Jezus je v Lukovem evangeliju 14,16-24 povedal priliko o veliki gostiji. Ta prilika je v malo daljši obliki zapisana tudi v Matejevem evangeliju 22,1-14.
Z gostijami smo ljudje od nekdaj proslavljali mejnike, oziroma prehode v našem življenju, pa tudi spremembe v medsebojnih odnosih. Tako je tudi sedaj. Danes je bil npr. v libijskem Tripoliju podpisan sporazum med Libijo in Švico, s katerim naj bi končali spor med državama, sporazum pa bodo okronali s slavnostno večerjo, na katero je bilo povabljenih več evropskih politikov, med njimi tudi slovenski premier.
Sveto pismo pozna več vrst obrednih pojedin. Pojedina, kot izraz in dejanje gostoljubnosti, spremeni tujca v gosta (cf. 1Mz 19,3 ss.), sovražnika pa v prijatelja in zaveznika (cf. 1Mz 26,26-31; 2Sam 3,20). Jezus Kristus se je pri zadnji večerji poslovil od najožjega kroga svojih učencev in hkrati spremenil obredno pashalno večerjo v gostijo, ki dejavno simbolizira njegovo žrtveno smrt na križu, tako da kolikorkrat uživamo zakramentalni kruh in pijemo kelih, oznanjamo Gospodovo smrt, dokler ne pride. (cf. 1Kor 11,26)
Sama prilika se nanaša na nastop Božjega kraljestva, ki se je zgodil s prihodom Jezusa Kristusa na svet. To še ne pomeni kraljestva, ki bo nastopilo v prihodnjem veku, ampak gre za njegov predokus v tem veku. Jezus je poskrbel, da smo lahko že tukaj in zdaj deležni radostne skupnosti z Bogom, ki se bo v polnosti udejanila v prihajajočem veku. Besedilo Lk 14,16 se nanaša na prvo vabilo na pojedino. Gre za povabilo bolj ali manj uglednim pripadnikom izraelskega ljudstva. Bog je pripravljal svoje ljudstvo na prihajajoče kraljestvo skozi celotno obdobje Stare zaveze. Tik pred začetkom gostije, ko je bilo že vse pripravljeno, je sledil drugi klic (v. 17), na katerega pa se povabljeni niso odzvali. Na prvem mestu jim je bila skrb za zemeljske dobrine: eden je ravnokar kupil njivo, drugi par volov, tretji se je pravkar oženil (vv. 18-20)...
Gospodar se je nato razsrdil in dal poklicati na večerjo ljudi z mestnih ulic in cest: uboge, pohabljene, slepe, hrome (v. 21), torej ljudi, na katere so ostali (bolj ali manj ugledni) pripadniki izraelske družbe gledali zviška. Ljudje z mestnih ulic in trgov so torej neugledni in izobčeni pripadniki izraelskega ljudstva. Ker prostor še vedno ni bil napolnjen, je dal gospodar poklicati tudi tiste na potih in vzdolž ograj, torej ljudi, ki izvirno niso bili iz njegovega mesta (v. 23). Tu so mišljeni pripadniki poganskih ljudstev.
Tako se je na koncu zgodilo, da tisti, ki so bili prvi povabljeni, niso bili deležni njegove večerje: "Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7)
Gospodar nebes in zemlje tudi danes vabi na svojo gostijo vse: ugledne, manj ugledne in neugledne, ljudi iz vseh ras, narodov, ljudstev, jezikov in socialnih skupin, lepe in manj lepe, pravične in krivične. Zatorej: "Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src." (Heb 3,15) Odzovite se njegovemu povabilu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar