Vsi srečni...

Podjetje Ena A com mi vsakih toliko časa pošlje svoje novosti po elektronski pošti. V glavnem jih prezrem ali pozabim prebrati, potem pa jih vržem v smeti. Ena od številk, ki ima že v naslovu pošte napisano Slovenci na 34. mestu sreče na svetu je nekako preživela moje čistke in danes zbudila mojo posebno pozornost. Pravzaprav ne gre za kako osamljeno sporočilo na temo sreče, ampak sem v zadnjem času že na dveh forumih naletel na to vprašanje, pa tudi na 24 ur so nas seznanili, da je ravnatelj neke šole v Heidelbergu uvedel šolski predmet z imenom sreča. Svet nas torej pridno bombardira s srečo in nas hoče na vse načine prepričati, naj bomo srečni.

Kakorkoli gledam na to stvar, je sreča nekaj neulovljivega, ker gre za določen občutek. Ta občutek pa ima to lastnost, da nikoli ne pride sam, ampak v spremstvu nečesa drugega. Evforičen lov za srečo samo ima za rezultat, da ne dobimo nič, podobno, kot bi ulovili milni mehurček, ki se razblini. Res je, da je za srečo potrebna neka dejavnost, a ta dejavnost ni lov za srečo, oziroma osredotočenost nanjo. Ali ni zanimivo, da so ljudje ob vsem prepričevanju, da morajo biti srečni, pravzaprav nesrečni? Nesrečni pa so, ker se ne morejo prisiliti, da bi bili srečni, okolje pa jih prepričuje, da morajo prekipevati od sreče. Gre tako rekoč za pravo nasilje, ki ljudi osrečuje tako, da jih dela še bolj nesrečne. Svet ima kalupe, po katerih hoče oblikovati druge. Govorijo o različnosti, ponujajo pa kalup: biti moraš tak, tak, tak in tak! Cela industrija se ukvarja s tozadevnim o(ne)srečevanjem.

Kot sem že napisal, je sreča občutek, ki spremlja neko dejavnost. Srečni smo, če opravimo neko delo, še bolj, če imamo občutek, da smo ga dobro opravili. Srečni smo tudi, če se povzpnemo na neko goro in smo nagrajeni z lepim razgledom. Sreča je torej nekaj, do česar pridemo z določenim naporom.

Zanimivo je, da se pojem sreča v Svetem pismu redko uporablja. Mislim, da bi lahko vse novozavezne omembe sreče prešteli na prste ene roke. Eden se glasi: "Vsem sem vam dal zgled, kako moramo s trdim delom pomagati slabotnim in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: ›Večja sreča je dajati kakor prejemati.‹" (Apd 20,35 SSP) Tu ne misli sreče, ki je posledica naših zaslug, temveč je sreča v tem, ko vidimo, da je tisto, kar smo nekomu dali, koristilo tej osebi ali več osebam. Še en zanimiv primer sreče sem našel in sicer v Pavlovem zagovoru pred Agripom: "Mislim, da sem lahko srečen, ker se lahko zaradi vsega, kar mi Judje očitajo, danes zagovarjam pred tabo, kralj Agripa." (Apd 26,2 SSP) Apostol narodov je bil srečen, da je lahko iz koristil nespodbudno okoliščine, v katerih se je znašel kot jetnik in oznanjal evangelij oblastnikom tega sveta. Da, tudi to je lahko sreča. Pastor Richard Wurmbrandt, ki ga je romunski režim več let držal v ječi, je kljub obupnim razmeram, v katerih se je znašel doživljal veliko milost sreče. Njega zagotovo nihče ni bombardiral s puhlicami, da mora biti srečen. On je bil srečen. Kristjan, ki je hvaležen v vseh okoliščinah, v obilju ali sredi brezupa, je pač srečen.

Življenje seveda ni en sam praznik, vmes pridejo tudi stvari, zaradi katerih nismo srečni. A vendar, kako bi brez teh trenutkov sploh občutili, kaj pomeni biti srečen?