Zakaj cerkev?

Cerkev obstaja Bogu na slavo, ne ljudem za zabavo. 

~ Charles Spurgeon

Glavna zgodovinska prelomnica

Osrednji preobrat človeške zgodovine je Kristusov križ. 

~ Charles Spurgeon

Hierarhija posnemovalcev

 

Skrb za telo in dušo

Skrbi za svoje telo, kot da boš večno živel, za svojo dušo pa skrbi, kot da boš jutri umrl.

~ Sv. Avguštin

 

Ob dnevu spomina na žrtve holokavsta

Generalna skupščina Organizacije združenih narodov je 1. novembra leta 2000 razglasila 27. januar za dan spomina na žrtve holokavsta. Ob tem dnevu bodo politiki vseh barv izražali sočutje z žrtvami  te satanske morije, ki so jo nad judovskim ljudstvom izvedli nacionalni socialisti in njihovi epigoni, opremljeni z ideologijo, ki korenini v socialnem darvinizmu.   Eni bodo to delali iz iskrenih nagibov, spet drugi zato, ker se to spodobi, zato bo ob tej priložnosti prelitih tudi nekaj hektolitrov krokodiljih solza. Takšna je pač politika. Malokdo si danes želi, oziroma upa izpasti kot antisemit. Zato nekateri izražajo svoj antisemitizem na bolj prikrite in prefinjene načine, zlasti, kadar gre za obsojanje države Izrael in to kar tako poprek. Časnik Jerusalem Post* je pred nekaj dnevi pisal o Španiji kot o prvi državi v Evropski uniji, ki uradno podpira antisemitizem. Mislim, da uradna Slovenija ne caplja kaj prida za Španijo, ampak ravno nasprotno... 

Na Slovenskem smo bili do nedavnega  priča predvsem tej zadnji, levičarski in "proticionistični"  vrsti antisemitizma, ki se vleče še iz časa neuvrščene Titove Jugoslavije, ki vpije gesla, kot je tisto: "Od reke (Jordana, op. Diz.) do morja (seveda Sredozemskega, op. Diz.) Palestina mora biti svobodna." Ob taki svobodni Palestini ostaneta Izraelu in tamkajšnjim Judom le še morje in dihanje na škrge.    Toda zadnjih nekaj let opažam, da se  tudi pri nas uveljavlja njegova bolj odkrita vrsta, recimo ji skrajno desničarska, čeprav ne vem, koliko Slovencev je že srečalo kakšnega Juda. 

Kristjani kot celota smo vse do danes zavzemali različna, večkrat nasprotna stališča do Judov. V srednjem veku so bili preganjani kot "morilci Boga", pri čemer je rimskim papežem treba šteti  v plus, da so v svoji državi ščitili Jude (seveda kot podanike drugega ali tretjega reda), veliko manj tolerantni so bili posvetni vladarji. Luther je na začetku svoje reformacijske kariere simpatiziral z Judi, ker je računal, da bodo radi sprejeli evangelij. Ta računica se mu  ni izšla, poleg tega je bil precej nerazgledan v političnih stvareh. Na stara leta so prišle do njega lažne  govorice (fake news niso ravno sodobna posebnost) o judovskem misijonarjenju nekje na današnjem Slovaškem, zato je napisal strupen pamflet z naslovom O Judih in njihovih lažeh, v katerem je zahteval izgon Judov.  Toda resnici na ljubo je treba priznati, da je šlo v vseh teh primerih za versko, ne rasno nestrpnost, ki je izražena pri sodobnem antisemitizmu, ki ima druge, psevdoznanstvene korenine. 

V sodobnem protestantizmu se je pred malo manj kot 200 leti začelo čisto nasprotno tolmačenje "judovskega vprašanja", ki mu pravimo dispenzacionalistično.  Po njem so Judje še vedno posebno izvoljeno Božje ljudstvo, zato naj bi imel z njimi Bog posebne načrte. Dispenzacionalisti so vneti podporniki države Izrael in različnih skrajnih judovskih sekt, ki se zavzemajo za ponovno postavitev jeruzalemskega templja in obnovo tempeljskega žrtvovanja. Pri tem se ne zavedajo, da talmudsko judovstvo, ki je v bistvu dediščina farizejskega gibanja, ni isto kot judovstvo Stare zaveze.

Seveda ni nobena od navedenih skrajnosti niti dobra niti zdrava. Judje so ravno tako narod kot vsi drugi: eni so nagnjeni v levo, drugi v desno, obstajajo tudi taki, ki nasprotujejo državi Izrael, potem so tu vsi tisti vmesni...   Dispenzacionalizem je zmota, antisemitizem pa še mnogo hujša stvar. Klasični reformirani krščanski pogled je, da pripadnikom zgodovinskega izvoljenega ljudstva želimo isto, kot vsem drugim: da resnično spoznajo pravega Mesija, ki je umrl za naše grehe in vstal zavoljo našega opravičenja (cf. Rim 4,24.25).

*   KLIK za dostop do vira>>>

** Vir: R. Friedenthal, Luther, Njegovo življenje in njegov čas, Druga knjiga. Pomurska založba, Murska Sobota 1983. S. 799.

Obratno

Bog nas ne ljubi, ker bi bili tega vredni, ampak smo vredni, ker nas On ljubi.

~ Martin Luther

 

Boga ne zaustavi nobena stvar

 Izjavljam vam torej, bratje: evangelij, ki sem ga oznanil, ni po človeku. 12 Nikakor ga namreč nisem prejel in se ga naučil od človeka, temveč po razodetju Jezusa Kristusa.

13 Slišali ste namreč, kako sem nekoč živel v judovstvu, kako sem zagrizeno preganjal Božjo Cerkev in jo skušal uničiti. 14 Po svoji strastni vnemi za očetna izročila sem v judovstvu prekašal mnoge sovrstnike in rojake. 15 Ko pa se je Bogu, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, zdelo prav 16 razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani, se nisem zatekel k mesu in krvi, 17 pa tudi v Jeruzalem nisem šel k tistim, ki so bili apostoli pred mano, temveč sem se odpravil v Arabijo, potlej pa sem se vrnil v Damask. 

18 Pozneje sem po treh letih šel v Jeruzalem, da bi se spoznal s Kefom, in pri njem sem ostal petnajst dni. 19 Nobenega drugega apostola nisem videl, samo Jakoba, Gospodovega brata. 20 Pred Bogom vam zagotavljam, da to, kar vam pišem, ni laž. 21 Nato sem šel v pokrajine Sirije in Kilikije. 22 Cerkvam po Judeji, ki so v Kristusu, sem bil osebno nepoznan. 23 Le slišali so: "Tisti, ki nas je nekoč preganjal, zdaj oznanja vero, ki jo je nekoč skušal zatreti." 24 In slavili so Boga zaradi mene.   (Gal 1,11-24)

Apostol Pavel je ena najbolj zanimivih svetopisemskih oseb. Rodil se je kot Savel premožnim judovskim staršem v kilikijskem mestu Tarz in bil že od rojstva deležen rimskega državljanstva, kar v tistih časih ni bila majhna stvar. Živel je strogo v skladu s farizejskimi doktrinami, ki so zahtevale natančno izpolnjevanje postave v smislu rabinske tradicije. Od vsega začetka je nasprotoval kristjanom ter, kot sam pravi v zgornjem besedilu,  zagrizeno preganjal Božjo Cerkev.  Sodeloval je pri umoru diakona Štefana, ne sicer neposredno, ampak je varoval obleko tistih, ki so Štefana zasuli s kamenjem (cf. Apd 7,58).  Toda bil je enako kriv kot Štefanovi morilci, saj ni tisti, ki stoji na straži, nič bolj nedolžen od tistih, ki zločin neposredno izvajajo. Tudi sicer je odobraval njihov zločin (cf. Apd 8,1).  V nadaljevanju piše o njem: "Savel pa je zatiral Cerkev; vdiral je v hiše, vlačil iz njih moške in ženske ter jih pehal v ječo." (Apd 8,3) 

Potem pa se je zgodilo nekaj čudnega in spektakularnega. Ko je šel s pooblastilom velikih duhovnikov v Damask, da bi nadaljeval svojo krvavo raboto, se je srečal z Gospodom. Sam Pavel je ta dogodek opisal takole: "Vsi smo popadali na tla in zaslišal sem glas, ki mi je v hebrejskem jeziku govoril: 'Savel, Savel, zakaj me preganjaš? Težkó ti je, da se upiraš ostnu.' 15 Vprašal sem: 'Kdo si, Gospod?' Gospod pa je rekel: 'Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. 16 Zdaj pa vstani in postavi se na nóge! Zato sem se ti prikazal, da bi te izvolil za svojega služabnika in za pričo tega, kar si videl in kar ti bom še pokazal. 17 Zato te bom rešil iz rok tvojega ljudstva in iz rok poganov, h katerim te pošiljam, 18 da jim odpreš oči, da bi se odvrnili od temè k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi.'" (Apd 26,14-18)  Pavel je bil torej posebnost med apostoli, saj ne sodi v krog zgodnjih učencev, ki so hodili z Jezusom in ga osebno poznali,  ampak je  našega Gospoda in njegov evangelij spoznal šele na poti v Damask, kjer je doživel popolno preobrazbo. Njegovo življenje se je tako rekoč postavilo na glavo in  obrnilo v čisto novo smer. Preganjalec evangelija je postal njegov največji oznanjevalec. Le zakaj? 

Sv. Pavel se je dobro zavedal, da ni bil on tisti, ki naj bi izbral Boga ("ga sprejel v svoje srce")  in se po svoji volji odločil za oznanjevalca evangelija, ampak da je bil Bog tisti, ki ga je po svoji milosti  določil za to delo. Bog mu je tudi razodel svojega Sina, ki ga je nato Pavel oznanjal med Judi ter pogani po precejšnjem delu rimskega imperija (cf. Gal 1,15.16). Najbolj čudovita stvar, ki so jo doživeli takratni kristjani je bila, da je nekdanji preganjalec postal vnet oznanjevalec, zaradi česar so slavili in hvalili Boga (cf. Gal 1,24). Dejstvo je, da kadar in v komur Bog deluje, tedaj in v tistem tudi zagotovo deluje! Boga ne zaustavi nobena stvar, njegovo delovanje je nezadržno.

Fascinantnih zgodb, kot je  Pavlova, je še kar nekaj. Tudi danes se dogajajo. Bog deluje v različnih ljudeh na različne načine.  Obstajajo spreobrnjenja ljudi, ki so že na zunaj kazali sovražnost do Kristusa in njegove cerkve, a tudi takih, bolj mirnih, ki niso kazali nobene nasilnosti, ampak so  celo greli cerkvene klopi, a niso bili temu navkljub nikoli poprej zares Kristusovi, čeprav so prisostvovali bogoslužjem in celo prejemali zakramente. Spreobrnjenje takih je navidezno manj opazno, toda v resnici gre tudi pri njih za enak čudež, kot pri apostolu Pavlu, saj so se tudi oni "odvrnili od temè k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame (torej v Kristusa, op. Diz.) prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi." (Apd 26, 18)  Evangelij ni človeško, ampak Božje oznanilo, prav tako tudi spreobrnjenje ni človeško, ampak Božje delo v človeku. 

Postati kristjan ni vedno in povsod enostavno. Ponekod je to še danes stvar življenja in smrti. Spreobrnjenja se dogajajo na zelo različne načine. V krajih, kjer je vsaj nekaj verske svobode, se to dogaja preko slišane ali prebrane Božje besede. Kjer je le-ta nedosegljiva ali težko dosegljiva, se dogaja, da se Jezus ljudem  razodene direktno v sanjah. Ta pojav je prisoten zlasti v islamskem svetu, kjer so do takšnih spreobrnjenj še posebej sovražni. Toda Bog deluje mimo vseh svojih sovražnikov, kakor onih v peklu kot tistih na zemlji ter  vsem navkljub  zbira svoje izvoljeno ljudstvo, ki ga bo Jezus nekega dne povabil: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!"   (Mt 25,34) 

Moč besede

Božja beseda je nakovalo, na katerem se zdrobijo človeška mnenja. 

~ Charles Spurgeon

Princip križa

Dam mu svojo smrt, 

On mi daje svoje življenje.

Za mojo žalost mi daje radost.

Za mojo izgubo mi daje dobitek.

Tako deluje véliki princip križa.

~ Elisabeth Elliot

Človekovo dostojanstvo na začetku in potem

Človekovo dostojanstvo je bilo v stanju nedolžnosti v tem, da je porabljal stvari in gospodoval nad njimi, danes pa je v tem, da se ločuje od njih in se jim podreja. 

~ Blaise Pascal

Blaise Pascal, Misli, Mohorjeva družba, Celje 1986. S. 190.

Človekov paradoks

Ljudje obupno iščejo stvari,  ki  jim jih lahko da edino Bog, obenem pa bežijo proč od njega.

~ R. C. Sproul

Stari lažnivec

Hudič uporablja pri ljudeh dva poglavitna trika. Prvi je: tako si dober, da ne potrebuješ odrešenja. Drugi je: tako si slab, da zate ni rešitve. V obeh primerih laže.

~ Leonard Ravenhill

Samsonovski napor

Svetopisemski ljudje so se soočali z enakimi izzivi kot mi danes. Tukaj vidimo Samsona, kako  poskuša dati mačku tableto.

 

Vir originalne slike: KLIK >>

Telo - tempelj Svetega Duha

"Vse mi je dovoljeno," vendar ni vse koristno! "Vse mi je dovoljeno," toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči! 13 Jedi so za trebuh in trebuh je za jedi. Bog pa bo oboje odpravil. Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. 14 Bog je obudil Gospoda in bo s svojo močjo obudil tudi nas. 15 Ali ne veste, da so vaša telesa deli Kristusovega telesa? Mar bom vzel dele Kristusovega telesa in iz njih napravil dele vlačuginega telesa? Nikakor! 16 Mar ne veste, da tisti, ki se druži z vlačugo, postane z njo eno telo? Saj je rečeno: Dva bosta eno meso. 17 Kdor pa se druži z Gospodom, je z njim en duh. 18 Bežite pred nečistovanjem. Vsak greh, ki ga stori človek, je zunaj telesa; kdor pa nečistuje, greši proti lastnemu telesu. 19 Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, 20 saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu.   (1Kor 6,12-20)

 

Obravnavana tema je danes v svetu zelo nepopularna, a ne le danes, enako je bilo v rimskem času,  ko se je rojevala cerkev. Kot sem v tem blogu že večkrat napisal, je bila krajevna cerkev v Korintu  pravo gojišče nepravilnosti. V njej je bilo prisotno strankarstvo, medsebojno tožarjenje pred posvetnimi sodišči, bile so zlorabe pri bogoslužju itn.,  ne nazadnje pa je bila v cerkvi  prisotna tudi spolna nemorala, o čemer govori zgornji odlomek. 

 

Nam protestantom, ki trdimo, da se lahko človek odreši le po veri v Kristusa in da pri tem dela nimajo nobene odrešilne vrednosti, mnogi očitajo, da  trdimo, da je potemtakem vse dovoljeno, kar je daleč od resnice. Da jim je vse dovoljeno, so najbrž verjeli tudi mnogi verniki v korintski cerkvi, zato jim Pavel odgovarja, da četudi bi bilo to res, pa po drugi strani ni vse koristno; obenem  tudi ni res, da bi se moral kristjan podvreči vsemu, kar počnejo ljudje, ki so  zunaj cerkve. Dejstvo je sicer, da je v določenem smislu vse dovoljeno, saj vendar uživamo svobodo v Kristusu. Zato je nekaj stoletij pozneje sv. Avguštin zapisal: "Ljubi in delaj, kar hočeš." Če  sprevržemo smisel napisanega,  tako da stvar pogledamo v duhu današnjega časa, ki ogromno govori o ljubezni, v resnici pa malo ljubi, dobimo nekaj, kar je zelo daleč od krščanskega pojmovanja svobode v Kristusu. 

 

Iz 1Kor 6, 16 sl. je razvidno, da so imeli korintski kristjani zelo sproščen odnos do intimnega druženja s prostitutkami, da so se torej obnašali enako kot okoliška poganska družba. Odnos do spolnosti  v tamkajšnji družbi je bil zelo podoben tistemu, čemur smo priča v današnjem času. Vse se spreminja, le človeška narava se ne. Toda Pavel pravi, da se od kristjana pričakuje drugačnost, pa ne takšna, kot jo pridiga svet, ampak tista, ki jo od nas zahteva in pričakuje Bog. Kristjan je oseba, ki je tesno povezana s Kristusom, zato pravi Pavel, da je kristjan del Kristusovega telesa. S tem, ko kristjan izvrši prešuštvo, potegne v greh tudi Kristusa. Prešuštvo je greh zoper Boga, zoper zakonskega partnerja in zoper lastno telo. Je prevara, ki jo Božja beseda primerja z malikovanjem. Spolni odnos ima namreč tudi svojo duhovno komponento.  Spolnost ima znotraj zakonske zveze pozitiven duhovni pomen. Kot sem že omenil, sta  spolna nemorala in malikovalstvo v najtesnejši zvezi, kar se je odražalo tudi v zgodovini starega Izraela (cff. 2Mz 32,6. 4Mz 25,1.2).  Sv. Pavel je ti dve stvari na drugem mestu povezal takole: "Ne postanite malikovalci, kot so bili nekateri izmed njih, kakor je pisano: Ljudje so sedli jest in pit in so vstali, da bi se zabavali. Tudi ne nečistujmo, kakor so nečistovali nekateri izmed njih in jih je padlo v enem dnevu triindvajset tisoč." (1Kor 10,7.8)  

 

Kristjan ni sam svoj. V njem biva Sveti Duh, zato pravi apostol Pavel, da je vsak posamezni kristjan tempelj Svetega Duha.  Zato je kristjan dolžan odgovorno ravnati s svojim telesom. Povrhu tega smo bili odkupljeni za visoko ceno, s krvjo Jezusa Kristusa. Pavel nas zato opominja, naj poveličujemo Boga v svojem telesu. Telo kot tako ni nič slabega. Gnostiki in drugi dualisti trdijo, da je vse, kar je materialnega slabo, kar je duhovnega pa dobro. Zato so nekateri med njimi živeli strogo asketsko življenje, s čimer so hoteli kazati zaničevanje do telesa, drugi pa so rekli, da telo tako ali tako ni pomembno, pomembna da je duša, zato so živeli v razvratu. Eno in drugo je seveda popolnoma narobe.  Naše telo je Božji dar in zato  je edino pravilno, da v njem poveličujemo Boga s čistim življenjem. 

Doslej sem govoril samo o tem, kar smo dolžni delati, nič pa o tem, kaj naj stori tisti, ki mu pri tem spodleti. Sveto pismo ima dobro novico  za take, ki zgrešijo. Vsi namreč grešimo na različnih področjih, kajti vsakdo med nami ima svoje šibke točke. Božja beseda zato govori: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) V Stari zavezi pa beremo: "Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju." (Iz 55,7) Jezus je bil umorjen za naše grehe in bil obujen od mrtvih zaradi našega opravičenja.  Zatorej poveličujmo Gospoda v svojem telesu, saj si to on vsekakor zasluži!

Vnuk vojnega zločinca, pot spreobrnjenja in sprave

Rudolf Höss je bil esesovski oficir in od 1. maja 1940 do konca leta 1943 komandant taborišča smrti Auschwitz. Leta 1947 so ga poljske oblasti obsodile na smrt in obesile na mestu taborišča, ki ga je vodil več kot tri leta. 

Njegov vnuk Kai je živ dokaz tega, da je Božje delovanje nezadržno. Rodil se je v brezbožni družini kot potomec vojnega zločinca, nato delal širom sveta (Evropa, Bližnji vzhod, Azija) na področju turizma in hotelirstva, doživel transformativno spreobrnjenje in se posvetil službi Bogu in bližnjim. Dela kot pastor Biblične cerkve v Stuttgartu. Poleg tega predava po cerkvah, šolah in drugih javnih ustanovah. V svojih predavanjih nastopa zoper nacionalni socializem in antisemitizem.

V pogovoru s kanonikom J. Johnom, ki si ga lahko ogledate v zgornjem videu, je spregovoril o svojem srečanju z neprijetno preteklostjo, svoji poti spreobrnjenja ter z vzpostavljanjem odnosa z judovskimi skupnostmi ter žrtvami holokavsta in njihovimi svojci.  

Osovraženi

 Nihče te ne more v tem življenju sovražiti bolj, kot so sovražili Jezusa. 

~ Kevin DeYoung

Preko evangelija do vere

Njegov evangelij je edino orodje, preko katerega Bog v nas vdihne svojo vero, ali kot pravi Pavel: "Vera je iz slišanega oznanila."

~ Jean Calvin

Zaklad vere

Nebesa niso pravi zaklad vere. Največji zaklad vere je Kristus.

~ Michael Reeves

Red odrešenja (na kratko)

Človek ni odrešen, ker veruje v Kristusa, ampak veruje v Kristusa, ker je odrešen.

~ Loraine Boettner

Nezainteresirani za evangelij

 Govorimo o evangeliju in se čudimo, zakaj ljudi ne zanima tisto, kar govorimo.  Seveda jih ne zanima. Nikogar ne zanima veselo oznanilo, dokler se ne zave,  da ga potrebuje.  Nikogar ne zanima dar odrešenja, dokler se ne zave,  da obstaja nekaj, česar mora biti odrešen.

~ John Gresham Machen

Cerkev kot zakonska zveza

Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, 26 da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo, 27 tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna. 28 Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. 29 Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev: 30 smo namreč deli njegovega telesa. 31 Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. 32 Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve. 33 Zato naj tudi vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža. 

1 Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, kajti tako je prav. 2 Spoštuj očeta in mater – to je prva zapoved z obljubo: 3 da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji. 4 In vi, očetje, ne jezite svojih otrok, temveč jih vzgajajte v Gospodovi vzgoji in opominjanju.    (Ef 5,25-6,4)

Ob branju naslova bi lahko kdo vprašal, kakšno zvezo naj bi  imela cerkev z zakonskim stanom, toda ob branju zgornjega odlomka iz Pisma Efežanom postane stvar popolnoma jasna. V njem  je namreč apostol Pavel primerjal odnos cerkve s Kristusom z  odnosom znotraj zakonske zveze, torej med možem in ženo. Naš Gospod je  vzljubil cerkev in dal sam sebe zanjo. Jezus je umrl za cerkev! On se je zanjo žrtvoval. Žrtvoval se je za vse, ki smo del tega njegovega skrivnostnega telesa. Cerkev niso le pridigarji in predstojniki, kot velikokrat slišimo sli beremo v posvetnih medijih, ampak vsi verni in krščeni kristjani. Jezus je cerkev očistil vsega greha in jo pripravlja na večnost. 

Kristus, ki je  Ženin cerkve, ljubi svojo cerkev, enako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene. V zakonski zvezi nikakor ne sme iti  za moževo gospodovanje nad ženo, ampak za medsebojno ljubeče razmerje. Kot smo  vsi kristjani kot cerkev Kristusovo telo, tako sta tudi mož in žena eno telo. Ne mož in mož ali žena in žena,  kar je iznajdba tega padlega sveta,  ampak mož in žena. Na začetku Svetega pisma beremo: "Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril." (1Mz 1,27)  Moški in ženske nismo enaki, kar danes velikokrat slišimo, ampak komplementarni. Zato sestavljata mož in žena eno meso (cff. 1Mz 2,44. Mt 19,5.6. Mr 10,8. 1Kor 6,16). Način, na katerega smo intimno povezani s svojim telesom, je podoben povezanosti dveh, ki sta v zakonski zvezi. Enako je z zavezo Kristusa s cerkvijo (cf. Ef 5,28-32).  

Otrokom je naložena odgovornost, da po svojih zmožnostih in glede na svojo zrelost izvršujejo svoj del Kristusovega načrta, ki ga ima v zvezi s človeškim rodom. Cerkev namreč sestavljajo različne generacije, med katerimi mora obstajati edinost.  Po drugi strani so starši odgovorni za to, da z otroki ravnajo tako, da v njih ne vzbujajo jeze in zagrenjenosti. 

To, o čemer govori apostol Pavel, je Božji ideal, toda vemo, da v praksi ni vedno čisto tako, kajti tudi ljudje  nismo idealni. Ravno zato je  apostol napisal te besede spodbude in opomina.  Bog je  ob vsakem času pripravljen na odpuščanje.  Pravzaprav nam je v Kristusu že vse odpustil. Le priznati je treba svoje slabosti, da bomo to odpuščanje tudi v polnosti zaživeli.

Vse Pismo govori o Jezusu

Iz slehernega besedila v Svetem pismu vodi pot k Jezusu. 

~ Charles Spurgeon

Vmesni čas

Živimo med dvema velikima dnevoma: med dnevom, ko je Kristus visel pred ljudmi in med dnevom, ko bodo ljudje klečali pred Kristusom. 

~ Paul Washer

O gotovosti

Gotovost je sad, ki raste iz korenin vere.

~ Stephen Charnock 

 

Vera v Kristusa

Vera v Kristusa ni dodajanje religijskega elementa v naše življenje,  ampak smrt starega in rojstvo novega človeka. 

~ Herman Bavinck

Odrešenik za vsa ljudstva

6. januarja obhajamo praznik Gospodovega razglašenja. Na krščanskem zahodu se ta praznik  imenuje epifanija ali razglašenje (njegovo celotno ime  je Gospodovo razglašenje ljudstvom), na vzhodu pa teofanija (pojavitev Boga).  Gre za praznik, ki je starejši od božiča. Na ta dan so se nekoč spominjali  dogodkov prvih tridesetih let  Kristusovega življenja, od rojstva do njegovega krsta. V nekaterih orientalnih cerkvah se na ta dan še vedno spominjajo vseh teh dogodke, v večini cerkva pa so  jih razdelili na več praznikov. Na krščanskem zahodu se na ta dan spominjamo prihoda modrih k Jezusu,  na vzhodu pa  Jezusovega krsta, kar se mi zdi bolj posrečena rešitev, kot je naša, toda tudi naša ima svoj posebno globok pomen.

Ljudska domišljija in izročilo sta  modre spremenila v "svete tri kralje", kar je pri nas dajalo prazniku dodaten ljubek in skrivnosten folklorni pridih, vsebinsko pa je bil na ta način osiromašen. Sveto pismo namreč nikjer ne govori niti  o številu modrih, niti o kakšnih kraljih, niti o imenih omenjenih mož. V cerkvah  dodajajo 6. januarja v jaslice podobe "treh kraljev", kar je zgodovinsko popolnoma netočno, saj so modri  obiskali Jezusa, ko je bil star kaki dve leti, on pa je skupaj z družino že  stanoval v hiši. V Kölnu naj bi imeli celo relikvije, oziroma posmrtne ostanke "treh kraljev", kar je tudi zelo problematično, ker v resnici ni šlo za kralje.

Kdo so sploh bili Jezusovi nenavadni in skrivnostni obiskovalci? V evangeliju se imenujejo magoi, kar bi lahko pomenilo perzijske in babilonske svečenike ter strokovnjake za astrologijo, razlago sanj, magijo, razlago svetih besedil in kar je še takega. Zaradi stikov z judovsko diasporo, ki je bila prisotna daleč proti vzhodu, so bili seznanjeni z mesijanskimi prerokbami. Ko pa so zagledali nenavaden nebesni pojav (zvezdo), so šli iskat novorojenega judovskega kralja  (cf. Mt 2,1.2). 

Poročilo o srečanju magov  z Jezusom je zelo skopo: "Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire." (Mt 2,11)  Malo verjetno je, da so se modri v polnosti zavedali božanskosti otroka, ki so ga videli. Kljub temu je to, kar so delali ti tujci, primerno in ustrezno. Darovi, ki so jih prinesli so potem zagotovo prišli prav sveti družini, ko je morala zaradi Herodovega besnenja kmalu zatem zbežati v Egipt.

Ob prihodu magov se je torej Kristus prvič razodel ljudstvom, torej Nejudom. To razodetje ali razglašenje seveda še ni bilo popolno. Kristus se je pozneje v svojem življenju še večkrat razodel ljudem, ki niso bili Judje, na primer Samarijanom (cf. Lk 17,11-19,  Jn 4,4-41), rimskemu stotniku (cf. Mt 8,5-13) in Sirofeničanki (cf. Mr 7,24-30).  Tudi tu je šlo zgolj za predpodobe tistega razglašenja, ki se je zgodilo po Jezusovi smrti in vstajenju. O slednjem pravi sv. Pavel takole: "Ljudem prejšnjih rodov ni bila razkrita, kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju[...]" (Ef 3,5.6) Jezus ni prišel odreševat biološkega judovskega ljudstva, ampak svoje ljudstvo, novi Izrael, ki ga sestavljamo tako Judje kot pogani. 

Pavel pravi o tem naslednje: "Jud namreč ni tisti, ki je to v očitnem, pa tudi obreza ni tista, ki je to v očitnem, v mesu; ampak Jud je tisti, ki je to na skrivnem, in obreza je obreza srca, po duhu in ne po črki. Priznanja ne dobiva od ljudi, temveč od Boga." (Rim 2,28.29) In na drugem mestu: "Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu." (Gal 3,28)

Jezus Kristus se je torej razodel tudi kot Odrešenik poganov. Iz Judov in poganov je naredil eno sveto ljudstvo, novi Izrael. Praznik Gospodovega razglašenja pomeni dobro novico za vse. Kristus je prišel na svet odrešit grešnike izmed vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov (cf. Raz 7,9). Vsem tistim, ki vanj verujejo in se zanašajo na njegovo na križu dokončano delo, je priskrbel večno zveličanje v Božjem kraljestvu. To zveličanje nikomur ne pripada po rojstvu, rasi, narodnosti, verski, državni ali razredni pripadnosti, ampak edino po neskončni Božji milosti. Jezus Kristus je edina pot v nebesa za ljudi iz vseh narodov. To je resnično sporočilo praznika razglašenja.

Najtežje breme

V starih časih so rekli, da je greh zdaleč najtežje breme od vseh bremen. Pod njegovo težo so človeška bitja tako potlačena, da ostanejo sključena proti zemlji in nikoli ne povzdignejo svojih oči proti nebesom, razen če ne seže Bog s svojo roko do njih. 

~ Jean Calvin

V Kristusu

 Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: 4 pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je 5 vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, 6 v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem. 7 V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti. 8 To milost je obilno razlil na nas, z vso modrostjo in razumnostjo, 9 ko nam je razodel skrivnost svoje volje po blagohotnem načrtu, kakor si ga je vnaprej zastavil, 10 da bi ga uresničil v polnosti časov: osrediniti v Kristusu kot glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji. 11 V njem, v katerem smo tudi prišli do dediščine, smo bili vnaprej določeni po načrtu njega, ki vse uresničuje po sklepu svoje volje, 12 da bi bili mi, ki smo že prej upali v Mesija, v hvalo njegovega veličastva. 13 V njem ste tudi vi slišali besedo resnice, evangelij svojega odrešenja. Vanj ste tudi verovali in v njem prejeli pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen. 14 Ta je poroštvo naše dediščine, v odkupitev ljudstva, ki si ga je Bog pridobil, v hvalo njegovega veličastva.      (Ef 1,3-14)

Pismo apostola Pavla Efežanom se prične s to čudovito hvalnico. Toda tu ne gre le za hvalnico, ampak za čisto teologijo, ki govori o izvoljenosti kristjana. Z izrazom kristjan ne mislim nekoga, ki je formalni pripadnik ali pripadnica določene cerkve, ki samo sebe šteje za krščansko, ampak za osebo, ki je dejansko odrešena po Kristusu in tudi pripada Kristusu. Zdaj pa si podrobneje poglejmo, kaj je Pavla spodbudilo k temu, da je napisal to hvalnico.

Kot pravi Pavel na začetku (v. 3), nas je nebeški Oče v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom. Kristjani smo torej blagoslovljeni, a ne nujno z materialnimi blagoslovi, kot govorijo razni evangelizatorji prosperitete, ampak z duhovnimi.

Bog nas je že pred stvarjenjem sveta izvolil v Kristusu (v. 4). Kaj pomeni besedna zveza pred stvarjenjem sveta? Bog je izvenčasovno Bitje, torej ga ne veže čas, enako kot ga tudi ne veže prostor. On biva v večnosti, kar si ljudje zelo težko predstavljamo, saj smo vezani na čas in prostor. Ker smo v Kristusu, smo pred Božjim obličjem sveti in brezmadežni. Glede na našo človeško naravo svetost in brezmadežnost nista  naši naravni stanji, četudi se še tako trudimo, da bi bilo drugače, toda Bog nas gleda skozi prizmo Kristusa: ker je  Kristus svet in brezmadežen in ker smo v Kristusu, nas nebeški Oče vidi kot take, torej kot svete in brezmadežne. 

 

Bog nas je vzljubil pred stvarjenjem sveta, torej v večnosti (v. 5). V Kristusu nas je posinovil. Mi nismo Božji otroci po naši padli človeški naravi, ampak smo posvojeni po Božji volji. Liberalni teologi in služitelji danes radi govorijo, da smo vsi ljudje Božji otroci ter med sabo bratje in sestre. Ta teorija je sicer popolnoma uglašena s prostozidarstvom, prav nič pa s krščanstvom. Pavel govori čisto drugače kot  liberalni teologi, prostozidarji in svet: "Nekoč ste bili namreč tema, zdaj pa ste luč v Gospodu." (Ef 5,8a) Preden smo bili v Kristusu, smo bili torej otroci teme, potem pa nas je Bog v skladu s svojim, samo njemu razumljivim sklepom, posvojil in naredil za svoje otroke. Vse to je storil iz ljubezni do nas. Zakaj ravno nas, in ne koga drugega? To je zelo dobro vprašanje, a nam Bog nanj ne daje v svoji navdihnjeni besedi nobenega konkretnega odgovora. Preostane nam le hvaležnost in ponižnost, saj smo prejeli nekaj, česar nismo zaslužili, niti nismo bili zmožni zaslužiti. 

V Kristusu nas je Bog obdaril s svojo milostjo (v. 5). Milost je dar, ki ti ga nekdo pokloni. Daru se ne da plačati ali zaslužiti, ker potem to ne bi bil več dar, ampak dolžno plačilo za opravljeno delo. Ljudje smo vajeni, da ob določenih dogodkih, kot so prazniki ali rojstni dnevi svojim bližnjim podarjamo različna darila, potem nam  pa  naši bližnji spet podarijo svoja darila.  Te stvari so včasih kar humorne, ko na primer ob novem letu  kakšna buteljka ali bonboniera, ki smo jo ob novem letu poklonili osebi A, malce zaokroži naokrog in jo potem prejmemo  od osebe G.  Če nekomu poklonimo darilo in ga potem spet prejmemo, ne gre več za čisti dar, ampak neke vrste dolžno plačilo, torej za nekakšen daj-dam. Pri Bogu pa ni tako, njegova milost je dejansko brezplačna. To je približno podobno temu, kot če predsednica republike ob določeni priložnosti pomilosti kakšnega zapornika. 

To milost smo prejeli po Jezusu Kristusu, saj smo odkupljeni z njegovo dragoceno krvjo, ki jo je prelil na kalvarijskem križu (v. 7). Po tej odkupitvi so nam izbrisani vsi naši grehi, mi pa smo po njej včlanjeni v Božjo družino. Pesem pravi: "Čudežna milost Gospodova, večja od greha in krivde vse!" 

Ta čudovita milost, ki jo je nebeški Oče razlil na nas, nezaslužne, je del njegovega odrešenjskega načrta (vv. 8 - 9). Tega nam je razodel v toliko, da lahko imamo v sebi gotovost odrešenosti. Nekatere cerkve učijo, da vernik, ki ne prejme posebnega razodetja, ne more vedeti, ali je res odrešen ali ne. Gotovost odrešenosti, brez takega posebnega razodetja, je po njihovem stvar napuha. Toda Božja beseda govori drugače: "To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina." (1Jn 5,13)  Če kdo pravi drugače, ne verjame navdihnjeni Božji besedi in jo v skrajnem primeru postavlja na laž. 

 

Božji načrt se je uresničil, ko je nastopila polnost časa in je prišel na svet naš Odrešenik, Gospod Jezus Kristus (v. 10). On je živel popolno in brezgrešno življenje. Izpolnil je vsa, tudi najpodrobnejša določila Božje postave, do poslednje jote. S tem je opravil vse tisto, česar mi nikoli nismo zmožni narediti. Ob koncu njegove zemeljske službe je bil sodno usmrčen za naše prestopke, z vstajenjem od mrtvih pa je dokazal, da je resnični Mesija - Odrešenik. (Rim 4,25). 

V Jezusu Kristusu smo prišli do dediščine, ki jo je Bog pripravil tistim, ki jih je on sam izvolil, vse to pa Bogu na čast in hvalo (v. 11-12). Nekdo bi se lahko upravičeno vprašal, kako smo lahko mi, ki smo še vedno grešniki, v hvalo Boga in njegovegau veličastva. Odgovor je lahko samo eden: zaradi Jezusa Kristusa in vsega njegovega dela. Mi tu nimamo nobenih zaslug, gre izključno za Božjo milost na delu. Jezus je tisti, ki se za nas prikazuje nebeškemu Očetu in posreduje za nas (Heb 9,15.24. 1Tim 2,5).

 

Po Kristusu smo slišali evangelij odrešenja in prejeli pečat Svetega Duha (vv. 13.14).  Evangelist Marko piše:  "Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: 'Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!'" (Mr 1,14.15.  Kaj je sploh evangelij? Grški izraz εὐαγγέλιον (evangelion) pomeni dobre novice ali veselo oznanilo. Pomeni lahko štiri življenjepise Jezusa Kristusa, ki so jih napisali Matej, Marko, Luka in Janez, v drugem pomenu pa to,  da je prišel Jezus Kristus na svet, da bi odrešil grešnike peklenske kazni in jih privedel v svoje kraljestvo (Jn 3,16-18. 1Tim 3,15). Kdor sliši evangelij in mu veruje, je zveličan. Tak prejme pečat Svetega Duha, kajti ravno Sveti Duh, ki je ena od oseb Svete Trojice; on je tisti, ki nas edini lahko prepriča v resničnost evangelija in je tudi poroštvo naše dediščine, kajti on prebiva v vernih kristjanih. Kot posvojeni Božji otroci smo  skupaj z Božjim Sinom Jezusom Kristusom Božji dediči, ali kot pravi apostol Pavel: "In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom," (Rim 8,17) ali na drugem mestu: "Ljudem prejšnjih rodov ni bila razkrita (namreč skrivnost, op. Dizma), kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju." (Ef 3,5.6) Nekoč so se imeli samo Judje za Božje otroke, Kristus pa je prišel odrešit posameznike "iz vseh ljudstev, rodov, jezikov in narodov." (Raz 7,9) To je torej veselo oznanilo, ki je  za vse ljudi. 

Premnogi kristjani živijo danes v dvomu in se sprašujejo: "Ali sem res tudi jaz med izvoljenimi?" Toda to vprašanje je napačno.  Pastor George Philip je s tem v zvezi dejal: "Véliko vprašanje se ne glasi: 'Ali sem med izvoljenimi?' Véliko vprašanje se glasi: 'Ali verujem v Gospoda Jezusa Kristusa?'"

 

Da, to je pravo vprašanje.  Ali torej veruješ v Gospoda Jezusa Kristusa in se zanašaš nanj ter na njegovo do popolnosti dovršeno delo?

Newtonu bi to zadostovalo

Ob odsotnosti drugih dokazov bi me že palec prepričal, da Bog obstaja. 

~ Isaac Newton

Avguštin in ateizem

 Kdor zanika obstoj Boga, ima določen razlog,  da si želi, da Bog ne bi obstajal. 

~ Sv. Avguštin

Naj bo leto 2026 blagoslovljeno v Jezusovem imenu!

 

Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet v telesu." (Lk 2,21) 

Naš Gospod je bil, kot veleva  Mojzesova postava,  osmi dan po rojstvu  obrezan in je ob tej priložnosti dobil ime Jezus. Njega je, kot piše apostol Pavel, "Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij  v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta" (Flp 2,9-11) Ker je tako, je  prav, da kristjani vsako svoje dejanje in nehanje začnemo in končamo v Jezusovem imenu. 

Ko je bil apostol Janez izgnan na otok Patmos, se mu je tam razodel naš Gospod in rekel: "Jaz sem Alfa in Omega, Prvi in Zadnji, začetek in konec." (Raz 22,13) Ker se dan, ko se spominjamo Gospodovega obrezovanja in poimenovanja, lepo pokriva z začetkom  leta, je zelo prav, da začnemo vsako novo leto v tistem imenu, ki ga je naš nebeški Oče postavil čez vsa imena. V tem imenu se namreč vsem narodom oznanja odpuščanje grehov (cf. Lk 24,47), v njem smo  posvečeni in opravičeni (cf. 1Kor 6,11). 

Jezus je  Alfa in Omega vsega. Zatorej želim vsem blagoslovljeno novo leto 2026 ter da bi se za vse skupaj srečno začelo, nadaljevalo in končalo v Njegovem imenu!