Bogataš, Lazar in nauk prilike

Prilika o bogatašu (nekoč smo rekli bogatinu)  in ubogem Lazarju je verjetno ena najbolj znanih Jezusovih prilik, najdemo pa jo v Lukovem evangeliju 15,19-31.

V nekaj potezah nam predstavi tostransko in onostransko življenje dveh ljudi, od katerih je bil eden na tem svetu reven in se je preživljal z drobtinicami z bogataševe mize, drugi pa bogat in je užival v vsem razkošju, ki mu ga je lahko nudil takratni svet. Po smrti pa se je njuna usoda obrnila: bogataš se je znašel v peklu, nekoč ubogi Lazar pa v Abrahamovem naročju.

Če nismo dovolj pozorni na celoto, nas lahko prilika zanese v razmišljanje, da je bil eden po smrti nagrajen za svoje tosvetno trpljenje, drugi pa kaznovan za svoje uživaštvo in brezbrižnost do ubogih. Vendar zgodba ni tako preprosta, kot bi si mislili na prvi pogled. Res je, da je Jezus nekje rekel: "Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo." (Mr 10,25. Prim. tudi Mt 19,24; Lk 18,25). S tem pa ni rekel, da bogataš ne bi mogel priti v nebeško kraljestvo, ampak, da je bogastvo velikokrat ovira za zveličanje, saj se mnogi ljudje, ki imajo vsega zadosti in preveč, ne zanimajo kaj prida  za to, kaj bo tistega dne, ko bodo morali oditi s sveta. Dejstvo je, da se človek v stanju svoje padle narave zanaša predvsem nase in tisto, kar ima, za kaj več pa je potrebna milost. Te pa se samozadostni človek otepa in se ji ukloni edino po  posredovanju Svetega Duha. Nauk prilike torej ni v tem, zakaj se je nekdo znašel med pogubljenimi, drugi pa med zveličanimi. 

Iz prilike se lahko poučimo, da je med zveličanimi in pogubljenimi nepremostljiv prepad, in da tu ni možen noben prehod. Drugi nauk pa najdemo v zaključku, kjer roti bogataš Abrahama, naj pošlje Lazarja na zemljo, da bi opozoril bogataševo  družino k poboljšanju. Zadnji Abrahamov odgovor se glasi:  "Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih." (Lk 16,31)  To dejstvo je bilo aktualno tedaj in je še danes. Nekateri pravijo: "Veroval bi, če bi se mi Bog prikazal."  Ne, če bi se mu Bog prikazal, ne bi veroval, ampak videl.  Mi pa se lahko odrešimo le po veri, ne po gledanju, pa tudi skozi  življenje hodimo v veri in ne v gledanju (prim. 2Kor 5,7).