 |
| Vir: Wikipedija |
Rodil se je okoli leta 1547 v Krškem. Najprej se je šolal pri Adamu Bohoriču, ki je nadarjenega fanta poslal v šolo v Bebenhausen na Württemberško. Od tam je šel študirat na univerzo v bližnji Tübingen, kjer so ga denarno podpirali Trubar, ki mu je preskrbel Tyffernovo ustanovo in kranjski deželni stanovi.
Leta 1572 je bil povabljen v Ljubljano za pridigarja. Poleg pridigarske službe je bil zadolžen tudi kot nadzornik stanovske šole in član cerkvenega sveta. Dober mesec dni v letu je je pridigal na gradu Kacenštajn pri Begunjah. Leta 1585 je dobil škocjansko faro, katere pa ni upravljal sam, ampak preko vikarja.
Svoje literarno delo je začel s pesmimi, ki jih je Trubar vključil v svojo pesmarico (Ta celi katehismus...). Njegov zelo pomemben uspeh je bil, da je pridobil Janža Mandelca, ki je nato v Ljubljani ustanovil svojo tiskarno. Prva knjiga, ki je izšla v novi tiskarni, je bil Dalmatinov prevod apokrifne Sirahove knjige. To se je zgodilo leta 1575. Ta letnica pomeni začetek tiska v Ljubljani. Tej je sledilo še nekaj Dalmatinovih knjig.
Najpomembnejše Dalmatinovo delo je bil prevod celotnega Svetega pisma v slovenščino. Prevod je končal leta 1578, a se je zapletlo pri financiranju projekta, saj je bil to prevelik zalogaj za kranjske stanove, zato so le-ti k projektu pritegnili tudi štajerske in koroške stanove. Delo pa so morali pregledati tudi strokovnjaki, ki pa nekateri niti niso znali slovensko (Homberger, Špindler, Felicijan Trubar). To zborovanje leta 1581 seveda ni potekalo v tajnosti. Reagiral je ljubljanski škof Janez Tavčar in dosegel, da je nadvojvoda Karel prepovedal tisk knjige, Mandelca pa prisilil, da je zaprl tiskarno in se odselil (1582).
Najpomembnejše Dalmatinovo delo je bil prevod celotnega Svetega pisma v slovenščino. Prevod je končal leta 1578, a se je zapletlo pri financiranju projekta, saj je bil to prevelik zalogaj za kranjske stanove, zato so le-ti k projektu pritegnili tudi štajerske in koroške stanove. Delo pa so morali pregledati tudi strokovnjaki, ki pa nekateri niti niso znali slovensko (Homberger, Špindler, Felicijan Trubar). To zborovanje leta 1581 seveda ni potekalo v tajnosti. Reagiral je ljubljanski škof Janez Tavčar in dosegel, da je nadvojvoda Karel prepovedal tisk knjige, Mandelca pa prisilil, da je zaprl tiskarno in se odselil (1582).
Nazadnje so knjigo Biblija tu je vse Svetu pismu Stariga inu Noviga testamenta natisnili v saškem Wittenbergu leta 1584, v slovenske dežele pa skrivoma tihotapili v sodih. Mirko Rupel pravi o prevodu, da je izredno delo. "Če odštejemo germanizme, ki se jim tedaj noben pisec, vzgojen v tuji kulturni sredini, ni mogel izogniti, predstavlja jezikovno umetnino, ki je dolgo nihče ni prekosil." (RUPEL, 1966) Dalmatin je bil tudi, za razliko od Trubarja, zelo dosleden pri pravopisu, oziroma črkopisu.
Za razliko od Trubarja, oziroma Trubarjevega sina Felicijana, Dalmatin nikoli ni bil deležen kakšnega vodilnega položaja v cerkvi. Živel je tudi v skromnih materialnih razmerah, saj je moral skrbeti za številno družino, stalno pa je tudi kupoval knjige.
O njegovem značaju pričata dva podatka. Bil je vdan svojemu učitelju in dobrotniku Primožu Trubarju, in dogodek, ko se je pri Krištofu Turjaškem srčno zavzel za nekega svojega farana (kmeta), ki je bil prestrogo kaznovan.
Jurij Dalmatin velja za najpomembnejšega slovenskega protestantskega pisca za Trubarjem. Medtem ko se je Trubar "uveljavil s širino delovanja, je Dalmatin pomemben po globini in tehtnosti svojega dela." (RUPEL, 1966) Dalmatinovo delo je bilo tudi trajnejše od Trubarjevega, saj so smeli po nasilnem koncu reformacije rimskokatoliški duhovniki uporabljati njegovo Biblijo. Do naslednjega prevoda Biblije je minilo celih dvesto let in več.
Mirko Rupel, Slovenski protestantski pisci, DZS, Ljubljana 1966.
dr. Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, I. del. Mohorjeva, Celje 1992.
Ni komentarjev:
Objavite komentar