Zakaj ravno...

Rado se mi zgodi, da me kdo vpraša: »Kako pa sploh lahko veš, katera religija je prava?« Vprašanje ni od muh, kajti v stvareh religije res ni trdnih dokazov, katera je pravilna in katera ne. Če se smem izraziti po barthovsko, ni nobena pravilna. Zato se ne bom preveč posvečal religiji, ampak bom rajši takoj preskočil na Kristusa.

Poglejmo, kaj so rekli veliki verski voditelji, utemeljitelji religij itn.:

• Buda: pomemben je moj nauk, ne jaz..

• Mohamed: jaz sem le prerok, pomembno je samo moje oznanilo - Koran

• Jezus: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6 SSP) "Kdor ni z menoj, je proti meni; in kdor z menoj ne zbira, raztresa." (Mt 12,30 SSP) "Kdor ljubi očeta ali mater bolj nego mene, ni mene vreden, in kdor ljubi sina ali hčer bolj nego mene, ni mene vreden." (Mt 10,37 CHR)
  

Kristus zahteva določen osebni odnos z njim, ne ravno izpovedovanje nekega nauka ali izpolnjevanje določenega sistema zapovedi in prepovedi. Biti z njim! On ni govoril, kot so govorili pismouki, temveč, kakor nekdo, ki ima oblast (prim. Mt 7,28.29) To je razvidno tudi iz naslednjega dogodka:

Nekateri izmed njih so ga hoteli prijeti, toda nobeden ni nadenj dvignil rok.
Služabniki so se torej vrnili k vélikim duhovnikom in farizejem in ti so jim rekli: "Zakaj ga niste privedli?" Služabniki so odgovorili: "Še nikoli ni nihče tako govoril." (Jn 7, 44-46)

Zgornje pričevanje je zelo poučno. Še nikoli ni nihče tako govoril. Popolnoma se strinjam z naslednjimi besedami C.S. Lewisa:

»Pripravljen sem sprejeti Jezusa kot velikega nravstvenega učitelja, ne sprejemam pa njegove trditve, da je Bog" - prav to je tisto, česar ne bi smeli reči. Človek, ki je bil samo človek in je govoril reči, kakršne je govoril Jezus, namreč še malo ne bi bil velik učitelj, bil bi bodisi norec - kakor je norec kdo, ki trdi, da je skrknjeno jajce - ali pa sam peklenšček. Odločiti se torej morate. Ali je bil ta človek - in še vedno je - božji Sin ali pa norec, če ne še kaj hujšega. Lahko ga bodisi utišate, češ da ni pri pravi, pljuvate predenj ali ga ubijete kot demona - ali pa padete k njegovim nogam in ga imenujete Gospod Bog. Nikar pa nam ne solite pameti s svojim 'velikim učiteljem' in podobnimi neslanostmi. Ni nam zapustil te uganke. tega ni nameraval.« (1)

Plehke paternalistične fraze o Jezusu kot dobrem človeku, kvečjemu preroku itn. izgubijo, ves svoj lesk, če se le malo sprehodimo skozi vse štiri evangelije. Izkaže se, da gre pri takem, sicer najbrž dobronamernem govorjenju, samo za lesk "trompetengolda", kot včasih šaljivo rečemo pozlačenim stvarem brez večje vrednosti.

Pa še nekaj moram poudariti: vse religije sveta trdijo, da človek doseže odrešenje, nirvano in kar je še takega z določenim delom, naporom. Religije so stvar zelo delovnih in prizadevnih ljudi. Če hočeš doseči Boga, se moraš sam potruditi. Pri kristjanih je drugače. Bog je nekaj storil, da bi bili odrešeni. To je milost! Čista milost! Sola gratia, ki se upira svetu in je v spotiko vsem "dobrim" kristjanom. S stališča religije, tudi "krščanske" in sveta je to narobe svet. Zato so tudi "krščanski" voditelji, kot dobri sinovi tega sveta, iz krščanstva naredili religijo, "da bi bili tako, kakor so vsa druga ljudstva" (prim. 1Sam 8,20). Z religijami v barthovskem smislu pa je, kot sem že na začetku rekel narobe to, da nobena ni prava.

(1) Zgodovina krščanstva (Ljubljana, Ognjišče - DZS 1992) S. 622.