Pri nakupu knjig v Mohorjevi knjigarni so mi dali tudi nekaj označevalcev strani, na katerih so reklame za knjige, ki jih je izdala naša najstarejša založba. Zadnjič sem postal pozoren na enega od teh predmetov, na katerem je reklama za knjigo zdaj že pokojnega rimskokatoliškega duhovnika in slovenskega literata Franca Sodja, kjer je navedena tudi kratka misel omenjenega pisca.
Prepisal bom del misli, ki je zbudil mojo posebno pozornost: "Sprava s seboj. Najprej to. Potem sprava z ljudmi. In triumf: sprava z Bogom."
Sama misel se mi zdi sicer lepa in vredna pozornosti, vendar me je pri njej zmotilo zaporedje, po katerem naj bi potekala sprava. Skladno z navedenim bi se moral človek najprej spraviti s sabo, nato z bližnjimi, na koncu pa, kot nekak višek, z Bogom. Kakorkoli, to zaporedje ne more delovati. Prvi človek se je z odtujitvijo Bogu odtujil tudi sebi ter bližnjemu (in celo naravi).
Kdor se hoče resnično spraviti s sabo in z ljudmi okoli sebe, mora biti najprej deležen sprave z Bogom. Sprava pa je pravzaprav že izvršena, saj jo je opravil edinorojeni Božji Sin. Pisano je: "[S]aj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri." (Rim 3,23-26) Sprava je torej že pripravljena, doseči pa jo je mogoče le po veri. Orodje sprave z Bogom je Kristus. Spravo z Bogom pa je torej moč doseči edino po veri v Jezusa Kristusa, ki nam je priskrbel to spravo. Da torej sprava s samim sabo ne more biti primarna, ampak da je treba prej priti do sprave z Bogom, lahko sklepamo tudi iz Jezusovih besed, ko je rekel: "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo." (Mt 6,33) Prednost ima torej Božje kraljestvo in njegova pravičnost, preko katere pride sprava z Bogom, šele potem je na vrsti vse ostalo: sprava s sabo, z bližnjimi in še marsikaj drugega, kar ni predmet tega razmišljanja.Sprava z Bogom je nujni pogoj za vse ostale vrste sprave. Kdor je deležen sprave z Bogom, pride tudi do sprave s sabo in z ljudmi okrog sebe. Morda je ta trditev videti drzna in fantastična, a vendar deluje. Človek, ki je spravljen z Bogom, gleda drugače nase in na svojo okolico.
Na Slovenskem se danes ogromno govori o spravi. Veliko je tudi navzkrižnega obtoževanja za to, kdo je kriv, da ne pride do sprave. Le kako naj pride do dejanske sprave, če celo tisti, ki se imajo za kristjane, da celo njihovi učitelji in voditelji, ne vedo, kakšno je zaporedje pri spravi. Torej, na prvem mestu mora biti triumf ob spravi z Bogom. Sicer ne bo nobene sprave.
Ni komentarjev:
Objavite komentar