Kristjan in svet

»Ljubi, opominjam vas kot tujce in priseljence! Zdržite se mesenih poželenj, ki se bojujejo proti duši. 12 Lepo živite med pogani, tako da bodo, čeprav vas zdaj obrekujejo kot hudodelce, sprevideli vaša dobra dela in slavili Boga na dan obiskanja.

13 Zaradi Gospoda se podredite vsaki človeški ustanovi, bodisi kralju kot najvišjemu 14 bodisi oblastnikom kot tistim, ki so od njega poslani zato, da kaznujejo hudodelce in dajo priznanje tistim, ki delajo dobro. 15 Bog namreč hoče, da delate dobro in tako utišate nevednost nespametnih. 16 Živite kot svobodni ljudje, vendar ne tako, da bi bila vaša svoboda zagrinjalo zla, ampak kot Božji služabniki. 17 Vse spoštujte, brate ljubite, Boga se bojte, cesarja spoštujte.«  (1Pt 2,11-17)

Reformator Martin Luther je glede berila, ki se bere na tretjo povelikonočno nedeljo, zapisal, da gre pri tem odlomku  za opominjanje k opravljanju dobrih del, in da se nanaša na skoraj vsa področja življenja. V njem nas apostol Peter uči, kako naj vsak posameznik živi in  se obnaša.

Mar to pomeni, da govori Peter v tem odlomku o zveličavni moči dobrih del?  Nikakor. V zvezi s tem pravi Luther:

 »Slišali smo že, da obstajata v krščanskem življenju dva bistvena principa, ki bi  jima morali dajati krščanski učitelji večji poudarek.  Prvič, vera v dejstvo, da smo po Kristusovi krvi odrešeni greha in imamo odpuščanje; drugič, ker nam je bilo odpuščeno, se mora naša narava spremeniti in moramo hoditi v novosti življenja. Ko smo začeli verovati, nismo prejeli po krstu le odpuščanje grehov, po katerem smo po milosti postali Božji otroci, ampak tudi moč, da očistimo in omrtvičimo preostale grehe.  Kot pravi Pavel (cf. Rim 6,1), naši grehi niso odpuščeni, da bi dobili privilegij za to, da bi smeli v njih še nadalje vztrajati, kot si predstavljajo nesramni  tajivci milosti. Stvar je taka: naši grehi so izbrisani po Kristusovi krvi, zanje nam ni treba plačevati ali opravljati zadostitve; mi smo otroci milosti in uživamo  odpuščanje.  Toda greh, ki je v nas, ni popolnoma odstranjen ali omrtvičen.«

 Kakorkoli, kristjan je na tem svetu kakor tujec in priseljenec (cf. 1Pt 2,1), ali kot pravi Pavel: »Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa.« (Flp 3,20)  Kristjani živimo v večni skušnjavi, da bi se tako poistovetili z zemeljskim življenjem, s kulturo tega sveta in kar je še takega. Toda treba je reči, da krščanstvo ni del kulture tega sveta, ampak v bistvu predstavlja njegovo kontra-kulturo.  Ta svet nam nastavlja zanke in skušnjave, ki v naši notranjosti prebujajo  stara poželenja. Apostol nas opominja, da se je treba tega zdržati.

Življenje kristjana v svetu ni bilo lahko niti takrat niti danes. Problemi sicer spreminjajo zunanjo pojavno obliko, a vendar ostajajo. Kristjan je državljan Božjega kraljestva in na nek način njegov ambasador, zato je prav, da  v tosvetnem »kraljestvu«  skuša, kolikor je v njegovi moči, ravnati tako, da ne bo svetu v spotiko.  Seveda pa ima tudi to svoje meje, kajti Boga je treba bolj poslušati kot ljudi (cf. Apd 4,19).  Kristjan je torej poklican, da živi Bogu v slavo.

Kristjan ima tudi opraviti z oblastjo. Cesarja pri nas sicer res nimamo, oblast pa ima še vedno enake ali vsaj podobne naloge, kot jih je imela v prvem stoletju po Kristusu, torej, da skrbi za red in mir. Ravno zato je treba oblast upoštevati. Izkušnje so pokazale, da prinese brezvladje več hudega kot še tako slaba oblast.

Kristjan je odrešen po milosti, ne po lastnih delih in zaslugah. Ker je tako, je svoboden. Svoboda pa prinaša tveganje, zlasti je mogoče, da jo kdo zlorabi za kaj slabega. Zato apostol opominja kristjane, da izkoriščajo svojo svobodo kot Božji služabniki, torej za dobro.

Zavedati pa se moramo, da so vsa dobra dela, ki jih opravlja kristjan sad Božje milosti, in da na tej strani večnosti nikoli ne bomo dosegli popolnosti. Bog  naj nas vselej  krepi s svojo milostjo, da bomo vedno živeli njemu v slavo.