Dve predavanji v Ljubljani: Da Vinci Revisited

Spoštovani, Društvo ZVEŠ vabi na kratek ciklus bralnega krožka:


'Da Vinci Revisited ...'

V ponedeljek, 05. junija: Jezusovo božansko življenje?
V ponedeljek, 12. junija: Jezusovo ljubezensko življenje!


Dobimo se (kot ponavadi) v hostlu Celica, Metelkova 8, ob 18:00, pred recepcijo.


Vljudno vabljeni!

Serija predavanj v Mariboru: Da Vincijeva šifra razkrita

O kristjanovi gotovosti

Med najbolj krepčilne in spodbudne nauke, ki so jih reformatorji potegnili iz Svetega pisma nedvomno sodi tisti o gotovosti vernika. Ta nauk bi lahko povzeli takole: kadar Bog rešuje, definitivno rešuje. Iz tega sledi, da vernik sme živeti v gotovosti, da je med odrešenimi. Rimskokatoliška cerkev je na tridentinskem koncilu določila drugače. Po njenem kristjan nikoli ne more biti povsem gotov, ali je med zveličanimi ali ne, ampak sme to le upati. Zdaj pa si oglejmo, kaj pravi o tem Sveto pismo.

Apostol Pavel je napisal v Pismu Rimljanom: »Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.« (Rim 10,9 SSP) Nauk tega stavka je zelo preprost: vsak ki prizna Jezusa za svojega Gospoda in veruje v njegovo vstajenje, bo rešen. Nič ne govori o dvomu, ali samo o upanju.

Sam Jezus je rekel: »Resnično, resnično povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje.« (Jn 5,24 SSP) Tudi ta beseda je nedvoumna. Kdor posluša in veruje, ima večno življenje. »Ima večno življenje« pomeni, da ga ima že tukaj in zdaj. Tu se ne govori o neki svetli ali nejasni in daljni prihodnosti. Govori nam o sedanjosti. Na drugem mestu spet pravi: »Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel. (Jn 6,37 SSP).

V nekem rimskokatoliškem polemičnem zapisu sem prebral, da protestanti nimamo prav, ko pravimo, da nas je Jezus odrešil, ampak naj bi nas le odkupil. Zato ne moremo z gotovostjo trditi, da smo odrešeni, ker smo samo odkupljeni. V bistvu gre za igračkanje z besedami, kajti izrazi, kot so: odkupitev, odrešenje, rešitev in zveličanje pomenijo le poudarke v niansah, ne gre pa pri njih za pomenske razlike.

Evangelist Janez je napisal proti koncu svojega evangelija: »Ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu.« (Jn 20, 31 SSP). Zopet je govora o veri, ne le o nejasnem upanju. Naša odrešitev ni nekaj, kar se šele bo zgodilo, ampak jo uživamo že tukaj in zdaj. Seveda se bo v polnosti dovršila nekoč v eshatološki prihodnosti, toda njene blagodati uživamo že v tem življenju. To je gotovost vere.

Apostol Janez pa nam daje v svojem Prvem pismu še dodatno spodbudo, ko pravi: »To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina.« (1Jn 5,13 SSP). »Da boste vedeli,« kako močne besede! Chraska jih prevaja: »da veste, da imate itn.«. Mi torej moremo vedeti, ne le verjeti. Vera niso občutki. Vera je pravzaprav več kot nekakšno verjetje v smislu: verjamem, da bo danes zvečer deževalo. Občutki prihajajo in gredo, vera ostaja. Lahko je majhna kot gorčično zrno, ampak vseeno je vera. V svetopisemskem smislu je odrešenje enako vera plus nič. Odrešenja si ne moremo prislužiti, kajti odrešeni smo po milosti, milost pa je Božji dar. Darovi so pa zastonj, kajne? To je jasno zapisano v Ef 2,8-9: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (SSP)

Pa še nekaj: kristjani glede svoje odrešenosti ne verujemo sami vase in v svoje zmožnosti. Mi verujemo v mogočnega Boga, ki je bogat v milosti. Ko se enkrat zavemo Božje mogočnosti, se bomo tudi zavedli majhnosti naših občutkov.

Kot je razvidno, nam daje Sveto pismo povsem jasna in nedvoumna napotila, kako naj gledamo na svojo odrešenost, in da ne smemo dvomiti, temveč verovati v svojo odrešenost.

Bog je zvest

A tudi še takrat, ko bodo v deželi sovražnikov svojih, jih ne zavržem in se mi ne bodo pristudili, da bi jih celo pokončal in uničil zavezo ž njimi; zakaj jaz sem GOSPOD, njih Bog. Spomnim se torej njim v prid zaveze svoje s predniki, ki sem jih peljal iz dežele Egiptovske pred očmi poganov, da naj bi jim bil Bog. Jaz sem GOSPOD. (3Mz 26,44.45)

26. poglavje Levitika vsebuje blagoslove in prekletstva. V njem Bog poučuje svoje ljudstvo o posledicah upoštevanja oziroma neupoštevanja njegove Postave. Več je govora o posledicah prestopanja Božjih pravil kot o blagoslovih, ki sledijo življenju po Božjih zakonih.

Pa vendar najde na koncu poglavja Božje ljudstvo tolažbo, saj je jasno povedano, da Bog nikoli ne zavrže svojega ljudstva, kajti njegova zaveza in obljuba je močnejša od prestopkov Božjega ljudstva. On je zvest, ali, kot pravi pesem:
"Čudežna milost Gospodova,
večja od greha in krivde vse..."

On ni kot smo ljudje, on je GOSPOD, ki zavoljo sebe in zavoljo svoje obljube ostaja zvest kljub človeški nezvestobi, saj se spominja, kot pravi psalmist, da smo kot prah, torej šibki. Ravno zato nas je vedno pripravljen sprejeti.

Da Vincijeva šifra: zapeljevanje ali priložnost?

Kot poroča agencija Reuters, je Da Vincijeva šifra načela vero znotraj občestva Rimskokatoliške cerkve in kredibilnost slednje. Le kako je to mogoče? Ali lahko nekoga, ki je resnični kristjan zmedejo razne "šifre" in podobne reči?

Priznam, da je tudi mene Da Vincijeva šifra kar malce zmedla, pa ne zato, ker bi v meni povzročila kake dvome, ampak zato, ker sem moral odgovarjati na vprašanja, ki so mi jih zastavljali "tisti zunaj", operiral pa sem s premalo argumenti. S tem nočem reči, da nisem poznal nobenega podatka, s katerim bi lahko ovrgel določene trditve v Brownovi knjigi, sem jih pa poznal premalo, ali pa premalo sistematično. To me je spodbudilo, da sem se začel bolj poglabljati v stvari, ki so se mi dotlej zdele same po sebi umevne. Ugotovil sem namreč, da imam v svojem znanju precejšnje luknje.

Apostol Pavel spodbuja verne, naj ne bodo "več nedorasli otroci, ki jih premetava in kot valove razburka vsak veter nauka v človeški zvijačnosti in pretkanosti, v blodnem zavajanju." (Ef 4,14 SSP) Vernih, ki niso kot nedorasli otroci torej razne "šifre" ne morejo in ne smejo presenetiti. Mislim, da jih lahko v naslednjih letih pričakujemo še več. Za razliko od tistih rimskih kardinalov, ki svarijo vernike pred branjem Da Vincijeve šifre in ogledom filma (tega si tudi jaz ne mislim ogledati, knjigo pa sem prebral) vidimo v evangelijskih protestantskih krogih novo priložnost za oznanjevanja Kristusovega evangelija. Rešitev problema, ki ga nekateri vidijo v Brownovem delu torej ni v neuporabi, ampak v pravilni uporabi. Kozarec je lahko napol prazen, ali pa napol poln, kajne?

Izgubljena volja do smisla

Hans van Themsche je bil do četrtka 11. maja letos povsem navaden belgijski osemnajstletnik. Imel je sicer določene težave, na primer to, da so ga zaradi kajenja v spalnici izključili iz internata. Tistega majskega dne pa si je Hans van Themsche obril lase, se oblekel po "gotsko", kupil puško v trgovini s športnimi in lovskimi pripomočki in sredi Antwerpna meni nič tebi nič ustrelil Turkinjo, ki je nosila na glavi ruto, dveletno flamsko deklico in njeno črno varuško. Na srečo je bil v bližini policist, ki je ustrelil fanta v trebuh in preprečil nadaljevanje krvave rihte.

Pri dnevniku na televiziji smo lahko videli in slišali predsednika belgijske vlade, ki je odločno obsodil zločin ter ga označil za rasistično dejanje. Videli smo lahko tudi visoko policijsko uradnico. Marsikaj smo torej lahko videli in slišali, pa tudi prebrali. Govorilo se je na primer o flamski desničarski stranki, kateri so pripadali nekateri člani Hansove družine, ne pa tudi on.

Hans van Themsche je nameraval po končanem krvavem poslanstvu, ki si ga je zadal, to je pobijati tujce, prihraniti zadnjo kroglo zase. Zato je napisal poslovilno pismo, v katerem je med drugim omenil "nebesa, ki ne obstajajo". Jasno, kjer ni nebes, ni Boga, ni ničesar. Ni absolutov.

Svet danes tava naokoli brez absolutnih resnic in se zadovoljuje z delnimi resnicami, ki si jih izdeluje sproti, tako za vsakdanjo rabo. To je podobno, kot si izbira artikle za kaj-bomo-pa-danes-kuhali. Potem pa sledi trenutkom malomeščanskega ugodja šok, ko se zgodi nekaj groznega. Svet takoj začne iskati vzroke in jih tudi najde. Poišče jih v vseh mogočih gospodarskih, političnih, družbenih in ostalih okoliščinah, le v človeškem srcu, v človekovi notranjosti ne, saj je človek merilo vsega, kajne? Pravzaprav hodi trenutno po zemlji kakih šest milijard tovrstnih merskih inštrumentov in baje so vsi pravi, kajti absolutne Resnice po mnenju sveta ni. Jezus pa govori o teh rečeh bistveno drugače: "Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka." (Mr 7,21-23 SSP)

Ko so ob neki priložnosti učenci pripovedovali o skupini galilejskih upornikov, ki jih je dal Pilat krvavo zmasakrirati, je Jezus odvrnil: "Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani." (Lk 13,2.3 SSP) Ljudi je zelo preprosto obsojati. Ampak bistvo ni v obsojanju, temveč v spreobrnjenju. Kdor se ne spreobrne, bo obsojen. To je slaba novica, zelo slaba. Obstaja pa še dobra, zelo dobra: "Bog svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak, da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,17) Kristus je prišel na svet, da odvzame krivdo za vse grehe sveta in da podari tistim, ki ga sprejmejo za Gospoda in Odrešenika novo življenje, nov smisel. Vse to gratis, zastonj, za šenk! Končnega smisla ne daje ne demokracija ne svetovna revolucija ne tržno gospodarstvo, ne ideologije. V končni fazi je ves smisel osrediščen v eni točki, to je točki kjer se srečujeta Božje in človeško, v Jezusu Kristusu, Odrešeniku in edinem Sredniku.

Sprejmi ga. Tega ne boš nikoli obžaloval-a.

Trk fundamentalističnih eshatologij

Zahodne države so zaskrbljene zaradi iranskega predsednika Mahmuda Ahmadinejada in njegove trenutne nepopustljive jedrske politike. Slabe občutke povzroča tudi Ahmadinejadovo zanikanje holokavsta in izjava, da je izraelska država krivica, ki jo je treba odstraniti.

Ta in podobne izjave pa nikakor ne morejo naleteti na naklonjenost danes zelo vplivnih ameriških fundamentalističnih krogov. Za kaj pravzaprav gre? V ameriških konservativnih protestantskih krogih je prevladal eshatološki pogled, ki mu pravimo dispenzacionalistični premilenarizem. Ta pogled je nastal v 19. stoletju v neki manjši angleški protestantski skupini, nakar je dobil ogromno privržencev v ameriških konservativnih protestantskih krogih, ki so ga nato širili in ga še širijo naprej po svetu. V ZDA naj bi bilo danes kakih 70 milijonov pripadnikov skupin, ki zagovarjajo te poglede (metodistov, baptistov, binkoštnikov in drugih). Zgodovino cerkve delijo v sedem obdobij ali dispenzacij. Pred nami je vnebovzetje cerkve, ko bo Kristus vzel svojo cerkev (žive in od mrtvih obujene kristjane) v nebesa, na zemlji pa bo sledil čas antikrista, odpadle cerkve in velike stiske, v katerem bo prišlo do popolne obnove Izraela. To obdobje se bo končalo z bitko pri Harmagedonu, nakar bo Kristus zavladal svetu. Sledilo bo tisočletno kraljestvo, v katerem bo Kristus vladal skupaj s svojim ljudstvom, pri čemer bodo imeli prednost verniki iz judovstva. Tisočletju bo sledila sodba nad grešniki in njihovo pogubljenje.

Dispenzacionalisti dajejo velik poudarek na Izraelu, oziroma judovskem ljudstvu kot Božjem izvoljenem ljudstvu. To je vidno tudi v aktualni politiki ZDA do Izraela, saj so dispenzacionalistične ideje prodrle tako v politične kot v vojaške kroge. Tradicionalne ameriške protestantske cerkve (episkopalna, luteranska, prezbiterijanska itn.) so se pogreznile v močvirje postmodernizma in relativizma ter nimajo vernikom česa ponuditi, zaradi česar se vedno bolj praznijo. Tu se je odprla »tržna niša« za skupine, ki trdno verujejo, kar učijo in dobivajo vse več pristašev. Največji problem v teh skupinah pa so dispenzacionalistični nauki in dejstvo, da so ti nauki prodrli v sam vrh ameriške politike. Tako so mnogi ameriški politiki in vojaki prepričani, da opravljajo Božje delo v teh poslednjih časih. Taka mentaliteta pa je zelo nevarna.

Na drugi strani imamo iranske šiite, ki verjamejo, da se bo v poslednjih časih pojavil skrivni imam Abul- Kassem Mohammed, ki ga imajo šiiti za direktnega Mohamedovega potomca in je po njihovem prepričanju izginil davnega leta 941. Predsednik Ahmadinejad je lani novembra govoril šiitskim vodilnim klerikom, da je glavni cilj islamske revolucije pripraviti pot dvanajstemu imamu. Spet smo torej na področju eshatologije, tokrat islamske.

Nič dobrega se torej ne obeta, kajti opravka imamo z dvema zmotnima eshatologijama, ki sta obe dovolj pozemski, da lahko sprožita veliko katastrofo. Zgodovina se spet ponavlja kot farsa: naša prihodnost je odvisna od religije.



VIRI:

• The Full Life Study Bible, An International Study Bible For Pentecostal And Charismatic Christians. NIV, The New Testament. Zondervan Grand Rapids, 1990.
• P. Šterbenc, Evangelijski kristjani in politika ZDA na Bližnjem vzhodu. Ampak, april 2006. S. 20-21.
• Koala, Hermenevtika dispenzacijske teologije. Koala-spis.
• Editorial: Apocalypse now. Church of England Newspaper

Pot je prosta

In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal.
(Mt 27,57a SSP)

V teh prazničnih dneh so mi precej rojile po glavi zgornje besede, ki govorijo o tem, kako se je pred skoraj 2000 leti pretrgalo zagrinjalo v jeruzalemskem templju. Ta dogodek omenjajo vsi trije sinoptični evangeliji, zgodil pa se je, ko je Jezus umrl na križu. Zakaj se je zagrinjalo pretrgalo?

Če hočemo odgovoriti na to vprašanje, moramo najprej vedeti, čemu je služilo omenjeno zagrinjalo. Gre za zaveso, ki je delila dva tempeljska prostora: Sveto in Najsvetejše. V Sveto so imeli vstop duhovniki, ki so opravljali dnevno bogoslužje. V najsvetejše, v samo Božjo prisotnost, pa je enkrat letno, na veliki spravni dan vstopil samo veliki duhovnik, da bi v njem opravil spravno daritev za nenamerne grehe, ki jih je storilo izvoljeno ljudstvo.

Kaj torej pomeni trganje zavese? Zavesa se je pretrgala v času Gospodove smrti. To je trenutek, ko se je "Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih." (Heb 10,28 SSP) Njegova žrtev je bila edina popolna žrtev, daritev in zadostitev v zgodovini človeštva. Vse žrtve, ki so jih opravljali pred njim, so bile le senca nove stvarnosti, ki jo je prinesel Kristus. On je bil veliki duhovnik in dar, ki se je enkrat za vselej žrtvoval na golgotskem križu. Odtlej ni več potrebna nobena daritev. Po tem dogodku tudi niso več potrebne zavese, ki bi delile ljudi od Božje prisotnosti: pot v svetišče je odprta vsem. Službeno duhovništvo ni več potrebno, v najsvetejše imata po Kristusu vstop tako kraljevič kot berač, Jud in pogan. Poznoantični in še bolj srednjeveški sacerdotalizem je ponovno postavil med ljudi in Boga srednike v obliki duhovnikov. Še več, marsikje so zgradili "oltarne pregrade" (lektorije, ikonostase), ki delijo prostor za klerike od prostora za vernike. Kakšna zmota! Kristus je s svojo žrtvijo podrl vse lektorije, ikonostase in podobno navlako, ki stoji med Božjim ljudstvom in Bogom. "V njem (v Kristusu, op. av.) imamo srčnost in dostop v popolnem zaupanju po veri vanj." (Ef 3,12 SSP)

Pot se je odprla vsem, ne glede na spol, socialni status, raso, narodnostno in religijsko pripadnost. Jezus je Bog z nami, on je naš tempelj, veliki duhovnik in srednik. On je naredil iz svojega ljudstva, kot piše apostol Peter, kraljevsko duhovništvo: "Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč." (1Pt 2,9 SSP)
Kje je tu prostor za delitve? Ni ga! Pot je odprta za vse! Aleluja!

Bi bili brez krščanstva danes res na višji razvojni stopnji?

V zadnjem času lahko velikokrat naletimo na zanimivo trditev, da bi bili danes, če ne bi bilo krščanstva, na višji stopnji znanstvenega in tehničnega razvoja. Tudi sam sem se s tovrstnimi prostodušnimi izjavami posameznikov nemalokrat srečal. Vendar moram reči, da ima tako rezoniranje precej lukenj.

1. V zgodovini se nikoli ne sprašujemo, kaj bi bilo, če bi bilo, ampak le o tem, kaj je bilo. Vse drugo ni področje zgodovinske vede, ampak vedeževalske stroke.

2. Preteklega dogajanja ne moremo še enkrat ponoviti. Ta dogajanja so podobna metuljevemu efektu, vse polno je spremenljivk, pravzaprav je vsak posameznik, ki je bil del teh dogajanj, spremenljivka zase. Njegovo življenje je spet oblikovalo nebroj spremenljivk znotraj in zunaj njega.

3. Krščanska cerkev je bila edina antična ustanova, ki je preživela propad zahodnorimskega cesarstva. Pravzaprav ga je komaj preživela in nekaj stoletij sama komajda životarila. Na srednjeveško zgodovino cerkve so močno vplivali Germani in drugi (tudi Slovani), dovčerajšnji barbari, z vsemi svojimi verovanji in običaji, ki so jih prinesli s sabo. Vse to je nesporno vplivalo na vidno cerkev kot tako in seveda na vsa srednjeveška prepričanja in tudi na dogajanje v Evropi.

4. Proti koncu 4. stoletja so Huni sprožili velika preseljevanja ljudstev v Evropi. Rim je klecnil pred barbarskimi napadalci. Vse je bilo uničeno. Bi Germani sploh prevzeli kak kanček antične kulture, če ne bi bilo posrednika, kot je bila tedanja cerkev? Kakšen bi bil islam, če ne bi Mohamed nič vedel o Jezusu? Bi sploh nastal? Bi tisti del antične kulture, ki so jo sprejeli Arabci, sploh kdaj prišla preko Španije v barbarsko Evropo?

5. Papeštvo, kot najmočnejša institucija srednjeveške Evrope, se v srednjem veku ni kaj prida vtikalo v samo znanost, kakršna je pač tedaj bila. Bolj so ga vznemirjale razne herezije (albižani, katari, valdenzi husiti itn.)

6. Znanstvena odkritja so doživela nov polet v novem veku, torej v 16. in 17. stoletju. To pa je čas usihanja moči papeštva (reformacija) in gospodarskega nazadovanja domovine papeštva, Italije. Vzrok tega nazadovanja je odkritje Novega sveta, ki je prestavilo težišče dogajanj iz Sredozemlja na države, ki so ležale ob Atlantiku. Tam so se oblikovale nove sile in nova središča evropskega gospodarstva. Mnoga med njimi so se oklenila protestantske reformacije. Kepler in Newton sta svobodno delovala ravno v protestantskem okolju. Papeštvo se je tedaj pač oklepalo starega v vseh ozirih in dolgoročno potegnilo kratko (primer Galilei). Vendar to ni moglo zaustaviti znanstvenega razvoja, ki se je preselil tja, kjer sta bili za to na razpolago tako materialna osnova kot svoboda znanstvenega delovanja.

7. Kitajska civilizacija je dosti starejša od krščanske evropske, ki je v primerjavi z njo prava mladenka. Dosti pred nami so poznali papir in tisk, da, celo bankovce. Zakaj niso tam znanstveno bolj napredovali, saj jih ni krščanstvo pri tem prav nič oviralo?

8. Kdo jamči, da se evropska civilizacija, če bi že, denimo, v 17. stoletju iznašli atomsko bombo, ne bi že davno razletela? In spet smo pri vprašanju: kaj bi bilo, če bi bilo? O tem sem pa že na začetku rekel, da ne spada k zgodovinski vedi.