Malik proti Bogu

Je Bog, kakršnega hočemo in Bog, ki je. Ta dva nista eden in isti.

~ Ligon Duncan

V izogib pogubljenju

Ni drugega načina, da bi se izognili (večni)* smrti, kot da pribežimo po usmiljenje k Njemu, zoper katerega smo grešili.

~ Jean Calvin

*Dodal Dizma.

Temelj je pomemben

V kolikor nismo zakoreninjeni na  trdnem temelju Svetega pisma, potem se odzivamo le na osnovi kapric in čustev. 

~ Virgil Walker

Odnos Kristus - Sveto pismo

Kdor razdvaja vero v Kristusa od vere v Sveto pismo,  izgubi  Kristusa, kajti Sveto pismo  je Kristusova beseda.

~ Cornelius Van Til

Nihče ni izključen, toda...

Nihče ni izključen od klicanja k Bogu, vrata odrešenja so odprta za vse ljudi. Nobena druga stvar nas ne zadržuje, da bi vstopili, razen naša lastna nevera. 

~ Jean Calvin

Izziv islama

V Združenem kraljestvu močno narašča vpliv islama, ki nam ga muslimanski apologeti in njihovi zavezniki predstavljajo kot religijo miru. Kako je s to zadevo v Veliki Britaniji, je pripovedoval Tim Dieppe ob predstavitvi svoje knjige na to tematiko. 

Na tekališču smo

"Mar ne veste, da tisti, ki tečejo na tekališču, res vsi tečejo, da pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo boste dosegli. 25 Vsak tekmovalec pa se vsemu odreče, ôni, da prejmejo venec, ki ovene, mi pa nevenljivega. 26 Zato jaz ne tečem kar na slepo, ne bojujem se, kakor bi mahal po zraku. 27 Nasprotno, trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim."  (1Kor  9,24-27)

Ene najbolj znanih grških iger so bile istmijske igre, ki so se vsako drugo leto odvijale v Korintu in so po slavi  zaostajale edino za olimpijskimi igrami.  Zato je bila tema metafore, ki jo je v tem kratkem odlomku uporabil apostol Pavel, njegovim bralcem in tistim, ki so prebrano poslušali, zelo domača.

Za razliko od olimpijskih iger je dobil  na istmijskih igrah zmagovalec za nagrado v neki disciplini, npr. v teku,  venec iz borovih vejic, včasih pa iz ovenelih listov zelene. Na športnih igrah je bil seveda v posamezni disciplini samo en zmagovalec. Apostol Pavel zato spodbuja korintske kristjane, naj tečejo tako, da bodo vsi dosegli nagrado. Je s tem mislil, da se morajo kristjani truditi, da dosežejo zveličanje? Nikakor, kajti večno odrešitev prejme posameznik le po milosti, ki jo je enkrat za vselej prislužil Jezus Kristus na kalvarijskem križu, kjer je umrl za naše grehe. Sam Pavel namreč pravi na drugem mestu, da smo kristjani odrešeni po milosti, ki jo lahko prejmemo po veri, ne iz del (cf. Ef 2,8 ss.).   Sv. Pavel nas torej v tem odlomku spodbuja k  vztrajnosti v veri.  Zmagovalci na istmijskih igrah so prejeli venec iz vejic ali listov, ki je prej ali slej ovenel in strohnel (venec iz zelene je bil  uvel že, ko so ga prejeli). Nagrada, ki jo Bog obljublja svojemu ljudstvu  je nevenljiva in netrohljiva.

Zakaj je bilo treba Pavlu opominjati Korinčane k vztrajnosti? Ljudje,  tudi kristjani,  smo šibka bitja, ki zaradi grešne narave, ki še vedno biva v nas, radi popuščamo. Popuščanju sledi greh, temu nadaljnje popuščanje, temu spet greh itn.  Tako stanje pahne kristjana v malodušje in na rob nevere. Da bi bili obvarovani pred takimi neprijetnimi posledicami, spodbuja Pavel verne Korinčane k disciplini.  Ta nima ničesar skupnega z asketskimi vajami, ki bi kristjanu prinesle neko posebno zasluženje, ampak zagotavlja posamezniku, da se nenehno hvaležno zaveda svojega statusa kot Božjega otroka. Disciplina zajema tudi odrekanje in še marsikaj.  Brez take discipline apostol Pavel ne bi bil zmožen tako odločno in vztrajno oznanjati Kristusovega evangelija (cf. 1Kor 9,27).

O vztrajnosti, oziroma stanovitnosti je govoril tudi Jezus. Ob neki priložnosti je rekel: "Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen." (Mr 13,13) In na drugem mestu: "Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen."  (Mt 24,13)  Vztrajnost kot taka ni vzrok za odrešenje, ampak je posledica in potrditev dejstva, da smo odrešeni. Pisano je namreč: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37)  Nihče se ne bo odrešil po svoji, ampak po Božji volji. Kadar  Bog rešuje, tega ne počne pogojno, ampak brezpogojno. On ne rešuje napol ali začasno, ampak popolnoma in dokončno.

Ker je tako, je edina logična stvar, da do konca vztrajamo v tekmi, v katero smo bili poklicani in postavljeni. To je tekma z mnogimi zmagovalci, in ne le z enim, kot je to pri športnih tekmah,  sleherni med njimi  pa bo od Gospoda prejel nevenljiv in netrohljiv venec.

Sola fide

Brez nauka o opravičenju samo po veri ni evangelij le ogrožen, ampak popolnoma izgubljen. 

~ R. C. Sproul

 

Kristjanovo življenje

Greh ni tvoje življenje - ti si nova stvaritev. Tvoje življenje je Kristus.

~ Joel Beeke

Zanesi se na Jezusa

Od sebe pričakuj malo in več od Kristusa. Glej bolj na Jezusa in manj nase.

                                                                                                                 ~ J. C. Ryle

Najvišje merilo

Vsakdo ima neko svoje najvišje merilo, če se tega zaveda, ali ne. V kolikor ni to Sveto pismo, je pač nekaj drugega. 

~ dr. Jason Lisle

Čemu se ljudje (ne) čudijo

Ljudje potujejo, da bi občudovali višine gora, silne valove morja, dolge rečne tokove, širjave oceana, krožno gibanje zvezd, mimo sebe pa gredo ne da bi se čudili. 

~ Sv. Avguštin

 

Cerkev in kriza smisla na Zahodu

 Ni treba biti ravno Einstein, da ne bi opazil, da je smisel v zahodnem svetu v hudi krizi. Danes bi se nekateri radi znebili metafizičnih postavk krščanstva, spet drugi bi ponovno uveljavili voljo do moči, tretji izkušajo neko vrsto krščanskega preporoda. Skratka, totalna zmeda, polna priložnosti za širjenje evangelija na eni strani in sledenje Kristusu na drugi.

O tem sta se pogovarjala Michael Horton in Glen Scrivener. 

Kot Božji izvoljenci

Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. 13 Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. 14 Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti. 15 In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni. 16 Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. 17 In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.   (Kol 3,12-17)

Pavlova pisma  na splošno vsebujejo dva elementa, evangelij in postavo, kot praktično aplikacijo evangelija v vsakdanjem življenju kristjana in cerkve. Sam Pavel je  glede sebe pisal v 1. pismu Korinčanom, da tudi on ni brez postave, temveč je pod Kristusovo postavo (cf. 1Kor 9,21).

Apostol na začetku zgornjega odlomka spodbuja kristjane v Kolosah, naj gojijo med sabo plemenite kreposti, kot so usmiljenje, dobrotljivost, krotkost in potrpežljivost (v.12).  V nadaljevanju je posebej poudaril odpuščanje. Vse to izhaja iz tega, ker je tudi Kristus nam odpustil (v, 13). Ker so nam grehi odpuščeni, je logična posledica Božjega odpuščanja, da tudi mi odpuščamo bratom in sestram. Jezus Kristus je naš zgled usmiljenja, dobrotljivosti, ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. Pa ne le zgled, ampak več kot to. Iz čistega usmiljenja in dobrotljivosti se je ponižal in nase krotko ter potrpežljivo prevzel kazen za naše grehe. Mi temu ne moremo ničesar dodati, lahko le posnemamo našega Gospoda. Omenjene kreposti sicer ne bodo pri nas nikoli tako popolne kot pri Jezusu Kristusu, ki je  v vsem živel popolno življenje. Ker je On naša popolnost, se njegove kreposti prištevajo Božjim izvoljenim.

V 14. v. je apostol posebej izpostavil ljubezen. Ljubezen je  najvišja krepost, iz katere izhajajo mnoge druge kreposti, zato je na drugem mestu napisal: "Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo." (Rim 13,8)  Ta vrsta ljubezni je danes zelo slabo razumljena in jo svet pa tudi mnoge "liberalne" cerkvene skupine zamenjujejo s sentimentalnostjo in toleranco do vseh mogočih praks, ki jih Božji zakon prepoveduje. V resnici pa to, kar učijo ti krivi učitelji, ni ljubezen, saj ljudi potiska v večno pogubljenje.

Če kdo sovraži svojega brata ali sestro v Kristusu, je to zaskrbljujoč znak, da v nas ni Božje ljubezni: "Če kdo pravi: 'Ljubim Boga,' pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl."  (1Jn 4,20)  Kot sem že napisal, ljubezen ni v tem, da bi odobravali stvari, ki jih Božja beseda jasno imenuje greh, ampak v tem, da grešnika opozorimo na greh in na posledice. Sv. Jakob je v zvezi s tem napisal: "Moji bratje, če kdo od vas zaide od resnice in ga drug spreobrne,  vedite, da tisti, ki grešnika spreobrne iz blodnje njegove poti, njegovo dušo reši iz smrti in pokrije množico grehov."  (Jak 5,19.20) Lažna ljubezen je sentimentalna, sladkobna, pristna ljubezen pa zna biti na zunaj groba, lahko tudi prizadene, kar je v sodobni voknjeni, oziroma prebujenjski kulturi, največji "greh", a je zmožna rešiti duše. 

Med kristjani mora vladati Kristusov mir, saj so kristjani del  cerkve, ki je Kristusovo telo. Ker smo odrešeni, pripada  vsa naša hvaležnost Bogu (v. 15), ne nam. V cerkvi mora v vsem  vladati Kristusova, ne človeška beseda (v. 16). V mnogih cerkvah danes vlada človeška beseda, kar se izraža na dva načina. Liberalne skupnosti se prilagajajo miselnosti sveta, nekatere evangelijske pa imajo zapovedi, ki jih Nova zaveza ne pozna. Oboje je narobe. Vse, kar dela kristjan skupaj z drugimi ali individualno, naj dela v imenu Jezusa Kristusa (v. 17).  Oh, kolikokrat pozabimo na te besede! Ko bi jih vzeli bolj resno, bi svoje delo zagotovo bolj zavzeto in kvalitetneje opravljali ter manj godrnjali. V to delo lahko štejemo tako delovanje na duhovnem področju, kot naše vsakdanje delo, namenjeno preživetju. Zraven tega smo po Jezusu Kristusu dolžni izražati hvaležnost Bogu, ki nas je  po njem poklical iz teme v svojo čudovito luč (cf. 1Pt 2,9).

Naša hvaležnost in dejanja, ki iz nje izhajajo zagotovo ne bodo nikoli dosegla popolnosti. Toda, hvala Bogu,  imamo popolnega Odrešenika, ki je večji od vsake naše pomanjkljivosti.  V njem je vsa naša popolnost, ne v nas.  Njemu pripada vsa slava na veke!

Cerkev po meri sveta

Cerkev, ki jo ima svet najrajši, je zagotovo tista, do katere Bog čuti največji odpor. 

~ Charles Spurgeon

Kristus - naše trdno upanje in zaupanje

Verniki polagajo svoje neprestane skrbi v Kristusove roke, vedoč, da je on zanesljiv in trden temelj, ki ga ne premaga noben vihar.

~ John Fawcett

Hudič cilja na šibke točke

Satan meče (enako kot ribič)  trnek z vabo, tako kot ustreza apetitu ribe. 

~ Thomas Adams

Kadar Bog vzgaja

Božji vzgojni ukrepi niso nič drugega kot zdravilo, ki privede grešnika nazaj k našemu Gospodu. 

~ Jean Calvin

Kaj pa hvaležnost?

Namesto da naredi krščanstvo nekoga ponosnega, ga mora narediti hvaležnega. 

~ Alistair Begg

Ob suši v duši

Puščava je začasno stanje, skozi katero prehajamo v obljubljeno deželo.

~ Cotton Mather

Kristjan in država

Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. 2 Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo. 3 Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo. Hočeš, da ne bi imel strahu pred oblastjo? Delaj dobro, pa boš imel od nje priznanje. 4 Oblast je namreč Božja služabnica tebi v dobro. Če pa delaš húdo, se boj! Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo. 5 Zato se je treba pokoravati, in sicer ne samo zaradi jeze, marveč tudi zaradi vesti. 6 Saj tudi davke plačujete zato, ker so tisti, ki jih izterjujejo, Božji izvrševalci. 7 Dajte vsem, kar jim gre: davek, komur davek, pristojbino, komur pristojbina, strah, komur strah, čast, komur čast. 

(Rim 13,1-7) 

Na začetku našega odlomka apostol Pavel  spodbuja  kristjane v Rimu, naj se podrejajo oblasti, kar je utemeljil s trditvijo, da je ni oblasti, ki ne bi bila od Boga (cf. Rim 13,1).  Trditev je na prvi pogled osupljiva.  V preteklosti so ta stavek razlagali tako, češ, da so  vladajoči družbeni razredi na ta način s pomočjo religije držali ljudske množice v pokorščini in bedi, sebe pa  na oblasti.  Res je, da so pozneje vladajoči razredi s pomočjo tega odlomka opravičevali svojo oblast, pri čemer jih je podpirala tudi cerkev. Spomnimo se le srednjega veka, toda ta odlomek je nastal davno preden so tisti, ki imajo moč in oblast, spoznali, da bi lahko imeli od tega odlomka kakršno koli korist.

Pavlovo pismo Rimljanom je nastalo v času, ko še ni bilo preganjanj kristjanov. V tistem času je rimska država obsegala celoten prostor okrog Sredozemskega morja in s svojo obsežnostjo ter s svojimi odličnimi cestnimi ter morskimi  povezavami, predstavljala idealne pogoje za širjenje evangelija. Pax Romana (rimski mir) je zagotavljal veliko mero miru, stabilnosti in varnosti vsem, ki so živeli v tej obsežni državi.

Sleherna oblast na svetu deluje z Božjim dopuščenjem. Nekaj stoletij pred Pavlom je Babilonski kralj Nebukadnezar  ob priložnosti, ko je bil močno ponižan,  prišel do naslednjega sklepa:

"[N]aj živi spoznajo,

da ima Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom;

in komur hoče, ga daje,

pa tudi najnižjega izmed ljudi postavi nadenj."  (Dan 4,14b)

To, da je vsaka oblast "od Boga", izhaja iz Božje suverenosti.  Razen tega je v tem padlem in grešnem svetu nekakšna oblast nujnost, brez katere  na žalost ni mogoče shajati. To je med drugim ugotovil Thomas Hobbes in v svojem najbolj znanem delu Leviathan utemeljil močno državno oblast kot nujno potrebno za zoperstavljanje konfliktom in državljanskim vojnam.  In imel je prav, kajti kjerkoli se je pojavilo brezvladje, so nastali veliki problemi. Spomnimo se razmer v Jemnu, Somaliji in pred  leti v Liberiji. Otroške tolpe in tolpe odraslih, oborožene s kalašnikovimi, ki izvajajo zakon džungle,  ne morejo biti ideal nobene družbe. Zato je celo slaba oblast boljša kot nikakršna oblast.

V Rim 13,3a pravi Pavel: "Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo." V času nastanka Pavlovega pisma je bilo res tako.  Toda kristjani v Saudovi Arabiji, Iranu, Pakistanu, na severu Nigerije, v Severni Koreji in še marsikje, se danes  s tem ne bi čisto strinjali, enako najbrž tudi pozneje Pavel, v času Neronovega preganjanja. Pavlova želja in želja prvih kristjanov  seveda ni bila, da bi vladali, ampak, da bi jih oblast in sosedje pustili pri miru. S tem, kaj pripada državi v civilnem smislu,  se seveda lahko popolnoma strinjamo. To pomeni delati dobro in izpolnjevati državljanske dolžnosti, torej dati "cesarju, kar je cesarjevega" (cf. Mt 22,21). Ko pa pridemo na Božje področje - tam nima cesar, oziroma oblast,  kaj iskati! Preganjanja kristjanov se dogajajo tam in takrat,  ko se "cesar" meša  v versko področje, ali pa religije v "cesarsko". 

V demokraciji imamo kristjani možnost, da se udeležujemo političnega življenja.  Kako se ga bo posameznik udeleževal, ni zadeva cerkve, ampak na prvem mestu  posameznikove vesti.

Gospod - naša moč

Bolj ko se zanašate samo na Gospoda za vašo moč, bolj bo Gospod oslavljen. 

~ Andrew Murray