21. april 2012

Zgled našega dobrega pastirja

Vir: Wikipedia
[T]o, da kdo po krivici trpi, a bridkosti prenaša, ker se zaveda Boga, je hvalevredno. 20 Kakšen ugled bi imeli, če bi potrpežljivo prenašali kazen za to, za kar ste se pregrešili? Je pa pred Bogom hvalevredno, če delate dobro in če potrpežljivo prenašate bridkost. 21 Saj ste bili vendar za to poklicani. Saj je tudi Kristus trpel za vas in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah,
22 on, ki ni storil greha
in ni bilo zvijače v njegovih ustih.
23 Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil,  ampak je vse prepuščal njemu, ki sodi pravično. 24 Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni. 25 Kakor ovce ste namreč blodili, zdaj pa ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih duš.   (1Pt 2,19-25)

Berilo iz tradicionalnega lekcionarja, namenjeno  za drugo nedeljo po veliki noči, lahko razdelimo na  dva dela. V prvem delu  nas apostol Peter spodbuja k potrpežljivemu prenašanju nadlog in bridkosti, v drugem delu pa nam ob Jezusovem zgledu razloži, zakaj naj bi to počeli.

Kristjanu ni treba iskati nadlog in nevšečnosti, saj ga bodo le-te še prehitro našle kar same. Mirno in potrpežljivo prenašanje krivic, za katere nismo osebno krivi, je zelo težka, a pred Bogom hvalevredna  stvar (cf. vv. 19.20), vsekakor neprimerno boljša, kot da bi morali prenašati kazen za lastne prestopke. To, da je nekaj hvalevredno, seveda še ne pomeni, da smo s tem pridobili tudi kake posebne zasluge.  Jezus pravi : »Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹« (Lk 17,10) Mi nismo odrešeni po svojem, ampak po Kristusovem trpljenju, oziroma po njegovih ranah (cf. 1Pt 2,24). Od nas se torej pričakuje potrpežljivost. Še več, kot pravi apostol Peter, smo bili za to celo poklicani (cf. 1Pt 2,21). Poglejmo, kaj pravi Jezus: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« (Mt 16,24) Križ ne pomeni nekaj, kar bi si sami namenoma povzročili ali naredili, da bi si s tem grenili življenje, ampak, da smo na svoje rame dolžni sprejeti bridkosti in nevšečnosti, ki nas doletijo v življenju. Za to pa imamo čudovit zgled v osebi Jezusa Kristusa.

Jezus Kristus je trpel, in bil usmrčen za naše grehe. On je naš Odrešenik, pa tudi zgled. Bil je brezgrešen (cf. 1Pt 2,22), ob sramotenju in trpljenju, ki ga je prestal, ni sramotil ali grozil, ampak je sodbo prepuščal nebeškemu Očetu (cf. 1 Pt 2,23). Najpomembnejše je, da je naše grehe ponesel na les križa, in da imamo v njegovih ranah popolno ozdravljenje naših duš (cf. 1Pt 2,24). Apostol Pavel pravi, da nam je Bog  »Odpustil […] vse grehe in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ.« (Kol 2,13b.14) Za tiste, ki so v Kristusu, ni več nobene obsodbe. Greh je plačan, zadolžnica je pribita na križ. Izpolnila se je Izaijeva prerokba izpred  stoletij:
»On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov,
strt zaradi naših krivd.
Kazen za naš mir je padla nanj,
po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Iz 53,3)

On je prinesel svojemu ljudstvu popolno odkupitev, odvezo in odrešenje vseh grehov. Nekoč smo tavali, potem pa smo po čudoviti Božji milosti prišli k njemu, ki je pastir in varuh (Chráskov prevod  pravi »Škof«)  naših duš. Da, on je dobri pastir, ki je položil lastno življenje za svoje ovce (cf. Jn 10, 11.15).

Ali je na tej strani večnosti možno stoodstotno živeti po Jezusovem zgledu? Doslej kaj takega še nobenemu kristjanu ni uspelo in mu tudi ne bo. Vsekakor pa je mogoče delovati v tej smeri in si za to prizadevati. Jezus, naš Odrešenik, varuh in dobri pastir, pa naj nas vodi po poti potrpežljivosti, zdaj in do srečne večnosti.





Ni komentarjev: