslužje. 

Taka predanost nas  varuje pred sistemom razmišljanja, v katerega nas ukaluplja, oziroma hoče ukalupiti svet. Apostol nas zato dodatno spodbuja, naj se ne prilagajamo filozofiji s katero nas hoče ujeti svet, ampak naj mislimo Božje misli.  Kristjani nismo nikakršni nadljudje z nadnaravnimi sposobnostmi, zato tudi nas  prepogosto zanese   v naših mislih precej "visoko". Pavel nas prizemlji s tem, da nam  pove, naj mislimo o sebi v skladu s tem, kar dejansko smo in v skladu z danim nam darom vere. To je prava ponižnost, zavedanje, da si tisto, kar dejansko si. Vsak kristjan je kamenček v mozaiku Kristusove cerkve, vsi skupaj pa smo udje enega samega telesa. Kakor ima telo mnoge organe, tako smo tudi mi posamezni udje, ki sestavljamo skrivnostno Kristusovo telo - Cerkev. 

Pri tem ne gre za nikakršne disciplinske vaje, s pomočjo katerih bi si mogli prislužiti ali doseči zveličanje. Odrešeni smo namreč edino po Kristusovi smrti na križu in vstajenju. Kristus nam je prislužil vse, kar potrebujemo za zveličanje.  Ker je on vse predal  za nas, se tudi mi predajmo njemu! 

 

*Cf. A. Strle, Vera Cerkve, Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba, Celje 1977. S. 331.