Milosti se ne da zaslužiti

Tisti, ki hočejo Božjo milost zaslužiti s svojimi lastnimi napori, poskušajo Bogu ugajati z grehi. 

~ Martin Luther

Sužnji greha ali pravičnosti?

 Zaradi šibkosti vašega mesa govorim pač po človeško. Kakor ste torej usužnjili svoje ude nečistosti in nepostavnosti, da bi živeli v nepostavnosti, tako usužnjite svoje ude pravičnosti za posvečenje. 20 Kajti ko ste bili sužnji greha, ste bili svobodni v svojem razmerju do pravičnosti. 21 Toda kakšen sad ste imeli takrat od dejanj, ki se jih zdaj sramujete? Saj je njihov konec smrt. 22 Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in ste postali sužnji Bogu, pobirate sad, ki vam je v posvečenje, konec tega pa je večno življenje. 23 Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.  (Rim 6,19-23)

Danes imajo ljudje zelo radi izbiro in to bogato izbiro. Smo pač v dobi potrošništva, ki nas očara z množico najrazličnejših izdelkov, ki jih potrebujemo v vsakdanjem življenju, še več pa je takih, ki jih ne potrebujemo. Potrošništvo pa se ne nanaša le na izbiro izdelkov, ampak tudi na plejado najrazličnejših idej in ideologij, ki nam jih ponuja svet. 

Naše obdobje je  znano tudi po tem, da ima zelo rado svobodo in to neskončno svobodo. Zato najdemo v svetu mnogo prodajalcev takšne in drugačne svobode. Toda apostol Peter nas opozarja, da bodimo previdni pred takimi, ko pravi: "Svobodo jim obljubljajo, pa so sami sužnji pokvarjenosti. Kajti človek je suženj tega, čemur podleže." (1Pt 2,19) Mnogi ljudje pravijo: "Svoboden sem, nikomur ne služim in tudi ne bom služil." Pa je res tako?

Sv. Pavel  pravi, da ni tako, pravi pa tudi, da v tem pogledu nimamo  bogate izbire, ampak nadvse skromno. Vsak človek nekomu ali nečemu sužnjuje, česar seveda večina ne prizna, saj tega  ne opazi, ali pa noče priznati. Kot pravi naš odlomek, obstajata v človekovem življenju dve vrsti sužnjevanja, sužnjevanje grehu in sužnjevanje pravičnosti, ali enemu ali drugemu.  Zato govori Pavel glede tega: "Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost." (Rim 6,16) Tretje možnosti ni. Na razpolago ni  nobene druge izbire, ni niti srednje poti, tako imenovane zlate sredine niti česa podobnega. Tu ni nobene nevtralnosti.

Preden je kristjan spoznal Gospoda, je bil tudi on suženj greha. Vsi smo torej  začeli iz istega izhodišča z iste točke nič. Ko je kristjan svoje življenje predal Kristusu, ali bolje povedano, ko je Kristus po Svetem Duhu prevzel nadzor nad njegovim življenjem, se je legalni status kristjana spremenil za 180°. Po naravi ni več suženj greha, ampak je postal suženj pravičnosti (cf. Rim 6,18). Ta sprememba legalnega statusa  mora vplivati na kristjana, kajti greh  ni več naravno okolje v katerem bi kristjan užival. Kristjan se sramuje del, ki jih je nekoč počel, saj gre za dejanja, ki vodijo v smrt in pogubljenje, pa tudi Bogu niso všeč  (cf. Rim 6,21). Z življenjem v Kristusu pa je drugače: "Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in ste postali sužnji Bogu, pobirate sad, ki vam je v posvečenje, konec tega pa je večno življenje." (Rim 6,22) V nadaljevanju pa pravi: "Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu." (Rim 6,23) 

Kot sem že večkrat poudaril, kristjan kljub spremembi legalnega statusa še vedno greši, toda greh ni več njegovo naravno stanje, podobno kot ni naravno stanje postrvi, da bi dihala na zraku, ali kokoši, da bi plavala po vodi. Obstajajo krščanske denominacije, ki postavljajo svojim članom zelo striktne omejitve glede pijače, oblačenja in podobno, nekatere celo glede prehranjevanja. Svoje člane hočejo zdresirati v smehljajoče se popolneže s točno določenim nasmehom in pobožn(jašk)im žargonom. Na drugi strani obstajajo takšni, ki dopuščajo vse, "saj nas vendar več ne veže nobena postava," kot  pravijo. Prava pot pa ni niti legalizem niti laksizem, kajti prva  naredi iz ljudi farizeje, druga pa pelje v moralno razpuščenost.  

 Apostol Janez pravi zelo preprosto in dovolj jasno:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen."  (1Jn 1,8.9)  Čeprav nismo več sužnji greha, se nam  greh še vedno dogaja. Če to zanikamo, lažemo sami sebi.  Toda Bog je  za nas pripravil zdravilo, to je priznanje, ki nam prinese odpuščanje. On naj nam tudi pomaga, da bo v našem življenju čim manj takšnih zdrsov! 

Toleriranje greha skozi generacije

Če neka generacija tolerira greh, potem ga bo naslednja proslavljala, tista za njima pa sploh ne bo vedela, da je to greh. 

~ J. C. Ryle

To je prevečkrat res

Bili so časi, ko so ljudje hodili v cerkev poslušat resnico in so objokovali svoje grehe. Danes gredo ljudje v cerkev poslušat motivacijski govor in se ne menijo za svoje grehe.  

~ Ron Smith

Življenje ob Besedi

Življenje poleg Božje besede je življenje poleg Boga.

~ B. B. Warfield

V težavah in preizkušnjah

Ko pelje vlak skozi predor in postane temno, ne odvržeš vozovnice in ne skočiš ven. Mirno sediš in zaupaš strojevodju. 

~ Corrie ten Boom

Učinek nauka o izvolitvi

Nauk o izvolitvi preseka korenine slehernega napuha in ne pušča človeku nobenega temelja za ponašanje.

~ Jonathan Edwards

Vir zmot

Ko se človek oddalji od Besede, potem ni zmotam konca ne kraja.

~ Jean Calvin

 

Veselo oznanilo o edinem Sredniku

Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, 2 za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho. 3 To je namreč dobro in po volji Bogu, našemu odrešeniku, 4 ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice. 5 Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, 6 on, ki je sam sebe dal v odkupnino za vse, pričevanje ob svojem času. 7 Zaradi tega sem bil jaz postavljen za glasnika in apostola – resnico govorim, ne lažem – za učitelja poganov v veri in resnici. 

(1Tim 2,1-7)

Zgornji odlomek iz 1, Pavlovega pisma Timoteju vsebuje navodila za molitev in čaščenje, kar je najbrž Pavlov odgovor na zlorabe, ki so jih v cerkev vpeljali krivi učitelji. Krščanstvo ima namreč z njimi opravka že od samega začetka. 

Na začetku obravnavanega odlomka (cf. 1Tim 2,1.2) spodbuja Pavel Timoteja in njemu zaupano občestvo k molitvi za "vse ljudi", med njimi za tiste, ki so bili na oblasti. Izraz vse (originalno grško pas), s katerim bomo še imeli opravek, v našem kontekstu ne pomeni vseh posameznih ljudi, ampak ljudi na splošno, torej ljudi iz vseh slojev, med drugim tiste, ki predstavljajo ali pa so predstavljali oblast. Sv. Pavel in takratni kristjani si niso želeli nič drugega, kot da bi živeli v miru in  bili varni pred preganjanjem. 

 V nadaljevanju (cf. ibid. v. 3.4) apostol pojasnjuje, zakaj je to dobro.  Dobro je zato, ker Bog želi,  bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice. Spet smo pri zaimku vsi, ki se v grškem izvirniku glasi pas. Se bodo res vsi posamezni ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice? Iz prakse vemo, da ni tako. Nikoli niso vsi posamezni ljudje prišli do spoznanja resnice, zato se niso mogli rešiti. Zaimek vsi ali pas v določenih kontekstih res pomeni vsi ali vse, v drugih pa ne. Poglejmo nekaj novozaveznih primerov, v katerih se v originalu pojavi  zaimek pas ali v naših prevodih vsi, oziroma vse (poudarki so moji), in ne pomenijo vseh posameznih ljudi:

• "Vse mesto je šlo Jezusu naproti. In ko so ga zagledali, so ga prosili, naj odide iz njihovih krajev." (Mt 8,34)  Mesto kot tako mu ni šlo naproti, ampak prebivalci različnih starosti in iz različnih družbenih slojev. Morda je bila med njimi  večina meščanov, ne verjamem pa, da res vsi.
• "Spet je odšel k jezeru. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu in jih je učil."  (Mr 2,13) Dvomim, da je res prihajalo k Jezusu čisto vse ljudstvo iz okolice Kafarnauma. Zaimek vsi tukaj pomeni veliko ljudi iz različnih družbenih slojev in različne starosti. 
• "To pa je trpelo dve leti, tako da so slišali besedo Gospodovo vsi, ki so prebivali v Aziji, Judje in Grki." (Dap 19,10 Chráskov prevod) Vsi v provinci Aziji je niso slišali, so jo pa slišali ljudje iz različnih družbenih slojev, etničnih skupin in različne starosti, ki so živeli v omenjeni provinci. Imeli pa so več ali manj vsi to teoretično možnost, zato ima Slovenski standardni prevod (Apd 19,10) prevedeno takole: "To je trajalo dve leti, tako da so vsi, ki so prebivali v Aziji, Judje in Grki, lahko slišali Gospodovo besedo." 

Božja volja ni v tem, da bi Bog v svoji suverenosti določil, da bi se morali rešiti vsi ljudje brez izjeme, po drugi strani pa je tudi res, da Bog ne želi smrti krivičneža (cf. Ezk 18,24), s čimer izkazuje človeškemu rodu svojo blagohotnost.  Odrešenje je namenjeno ljudem "iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov" (Raz 7,9), starosti, družbenih slojev in kar je še takega. 

In smo že pri naslednjem področju, to je Jezusovo sredništvo ali posredništvo, omenjeno v 1Tim 2,5.6. Srednik je oseba, ki posreduje med dvema stranema, ki ne komunicirata in sta odtujeni ena od druge. Zato mora imeti srednik zvezo z obema takima stranema in se mora z njima tudi identificirati. Taki osebi danes rečemo mediator, kar prihaja iz latinščine. Vsak padli ud človeškega rodu je po naravi Bogu sovražen (cf. Rim 8,7), zato nad njim počiva Božja jeza (cff. Rim 1,18. 2,5-9. 3,5.6). Iz tega razloga je Bog poslal v svet svojega Sina "v podobi grešnega mesa" (Rim 8,3), da je opravil spravo za naše grehe. Jezus je za nas postal greh, da bi mi pridobili Božjo pravičnost (cf. 2Kor 5,21). On "je srednik nove zaveze" (Heb 9,15), ki nas je pomiril z Bogom in s svojo eno samo daritvijo na križu  opravil popolno zadostitev za naše grehe. Zato pravi Božja beseda: "Kajti Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temveč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas." (Heb 9,24 CHR)  Kristus sedi na Božji desnici (cff. Apd 7,55.56. Rim 8,34. Kol 3,1. 1Pt 3,22) in posreduje za nas (cff. Rim 8,34. Heb 7,25).  V našem odlomku beremo, da je Bog eden, in tudi srednik eden, to je Jezus Kristus (cf. 1Tim 2,5).  Srednikov ni več, tako kot tudi ni več Bogov.

Skozi stoletja se je v krščanstvo prikradla ideja, da obstajajo tudi vmesni sredniki med posamezniki in Kristusom. Vlogo teh vmesnih srednikov so začeli pripisovati mučencem, apostolom in nasploh svetnikom, predvsem pa Mariji. Božja beseda, zapisana v Svetem pismu nikjer ne pravi, da bi bili Marija in svetniki v katerem koli smislu sredniki. Nikjer. V 5. vrstici našega odlomka celo izrecno piše, da je srednik med Bogom in ljudmi samo eden, to je Jezus Kristus.  Seveda obstajajo sveti ljudje, ki so živeli v preteklosti in so vredni vsega spoštovanja, niso pa sredniki, h katerim bi molili. 

Jezus, naš edini Srednik, je odkupil Božje ljudstvo. To veselo oznanilo, da so nam v njem odpuščeni vsi grehi, če vanj verujemo in mu zaupamo, je  apostol Pavel širil po svetu (cf. 1Tim 2,7).  Taisto oznanilo, da je bil Jezus žrtvovan zaradi naših grehov in je s svojim vstajenjem dokazal, da je resnični Odrešenik (cf. Rim 4,25), je tudi najpomembnejše sporočilo Kristusove cerkve, in mimogrede povedano, tudi tega bloga.