Moj cilj ni, da bi se spuščal v podrobno analizo članka, ki je sicer naravnan v smislu iskanja razlogov za trenutno stanje v slovenskem gospodarstvu. Pravzaprav je mojo pozornost zbudila trditev o težavah, ki jih imajo po avtorju Slovenci z očetom in s cankarjansko materjo. Ta trditev ni pravzaprav nič novega. O njej so govorili in pisali že drugi, med ostalimi pokojni Janez Rugelj.
Ne bi mogel z zanesljivostjo reči, kje so vzroki za tako stanje. Gre morda za "blago slovansko dušo", o kateri je velikokrat govora? Če je tako, potem je ravno zato padel Marijin kult pri Slovencih na tako plodna tla in dobil nekatere specifične oblike.
Ko je bil Trubar še rimskokatoliški duhovnik, je imel velike težave s farani, ki so si želeli zidati cerkve v čast device Marije in svetnikov, ki naj bi se prikazovali raznim vidcem, še rajši pa vidkinjam. Ljudje so si predstavljali Jezusa kot nekakega trdosrčnega možakarja, ki ga zmore omečiti le prošnja njegove matere Marije. Pri tem jo je še slabše odnesel nebeški Oče. Predstavljali so si ga kot nekoga, ki preži v zasedi na grehe ljudi z nekakšnim muhalnikom v roki in komaj čaka, koga bo mahnil s svojim pripomočkom. Ključ za rešitev tega problema je bila seveda devica Marija. Ta je po mnenju ljudi milo prosila in, kot to znajo samo ženske, uspela pregovoriti Boga, da jim je odpustil njihove prestopke. Reformatorji so se borili proti takemu degeneriranemu "krščanstvu", a je čas reformacije pri nas trajal le kakega pol stoletja. Temu je sledil posttridentinski in baročni čas povečanega kulta device Marije. Vse je ostalo po starem, le bolj pretirano in napihnjeno je bilo vse skupaj.
Janzenisti so pozneje skušali omejiti ta pretiran kult, a so naleteli na velik odpor ljudi. Prešeren je janzenistom, ki so bili proti romanjem na razne svete gore, namenil pesem Šmarna gora, v kateri se je postavil na stran "klasične" rimske prakse, ki je pospeševala tovrstne ekscese, janzeniste pa prikazal kot tiste, ki morajo po smrti za pokoro iz vic romati na Šmarno goro.
Ko je janzenizem pri nas izzvenel, se je pri nas spet nadaljevala živahna praksa v slogu: o Mariji nikoli dovolj. In ta "nikoli dovolj" se je obdržal do današnjega dne. Marija je ostala za slovenskega katoličana panaceja, oziroma pomoč v vseh potrebah. Kaj Bog Oče, kaj Jezus Kristus! Da o Svetem Duhu, ki je v zavesti našega katoliškega vernika nek abstraktni pojem, sploh ne govorim. Marija je tista, ki vse uredi! Mati je tista! Mati podpira tri stebre hiše, oziroma, "božja mati" bi podpirala tri stebre nebes, če bi nebesa imela stebre. Cankarjanska mati - lik božje matere! Cankarjanska mati je kot Marija. Katera postaja križevega pota se je že najbolj vtisnila v spomin našemu velikemu pisatelju? Tista, v kateri sreča Jezus svojo mater. Trpečo mater. Mater, ki trpi in vrti okoli prsta svojega sina. Ona to v ženski maniri obvlada. V maniri ženske, ki zna pri moškem doseči vse, karkoli ji je po volji. Tu se srečata in pokrivata lik Marije in lik Matere. Oče je nekje ob strani. Je nepomemben. Katerikoli oče, najsi bo to nebeški Oče ali pa zemeljski oče. Mati je tista, ki viža in regira. Oče ima mogoče status ustavnega monarha, ali pa še tega ne, mati pa je predsednica vlade. Torej tista, ki ima dejansko oblast.
Je Marijin kult edini kriv za tako stanje na relaciji oče - mati v naših krajih? Tega nikakor ne trdim. Po mojem ni. Na začetku sem že nekaj povedal o tako imenovani "blagi slovanski duši", ki je mogoče res malo bolj nagnjena v to smer. Potem je ravno zaradi tega marijanski kult pri nas pognal tako globoke in specifične korenine. Nedvomno pa je kult device Marije močno vplival na to stanje. Torej nikakor ne gre za zanemarljiv vpliv. O tem pa bi lahko več povedal kak strokovnjak.
Ni komentarjev:
Objavite komentar