Izgubljeno in najdeno

V 15. poglavju Evangelija po Luku najdemo tri prilike, ki se nanašajo na izgubljeno in najdeno. O tretji, zadnji priliki iz omenjenega poglavja, ki govori o izgubljenem sinu (ali bolje  rečeno: o dveh izgubljenih sinovih), je že bilo nekaj povedano. Na tem mestu pa želim reči nekaj besed o prvih dveh prilikah iz te kratke serije. 

Najprej uvod: "Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: 'Ta sprejema grešnike in jé z njimi.'" (Lk 15,1.2) Tri prilike o izgubljenem in najdenem bile Jezusov odgovor na besede farizejev in pismoukov. So imeli farizeji in pismouki prav? V bistvu so imeli. prav Jezus je resnično sprejemal grešnike in z njimi jedel. Toda  težava je v tem, da so farizeji in pismouki spregledali nekaj bistvenega, in sicer, da so bili tudi sami grešniki. Ampak  oni so se imeli za nekaj boljšega, pravičnega, saj so se vendar tako trudili, da bi vestno izpolnjevali svetopisemske in talmudske zapovedi ter prepovedi. Ampak pri Bogu to ne vžge. Ni največji problem biti grešnik. Največji problem je biti grešnik, ne da bi se tega zavedal. Religija, četudi  "prava",  je najboljši anestetik za prepoznavanje lastne grešnosti. Religija omrtviči čute za lastno grešnost. 

Prva prilika, ki jim jo je Jezus ob tej priložnosti povedal, je prilika o izgubljeni ovci, ki jo najdete na tej povezavi. V današnjem svetu ovce ne uživajo kakega posebnega ugleda, saj jih imajo ljudje za pohlevna in neumna bitja, ki se dajo voditi, kakor si pač izmislijo pastirji. Tu gre pravzaprav za še eno  urbano legendo, ki so jo spravili skupaj ljudje, ki  o ovcah bolj malo vedo. Zato se jim zdi primerjava ovc z ljudmi nezaslišana. Torej ne bo odveč pojasnilo, da so ovce sicer krotke, a  hkrati zelo svojeglave. Ko se  na primer ovca pase, opazi, da je malo stran lepša paša in se tako počasi oddaljuje od črede ter tako, če pastirji niso dovolj pozorni, zaide.  Izgubljene ovce nato večkrat zaidejo v smrtno nevarnost, ko kam padejo, ali pa jih ogrozijo  zveri. Ko se znajdejo v smrtni nevarnosti, so rade kar tiho, ne da bi klicale na pomoč. Enako tudi ljudje zaidejo tja, kjer je videti vse boljše in lepše, a se na koncu izgubijo ter spravijo v nevarnost svoje duše. Greh vleče človeka proč od Boga, in ko bi moral človek zaklicati k Bogu za pomoč, rajši umolkne in reče: "Saj ni Boga", (prim. Ps 14,1. 53,2) ali pa se skuša rešiti s takšno ali drugačno religiozno tehniko. Farizeji in pismouki so se zanašali na vestno izpolnjevanje zapovedi in tako živeli v občutku lažne varnosti. Ko so farizeji in pismouki tako zviška gledali na Jezusovo družbo, jim je odgovoril: "Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde?" (Lk 15,4) Ko ovco najde, skliče prijatelje in sosede, da se skupaj  poveselijo.(prim. v.6) Priliko zaključi z besedami: "Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja." (v. 7) To sicer ne pomeni, da kdo ne bi potreboval spreobrnjenja, da tudi farizeji in pismouki so ga potrebovali, le da se tega življenjsko pomembnega dejstva niso zavedali.

Druga prilika v tem poglavju je prilika o izgubljeni drahmi v Lk 15,8-10, ki jo najdete na tej povezavi. Govori o ženski, ki je izgubila eno od desetih drahem, kolikor jih je premogla, in ko jo je po dolgotrajnem iskanju našla, je povabila k sebi prijateljice in sosede, da bi se skupaj poveselile. Priliko zaključi z besedami:  "Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne." (v. 10) Zaključka obeh prilik nam povesta, kolikšno veselje zavlada v nebesih ob spreobrnitvi enega grešnika. Ampak, farizeji se vendar niso imeli "za takšne".Tudi danes hodi po svetu mnogo ljudi, ki pravijo: "Jaz pa že  nisem tak-a!" Ti menijo, da ne potrebujejo spreobrnjenja, da je z njimi vse v redu. Toda Jezus pravi, da žal ni tako.

Še ena zanimivost je pri obeh prilikah. Niti ovca niti drahma se nista našli sami. Enako se tudi noben grešnik ne najde sam. Ovco je nekdo našel,  pobral in jo dal na rame, pa tudi drahmo je morala tista ženska  poiskati, najti in dati v mošnjiček k ostalim drahmam. Ovca ni  po svoji "svobodni volji" pritekla v naročje  najditelja, prav tako tudi drahma ni skočila v najditeljičin mošnjiček po svoji "svobodni volji". Nismo mi tisti, ki se odločajo za odrešenje, ampak je Bog tisti, ki nas najde, pobere, očisti in vzame za svoje. Bog je tisti, ki rešuje. Kogar in kadar on reši, tistega  zagotovo reši. Ravno v tem je moč in veličina Evangelija.