O "dobrih" kristjanih

V vsakdanjem življenju se nam rado zgodi, da slišimo, ko o nekom pravijo: "Ta je pa dober kristjan." Nekje imam rimskokatoliško podobico z napisom na hrbtni strani, ki se glasi: "Ni dovolj biti dober človek, treba je biti dober kristjan." Na nekaj povsem drugega pa sem naletel, ko sem v petek 31. avgusta letos prebral Ošlakovo kolumno v Dnevniku, z naslovom: "So kristjani boljši ljudje?" Kolumni so seveda sledili različni odzivi, največ je bilo takih, ki sploh niso vedeli o čem je avtor pisal (takšno odzivanje je na Slovenskem že bolj običajen pojav kot pozdrav "Dober dan."). To moje pisanje pa se ne nanaša na to vrsto odzivov, ampak na drugo, bolj legalistično, na katero sem tudi mimogrede naletel.

Ošlak je v svojem članku izpovedal pomembno krščansko resnico, ki se da strniti v enega od njegovih stavkov (kar so že naredili pri Dnevniku): "Kristjani niso boljši ljudje, saj niso niti dobri, kakor to tudi pogani in judje niso." Kratko in jedrnato. Bolj legalistično razmišljujoči so na to tarnali, kako žalostno je to, da so kristjani velikokrat slabši ljudje od drugih. Drži. Seveda je tu potrebno definirati, kdo je sploh kristjan. Večinsko mnenje je, da gre za ljudi, ki hodijo v cerkev, verujejo v Boga in kar še spada zraven. Je pa ta definicija precej pomanjkljiva in ne drži nujno vode. To je v mnogih primerih tako, kot bi za nekoga, ki se je rodil v garaži, rekli, da je avtomobil.

Nemški evangeličanski teolog, borec proti nacizmu in mučenec Dietrich Bonhoeffer je napisal: "Kristjan je človek, ki nič več ne išče svoje sreče, svojega odrešenja in svoje pravičnosti v samem sebi, ampak samo v Jezusu Kristusu. On ve, da ga Božja Beseda v Jezusu Kristusu obtožuje tudi tedaj, ko niti najmanj ne čuti svoje krivde in da ga Božja Beseda v Jezusu Kristusu osvobaja in opravičuje, četudi on niti najmanj ne čuti svoje pravičnosti. Kristjan ne živi več po samem sebi, po lastni obtožbi in po lastnem opravičenju, ampak na temelju Božje obtožbe in Božjega opravičenja. On živi popolnoma po Božji Besedi, v zvesti pokornosti Božji sodbi. On živi po tem, da ga obtožuje ali opravičuje Bog. Kristjanova smrt in življenje nista vključena v samem njem, ampak najde tako eno kot drugo v Besedi, ki prihaja k njemu od zunaj, v Božji Besedi, namenjeni njemu. Reformatorji so to opisali takole: naša pravičnost je "tuja pravičnost", pravičnost, ki prihaja od zunaj (extra nos). S tem so povedali, da je kristjan odvisen od Božje Besede, ki mu je sporočena." (*) Zakaj kristjan ne išče svoje pravičnosti v sebi? Preprosto zato, ker se zaveda, da v njem ni pravičnosti, katero od njega pričakuje in zahteva Bog. Iz tega sledi, da kristjan po svoji naravi ni nič boljši človek kot kdorkoli drug. Pri tem gre v bistvu tudi za negacijo humanistične iluzije, ki si domišlja, da so vsi ljudje dobri, potrebni da so le dobri zakoni in potem bo vse lepo in blablabla.

Kakorkoli, v krščanstvu ni prostora za nikakršno samopravičnost in primerjanje z drugimi, čeprav nekatere (Ošlak bi rekel "cesarske") cerkve spodbujajo ravno to, zaradi česar se njihovi verniki moralno primerjajo z drugimi. S stališča bibličnega krščanstva (ne tistega, ki je prežeto z grško moralno filozofijo) pa so "vsi grešili in so brez Božje slave" (Rim 3,23 SSP), tako je lahko Pavel zaklical: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15 SSP) To je stališče vseh tistih kristjanov, katerih vera temelji na Kristusovem evangeliju, ne onih "dobrih".

Vse ostalo je seveda golo filozofsko nakladanje in moraliziranje, ki ima toliko opraviti s krščanstvom kot Atene z Jeruzalemom.

(*)Dietrich Bonhoeffer, Zajednički život, Izvori, Zagreb-Osijek, 1987, s. 21. Prev.: Dizma