Premalo imenitno?

Bolj na začetku tega meseca sem bral peto poglavje Druge knjige kraljev. Posebej sem bil pozoren na 13. vrstico, ki se glasi takole:

"Njegovi služabniki pa so pristopili in mu govorili; rekli so: »Oče, ko bi ti prerok ukazal kaj težkega, mar ne bi tega storil? Koliko bolj, ko ti je naročil: Umij se in boš čist!"

Širše sobesedilo, pomembno za razumevanje te vrstice najdemo tukaj (2Kr,5,1-19). Gobavi aramejski vojskovodja Naaman, je izvedel, da bi ga utegnil ozdraviti izraelski prerok Elizej, zato je odšel k njemu po pomoč. Elizej pa njegove visokosti še pogledal ni, ampak mu je poslal navodilo za to, kaj naj naredi, kar preko svojega kurirja. Pa tudi dejanje, ki naj bi ga Naaman opravil ni bilo videti nič kaj imenitno: namesto kake zapletene ceremonije z obilico obrednega zaklinjanja, oblakom kadila in gestikuliranja, je naročil Naamanu, naj se sedemkrat okopa v Jordanu, ki niti ni preveč imenitna niti najbolj čista reka. To bedno navodilo je vsekakor navdalo njegovo visokost z upravičeno jezo. Ko bi le tale prerok dal kako težko nalogo, vredno imenitnega gospoda, kakršen je bil Naaman. Kakorkoli, možje iz Naamanovega spremstva so na srečo drugače gledali na to stvar in mu rekli tisto, kar sem citiral zgoraj. Naaman se je na njihovo prigovarjanje ponižal, se sedemkrat umil v rahlo kalni reki in ozdravel. Izvršila se je beseda, ki jo je stoletja pozneje izrekel Jezus, da kdor se ponižuje, bo povišan. (prim Lk 14,11. 18,14)

Koliko Naamanov hodi danes po svetu? Vse bi naredili, da bi dosegli svoj notranji mir, svoje notranje ozdravljenje. Na voljo imajo zelo preprost recept: »Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!« (Apd 16,31 SSP) Ampak to se zdi preveč preprosto in naivno, zato se obnašajo kot se je na začetku obnašal Naaman. Kaj, ko bi ga poskušali posnemati še v drugem delu, ko je izvršil zelo preprosto dejanje vere? Bili bi rešeni!

O grehu

V današnjem času smo prišli tako daleč, da se izgublja občutek za greh. Sekularni humanisti so temeljito spremenili slovar in uvedli razne evfemistične izraze za ta pojav, kot so: napaka, življenjski stil, v najboljšem primeru rečejo celo prekršek... Žal ta mentaliteta pljuska tudi tja, kjer praviloma nima česa iskati, to je v dele vidne cerkve na zemlji...

Martin Luther je o tem neljubem pojavu rekel naslednje: "Greh se v svetem pismu ne imenuje samo vnanje telesno delo, temveč vse početje, ki se vzburja in vzgibuje zraven, ko se zgodi vnanjsko delo, namrečn dno srca z vsemi močmi [Kraefte], tako da naj besedica narediti [Tun] pomeni: če človek docela pade in zdrkne v greh. Saj tudi nobeno delo greha se ne zgodi vnanje, zakaj človek je udeležen cel, s telesom in dušo, in sveto pismo prav posebej gleda v srce in na korenino in naglavni izvir greha, to pa je nevera na dnu srca. Tako da torej enako, kakor sama vera opravičuje in prinaša duha in voljo do dobrih vnanjih del, tudi samo nevera greši in vzburja meso in slo po zlih vnanjih delih..." (1)

Ah, ta greh, to je nekaj tako starinskega, srednjeveškega, kajne? Ampak njegove posledice niso niti najmanj srednjeveške, so čisto novoveške, oziroma sodobne, vsakdanje. Ne verjamete? Dokaze najdete že v današnjem dnevnem časopisju, ali pa v vsebini današnjih radijskih in televizijskih poročil, od poročanja o vojnih dogodkih do črne kronike in še česa.

Greh je tudi zadeva, ki jo človek v svojem naravnem stanju ni pripravljen priznati. Boji se, da bo s tem izgubil del sebe. Res je, kdorkoli prizna svoj greh na nek način izgubi, ne le del, ampak vsega starega sebe (odštevši svoj materialni del).

Da bi se ljudje izognili priznanju, se tolažijo z izjavami, kot so: "Nič slabega nisem storil. Vedno sem si prizadeval biti dober. Vedno sem hotel biti pošten. Vedno sem se trudil, da bi pomagal sočloveku." Če malo natančneje analiziramo navedene izjave, lahko hitro ugotovimo, da je ta človek res iskren, saj prizna, da si prizadeva, hoče, se trudi. Ampak, je to dovolj? Je neko prizadevanje, trud, hotenje že dejanska dobrota, poštenost, pomoč? Ali neko prizadevanje ali hotenje že zagotavlja, da je cilj dosežen?

Svet zelo spoštuje trud in prizadevanje. Nič nimam proti temu. Z žalostjo pa se vedno soočamo z dejstvom, da cilji nikoli niso resnično doseženi.

Ljudje so rekli: "Ko bomo vrgli fevdalizem in vladarski absolutizem, se bo začel napredek in sreča za vse ljudi." Se je to uresničilo?

Potem so rekli: "Treba je odpraviti kapitalizem in raj na zemlji se bo odprl." In nič ni bilo iz raja.

Pa so se spet spomnili: "Demokracija in tržno gospodarstvo bosta rešila vse probleme." Seveda jih nista in jih tudi ne bosta. Reševala jih bosta, rešila pa ne.

Zdaj se spet pojavljajo nekateri, ki nasprotujejo globalizaciji in vidijo v kapitalizmu krivca za vse slabo. Lahko jim zagotovim, da se bo ponovila stara zgodba: bistveni problem ne bo rešen.

Kje je torej napaka v tovrstnem razmišljanju? Vse te teorije gradijo na predpostavki, da je človek v bistvu dober. Vse odmišljajo ali celo vehementno zanikajo faktor, ki mu pravimo greh. Nobena od teh iluzornih teorij se ne spoprime z bistvom človeka, kakršen je tukaj in zdaj: "Varljivo je srce nad vse in hudo popačeno: kdo ga more doumeti?" (Jer 27,9 SSP) Le kdo lahko povsem pošteno do sebe in drugih odgovori: "Jaz", če mu zastavimo naslednje preprosto vprašanje: "Kdo more reči: Moje srce je čisto, prost sem svojega greha? " (Prg 20,9 SSP) Ni ga bilo in ga ne bo... Vsak se samo trudi, prizadeva, hoče, želi...

Ampak to je v Božjih očeh toliko kot nič. Prerok Izaija je na to gledal takole: "In vsi vkup smo postali kakor neznažnik in vse pravičnosti naše so kakor umazana cunja." (Iz 64,6 CHR) Toliko. Lahko Bog tolerira takšno "pravičnost"?

Nekateri pravijo: "Ne morem verjeti v Boga, ki dopušča, da se dogajajo tako grozne stvari." Odkrito povedano, tudi jaz ne. Sveto pismo nas uči, da gre na začetku človeškega rodu za neko usodno izbiro, ki je obrnila tok zgodovine. Med Bogom in grehom je prvi človeški par izbral greh. In zadeva je šla naprej. Zanimivo je tudi govorjenje nekaterih, ki pravijo, da je človek ustvarjen po Božji podobi. Res je bil ustvarjen po Božji podobi, ampak s prvim grehom je bila tista podoba močno iznakažena. Človek ne nosi v sebi podobe Boga, ampak groteskno karikaturo Boga. Človek je uporno bitje, je "incurvatus in se ipso" (zakrivljen vase), kot pravi stari Luther. Človek je sebičnež. Nikogar ni treba učiti sebičnosti. Taki smo že po naravi. Učiti nas je treba velikodušnosti. Treba se je truditi, prizadevati, ker pač neke stvari niso več v naši moči, ampak človek se ne more odrešiti s svojim trudom ali prizadevanjem. Tovrstni uspehi so tolikšni, kot bi se prijeli za ušesa in se tako poskušali dvigniti v zrak.

Človeka lahko odreši nekdo drug: Božji Sin Jezus Kristus, ki je odvzel greh sveta. On vabi k sebi: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj." (Rz 3,20 SSP)

(1) Martin Luther, Tukaj stojim, teološko politični spisi [izbral prevedel in uredil [ter] spremna beseda Božidar Debenjak]. Ljubljana, Krtina, 2002, s. 20.

Dve predavanji v Ljubljani: Da Vinci Revisited

Spoštovani, Društvo ZVEŠ vabi na kratek ciklus bralnega krožka:


'Da Vinci Revisited ...'

V ponedeljek, 05. junija: Jezusovo božansko življenje?
V ponedeljek, 12. junija: Jezusovo ljubezensko življenje!


Dobimo se (kot ponavadi) v hostlu Celica, Metelkova 8, ob 18:00, pred recepcijo.


Vljudno vabljeni!

Serija predavanj v Mariboru: Da Vincijeva šifra razkrita

O kristjanovi gotovosti

Med najbolj krepčilne in spodbudne nauke, ki so jih reformatorji potegnili iz Svetega pisma nedvomno sodi tisti o gotovosti vernika. Ta nauk bi lahko povzeli takole: kadar Bog rešuje, definitivno rešuje. Iz tega sledi, da vernik sme živeti v gotovosti, da je med odrešenimi. Rimskokatoliška cerkev je na tridentinskem koncilu določila drugače. Po njenem kristjan nikoli ne more biti povsem gotov, ali je med zveličanimi ali ne, ampak sme to le upati. Zdaj pa si oglejmo, kaj pravi o tem Sveto pismo.

Apostol Pavel je napisal v Pismu Rimljanom: »Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.« (Rim 10,9 SSP) Nauk tega stavka je zelo preprost: vsak ki prizna Jezusa za svojega Gospoda in veruje v njegovo vstajenje, bo rešen. Nič ne govori o dvomu, ali samo o upanju.

Sam Jezus je rekel: »Resnično, resnično povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje.« (Jn 5,24 SSP) Tudi ta beseda je nedvoumna. Kdor posluša in veruje, ima večno življenje. »Ima večno življenje« pomeni, da ga ima že tukaj in zdaj. Tu se ne govori o neki svetli ali nejasni in daljni prihodnosti. Govori nam o sedanjosti. Na drugem mestu spet pravi: »Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel. (Jn 6,37 SSP).

V nekem rimskokatoliškem polemičnem zapisu sem prebral, da protestanti nimamo prav, ko pravimo, da nas je Jezus odrešil, ampak naj bi nas le odkupil. Zato ne moremo z gotovostjo trditi, da smo odrešeni, ker smo samo odkupljeni. V bistvu gre za igračkanje z besedami, kajti izrazi, kot so: odkupitev, odrešenje, rešitev in zveličanje pomenijo le poudarke v niansah, ne gre pa pri njih za pomenske razlike.

Evangelist Janez je napisal proti koncu svojega evangelija: »Ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu.« (Jn 20, 31 SSP). Zopet je govora o veri, ne le o nejasnem upanju. Naša odrešitev ni nekaj, kar se šele bo zgodilo, ampak jo uživamo že tukaj in zdaj. Seveda se bo v polnosti dovršila nekoč v eshatološki prihodnosti, toda njene blagodati uživamo že v tem življenju. To je gotovost vere.

Apostol Janez pa nam daje v svojem Prvem pismu še dodatno spodbudo, ko pravi: »To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina.« (1Jn 5,13 SSP). »Da boste vedeli,« kako močne besede! Chraska jih prevaja: »da veste, da imate itn.«. Mi torej moremo vedeti, ne le verjeti. Vera niso občutki. Vera je pravzaprav več kot nekakšno verjetje v smislu: verjamem, da bo danes zvečer deževalo. Občutki prihajajo in gredo, vera ostaja. Lahko je majhna kot gorčično zrno, ampak vseeno je vera. V svetopisemskem smislu je odrešenje enako vera plus nič. Odrešenja si ne moremo prislužiti, kajti odrešeni smo po milosti, milost pa je Božji dar. Darovi so pa zastonj, kajne? To je jasno zapisano v Ef 2,8-9: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (SSP)

Pa še nekaj: kristjani glede svoje odrešenosti ne verujemo sami vase in v svoje zmožnosti. Mi verujemo v mogočnega Boga, ki je bogat v milosti. Ko se enkrat zavemo Božje mogočnosti, se bomo tudi zavedli majhnosti naših občutkov.

Kot je razvidno, nam daje Sveto pismo povsem jasna in nedvoumna napotila, kako naj gledamo na svojo odrešenost, in da ne smemo dvomiti, temveč verovati v svojo odrešenost.

Bog je zvest

A tudi še takrat, ko bodo v deželi sovražnikov svojih, jih ne zavržem in se mi ne bodo pristudili, da bi jih celo pokončal in uničil zavezo ž njimi; zakaj jaz sem GOSPOD, njih Bog. Spomnim se torej njim v prid zaveze svoje s predniki, ki sem jih peljal iz dežele Egiptovske pred očmi poganov, da naj bi jim bil Bog. Jaz sem GOSPOD. (3Mz 26,44.45)

26. poglavje Levitika vsebuje blagoslove in prekletstva. V njem Bog poučuje svoje ljudstvo o posledicah upoštevanja oziroma neupoštevanja njegove Postave. Več je govora o posledicah prestopanja Božjih pravil kot o blagoslovih, ki sledijo življenju po Božjih zakonih.

Pa vendar najde na koncu poglavja Božje ljudstvo tolažbo, saj je jasno povedano, da Bog nikoli ne zavrže svojega ljudstva, kajti njegova zaveza in obljuba je močnejša od prestopkov Božjega ljudstva. On je zvest, ali, kot pravi pesem:
"Čudežna milost Gospodova,
večja od greha in krivde vse..."

On ni kot smo ljudje, on je GOSPOD, ki zavoljo sebe in zavoljo svoje obljube ostaja zvest kljub človeški nezvestobi, saj se spominja, kot pravi psalmist, da smo kot prah, torej šibki. Ravno zato nas je vedno pripravljen sprejeti.

Da Vincijeva šifra: zapeljevanje ali priložnost?

Kot poroča agencija Reuters, je Da Vincijeva šifra načela vero znotraj občestva Rimskokatoliške cerkve in kredibilnost slednje. Le kako je to mogoče? Ali lahko nekoga, ki je resnični kristjan zmedejo razne "šifre" in podobne reči?

Priznam, da je tudi mene Da Vincijeva šifra kar malce zmedla, pa ne zato, ker bi v meni povzročila kake dvome, ampak zato, ker sem moral odgovarjati na vprašanja, ki so mi jih zastavljali "tisti zunaj", operiral pa sem s premalo argumenti. S tem nočem reči, da nisem poznal nobenega podatka, s katerim bi lahko ovrgel določene trditve v Brownovi knjigi, sem jih pa poznal premalo, ali pa premalo sistematično. To me je spodbudilo, da sem se začel bolj poglabljati v stvari, ki so se mi dotlej zdele same po sebi umevne. Ugotovil sem namreč, da imam v svojem znanju precejšnje luknje.

Apostol Pavel spodbuja verne, naj ne bodo "več nedorasli otroci, ki jih premetava in kot valove razburka vsak veter nauka v človeški zvijačnosti in pretkanosti, v blodnem zavajanju." (Ef 4,14 SSP) Vernih, ki niso kot nedorasli otroci torej razne "šifre" ne morejo in ne smejo presenetiti. Mislim, da jih lahko v naslednjih letih pričakujemo še več. Za razliko od tistih rimskih kardinalov, ki svarijo vernike pred branjem Da Vincijeve šifre in ogledom filma (tega si tudi jaz ne mislim ogledati, knjigo pa sem prebral) vidimo v evangelijskih protestantskih krogih novo priložnost za oznanjevanja Kristusovega evangelija. Rešitev problema, ki ga nekateri vidijo v Brownovem delu torej ni v neuporabi, ampak v pravilni uporabi. Kozarec je lahko napol prazen, ali pa napol poln, kajne?

Izgubljena volja do smisla

Hans van Themsche je bil do četrtka 11. maja letos povsem navaden belgijski osemnajstletnik. Imel je sicer določene težave, na primer to, da so ga zaradi kajenja v spalnici izključili iz internata. Tistega majskega dne pa si je Hans van Themsche obril lase, se oblekel po "gotsko", kupil puško v trgovini s športnimi in lovskimi pripomočki in sredi Antwerpna meni nič tebi nič ustrelil Turkinjo, ki je nosila na glavi ruto, dveletno flamsko deklico in njeno črno varuško. Na srečo je bil v bližini policist, ki je ustrelil fanta v trebuh in preprečil nadaljevanje krvave rihte.

Pri dnevniku na televiziji smo lahko videli in slišali predsednika belgijske vlade, ki je odločno obsodil zločin ter ga označil za rasistično dejanje. Videli smo lahko tudi visoko policijsko uradnico. Marsikaj smo torej lahko videli in slišali, pa tudi prebrali. Govorilo se je na primer o flamski desničarski stranki, kateri so pripadali nekateri člani Hansove družine, ne pa tudi on.

Hans van Themsche je nameraval po končanem krvavem poslanstvu, ki si ga je zadal, to je pobijati tujce, prihraniti zadnjo kroglo zase. Zato je napisal poslovilno pismo, v katerem je med drugim omenil "nebesa, ki ne obstajajo". Jasno, kjer ni nebes, ni Boga, ni ničesar. Ni absolutov.

Svet danes tava naokoli brez absolutnih resnic in se zadovoljuje z delnimi resnicami, ki si jih izdeluje sproti, tako za vsakdanjo rabo. To je podobno, kot si izbira artikle za kaj-bomo-pa-danes-kuhali. Potem pa sledi trenutkom malomeščanskega ugodja šok, ko se zgodi nekaj groznega. Svet takoj začne iskati vzroke in jih tudi najde. Poišče jih v vseh mogočih gospodarskih, političnih, družbenih in ostalih okoliščinah, le v človeškem srcu, v človekovi notranjosti ne, saj je človek merilo vsega, kajne? Pravzaprav hodi trenutno po zemlji kakih šest milijard tovrstnih merskih inštrumentov in baje so vsi pravi, kajti absolutne Resnice po mnenju sveta ni. Jezus pa govori o teh rečeh bistveno drugače: "Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka." (Mr 7,21-23 SSP)

Ko so ob neki priložnosti učenci pripovedovali o skupini galilejskih upornikov, ki jih je dal Pilat krvavo zmasakrirati, je Jezus odvrnil: "Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani." (Lk 13,2.3 SSP) Ljudi je zelo preprosto obsojati. Ampak bistvo ni v obsojanju, temveč v spreobrnjenju. Kdor se ne spreobrne, bo obsojen. To je slaba novica, zelo slaba. Obstaja pa še dobra, zelo dobra: "Bog svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak, da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,17) Kristus je prišel na svet, da odvzame krivdo za vse grehe sveta in da podari tistim, ki ga sprejmejo za Gospoda in Odrešenika novo življenje, nov smisel. Vse to gratis, zastonj, za šenk! Končnega smisla ne daje ne demokracija ne svetovna revolucija ne tržno gospodarstvo, ne ideologije. V končni fazi je ves smisel osrediščen v eni točki, to je točki kjer se srečujeta Božje in človeško, v Jezusu Kristusu, Odrešeniku in edinem Sredniku.

Sprejmi ga. Tega ne boš nikoli obžaloval-a.

Trk fundamentalističnih eshatologij

Zahodne države so zaskrbljene zaradi iranskega predsednika Mahmuda Ahmadinejada in njegove trenutne nepopustljive jedrske politike. Slabe občutke povzroča tudi Ahmadinejadovo zanikanje holokavsta in izjava, da je izraelska država krivica, ki jo je treba odstraniti.

Ta in podobne izjave pa nikakor ne morejo naleteti na naklonjenost danes zelo vplivnih ameriških fundamentalističnih krogov. Za kaj pravzaprav gre? V ameriških konservativnih protestantskih krogih je prevladal eshatološki pogled, ki mu pravimo dispenzacionalistični premilenarizem. Ta pogled je nastal v 19. stoletju v neki manjši angleški protestantski skupini, nakar je dobil ogromno privržencev v ameriških konservativnih protestantskih krogih, ki so ga nato širili in ga še širijo naprej po svetu. V ZDA naj bi bilo danes kakih 70 milijonov pripadnikov skupin, ki zagovarjajo te poglede (metodistov, baptistov, binkoštnikov in drugih). Zgodovino cerkve delijo v sedem obdobij ali dispenzacij. Pred nami je vnebovzetje cerkve, ko bo Kristus vzel svojo cerkev (žive in od mrtvih obujene kristjane) v nebesa, na zemlji pa bo sledil čas antikrista, odpadle cerkve in velike stiske, v katerem bo prišlo do popolne obnove Izraela. To obdobje se bo končalo z bitko pri Harmagedonu, nakar bo Kristus zavladal svetu. Sledilo bo tisočletno kraljestvo, v katerem bo Kristus vladal skupaj s svojim ljudstvom, pri čemer bodo imeli prednost verniki iz judovstva. Tisočletju bo sledila sodba nad grešniki in njihovo pogubljenje.

Dispenzacionalisti dajejo velik poudarek na Izraelu, oziroma judovskem ljudstvu kot Božjem izvoljenem ljudstvu. To je vidno tudi v aktualni politiki ZDA do Izraela, saj so dispenzacionalistične ideje prodrle tako v politične kot v vojaške kroge. Tradicionalne ameriške protestantske cerkve (episkopalna, luteranska, prezbiterijanska itn.) so se pogreznile v močvirje postmodernizma in relativizma ter nimajo vernikom česa ponuditi, zaradi česar se vedno bolj praznijo. Tu se je odprla »tržna niša« za skupine, ki trdno verujejo, kar učijo in dobivajo vse več pristašev. Največji problem v teh skupinah pa so dispenzacionalistični nauki in dejstvo, da so ti nauki prodrli v sam vrh ameriške politike. Tako so mnogi ameriški politiki in vojaki prepričani, da opravljajo Božje delo v teh poslednjih časih. Taka mentaliteta pa je zelo nevarna.

Na drugi strani imamo iranske šiite, ki verjamejo, da se bo v poslednjih časih pojavil skrivni imam Abul- Kassem Mohammed, ki ga imajo šiiti za direktnega Mohamedovega potomca in je po njihovem prepričanju izginil davnega leta 941. Predsednik Ahmadinejad je lani novembra govoril šiitskim vodilnim klerikom, da je glavni cilj islamske revolucije pripraviti pot dvanajstemu imamu. Spet smo torej na področju eshatologije, tokrat islamske.

Nič dobrega se torej ne obeta, kajti opravka imamo z dvema zmotnima eshatologijama, ki sta obe dovolj pozemski, da lahko sprožita veliko katastrofo. Zgodovina se spet ponavlja kot farsa: naša prihodnost je odvisna od religije.



VIRI:

• The Full Life Study Bible, An International Study Bible For Pentecostal And Charismatic Christians. NIV, The New Testament. Zondervan Grand Rapids, 1990.
• P. Šterbenc, Evangelijski kristjani in politika ZDA na Bližnjem vzhodu. Ampak, april 2006. S. 20-21.
• Koala, Hermenevtika dispenzacijske teologije. Koala-spis.
• Editorial: Apocalypse now. Church of England Newspaper