Tisti, ki hočejo Božjo milost zaslužiti s svojimi lastnimi napori, poskušajo Bogu ugajati z grehi.
27/07/2026
26/07/2026
Sužnji greha ali pravičnosti?
Danes imajo ljudje zelo radi izbiro in to bogato izbiro. Smo pač v dobi potrošništva, ki nas očara z množico najrazličnejših izdelkov, ki jih potrebujemo v vsakdanjem življenju, še več pa je takih, ki jih ne potrebujemo. Potrošništvo pa se ne nanaša le na izbiro izdelkov, ampak tudi na plejado najrazličnejših idej in ideologij, ki nam jih ponuja svet.
Naše obdobje je znano tudi po
tem, da ima zelo rado svobodo in to neskončno svobodo. Zato najdemo v svetu
mnogo prodajalcev takšne in drugačne svobode. Toda apostol Peter nas opozarja,
da bodimo previdni pred takimi, ko pravi: "Svobodo jim
obljubljajo, pa so sami sužnji pokvarjenosti. Kajti človek je suženj tega,
čemur podleže." (1Pt 2,19)
Sv. Pavel pravi, da ni tako, pravi pa tudi, da v tem pogledu nimamo bogate izbire, ampak nadvse skromno. Vsak človek nekomu ali
nečemu sužnjuje, česar seveda večina ne prizna, saj tega ne opazi, ali pa
noče priznati. Kot pravi naš odlomek, obstajata v človekovem življenju dve
vrsti sužnjevanja, sužnjevanje grehu in sužnjevanje pravičnosti, ali enemu ali
drugemu. Zato govori Pavel glede tega: "Ali ne veste: če se izročite
komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega,
ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje
v pravičnost." (Rim 6,16) Tretje možnosti ni. Na razpolago
ni nobene druge izbire, ni niti srednje poti, tako imenovane zlate
sredine niti česa podobnega. Tu ni nobene nevtralnosti.
Preden je kristjan spoznal
Gospoda, je bil tudi on suženj greha. Vsi smo torej začeli iz istega
izhodišča z iste točke nič. Ko je kristjan svoje življenje predal Kristusu, ali
bolje povedano, ko je Kristus po Svetem Duhu prevzel nadzor nad njegovim
življenjem, se je legalni status kristjana spremenil za 180°. Po naravi ni več
suženj greha, ampak je postal suženj pravičnosti (cf. Rim 6,18). Ta sprememba
legalnega statusa mora vplivati na kristjana, kajti greh ni več
naravno okolje v katerem bi kristjan užival. Kristjan se sramuje del, ki jih je
nekoč počel, saj gre za dejanja, ki vodijo v smrt in pogubljenje, pa tudi Bogu
niso všeč (cf. Rim 6,21). Z življenjem v Kristusu pa je drugače: "Zdaj
pa, ko ste se osvobodili greha in ste postali sužnji Bogu, pobirate
sad, ki vam je v posvečenje, konec tega pa je večno življenje." (Rim
6,22) V nadaljevanju pa pravi: "Plačilo za greh je namreč smrt; Božji
milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem
Gospodu." (Rim 6,23)
Kot sem že večkrat poudaril,
kristjan kljub spremembi legalnega statusa še vedno greši, toda greh ni več
njegovo naravno stanje, podobno kot ni naravno stanje postrvi, da bi dihala na
zraku, ali kokoši, da bi plavala po vodi. Obstajajo krščanske denominacije, ki
postavljajo svojim članom zelo striktne omejitve glede pijače, oblačenja in podobno,
nekatere celo glede prehranjevanja. Svoje člane hočejo zdresirati v smehljajoče
se popolneže s točno določenim nasmehom in pobožn(jašk)im žargonom. Na drugi
strani obstajajo takšni, ki dopuščajo vse, "saj nas vendar več ne veže
nobena postava," kot pravijo. Prava pot pa ni niti legalizem niti laksizem, kajti prva naredi iz ljudi farizeje, druga pa pelje v moralno
razpuščenost.
25/07/2026
24/07/2026
To je prevečkrat res
23/07/2026
22/07/2026
V težavah in preizkušnjah
21/07/2026
Učinek nauka o izvolitvi
20/07/2026
19/07/2026
Veselo oznanilo o edinem Sredniku
Zgornji odlomek iz 1, Pavlovega pisma Timoteju vsebuje
navodila za molitev in čaščenje, kar je najbrž Pavlov odgovor na zlorabe, ki so
jih v cerkev vpeljali krivi učitelji. Krščanstvo ima namreč z njimi opravka že od samega začetka.
Na začetku obravnavanega odlomka (cf.
1Tim 2,1.2) spodbuja Pavel Timoteja in njemu zaupano občestvo k molitvi za
"vse ljudi", med njimi za tiste, ki so bili na oblasti. Izraz vse
(originalno grško pas), s katerim bomo še imeli opravek, v našem
kontekstu ne pomeni vseh posameznih ljudi, ampak ljudi na splošno, torej ljudi
iz vseh slojev, med drugim tiste, ki predstavljajo ali pa so predstavljali
oblast. Sv. Pavel in takratni kristjani si niso želeli nič drugega, kot da bi
živeli v miru in bili varni pred preganjanjem.
V nadaljevanju (cf.
ibid. v. 3.4) apostol pojasnjuje, zakaj je to dobro. Dobro je zato, ker Bog
želi, bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice. Spet smo
pri zaimku vsi, ki se v grškem izvirniku glasi pas. Se bodo res vsi
posamezni ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice? Iz prakse vemo, da ni
tako. Nikoli niso vsi posamezni ljudje prišli do spoznanja resnice, zato se
niso mogli rešiti. Zaimek vsi ali pas v določenih kontekstih
res pomeni vsi ali vse, v drugih pa ne. Poglejmo nekaj novozaveznih primerov, v
katerih se v originalu pojavi zaimek pas ali v naših
prevodih vsi, oziroma vse (poudarki so moji), in ne pomenijo vseh posameznih
ljudi:
- "Vse mesto je šlo Jezusu naproti. In ko
so ga zagledali, so ga prosili, naj odide iz njihovih krajev." (Mt
8,34) Mesto kot tako mu ni šlo naproti, ampak prebivalci različnih
starosti in iz različnih družbenih slojev. Morda je bila med njimi
večina meščanov, ne verjamem pa, da res vsi.
- "Spet je odšel k jezeru. Vse ljudstvo
je prihajalo k njemu in jih je učil." (Mr 2,13) Dvomim, da je
res prihajalo k Jezusu čisto vse ljudstvo iz okolice Kafarnauma. Zaimek
vsi tukaj pomeni veliko ljudi iz različnih družbenih slojev in različne
starosti.
- "To pa je trpelo dve leti, tako da so slišali
besedo Gospodovo vsi, ki so prebivali v Aziji, Judje in
Grki." (Dap 19,10 Chráskov prevod) Vsi v provinci Aziji je niso
slišali, so jo pa slišali ljudje iz različnih družbenih slojev, etničnih
skupin in različne starosti, ki so živeli v omenjeni provinci. Imeli pa so več ali manj vsi to teoretično
možnost, zato ima Slovenski standardni prevod (Apd 19,10) prevedeno
takole: "To je trajalo dve leti, tako da so vsi, ki so prebivali
v Aziji, Judje in Grki, lahko slišali Gospodovo besedo."
Božja volja ni v tem, da bi Bog v
svoji suverenosti določil, da bi se morali rešiti vsi ljudje brez izjeme, po
drugi strani pa je tudi res, da Bog ne želi smrti krivičneža (cf. Ezk 18,24), s
čimer izkazuje človeškemu rodu svojo blagohotnost. Odrešenje je namenjeno
ljudem "iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov" (Raz
7,9), starosti, družbenih slojev in kar je še takega.
In smo že pri naslednjem področju, to je Jezusovo sredništvo ali posredništvo, omenjeno v 1Tim 2,5.6. Srednik je oseba, ki posreduje med dvema stranema, ki ne komunicirata in sta odtujeni ena od druge. Zato mora imeti srednik zvezo z obema takima stranema in se mora z njima tudi identificirati. Taki osebi danes rečemo mediator, kar prihaja iz latinščine. Vsak padli ud človeškega rodu je po naravi Bogu sovražen (cf. Rim 8,7), zato nad njim počiva Božja jeza (cff. Rim 1,18. 2,5-9. 3,5.6). Iz tega razloga je Bog poslal v svet svojega Sina "v podobi grešnega mesa" (Rim 8,3), da je opravil spravo za naše grehe. Jezus je za nas postal greh, da bi mi pridobili Božjo pravičnost (cf. 2Kor 5,21). On "je srednik nove zaveze" (Heb 9,15), ki nas je pomiril z Bogom in s svojo eno samo daritvijo na križu opravil popolno zadostitev za naše grehe. Zato pravi Božja beseda: "Kajti Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temveč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas." (Heb 9,24 CHR) Kristus sedi na Božji desnici (cff. Apd 7,55.56. Rim 8,34. Kol 3,1. 1Pt 3,22) in posreduje za nas (cff. Rim 8,34. Heb 7,25). V našem odlomku beremo, da je Bog eden, in tudi srednik eden, to je Jezus Kristus (cf. 1Tim 2,5). Srednikov ni več, tako kot tudi ni več Bogov.
Skozi stoletja se je v krščanstvo prikradla ideja, da obstajajo tudi vmesni sredniki med posamezniki in Kristusom. Vlogo teh vmesnih srednikov so začeli pripisovati mučencem, apostolom in nasploh svetnikom, predvsem pa Mariji. Božja beseda, zapisana v Svetem pismu nikjer ne pravi, da bi bili Marija in svetniki v katerem koli smislu sredniki. Nikjer. V 5. vrstici našega odlomka celo izrecno piše, da je srednik med Bogom in ljudmi samo eden, to je Jezus Kristus. Seveda obstajajo sveti ljudje, ki so živeli v preteklosti in so vredni vsega spoštovanja, niso pa sredniki, h katerim bi molili.
Jezus, naš edini Srednik, je odkupil Božje ljudstvo. To veselo oznanilo, da so nam v njem odpuščeni vsi grehi, če vanj verujemo in mu zaupamo, je apostol Pavel širil po svetu (cf. 1Tim 2,7). Taisto oznanilo, da je bil Jezus žrtvovan zaradi naših grehov in je s svojim vstajenjem dokazal, da je resnični Odrešenik (cf. Rim 4,25), je tudi najpomembnejše sporočilo Kristusove cerkve, in mimogrede povedano, tudi tega bloga.








